ljubljančan

V našo vas se je priselil Ljubljančan. Vikendaš. Sredi vasi, kjer je bilo namesto vaškega trga z vodnjakom od vedno otroško nogometno igrišče (tako, kot ga poznamo od nekdaj - edina infrastruktura so štirje kamni, ki označujejo gola), ob katerem so se gnetli smetnjak in parkirana avtomobilska pločevina. Edina razlika skozi leta je bila, da je število smetnjakov in avtomobilov naraščalo, otrok pa padalo.

Parceli z igriščem je lastnica, malo preden je umrla, namenila vaškim otrokom. A na to so dediči pozabili, in ker volja ni bila veljavno napisana, je bila parcela prodana.

Zemljišče s pogledom na morje in Triglav obenem so hitro prodali. In prišla sta Ljubljančana, vsak s svojim pasatom.

Eden je parcelo ogradil z ograjo in sedaj ga videvamo enkrat na mesec, običajno ob nedeljah, ko prihaja pokosit travo. Z vaščani ne govori. Če ga pozdraviš, pa ti s pogledom, usmerjenim nekam proč, največkrat niti ne odzdravi. Z vaščani spregovori le, če mu kdo s parkiranim avtomobilom pride preblizu vhoda na njegovo ograjeno trato.

Drugi pa si je zgradil hišo. Tisto pravo, mestno, ki jih videvamo v bogatejših ljubljanskih predmestjih. Kič po zakonu pač ni prepovedan. Hišo je postavil najdlje od ceste, prav na sredini nekdanjega otroškega igrišča pa je zgradil enoetažno rumeno betonsko konstrukcijo, pokrito s črno pločevino. Monstruozno škatlasto novogradnjo ima za garažo. Celotno posestvo si je ogradil z žičnato ogrado, proti radovednim pogledom pa je zasadil še ciprese in živo mejo. Rumeni beton, ciprese in ograja preprečujejo nezaželene poglede, širjenja zvoka pa, na žalost teh, ki smo zunaj ograje, ne morejo preprečiti.

Tostran ograje je ostalo le toliko prostora, da se lahko šolski avtobus obrne. A to Ljubljančanu ni bilo dovolj. Ob vsakem prihodu namreč meter onstran ograje postavi na cesto obtolčeno modularno opeko (cegel, kot temu rečemo preprosti ljudje). Tisti cegel potem gledamo vsak konec tedna in dobro pazimo, da se ne zadenemo obenj z avtomobilom. Ker je nizek, ga pri vzvratni vožnji marsikdo namreč ne opazi.

Ta Ljubljančan ni tako redkobeseden kot oni ljubitelj košenja trave s pogledom na morje. Enkrat mi je pokazal, da je na "naši" strani ograje ostalo še veliko NJEGOVE zemlje. Ker je bojda njegova last celotno obračališče za šolski avtobus in polovica glavne ceste, postavlja cegle, da mu kdo ne parkira preveč blizu ograje, je pojasnil. Zvečer in med počitnicami namreč vaščani, ki v strnjeni vasi nimajo prostora za svoje jeklene konjičke, te puščajo na obračališču. On pa bi rad imel ob ograji vedno toliko prostora, da bi jo lahko obhodil, je razložil.

Njegovega sporočila s ceglom na cesti običajni obiskovalec vasi ne razume. Zato pa je Ljubljančanova žena stalno na preži in vsakomur, ki pusti avtomobil v bližini njene hiše, to razloži. Seveda v povsem neprijaznem tonu, ki se ob morebitnem ugovarjanju spremeni v vreščanje. Če ga ne ulovi, pa mu napiše anonimno opozorilo in ga zatakne za avtomobilske brisalce: "Parkiraj doma" ali "Če nimaš denarja za garažo, prodaj avto".

Gospa je šolski primer nergača ali človeka, ki mu je kreganje potreba. Ne vem, kako se imenuje ta psihološki profil, a sem prepričan, da me razumete.

Lahko ste prepričani, da nimam nič proti Ljubljančanom. V Ljubljančanko sem celo zaljubljen. Vsem Ljubljančanom se opravičujem, če čutijo nelagodje ob omenjanju svojih someščanov v taki konotaciji.

Vseeno pa se mi zdi bolje, da svoja občutja napišem na papir, kot da bi jih napisal na zid.

TINO MAMIĆ