grobiščegolobivnica

Slovenija Komemoracija tržaških optantov, ki je v soboto doživela tak odpor s strani domačinov iz Lokve, je včeraj še vedno odmevala. Poglejmo, kaj se pravzaprav skriva v kraški jami Golobivnica, ki je postala jabolko spora.

Gre za naravno jamo, globoko kakih 30 metrov, ki jo večkrat obiskujejo jamarji. Po koncu vojne, maja 1945 je, tako kot več kot 500 drugih jam in brezen, postala grob izvensodno pomorjenih vojaških ujetnikov in civilistov. O žrtvah v jami Golobivnica govorita dva vira: zapiski sodelavca OF in duhovnika Virgila Ščeka in pričevanje Enia Fonde iz Lokve, ki je po vojni emigriral v Brazilijo. Oba vira sta bila že večkrat citirana, doslej pa ju ni še nihče demantiral. Že aprila 1945 so partizani v brezno vrgli trupla 51 Nemcev, piše Šček, nato maja še Italijane, Nemce in Slovence iz Trsta. Pobijanje je trajalo teden dni, samo Nemcev je bilo 250, se spominja Fonda.

Andrej Mihevc s postojnskega Inštituta za raziskovanje Krasa, ki se je v Golobivnico zadnjič spustil pred poldrugim letom, pravi, da so kosti zasute z odpadki. Kakih 300 kubičnih metrov je ribjih konzerv izolskega Delamarisa, 100 kubičnih metrov pa je odpadkov iz pršutarne; izvor ni znan, nekateri domačini pa pravijo, da gre za pršutarno v Lokvi. Na vrhu so tudi povsem “sveži” odpadki iz gospodinjstev in restavracije, kjer strežejo školjke. Sanacija bi bila nujno potrebna, saj jama spada med najbolj onesnažene v državi, pravi Mihevc, ki se boji za podtalnico: “To presega vsako zdravo mero.” In cena? Izkušeni jamar Mihevc pravi, da je brezno tako, da izkop ne bi predstavljal velikih težav, cena pa bi bila nižja od “obiska enega diplomata v Bruslju”. Predsednik komisije za povojna grobišča Jože Dežman pa pravi, da je pokopati mrtve stvar civilizacije, ki velja že tisočletja: “Katera civilizacija meče na mrtve odpadke? Kako naj to pojasnimo tujcem?” Tudi če gre za provokacijo profašističnih krogov, je Dežman prepričan, da se ne sme preprečevati ljudem prižgati sveče v spomin mrtvih sorodnikov. Dežman se čudi, kaj je na demonstraciji “počela zveza borcev z vso svojo ikonografijo, če pa trdi, da nima nič s tem?” Odzval se je tudi na izjavo zgodovinarja Jožeta Pirjevca, kot “neverjetno civilizacijsko ugotovitev, da se spomladi pač meče mrtve v jame”.

Tržaški partizanski veterani VZPI pa so včeraj ocenili, da “Trst ne potrebuje pobud, ki lahko ustvarijo provokacije, ampak potrebuje novo vizijo za prihodnost”. Italijanska senatorka Tamara Blažina je skupaj s sežanskim županom Davorinom Terčonom poudarila, da bi se v prihodnosti morali izogibati podobnim konfliktom.

TINO MAMIĆ

ODMEVI NA ČLANEK

Dogodki ob koncu vojne: Kaj skriva Golobivnica

PN, Pisma bralcev, 5.3.2009

Odgovarjam na članek Tina Mamića “Fojba je ekološka nevarnost”, objavljen v PN 3. marca, v katerem navaja dve, po njegovem mnenju verodostojni priči dogajanja v zvezi z jamo Golobivnica.

Prva priča, Enio Fonda, je bil po razpadu Italije prevajalec v nemški vojski na italijanski fronti, tako da ga aprila, maja in junija 1945 ni bilo v naših krajih. Pod zavezniško upravo se je vrnil v Trst in se povezal z emigracijo iz vrst nekdanje bele garde in domobranstva. Ker je bila tudi Lokev pod zavezniško upravo, je začel med vaščani ustanavljati tako imenovano “reakcijo”, ki je bila protijugoslovansko usmerjena. V to godljo je spravil kar nekaj vaščanov, med njimi tudi svojega bodočega polsvaka. Ta je postal “čerin” (žandarji v Trstu iz nekdanje fašistične policije, ki so brutalno zatirali demonstracije Slovencev za priključitev Trsta in Primorske k takratni Jugoslaviji).

Druga priča, duhovnik Virgilij Šček, ni bil nikoli prisoten ob času maščevalnih ukrepov nad zajetimi pripadniki SS pri jami Golobivnica.

Pri jami so bili prisotni vaščani Lokve in Prelož iz IO OF kot priče (B.J., Č.J, Š.J.), nekateri svojci štirih (tri ure pred osvoboditvijo) ustreljenih domačinov, pripadniki 4. armade NOVJ, ki so dali obljubo, da jih bodo maščevali, in še nekaj stražarjev KNOJ-a. Privedeno je bilo 82 zajetih pripadnikov 1. bataljona Heine, 139. polka in 136. polka 188. nemške rezervne divizije gorskih lovcev, ki je skupno z domobranci 18. maja 1944 izvršila nepopisne zločine nad prebivalci Tominj, Podbež in Zajelšja pri Ilirski Bistrici. Takrat je bilo ubitih več kot 60 vaščanov, nekatere so žive vrgli v goreče hiše. Priletno žensko Ivanko Lakota so zaklali na vrtu. Fotografije te morije in poboja v Lipi pri Rupi so bile najdene pri obersturmfuhrerju (podporočniku) in še pri treh nižjih častnikih.

Gospodu Jožetu Dežmanu priporočam, da prebere strani 305-312 v knjigi Istrski odred Maksa Zadnika ali pa se o verodostojnosti prepriča na kraju tragičnih dogodkov. Zaradi obremenilnih dokazov so bili morilci ustreljeni pred jamo in vrženi vanjo. Ali so bili domači izdajalci (1943-1944) iz vasi vrženi v to jamo (takrat še kot italijanski državljani), ni dokazov. Drugih žrtev v tej jami po 17. maju ni bilo. To lahko potrdijo še nekatere žive priče, ki so ob branju Lokavskih starin Virgila Ščeka, ko je bil v Lokvi še župnik Alojz Pavlič, zmajevali z glavo in se nasmihali neverjetnim izmišljenim zgodbam.

S pomočjo še živih prič lahko grem v še podrobnejši opis takratnih dogodkov, s polnimi imeni. Mislim pa, da je ravno to cilj nekaterih privržencev Rožmanove kontinuitete: da spre Lokavce in Preložce med seboj v korist nekdanjih sodelavcev fašistov in sedanjih neofašistov.

Gospoda Dežmana sprašujem, kje naj položim cvetje v Italiji, kjer je bilo več kot trideset koncentracijskih taborišč za Slovence in Hrvate, poleg Gonarsa in Reniccija? Ali ne bi najprej poiskal kosti teh zavednih ljudi in jih ne bi enačil “civilizacijsko” s kostmi njihovih morilcev!?

BORIS ČOK, Lokev

Povojni poboji: Naj priče spregovorijo

PN, Pisma bralcev, 20.3.2009

Gospodu Čoku, ki se je odzval na moj članek o žrtvah brezna Golobivnica (PN, 5. marca), se najprej zahvaljujem. Prav konkretni podatki o takratnih dogodkih lahko namreč pojasnijo marsikatero nejasnost.

Pred nadaljevanjem pa naj odkrito povem svoje mnenje glede brezna. Človeške kosti, ki ležijo v kraškem breznu pod tonami smetmi, so sramota za vsako civilizacijo. Tako kot to delajo povsod po svetu, bi tudi mi morali človeške kosti pokopati na pokopališču. Ne pa, da pustimo, da v jamo še dandanes mečejo odpadke iz gostilne, pršutarne in gospodinjstev. Ali so kosti nemške, italijanske ali slovenske, ne igra nikakršne vloge.

V članku o prikritem grobišču Golobivnica sem citiral podatke, ki sta jih podali dve priči. Teh pričevanj doslej ni še nihče pisno z argumenti zavrnil. Seveda obstaja možnost, da bi priči lagali. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da bi svoje spomine na tragične dogodke obudili tudi domačini, Lokavci. Tako kot gospod Čok v pismu. Njihov sovaščan dr. Enio Fonda, ki je emigriral v Brazilijo, jih namreč obtožuje, da so pri metanju žrtev v brezno morali sodelovati. Omenja nekega Gregorčiča, starega Kociča - Jakucčeva, ki so bili prisiljeni k metanju v jamo. Prvi umor naj bi storili “lokavški terenci” nad sovaščanoma, bratom in sestro Ludvikom in Milko Moderc, ker naj bi slednja hodila z italijanskim karabinjerjem. V brezno naj bi ju vrgli živa. Domačini naj bi videli tudi kolono ljudi, ki je prišla iz Bazovice. Pobijanje pa naj bi trajalo teden dni. Fonda tudi pravi, da so partizani med vojno v Lokvi ubili Jožefo Satler Ukovo, Uga Devetaka, Rudolfa, Anamarijo in Zorko Ostrouška, Ivana Cerkvenika, Stano Bencina, Jožeta Nedoha iz Dan in Andreja Svetino. Slednjega naj bi ubil neki Sila. Ker tudi sam pravi, da je domov prišel avgusta 1945, je očitno podatke dobil od sovaščanov (od virov omenja le svojo mamo in župnika Virgila Ščeka). Če gre za izdajalce, kot pravi Čok, je treba to argumentirati.

Če je pričevanje Fonde morebiti res neverodostojno zaradi njegove osebne prizadetosti, pa bi za Ščekove Lokavske starine težko rekli kaj podobnega. Kot sodelavec OF in privrženec partizanskega osvobodilnega boja (zaradi tega se je zapletel v hude spore s svojimi predstojniki) bi namreč bilo zelo neverjetno, da ga blati s takimi lažmi. Za zavrnitev Ščekovih zapisov ne bo dovolj le podatek, da so se nekateri nasmihali ob branju. Zgodovinar potrebuje konkretne podatke in argumente.

Tudi v memoarskih knjigah, ki opisujejo partizanske boje, tovrstnih podatkov ni. V knjigi, ki jo Čok omenja (Istrski odred), je sicer večkrat omenjeno, da so Nemce v nekaterih akcijah zajeli, a potem se opisovanje ustavi. Omenja pa se tudi “čiščenje”. Kaj je to točno pomenilo in kaj je Istrski odred naredil z vojaškimi ujetniki, lahko samo ugibamo.

Nekateri v vasi Lokev pa hranijo tudi druge zgodbe. Denimo, da je bila jama povsem polna trupel, da jih je bilo med 1200 in 1500, ter da je bilo med njimi veliko žensk in otrok. Ali je to pričevanje verodostojno, bodo pokazala izkopavanja.

Da bi prišla zgodovinska resnica na dan predlagam, da Lokavci obtožbe - vsako posebej - ovržejo s svojimi pričevanji in opisi. Molk je namreč samo voda na mlin tistim, ki bi radi iz vsega skupaj naredili mitologijo.

Tudi moji predniki in sorodniki so bili del partizanskega gibanja. A vendar si zaradi tega ne bom zakrival oči in ušes pred novimi zgodovinskimi dejstvi. Zgodovina pa bo svoje itak prej ali slej povedala.

TINO MAMIĆ, novinar PN