(ne)našavojna
(Ne)naša vojna
HAAG Mednarodno sodišče je obsodilo šefa kninskih Srbov Milana Martića
35 let zapora kninskemu šerifu
komentar
Tino Mamić
Obsodba vojnega zločinca v daljnem Haagu je na prvi pogled povsem nezanimiva za današnjo Slovenijo.
A javnost za to obdobje kaže veliko zanimanja. Ko je nacionalna televizijska hiša lani v nočnih urah predvajala posnetke dnevnikov iz leta 1991, je gledanost izjemno narasla, v Ljubljano pa so deževale pohvale številnih zadovoljnih gledalcev.
Prav Milan Martić, zloglasni kninski šerif, je bil eden najbolj pogostih obrazov, ki smo jih spremljali na televiziji v letih slovenskega osamosvajanja. Naduti šef kninske policije je prehiteval dogodke. V mestecu med gorami so imeli že svojo lastno milico, ko se je slovenska javnost še spraševala, ali je neodvisnost prava rešitev ali ne. Do zob oborožena kninska krajina je samostojnost razglasila pozimi 1991, ko se je v Sloveniji zbiralo podpise za državo brez vojske.
Z vojnim dogajanjem v drugih republikah bivše Jugoslavije smo ostali povezani zaradi prijateljev ali sorodnikov, a tudi zaradi preprostega humanizma in solidarnosti. Pa čeprav so se že takrat pojavljali očitki, da mediji preveč poročajo o spopadih na Balkanu. Tudi z Martićem smo ostali povezani, saj je Slovencem onemogočil počitnikovanja v Dalmaciji.
Česar nacionalistična soldateska ni uspela uveljaviti pri nas, je - obogatena z izkušnjami - uresničila na Balkanu. Vojna v Jugoslaviji, ki se je začela v Sloveniji, se bo zares končala šele letos, ko bo tudi Kosovo dobilo svojo neodvisnost.
Ob razsodbi haaškega sodišča seveda nihče ne čuti zadoščenja. Kako naj množični morilec doživi kazen v udobnem in ogrevanem zaporu?
A sploh ne gre za to. Za pravico gre. Pravici je bilo zadoščeno in morilec je prišel za zapahe. Vojaška agresija (tokrat je sodišče zelo jasno povedalo, da so uporni Srbi in jugoslovanska vojska delovali povsem usklajeno) je bila obsojena.
Nikoli ne bom pozabil občutka iz sodne dvorane haaškega sodišča, ko sem pred leti spremljal sojenje Slobodanu Miloševiću. Z arogantno gestikulacijo je želel dati vsem vedeti, da ga sojenje ne gane.
Ženskam v črnih rutah, ki so sedele poleg mene in so v vojni izgubile svoje može prav zaradi Miloševića, pa na obrazih kljub vsemu ni bilo brati maščevanja ali zadoščenja. Obličja pod rutami so bila spokojna, mirna.
Pravica je zmagala.
Mednarodno sodišče za zločine v nekdanji Jugoslaviji v Haagu je “kninskega šerifa” Milana Martića včeraj obsodilo na 35 let ječe za vojne zločine. Mednarodni sodniki so kninskemu Srbu dokazali odgovornost za umore, preganjanje in etnično čiščenje v samozvani srbski krajini.
Ko je Milan Martić (52) avgusta 1990 ustanovil regionalno srbsko milico, je Slovenija o referendumu za neodvisnost šele razmišljala, v javnosti pa so bile na to temo burne polemike. Konec februarja 1991 je takoimenovana SAO Krajina s središčem v Kninu že razglasila svojo neodvisnost. Skupaj z drugimi krajinami je okupirala tretjino hrvaškega ozemlja in državo prerezala na dvoje. Leta 1995 je hrvaška vojska v hitri akciji Nevihta (Oluja) osvobodila Knin in končala zgodbo o Veliki Srbiji. Takrat je Martić ukazal raketiranje Zagreba s kasetnimi bombami.
Vloga JLA
V razlagi sodbe je zelo jasno opredeljena vloga jugoslovanske vojske: “Dokazi so potrdili, da je Slobodan Milošević na skrivaj nameraval ustvariti srbsko državo. Ta bi morala nastati z nastankom paravojaških enot in izzivanjem incidentov, kar bi pripeljalo do položaja, da bi lahko intervenirala jugoslovanska ljudska armada (JLA). Jugoslovanska vojska je najprej posredovala, da bi razdvojila sprti strani, potem pa zato, da bi zaščitila ozemlja, ki bi morali biti del bodoče srbske države.”
Številni zločini
Tožilec je Martića obtožil, da je kriv za uničenje hiš in posesti Hrvatov, ki so v času SAO Krajine zapustili Knin in okolico. Zločine je storil tudi nad več sto starejšimi, zaporniki in civilisti. Martić je bil ključna figura kot šef policije in paravojaških specialcev. Mednarodni sodniki so presodili, da je Martić kot “najpomembnejši in najvplivnejši politik” globoko vpleten v kriminalno zaroto z drugimi srbskimi voditelji: Miloševićem (haaški obtoženec, ki je umrl med sojenjem) ter Ratkom Mladićem in Radovanom Karadžićem, ki sta haaška osumljenca na begu. Sodišče je poudarilo, da so se srbski napadi pravilom začeli z granatiranjem, nato pa vkorakanjem vojske.“Hiše, cerkve in lastnina so bile uničene, razmahnilo pa se je plenjenje,” je dejal sodnik Bakone Moloto. Temu je sledil obračun s prebivalstvom in pregon, ki “ni bil posledica napada, ampak primarni cilj”. Martić je ob prebiranju razsodbe stal mirno in ni kazal nobenih čustev. S tem se je končalo poldrugo leto dolgo sojenje zločincu, ki se je pred sodiščem skrival v Beogradu do leta 2002, nato pa se mu je predal. TINO MAMIĆ
Hrvaški Srbi danes
Politični predstavnik hrvaških Srbov Milorad Pupovac, ki je saborski poslanec Samostojna demokratske srbske stranke (SDSS), je včeraj z olajšanjem sprejel novico o sodbi z akatero meni, da bo okrepila zaupanje v pravno državo. “Martić je s srbske strani simboliziral poltiko preganjanja, ubojev in uničevanja. Srbi na Hrvaškem si želimo, ne samo, da bi se od te politike ogradili, ampak da bi tudi vsi, ki so z Martićem sodelovali pri tej politiki bili kaznovani,” je pojasnil Pupovac.
Primorske novice, 13. junija 2007