Teorija inteligentnosti

Inteligentnost je sposobnost živih bitij, da obdelujejo informacije (definicija).

Inteligentnost realno obstaja (in ni le znanstveni koncept). Je funkcionalna karakteristika centralnega živčnega sistema, vendar njene prave narave še ne poznamo.

Inteligentnost je biološka poteza (je lastnost "hardvera") in je v veliki meri podedovana.

Inteligentnost ima značilno krivuljo razvoja. Do obdobja, ko centralni živčni sistem biološko dozori, tudi inteligentnost narašča, nato pa s staranjem progresivno nezadržno upada. Ker pa je dejansko mentalno funkcioniranje človeka odvisno tudi od učinkovitosti izkustvenih sposobnosti (glej nadaljnje točke spodaj!), te pa v odrasli dobi ne upadajo, je učinkovitost obdelovanja informacij v starosti odvisna od narave problema.

Človekov intelekt deluje modularno. Inteligentnost je sicer osnova učinkovitosti obdelovanja informacij vseh modulov, se pa nanjo nadgrajujejo tudi številne specifične sposobnosti (glej spodaj prikazani procesni model intelekta!)

Bolj kot s perifernimi procesi se inteligentnost izraža s centralnimi mentalnimi procesi.

Procesni model intelekta, prikazan na spodnji sliki, hkrati z glavnimi procesi kaže tudi strukturo mentalnih sposobnosti. Izdelan je na osnovi faktorsko-analitičnih raziskav intelekta. Pravokotniki predstavljajo široke sklope mentalnih sposobnosti (na primer: v fazi percepcije široki vizualni in široki auditivni faktor), znotraj njih pa kvadratki predstavljajo primarne mentalne sposobnosti, to je tiste osnovne funkcionalne enote, ki zaradi specializacije možganov že delujejo toliko samostojno, da jih z raziskavami lahko odkrijemo (na primer: hitrost percepcije, prostorska predstavljivost, verbalna sposobnost, asociativno pomnjenje, fluentnost ali originalnost idej, psihomotorna koordinacija itd.).



Dražljaje, ki prihajajo od zunaj, zaznavamo z različnimi čuti. Ta del v zgornjem modelu še ni prikazan, saj se obdelovanje informacij v pomembnejši meri začne šele v naslednji fazi - fazi opažanja (percepcije). Informacije se nato bodisi obdelujejo naprej v centralni fazi, bodisi prehajajo preko modula za zapomnitev v dolgoročni spomin. Tu opaženo prepoznamo, rutinsko obdelujemo s programi in algoritmi izkustvenih sposobnosti in jih kot pojmovne vsebine posredujemo centralnemu modulu, kjer se obdelujejo naprej (pojmovno-logično mišljenje). Analogno modulu za zapomnitev skrbi samostojni modul za učinkovit (bogat in izviren) priklic informacij iz dolgoročnega spomina. V modulu psihomotorike se organizirajo vzorci kretenj.

Inteligentnost se v toku življenja subjekta investira v izgradnjo izkušenj. (Če je inteligentnost lastnost hardvera, izkušnje predstavljajo softver). Zgornji model kaže, da so nekateri moduli manj, drugi pa bolj pod vplivom izkušenj.

Čeprav lokalizirane poškodbe možganov (ne pa tudi starostne spremembe ali na primer Alzheimerjeva bolezen) lahko prizadenejo funkcioniranje posameznih modulov, v skladu s konceptom inteligentnosti ne zmanjšujejo inteligentnosti same. Ta ni povprečna funkcionalna sposobnost vseh modulov (čeprav jo zaradi reprezentativnosti navadno tako merimo), ampak je funkcionalna podlaga za učinkovitost kateregakoli modula.