intervju

O dogajanju v slovenskih medijih smo se pogovarjali z novinarjem Primorskih novic Tinom Mamićem, ki je bil krajši čas urednik omenjenega časopisa. Je tudi član programskega sveta RTVS.

Ste novinar v Primorskih novicah. V času delovanja sedanje vlade je mogoče slišati čedalje več očitkov glede njenega obvladovanja slovenskih medijev. Kako komentirate medijsko dogajanje v Sloveniji?

Slovenski medijski prostor leta 1990 ni doživel pluralizacije v taki meri kot politika. Tudi mediji so zato pomembno pripomogli k zmagam levice na parlamentarnih volitvah 1992, 1996 in 2000. Nekatera stališča namreč v medije niso in niso mogla prodreti. Sam sem kot bralec napisal vrsto pisem bralcev v Delo, a so mi prvega objavili po več letih, vsa druga so romala v koš. Če pogledamo samo primer Katoliške cerkve, je (bila) ta v slovenskih medijih zelo redek gost, če izvzamemo članke, ki pišejo o njenem bogatenju, gozdovih ali medijskih nastopih kardinala Rodeta. Poglejte samo, koliko pozornosti so mediji posvetili študijskim dnevom v Dragi, in to primerjajte s pozornostjo, ki jo mediji posvetijo kakšni prireditvi, ko je gost šef zveze borcev Janez Stanovnik. Logično je, da je tako stanje treba spremeniti. Kot novinar vsak dan opažam, da veliko novinarjev meša komentarje z novicami, kar je skregano z enim od temeljev novinarske etike. Po drugi strani pa je komentiranja v komentatorskih žanrih premalo. Na to pa le redki opozarjajo, tisti, ki imajo polna usta medijske svobode, pa sploh ne.

V zvezi s tem je bilo nedavno objavljeno pismo Večerovega novinarja Blaža Zgage evropskim politikom glede cenzure v Sloveniji. Menite, da bi lahko to vplivalo na slovensko predsedovanje Evropski uniji?

Neki slovenski novinar je pisal pismo evropskim premierjem. To so potem slovenski mediji na široko povzeli in mu dali velik pomen. Poskusite vi napisati pismo premierjem in v njem napišite, da so slovenski tiskani mediji bojkotirali forum Draga 2007. Ali pa jim pišite, da na slovenski nacionalni RTV številni novinarji praktično dnevno kršijo kodeks novinarske etike, ker komentiranje mešajo v poročanje. Vam bo kdo kaj objavil? Prepričani bodite da ne. Ko so mene v naši hiši cenzurirali, se niso oglasili ne novinarsko društvo, ne sindikat in ne Mirovni inštitut. V evropskem merilu ta stvar ni niti omembe vredna. V Sloveniji pač vedno vžge, če se kaj internacionalizira, zato toliko notranjepolitičnih akcij »odmeva v tujini«.

Bili ste urednik Primorskih novic. Kako to, da ste na tem položaju ostali tako malo časa?

To vprašanje morate nasloviti na lastnike časopisa. Naj navedem le dejstva: v času mojega urednikovanja je naklada, ki je prej dve leti stalno padala, začela rasti. Trend rasti se je nato po moji nekrivdni odstavitvi obrnil v obratno smer. Obseg časopisa se je povečal, storilnost pa je narasla za desetino. Časopis sem odprl, da smo v njem začeli objavljati tudi vsebino, ki je bila prej nezaželena, kar je eden od razlogov, da nam je zelo narasla prodaja v kioskih. Sam seveda zelo dobro vem, kdo je bil boter mojega odstrela.

Ste tudi član programskega sveta RTV Slovenija. Kako sedaj vidite vlogo nacionalne RTV? Se je po sprejetju novega zakona kakovost programov res poslabšala, kot je mogoče slišati v krogih, ki so blizu levici?

Kaj pa naj danes o nacionalki rečejo tisti, ki so žolčno agitirali proti referendumu o RTVS? Nihče nima čudežne paličice, zato bomo učinke dela novega vodstva opazili kasneje, kot bi si želeli. Ne pozabimo, da je novo vodstvo začelo z delom šele lani. Po dolgih letih padanja je težko obrniti trend. Mislim pa, da je bila najnižja točka že dosežena, saj se je začelo počasi obračati. Če pa pogledamo transparentnost in finance, lahko opazimo velikanski napredek. Če je kdo mislil, da bo iz pretežno levičarske televizije nastala desničarska, se je uštel. Javni medij namreč ne sme ustrezati samo eni politični opciji, ampak mora biti odprt za vse. Vem za primer iz devetdesetih let, ko je predstavnik zveze borcev pred objavo prispevka o prikritem povojnem grobišču gradivo pregledal in odobril. Kaj takega se danes ne more več ponoviti.

V mesečniku Ampak ste bili kritični do vnovične izvolitve Grege Repovža za predsednika Društva novinarjev Slovenije. Je res, da se pripravlja ustanovitev alternativnega novinarskega društva?

Za to se zavzemam že vrsto let. Pred referendumom o RTVS se nas je že zbralo nekaj novinarjev iz različnih medijev in skupaj smo oblikovali izjavo, s katero smo javno izrazili, da se s političnim udejstvovanjem društva novinarjev ne strinjamo in se od njega distanciramo. Žal pa se potem kar nekaj tistih, ki so oblikovali izjavo, ni hotelo izpostaviti in so svoje podpise umaknili. Sicer jih povsem razumem, saj sem tudi sam po objavi izjave doživel močno šikaniranje s strani vodstva moje novinarske hiše. O naši izjavi mediji niso veliko poročali, čeprav jo je podpisalo več kot 30 novinarjev. Novinarji Ognjišča, Družine, Maga in Demokracije so v svobodni Sloveniji še vedno drugorazredni in stigmatizirani. Velikokrat sem že poudaril, da bi morali ustanoviti društvo neodvisnih novinarjev, kar si posebej po zadnjih politično angažiranih izjavah predstavnikov novinarjev želi čedalje več novinarskih kolegov. Naj poudarim tudi, da Društvo katoliških časnikarjev, ki obstaja že dolgo vrsto let, praktično ne deluje in prepušča ves prostor novinarjem, ki se s polnimi denarnicami še vedno borijo zoper „razredne sovražnike“. Absurdno pa je, da so novinarji, ki zagovarjajo krščanske vrednote, nezaželeni tudi v medijih, ki v očeh levice veljajo za desne.

Kako komentirate dejstvo, da še vedno ni prišlo do sprememb na področju zakonodaje, ki ureja status novinarjev oz. njihovo zaposlitev?

Ne vem, zakaj se ta problem, ki se je začel že v prejšnjem stoletju, ni rešil v času vladavine LDS, ko je po mnenju predstavnikov novinarjev vladala medijska svoboda. Kaj je za to naredil novinarski sindikat, ki se tako rad oglaša zaradi »ogrožanja medijske svobode«? Vendar to ni problem države ali ministrstva za kulturo, ki podeljuje status znižanih dajatev novinarjem in kulturnikom. To je stvar, ki bi jo morali rešiti novinarji z delodajalci, ne s politiko. Dokler bomo imeli tak sindikat in tako društvo, se gotovo ne bo nič spremenilo. Oni bodo organizirali vsesplošno stavko samo, če jim bodo to naročili politični botri iz ozadja. Zaradi volitev utegne do take stavke priti v naslednjih 14 mesecih.

Gašper Blažič