Turni smuk
Konjsko sedlo
Konjsko sedlo
Julijske Alpe, Spodnjebohinjske gore
Julijske Alpe, Spodnjebohinjske gore
9. marec, 2002
9. marec, 2002
Zjutraj vstaneš kot v smrt - še v temi, mogoče ob štirih ali ob petih. Tudi iz toplega avta se s težavo spraviš ven na mraz. Če imaš srečo, takoj stopiš na smuči, če ne, pa s težkimi smučarskimi čevlji kako uro štorkljaš skozi gozd ali po kopni poti. Šele s prvimi sončnimi žarki dan postane prijaznejši. Še malo počakaš, potem se slečeš in vzpon nadaljuješ v majici s kratkimi rokavi. Poln moči si, nahrbtnik je lahek, če se že ustaviš, se le za kratek oddih in požirek pijače.
Zjutraj vstaneš kot v smrt - še v temi, mogoče ob štirih ali ob petih. Tudi iz toplega avta se s težavo spraviš ven na mraz. Če imaš srečo, takoj stopiš na smuči, če ne, pa s težkimi smučarskimi čevlji kako uro štorkljaš skozi gozd ali po kopni poti. Šele s prvimi sončnimi žarki dan postane prijaznejši. Še malo počakaš, potem se slečeš in vzpon nadaljuješ v majici s kratkimi rokavi. Poln moči si, nahrbtnik je lahek, če se že ustaviš, se le za kratek oddih in požirek pijače.
Z očmi že tehtaš strmino. Kje boš lahko čeznjo šel s smučmi? Postaja strmo. Natakneš srenače in še nekaj časa vztrajaš. Mogoče tako dosežeš sedlo ali celo vrh. Mogoče postane prestrmo ali pa se ti srenači začnejo na ledu kriviti in naprej moraš peš. Z derezami in cepinom, ali pa kar tako, brez njih. Globina pod nogami rase, izogibaš se skalnatim odstavkom, poglede dol hraniš za kasneje, ko boš tu čez smučal. Vzpon te celega prevzame, misliš samo na to, kako se izviti iz strmin. Še zadnja nebeška lestev, srce imaš v senceh, vsepovsod okrog tebe vstajajo obzorja in pozdravljajo te gore, ljube prijateljice iz prejšnjih obiskov in zgolj znanke, ki te šele vabijo, da prideš k njim. Že je tu vrh, še zadnjič pohitiš, nato pa lahko odložiš opremo, s polnimi pljuči zajameš zrak in se posvetiš razgledom ter neštetim majhnim opravkom.
Z očmi že tehtaš strmino. Kje boš lahko čeznjo šel s smučmi? Postaja strmo. Natakneš srenače in še nekaj časa vztrajaš. Mogoče tako dosežeš sedlo ali celo vrh. Mogoče postane prestrmo ali pa se ti srenači začnejo na ledu kriviti in naprej moraš peš. Z derezami in cepinom, ali pa kar tako, brez njih. Globina pod nogami rase, izogibaš se skalnatim odstavkom, poglede dol hraniš za kasneje, ko boš tu čez smučal. Vzpon te celega prevzame, misliš samo na to, kako se izviti iz strmin. Še zadnja nebeška lestev, srce imaš v senceh, vsepovsod okrog tebe vstajajo obzorja in pozdravljajo te gore, ljube prijateljice iz prejšnjih obiskov in zgolj znanke, ki te šele vabijo, da prideš k njim. Že je tu vrh, še zadnjič pohitiš, nato pa lahko odložiš opremo, s polnimi pljuči zajameš zrak in se posvetiš razgledom ter neštetim majhnim opravkom.
Okrepil si se, malo oblekel, toplo spomladansko sonce ne snega, ne tebe še ni čisto razmehčalo. Skrbno pripraviš opremo, natakneš smuči in preveriš, če vezi dobro držijo. Prvi zavoji so še zelo nerodni, pa tudi paziš na strmini. S snegom še nista čisto prijatelja, ne veš še, koliko je varljiv. Potem ga dobiš v noge, strmina ti postane domača in ujameš ritem gibanja. Vseeno se še ne smeš čisto sprostiti, smučanje je še napor in nenehno si zadihan. Še čez ključna mesta in čez največje strmine.
Okrepil si se, malo oblekel, toplo spomladansko sonce ne snega, ne tebe še ni čisto razmehčalo. Skrbno pripraviš opremo, natakneš smuči in preveriš, če vezi dobro držijo. Prvi zavoji so še zelo nerodni, pa tudi paziš na strmini. S snegom še nista čisto prijatelja, ne veš še, koliko je varljiv. Potem ga dobiš v noge, strmina ti postane domača in ujameš ritem gibanja. Vseeno se še ne smeš čisto sprostiti, smučanje je še napor in nenehno si zadihan. Še čez ključna mesta in čez največje strmine.
Potem pa samo še odplavaš navzdol. V enakomernem ritmu toneš v globino, gora postane igrišče, tura pa en sam užitek. Če je smuk dolg, narediš véliki počitek na sredi, če ne, pa na dnu najlepših pobočij. Najmanj ena blažena ura na soncu, čisto vseeno ti je, če bo potem sneg razmehčan. Ožgan in pijan od sonca odpelješ naprej, včasih skozi zoprno goščavo, ampak komu je tu mar estetika smučanja. Spodaj so bukve že svetlozeleno razprte in travniki razcveteni. Morda ni še niti poldne, ko se že vračaš proti domu. Z malo težkimi nogami, pa brezmejno zadovoljen in potešen.
Potem pa samo še odplavaš navzdol. V enakomernem ritmu toneš v globino, gora postane igrišče, tura pa en sam užitek. Če je smuk dolg, narediš véliki počitek na sredi, če ne, pa na dnu najlepših pobočij. Najmanj ena blažena ura na soncu, čisto vseeno ti je, če bo potem sneg razmehčan. Ožgan in pijan od sonca odpelješ naprej, včasih skozi zoprno goščavo, ampak komu je tu mar estetika smučanja. Spodaj so bukve že svetlozeleno razprte in travniki razcveteni. Morda ni še niti poldne, ko se že vračaš proti domu. Z malo težkimi nogami, pa brezmejno zadovoljen in potešen.