Zasluge za slovenski narod
Nad kočo Gouter
Nad kočo Gouter
Skupina Mont Blanca
Skupina Mont Blanca
15. avgust 1999
15. avgust 1999
Mont Blanc. Kako se je zasukalo! Jasmina in Drejc sta po postanku v Valotu boljša, jaz pa se z zadnjimi močmi vlečem gor. Še deset metrov pred vrhom naredim postanek. Pozni smo in tudi vreme se je čisto pokvarilo. Takoj začnemo sestopati. Močan veter nas bije v obraz s snegom, le nekaj metrov gazi pred sabo vidimo. V strmini nam naproti pride naveza, umaknemo se in posedemo v sneg. Šele tedaj postanem pozoren na nenavadno trojko. Ženska je v opravi izpred 150 let, dolga krinolina, telečnjak, velik, okoren cepin. Okrog prsi in vratu ima čudno vrvno konstrukcijo, en vodnik jo vleče od spredaj, drugi varuje s strani. Ženska nenehno pada v sneg, kot kak hrošček nemočno opleta z okončinami. Privid izgine, odpravimo se naprej. Čez več dni sem vprašal Jasmino, kako se spomni tega srečanja. Opisala je podobno sceno, prepričana, da smo se v utrujenosti v duhu prestavili v preteklost. Tega prizora si še danes ne znam razložiti, saj takšnih halucinacij še nikoli nisem doživel. Spuščamo se mimo Valota, metež je sledi že čisto zabrisal. Tu nekje bi morali levo. Nič ne vidimo, nobenih sledi ni več. Še malo sestopimo in nasproti prideta Miran in Jure, ki sta danes hitrejša. Ta gaz gre na ledenik Bossons, še nekaj navez se spušča tja. Moramo najti odcep. Jasmina ukaže vzpon nazaj na Valot. Brezvoljno sledimo. Nasproti prideta vodička, Francozinja, in njen klient. Vračata se na Gouter in vodička se strinja, da se jima pridružimo. "Pa boste našli?" "Mais bien sure!" Od nekod se vzameta še dva Slovenca, tudi izgubljena in celo nenavezana. Ženska bo rešila kar lep kos slovenskega narodnega telesa!
Mont Blanc. Kako se je zasukalo! Jasmina in Drejc sta po postanku v Valotu boljša, jaz pa se z zadnjimi močmi vlečem gor. Še deset metrov pred vrhom naredim postanek. Pozni smo in tudi vreme se je čisto pokvarilo. Takoj začnemo sestopati. Močan veter nas bije v obraz s snegom, le nekaj metrov gazi pred sabo vidimo. V strmini nam naproti pride naveza, umaknemo se in posedemo v sneg. Šele tedaj postanem pozoren na nenavadno trojko. Ženska je v opravi izpred 150 let, dolga krinolina, telečnjak, velik, okoren cepin. Okrog prsi in vratu ima čudno vrvno konstrukcijo, en vodnik jo vleče od spredaj, drugi varuje s strani. Ženska nenehno pada v sneg, kot kak hrošček nemočno opleta z okončinami. Privid izgine, odpravimo se naprej. Čez več dni sem vprašal Jasmino, kako se spomni tega srečanja. Opisala je podobno sceno, prepričana, da smo se v utrujenosti v duhu prestavili v preteklost. Tega prizora si še danes ne znam razložiti, saj takšnih halucinacij še nikoli nisem doživel. Spuščamo se mimo Valota, metež je sledi že čisto zabrisal. Tu nekje bi morali levo. Nič ne vidimo, nobenih sledi ni več. Še malo sestopimo in nasproti prideta Miran in Jure, ki sta danes hitrejša. Ta gaz gre na ledenik Bossons, še nekaj navez se spušča tja. Moramo najti odcep. Jasmina ukaže vzpon nazaj na Valot. Brezvoljno sledimo. Nasproti prideta vodička, Francozinja, in njen klient. Vračata se na Gouter in vodička se strinja, da se jima pridružimo. "Pa boste našli?" "Mais bien sure!" Od nekod se vzameta še dva Slovenca, tudi izgubljena in celo nenavezana. Ženska bo rešila kar lep kos slovenskega narodnega telesa!
Na nekem mestu zavije vstran, sprva v snežni planjavi ni nič, potem naletimo na količek. Še zjutraj so bili v kotanji pod Dôme de Gouter šotori, sedaj ni ničesar več. Prečkamo kupolo, spet izgubimo sledi. Tudi vodička ne ve več kam. Poskusimo malo gor, dol, potem proti desni, a ledenik začne postajati strm in razpokan. Malo se vrnemo, vodička izvleče GPS in zemljevid, a ji ta zdrsne iz rok in v hipu izgine po strmini. Še enkrat poskusimo z iskanjem gazi, a brezuspešno. Vodička se odloči vrniti na Valot in poklicati reševalce, Jasmina pa jo prepriča, da še enkrat poskusimo, malo nižje, kjer se ji zdi, da bi lahko bila sled. Le nekaj korakov in imamo jo! Pohitimo, sled se rahlo dviguje, postaja vedno močnejša, že zaslišimo, kako od koče Gouter sem nekdo kliče. Jasmini se še zadnjič danes sname dereza. Dobro, da se ni malo prej, sedaj je vseeno. Zaostaneva, a brez težav najdeva h koči.
Na nekem mestu zavije vstran, sprva v snežni planjavi ni nič, potem naletimo na količek. Še zjutraj so bili v kotanji pod Dôme de Gouter šotori, sedaj ni ničesar več. Prečkamo kupolo, spet izgubimo sledi. Tudi vodička ne ve več kam. Poskusimo malo gor, dol, potem proti desni, a ledenik začne postajati strm in razpokan. Malo se vrnemo, vodička izvleče GPS in zemljevid, a ji ta zdrsne iz rok in v hipu izgine po strmini. Še enkrat poskusimo z iskanjem gazi, a brezuspešno. Vodička se odloči vrniti na Valot in poklicati reševalce, Jasmina pa jo prepriča, da še enkrat poskusimo, malo nižje, kjer se ji zdi, da bi lahko bila sled. Le nekaj korakov in imamo jo! Pohitimo, sled se rahlo dviguje, postaja vedno močnejša, že zaslišimo, kako od koče Gouter sem nekdo kliče. Jasmini se še zadnjič danes sname dereza. Dobro, da se ni malo prej, sedaj je vseeno. Zaostaneva, a brez težav najdeva h koči.
Vedno močneje sneži. Še danes moramo sestopiti v dolino. Strme skale pod kočo Gouter so že kar nevarne, a srečno smo čeznje in nato nas čaka samo še dolg, naporen sestop. Na Tete Rousse se Drejc že boji, da si je uničil kolena. "Nič ne bo hudega, samo utrujen si".
Vedno močneje sneži. Še danes moramo sestopiti v dolino. Strme skale pod kočo Gouter so že kar nevarne, a srečno smo čeznje in nato nas čaka samo še dolg, naporen sestop. Na Tete Rousse se Drejc že boji, da si je uničil kolena. "Nič ne bo hudega, samo utrujen si".