valentininzko

»Duše ne moreš prodat«

Avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin Inzko (58) je koroški Slovenec. Doma je iz Sveč onkraj prelaza Ljubelj. Kot avstrijski diplomat je vrsto let preživel na veleposlaništvih treh kontinetov. Po nastopitvi dela v Ljubljani so mu nekateri slovenski koroški politiki začeli očitati, da ni več na strani manjšine in Slovenije, ampak Avstrije.

Inzko se je pred leti spoznal Bernardo Fink (51), operno pevko, ki je odrasla v slovenski družini v Argentini. Po nekaj kratkih srečanjih je sopranistko zaprosil za roko. Njune otroke, ki so odraščali ob slovenščini, nemščini in angleščini, pa je varuška naučila še češko. Več multikulturnosti bi težko našli na enem mestu.

Ali je postavitev dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem kaj bliže po majskem obisku avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja v Ljubljani?

Vsekakor. Obisk je bil sproščen, obiskali smo tudi ljubljansko Tromostovje in Plečnikovo tržnico. Tako na sprehodu kot med razgovori je bilo vzdušje dobro in sproščeno. Janša in Gusenbauer sta tudi na štiri oči imela dobre razgovore in pokazala veliko razumevanja drug za drugega. Podrobnosti seveda javnost ne more izvedeti, saj proces dialoga v Avstriji še teče.

Je sedaj pravi trenutek za rešitev manjšinskih problemov, če pomislimo, da ima Avstrija veliko koalicijsko vlado socialistov in ljudske stranke?

Čas je ugoden, saj ima vlada dvotretjinsko večino in se lahko loti velikih problemov. Tudi koalicijska pogodba predvideva postavitev dvojezičnih napisov do poletja.

Kancler je poleg tabel omenil »paket za izboljšanje sobivanja na Koroškem«. Na kaj je mislil?

To ste dobro poslušali. (smeh) To bi lahko pomenilo izboljšanje ifnrastrukture, regionalne projekte, podpora krajevnim društvom in občinam za industrijsko-tehnološke parke. Tako bi vsa južna Koroška čutila, da je stanje boljše. Dvojezični krajevni napisi so le en del »paketa«.

Ali priznavanje pravic slovenski manjšini ovirajo zahteve po recipročnosti ker takoimenovani Staroavstrijci v Sloveniji niso priznana narodna manjšina?

Recipročnosti ni. Vendarle velja, da če pomagaš eni manjšini, je to dobro tudi za drugo. Nemško govoreča manjšina v Sloveniji je res relativno majhna, vendar je tudi slovenska skupnost v Ziljski dolini prav tako zelo majhna. Če bi Nemci v Sloveniji dobili kake pravice, bi se tudi za ziljske Slovence kaj lažje naredilo. Tudi vzdušje v obeh državah bi se s tem izboljšalo, kar bi bilo vzajemno koristno.

Se kot avstrijski veleposlanik torej zavzemate za priznanje statusa manjšine Staroavstrijcem?

Želim si, da bi bila slovenska država širokogrudna. Širokogrudnost se v življenju vedno obrestuje. Gre za avtohtono skupino staroselcev, ki tu živi že več kot 600 let. Tisti, ki so po drugi svetovni vojni ostali tukaj, so bili vsi antifašisti, ki so se borili proti Hitlerju. Osebno jih poznam nekaj in lahko zatrdim, da so veliki poštenjaki. Simbolična, tudi majhna gesta, bi že veliko spremenila. Veliko bi pomenila, denimo, drobna gestica, če bi v Občicah (vas pri Dolenjskih toplicah, kjer so pred vojno živeli nemško govoreči Kočevarji, op.av.) na njihovem kulturnem domu, ki stoji na njihovi zemlji, postavili dvojezični napis. To bi bil že en korak.

Prav sodelovanje z nacizmom in fašizmom pa je glavni očitek, ki leti na nemško in italijansko manjšino v Sloveniji?

To je točno. Vendar je velika večina Kočevarjev, tudi tistih, ki niso imeli slabe vesti po vojni odšla iz države. Isto se je zgodilo z Italijani. Tisti, ki so ostali, pa so med vojno bili podpirali partizane.

Kancler je omenil različne nianse v politiki treh organizacij slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Je pri tem mislil na Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), ki je najbolj odločen pri zahtevah po priznanju pravic in ga imajo desničarji za radikalnega?

To je vaša interpreacija. Vse tri organizacije so se v tem trenutku poenotile in nastopajo enotno, povezuje pa jih koordinacijski odbor. Morda ima kancler vtis, da se z nekaterimi organizacijami ali osebnostmi – recimo z Marijanom Šturmom, ki vodi Svet slovenskih organizacij (SSO)– lažje pogovarja. Vendar pa so tu tudi osebni vzroki, saj sta Gusenbauer in Šturm skupaj študirala, bil pa je tudi že gost na njegovi domačiji. Z ljudmi, ki jih poznaš seveda lažje govoriš. Ne glede na to pa mislim, da bo manjšina delovala enotno.

Ali menite, da bo tudi tretja samozvana krovna organizacija Skupnost koroških Slovencev in Slovenk Bernarda Sadovnika ostala enotna z drugima dvema?

Upam, da bo tudi Sadovnik na isti liniji kot NSKS in SSO. Različnost mnenj in različni pristopi pa so zelo pogosti tudi v Sloveniji. Poglejmo samo problem slovensko-hrvaške meje, kjer imajo celo stranke znotraj vladajoče koalicije različna mnenja. SDS in SLS kljub razlikam glede tega vprašanja ostajata v koaliciji in isto se dogaja na Koroškem.

Če ne bi bili avstrijski diplomat, bi bili verjetno aktiven v NSKS?

Da. Tudi moj oče je bil predsednik NSKS.

Prav nekdanji predsednik NSKS Wakounig pa vam je pred dvema letoma v Večeru očital, da je vi kot veleposlanik zastopate avstrijsko politike in ne koroških Slovencev?

Wakouniga dobro poznam in ga visoko cenim. Isto velja za NSKS, kjer je ogromno poštenih in pokončnih ljudi. Seveda drži, da v Ljubljani nisem zastopnik NSKS, ampak avstrijske vlade. Vendar je napočil čas, ko morajo vse tri organizacije koroških Slovencev najti pošten dogovor. Pošteno rešitev, da se bo vsak lahko še vedno lahko pogledal v ogledalo in se bomo lahko pogledali v oči. Prepričan sem, da to ni nemogoče.

Vseeno pa verjetno doživljate razcepljenost med delom za Dunaj in pripadnostjo manjšini?

Duše seveda ne moreš prodat. Duša je duša. Naj kot primer pomaga zgled iz bivše Jugoslavije. Iz takratnega obdobja poznam dobre slovenske diplomate. Nace Golob je svojo nalogo kot diplomat Socialistične federativne republike Jugoslavije dobro opravljal, a hkrati ni svoje duše prodal. To se da uskladiti. Nekatera vprašanja pa so zelo kočljiva, zato je treba svojo vest včasih globoko izprašati. Istočasno pa ravno zato, ker sem koroški Slovenec, nekatere probleme bolj poznam in jih lažje iterpretiram, ker jih bolj razmem.

Vaša družina je izrazito multikulturna. Živeli ste v številnih državah, vaša žena je argentinska Slovenka, varuška pa je otroke naučila češko. Ali je težko živeti v multikulturnosti?

Multikulturnost je včasih zelo naporna in zahteva veliko žrtev. Ko sem bil veleposlanik v Bosni in Hercegovini družina zaradi nemogočih pogojev ni mogla živeti z menoj. Štiri leta smo zato živeli ločeno: žena z otroci v Svečah, jaz v Sarajevu. Ta velikanska žrtev moje žene je obrodila plodove, saj so najini otroci takrat pognali svoje korenine na Koroškem. Eden najlepših trenutkov mojega življenja je bil letos marca, ko mi je hčerka Valentina rekla: »Želim si na slovensko gimnazijo v Celovec.« Koroško je začutila za svojo domovino in je sedaj v šoli presrečna. Podobno se je zgodilo 16. avgusta 2005, ko me je sin, ki je hodil na Dunaju v gimnazijo, poklical v Ljubljano in rekel: »Ati, jaz hočem na Koroško.« Če hočeš, da imajo otroci korenine, moraš ogromno investirat, tudi finančno. A to je mogoče. Če si odrasel v večjezičnem okolju pa imaš nato prednosti tudi v poklicnem življenju.

Multikulturnost ni samo na področju jezikov. Vi ste katoličan, ki je iz Mongolije v času komunizma pretihotapil mongolski prevod Svetega pisma. Hkrati pa ste ravno tam namesto k nedeljski maši hodili v budistične samostane meditirati. Kaj menite o teoriji spopada civilizacij?

To se je zgodilo na začetku moje kariere, ko sem si še upal. (smeh) Takrat sem na mikrofilmu pretihotapil prevod v takrat še britanski Hong Kong, da so lahko Sveto pismo v mongolščini natisnili. Spopad civilizacij je zelo težko vprašanje. Ne vem, kaj bi lahko odgovoril. Mogoče naj omenim primer Bosne. Tam sem med Srbi, Hrvati in muslimani srečal najboljše ljudi, ki si jih lahko predstavljaš. Še danes mi muslimani pošiljajo voščila za verske praznike. Na drugi strani pa mi le redki Slovenci, Avstrijci ali katoliki, recimo, voščijo za veliko noč. V Sarajevu sem videl, kako so Hrvati in Srbi za veliko noč polirana jajca podarili svojim sosedom, nenamazana pa so imeli zase. Ali pa muslimani, ki so zaklali žrtveno jagnje, in najboljši kos mesa podarili sosedom druge vere. Sožitje je torej možno. Žal pa velikokrat kdo izkoristi razlike med kulturami in zaneti plamen. Tak ogenj pa je potem zelo težko gasiti. Kristjani in muslimani imajo iste korenine: Ibrahim je Abraham, Mirjam je Marija, Jezus pa je muslimanski prerok. Povsod v življenju so razlike – tudi v Sloveniji, med strankami, med ljudmi, v pogledih na zgodovino. S strpnim dialogom se to lahko preseže.

O Avstriji pravite, da so vsa povojna leta poznali bipolarnost. Celo na čelo javnih podjetij so včasih postavili po dva direktorja – levega in desnega. V zadnjih letih pa je tega veliko manj. Ali lahko to primerjamo tudi s Slovenijo in njenim nikoli končanim kulturnim bojem?

Dvojnost sem videl celo v Argentini, prvi domovini moje žene, kjer so tudi imeli dve vrsti društev – ena bolj jugoslovanska, druga bolj slovenska. Sam si želim, da bi te razlike v Sloveniji sčasoma izginile, vendar bo verjetno preteklo še vsaj deset ali petnajst let, da bi prišli v neko sproščenost in normalnost.

Torej imate upanje?

Seveda, absolutno. Ko sem bil majhen se spominjam, da smo v naši občini izgubili zadnji slovenski mandat. Nekdo nam je prinsele celo mrtvaški venec z napisom »Počivajte v miru«. Danes, 40 let pozneje pa imamo v občinskem svetu tri mandate. Kakšna nepredstavljiva razlika! Prepričan sem, da se bosta tudi v Sloveniji obe strani zbližali. Povsem prepričan.

TINO MAMIĆ