damjanprelovšek

Šef generalnega direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek uraduje v ozki, sodobno opremljeni pisarnici na ministrstvu za kulturo. Verjetno se ne počuti tako dobro kot v svoji domači hiši na Zarnikovi v Ljubljani, ki jo je v celoti opremil mojster Jožef Plečnik. O njegovem počutju na novi funkciji (prej je bil veleposlanik v Pragi, sicer pa je strokovnjak za umetnostno zgodovino na Znanstveno raziskovalnem centru SAZU) pa so zaradi njegovih kritičnih misli ugibali tudi že mediji.

* Ali ste res že razmišljali o odstopu, kot so pisali nekateri mediji?

“Ne, o odstopu ne, začel sem le razmišljati, kako bi stvari izboljšal. Problem je v tem, da je vsa služba precej neurejena, zakonodaja pa neučinkovita. Vsaj v večjih mestih tudi ni nobenih civilnih iniciativ, ki bi branile kulturno dediščino, ampak imajo ljudje spomeniško varstvo le za oviro pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Z vključitvijo v EU smo del političnih suverenosti predali. In kaj nam je ostalo? Kultura. Spomeniki so edini materialni dokaz našega bivanja na tem ozemlju. In če to podremo? Poglejte balkanske vojne - z rušenjem spomenikov so spremenili tudi etnično strukturo dežel.”

* Kako bi spomeniško varstvo v Sloveniji bolje delovalo? Ali lahko k temu prispeva tudi politika na lokalni ravni?

“Povsem preprosto - z občinskimi odloki se davek na uporabo mestnega zemljišča zniža. Lastnik v starem mestnem jedru bi plačal manj kot tisti, ki začne graditi na njivi. V tujini vidimo veliko lepo urejenih gradov, pri nas pa so številni gradovi povsem zanemarjeni. Že na Hrvaškem je drugače. Njihova zakonodaja nam je lahko vzor.”

* Kakšna bi morala po vašem biti zunanja podoba bodoče ljubljanske džamije?

“Ni vprašanje, ali džamijo postaviti ali ne. Najti pa bi morali boljšo lokacijo, kot je Barje. Zaradi nasipa na poplavnem področju bi se voda lahko razlila drugam. To je strokovno vprašanje. Po drugi strani pa se mora džamija arhitekturno prilagoditi našemu kulturnemu okolju. Mogoče brez minareta, saj to izrazito sodi ven. V številnih evropskih mestih so džamije običajne stavbe, vključene v okolje.”

* En minaret pa v Sloveniji že imamo. Vila Rafut ima minaret že skoraj sto let, vendar prav zdaj grozi, da se bo porušil.

“No, to je nekaj drugega. Gre za historično eksotiko, ki bi jo morali zaščititi. Ker ga upravlja novogoriška univerza, mislim, da ni strahu. Politehnika ve, kaj ima, in se zaveda potrebnosti obnove. Mi bomo pomagali, kolikor se bo dalo, če se bo kdo prijavil na razpis. Vprašanje je tudi, če temu lahko rečemo minaret. To je lahko razgledni stolp, ki posnema islamsko arhitekturo. Če je volja, se to da rešiti. Osnova pa je v stopnji domovinske zavesti, ki pa je je pri nas premalo. V Ljubljani so pomazani vsi spomeniki. Mi smo edini narod v Evropi, ki je podrl praktično vse svoje gradove. To se ni nikjer drugje dogajalo. V šoli so nas učili, da smo bili vedno hlapci. Človeku je slovenskost postala kamen za vratom, ki se ga hoče znebiti.”

* Je to brisanje zgodovine?

“Ko se znebiš svoje zgodovine, preteklosti in tradicije, postaneš človek brez samozavesti. Zaradi občutka manjvrednosti, ki nam ga je privzgojila zlasti komunistična oblast, pridemo v drugo skrajnost. Napihujemo se in se delamo velepomembne.”

* Je to vzrok, da je bila prodana hiša Simona Rutarja?

“Ljudje se tega ne zavedajo dosti. Za nas sicer ni pomembno, kdo je lastnik, ampak da objekt živi naprej in da obstaja. Predstavljam si, da bi potomci zgodovinarja Rutarja znali bolj čuvati hišo kot prišlek.”

* Kako pa gledate na razširjen pojav, ko beton nadomešča kamen. Ali primorske vasi ne izgubljajo tako svoje identitete?

“To je težko reči. Ljudi je težko prisiliti, da se bodo borili proti betonu. Pri nas manjkajo splošna razgledanost, izobraženost, kulturnost. Z zakoni je težko karkoli narediti. Ne morete cele vasi ohraniti v enaki obliki, ker bomo dosegli ravno nasprotno. Tu gre izrazito za stvar ozaveščenega odnosa do tradicije. Slovenci bolehamo ravno zato, ker tega odnosa nimamo. Enkrat se preveličujemo, drugič imamo občutek manjvrednosti.”

* Ste zelo dober poznavalec Plečnika, ki pa na Primorskem ni veliko ustvarjal.

“Seveda, saj se ni dalo. Primorska je bila pod Italijo in čez mejo se ni dalo delati. Plečniku so, denimo, ponujali obnovo porušene cerkve na Sveti Gori. Bil je navdušen, vendar je ideja zamrla, ko je to ozemlje pripadlo Italiji. Po drugi svetovni vojni pa je bil že star. V Kopru je tako imel zamisel za trg pred stolnico, ki je niso uresničili. Vseeno pa je Plečnik vedno živel s Primorsko, iz katere je črpal svoje ideje.”

* Imamo pa cerkev na Ponikvah.

“Res je, in spomenik v Vipavi. Ko jo načrtoval predelavo cerkve, je imel že čez 80 let. V življenju je bil samo enkrat tam. Po njegovih načrtih je cerkev obnavljal arhitekt Bitenc kot asistent. Problem je v tem, da ni bil fizično na gradbišču, kjer bi stvari spreminjal, dopolnjeval, ko bi videl, kakšne so. Zato danes ne moremo več uresničiti Plečnikovega načrta, ker ni arhitekta, ki bi tako gradnjo korigiral.”

* Kaj pa spomenik na osrednjem trgu v Vipavi?

“Plečnik je bil po vojni odrinjen. Ni imel možnosti, lahko se je ukvarjal le še s cerkvenimi spomeniki. Ko pa je dobil Prešernovo nagrado, je začel na veliko delati spomenike po Sloveniji. Pri tem ni veliko sodeloval z naročniki. V Vipavi je njegov spomenik padlim borcem zanimiv, ker je vanj vpletel krščansko simboliko. Spomenik ima namreč obliko križa ali keliha. Tudi podobo trte na spomeniku so si vsi razlagali kot simbol vinorodnosti doline. Prav trta pa je starokrščanski simbol Kristusa.”

* Kaj pa umetniška vrednost spomenika?

“No, to ni zelo velika zadeva, pa tudi delo je iz zelo pozne dobe njegovega ustvarjanja. Plečnik ni slab, je pa na Vipavskem še cel kup spomenikov, ki bi jih bilo treba obnoviti. V nekih pismih sem bral, da so Plečnika vabili v Ozeljan. Naredil je načrte za cerkev, nakar mu je župnik sporočil, da se zahvaljuje za načrt, da ga je predelal in 'izboljšal'.”

TINO MAMIĆ