napohorjugrobpoleggroba
Pohorje: grob poleg groba
MARIBORSKO POHORJE Tri dni izkopavanj odkriva podrobnosti povojnih pobojev
Tretji dan izkopavanj povojnih grobišč je potrdil pričevanja o jamah, v katerih so posmrtni ostanki ljudi, postreljenih v desetih mesecih po koncu druge svetovne vojne. Na Pohorju so tako dokazali, da so grobišča v 14 od 15 domnevnih lokacijah. Glede na pričevanja so žrtve takratni prebivalci Slovenije, predvsem nemška manjšina in “razredni sovražniki” ter srbski četniki.
Komentar
Tino Mamić
Vladna komisija za prikrita grobišča je včeraj zjutraj pri prvem iskanju na mariborskem Pohorju našla posmrtne ostanke ženske, oblečene v civilno obleko, starejše od 30 let. Po najdbi so grobišče označili in zasuli, saj bo izkopavanje sledilo v prihodnjih letih.
Nekaj metrov naprej so naleteli na ostanke treh lobanj, ki so ležale druga ob drugi, in tudi to so označili. Tudi tokrat so komisiji s svojimi spomini pomagali lokalni prebivalci. Med njimi je bil Franc Ačko, ki pa za medije ni bil zgovoren. “To se ne more skriti. Vedeli smo vsi, a smo se bali o tem govoriti. Lahko bi nas poslali na Goli otok,” pravi Ačko, ki se je vztrajno umikal našemu fotoaparatu.
Bolj zgovoren je bil Martin Kostrevc, ki je po letu 1990 označeval domnevna grobišča in zbiral pričevanja domačinov. Trdi, da so bile žrtve večinoma prebivalci Maribora in okolice. “Ve se, kdo so bili storilci teh strahotnih zločinov. Nekateri med njimi so še živi,” je povedal.
Na desetih kilometrih, med gostiščem Veronika in vrhom, je grob poleg groba, pravi predsednik vladne komisije zgodovinar Jože Dežman. Raziskujejo in sondirajo samo del območja, kjer naj bi našli najmanj 500, lahko pa tudi več kot 1000 žrtev. “Takoj po vojni je vse Pohorje valovilo, je po vojni povedal očividec, saj se je zemlja premikala zaradi razkrajanja trupel,” je povedal Dežman.
Odkritje dobiva mednarodni pomen, saj se v zadnjih dneh na komisijo obrača vse več tujih medijev, posebej hrvaških.
Dve grobišči bo komisija predlagala za arheološki izkop, druge lokacije pa bodo primerno uredili. Dežman predlaga, da se območja grobišč razglasi in označi kot spominske parke.
“Ljudje, ki nam pripovedujejo o teh dogodkih, so zaznamovani s to zgodovino. Ko to povedo, se lomi temeljni partijski tabu, ki je na eni strani prikrival zločin, na drugi pa delil družbo na vsemogočne storilce in povsem nemočne žrtve ali njihove svojce. Ko resnici damo možnost, da postane javna, se s tem odrekamo tistega dela zločinske dediščine,” meni Dežman.
Zgodovinar Mitja Ferenc, vodja evidentiranja, ki je doslej na območju države popisal že 540 grobišč, napoveduje nadaljevanje dela. Rezultati njihovega dela so bili “na žalost dokaj uspešni”, saj se je potrdilo, kar so domnevali za to območje. Do jeseni načrtujejo še sondiranje 19 kraških brezen in lokacije v bližini taborišča Kidričevo. Ferenc je kritičen tudi do aktualne vlade, ki po njegovih besedah, tako kot prejšnje, ne stori dovolj, da bi se grobišča raziskala: “V vseh teh letih bi lahko naredili deset- ali petnajstkrat več”. TINO MAMIĆ
Sence zgodovine
Nekaj deset centimetrov pod zemljo so našli poldrugi meter debelo plast človeških kosti, ki je dolga kilometer.
Grozljivo je daleč prešibka beseda za največji pomor v Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je zgodil prav na slovenskih tleh.
Samo v enem jarku pri Mariboru so našteli najmanj 15.000 žrtev, kar je toliko kot dve Srebrenici. Za primerjavo: pod streli slovenskih partizanov je v vseh vojnih spopadih padlo okoli 4000 okupatorskih vojakov.
Do včeraj so v slovenskih breznih in jamah evidentirali 540 grobišč, v katerih je vsaj 100.000 mrtvih, med temi je petina slovenskih prebivalcev. Ker že od grške antike velja, da je treba mrtve pokopati, je današnje razpravljanje o tem nespodobno.
Nespodobno je tudi prikrivanje resnice. Ni res, da so poboje izvršili neki famozni agenti partijske policije, ki so jih poslali iz Beograda. Večina pričevanj namreč trdi, da so krvniki Slovencev bili Slovenci, Hrvatov Hrvati in Srbov Srbi.
Kljub svobodi, ki traja že 62 (za ene pa 17) let, pa se priče še vedno bojijo spregovoriti. Ko sem včeraj govoril z domačinoma, ki sta po vojni slišala za grobišča, nista hotela povedati vsega. Nenehno sta pogledovala okrog, če ju kdo opazuje. Da je pričevalce strah, vedo povedati vsi, ki so se strokovno ukvarjali s povojnimi poboji.
Da nekdanji likvidatorji ali njihovi sorodniki molčijo, je logično. A v molk so se zavili tudi drugi. Molk je bil dolga leta edina obramba, saj so videli, kaj se zgodi tistemu, ki (pre)več ve. Ne gre se slepiti. Večina bo skrivnosti odnesla s sabo v grob.
Nekateri pa se vendarle odprejo. Med izkopavanji se na tiho približajo mestu izkopa in si radovedno ogledujejo, kaj so zgodovinarji našli. Nekateri se ojunačijo in povedo, da jim je pokojni sorodnik povedal za to-in-to jamo, kamor so vrgli tega-in-tega.
Resnica je edino merilo zgodovine. Tudi načrtna pozaba ne bo preprečila, da bi resnica prišla na dan. Čeprav je prič vsak dan manj in vsak dan manj tudi ostankov, je zgodovina neusmiljena. Ko detajli izginejo, je število žrtev toliko bolj kruto.
(Po)iskati resnico o pobojih je naša dolžnost zaradi sence, ki jo ta meče na naše prednike, nas in na naše potomce.
Včeraj sem sredi gozda videl pobeljeno stegnenico, ki jo je verjetno divja žival izvlekla iz neke luknje. To ni bilo v kočevskem pragozdu, ampak na Pohorju, nekaj metrov od priljubljene pešpoti ...
Ob preiskavi prikritih povojnih grobišč je zaradi velikega števila hrvaških žrtev znova postalo aktualno vprašanje sklenitve sporazuma med Slovenijo o Hrvaško o urejanju vojnih grobišč. Pogajanja so očitno obstala na mrtvi točki, saj državi druga drugi očitata, da ne odgovarjata na pobude za sklenitev sporazuma. Slovenija je take sporazume že sklenila z Italijo, Nemčijo in Češko.
“Ko zločinci bežijo pred resnico, moramo dati žrtvam možnost, da o zločinih izvemo čimveč,” pravi Jože Dežman.
Slovence morili Slovenci
INTERVJU Zgodovinar Mitja Ferenc kritizira vlado, ker ne pospeši raziskovanja prikritih grobišč
Mitja Ferenc je, tako kot njegov pokojni oče Tone, doktor zgodovinskih znanosti, predan zgodovini druge svetovne vojne. Že vrsto let proučuje senčne in zamolčane teme iz tega obdobja. Z raziskavo o življenju Kočevarjev je tej izginuli nemški manjšini postavil najlepši spomenik. Zadnjih pet let Ferenc vodi projekt evidentiranja prikritih grobišč, ki je dobil neslutene razsežnosti.
Do prejšnjega tedna je Mitja Ferenc (47) evidentiral že 540 grobišč, kar je petkrat več od napovedi v začetku projekta. V zadnjem letu je popisal sto grobišč, še enkrat toliko domnevnih lokacij pa čaka na obdelavo. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve pod vodstvom Marjete Cotman, ki je pristojno za prikrita grobišča, projektu ni tako naklonjeno, kot bi mislili, kar Ferenc ostro kritizira. Za pogovor smo ga zaprosili med zadnjim sondiranjem na mariborskem Pohorju, ko je skupaj z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom dokazal obstoj največjega množičnega grobišča po drugi svetovni vojni v Evropi.
Kakšen je namen izkopavanj tu, na mariborskem Pohorju?
“Na tem mestu je že leta 1990 nekdo postavil križ, vendar smo to kot zgodovinarji morali preveriti. Presenetljivo je, da so bile žrtve oblečene, kar se razlikuje od večine likvidacij, ko so žrtve pred smrtjo slekli. Šele prekopi nato odkrijejo, ko najdemo predmete, s katerimi lahko opredelimo narodnost, status in spol žrtve.”
Vendar ste pri tej sondaži že potrdili, da gre za žensko v civilni obleki, staro med 30 in 50 let?
“Skoraj gotovo je, da so tu civilisti. O tem pričajo tudi spomini človeka, ki je vodil tukajšnje likvidacije ob cesti v bližini gostišča Veronika, Zdenka Zavadlava. Opisuje tudi umor mlade, lepe hčere funkcionarja kulturbunda. Mogoče gre prav za to osebo. Vsekakor pa so v jamah ob tej cesti proti Arehu civilne žrtve, ki so jih pripeljali iz taborišča v Kidričevem. Torej Slovenci in nemška manjšina. Za sam vrh Areha pa imamo pričevanje črnogorskega četnika, ki se je rešil. Spomine je zapisal in navedel tudi imena. Verjetno so tam mešana grobišča, ker imamo tudi pričevanje voznika tovornjaka, ki je pripeljal žrtve in opisal natančno lokacijo, kjer so taboriščnike iz Kidričevega razložili s tovornjaka in jih postrelili v bližnjih jamah.”
Zakaj je v Sloveniji toliko manjših grobišč?
“Tezno je primer, ko so na enem mestu likvidirali večino hrvaških častnikov in starejših domobrancev. Za Slovence pa je res tudi veliko manjših grobišč, saj so likvidacije izpeljale krajevne oblasti. Šlo je tudi za osebna obračunavanja, zato imamo grobišča tja do petih oseb. Med temi grobišči niso samo povojna, ampak tudi medvojna. Slednja so bila sicer pogosto hitro prekopana, saj so bile likvidacije v bližini vasi, kjer so jih potem svojci našli.”
Torej pobojev ni izvrševala samo centralna jugoslovanska tajna policija, brez vedenja in sodelovanja slovenskih partizanov in komunistov?
“Seveda ne. Vsak je obračunal s svojimi nasprotniki: s Hrvati tretja armada, Slovenci pa pa večinoma obračunavali sami s sabo. Tu ne moremo slepomišiti. Izpovedi Slovencev, ki so pri tem sodelovali, so jasne. Tudi tisti, ki se se rešili iz brezen Kočevskega roga, opisujejo znance iz sosednjih vasi, ki so sodelovali pri straži, odvozu in streljanju.”
Človek dobi občutek, da se je že vse pozabilo, skrilo, arhive uničilo in da se ne bo dalo ničesar dokazati. Če se spomnimo samo, kako je propadel postopek proti Mitji Ribičiču. Mislite, da se bo izvedela resnica?
“Mislim da, seveda. Ob pogoju, da bodo postopki tekli. Ob začetku evidentiranja smo namreč imeli kakih 30 ali 40 lokacij, ki bi jih morali poiskati. Vendar se je to presenetljivo razširilo, saj imamo danes že 540 lokacij. Smo na dobri poti, dela pa je ogromno. Naša generacija tega nikakor ne bo mogla urediti, ker je preobsežno.”
Je v ozadju tudi finančni problem?
“Finance niti niso tako velik problem, ampak bolj kadrovska podhranjenost in volja resornega ministrstva, prek katerega morajo iti vse razpisne dokumentacije. Že leta in leta sem kritičen, saj samo besede niso dovolj. Ko je treba preiti od besed k dejanjem, te volje ni. Zadovoljni bi bili že z eno ali dvema osebama, ki bi nam pomagali pri razpisni dokumentaciji, tako pa se moramo nekateri člani ukvarjati prav z vsem. Človek ob tem izgublja voljo. Izvršna oblast ima sedaj vse podatke o grobiščih: parcelne številke, dostope, točne lege. Vendar mora tisti, ki vodi ministrstvo, to odrediti.”
Torej je problem pri vrhu? Vlada Janeza Janše torej ne izpolnjuje tega, kar je obljubljala, da bo raziskala zločine?
“Ne samo ta vlada. Vse vlade so enake: veliko besed in malo dejanj. Seveda, če boste njih vprašali, bodo povedali, kaj je bilo vse narejeno. Tisti, ki vse skupaj spremljamo že 16 let, pa smo kritični, saj bi v teh letih lahko naredili od deset do dvajsetkrat več, kot smo. Tako pa čas in energijo izgubljamo na birokratskih zadevah, ki so nesmiselne. Ne vemo več niti ali so za določeno sondažo potrebna soglasja ministrstva ali ne. Ministrstvo, bi se moralo bolj organizirati, kar pa lahko stori samo tisti, ki ga vodi.”
TINO MAMIĆ
“Ko ni pisnih dokumentov, se je treba nasloniti na ustne vire, kjer pa je nujna kritičnost. To je edini način.”
“Vsi imamo krvave roke pri tem. Glede pobojev ne moremo prevaliti odgovornosti na druge narode.”
Primorske novice, 11. in 17. avgusta 2007