evolucija

NA PRAGU REVOLUCIONARNIH

POSEGOV V EVOLUCIJO

Privatna autoevolucija človeške vrste

Že čez nekaj generacij homo sapiens ne bo več najvišje razvita vrsta. Z lastnim posegom v proces evolucije bo ustvaril nove, višje vrste. Številne bodo sposobne preživetja, le redke, ali celo ena sama, pa bodo postale nosilke nadaljnje evolucije.

After few generations Homo Sapiens will be no more the highest evolved species. With its own intervention in the process of evolution he will create new, higher species. Several of them will be able to survive, but only few, or even only one will become a "generator" of further evolution.

Uvod

Nekatere spremembe paradigme, včasih pa že manjša odkritja v eni znanosti lahko tudi v drugi znanosti povzročijo prave tektonske premike. Mnogih napovedujejo, da bo napredek genetike v 21. stoletju povzročil revolucionarne spremembe tudi pri sami človeški vrsti, ne le biološke, temveč tudi psihološke in kulturne. John H. Campbell v svojem izvrstnem članku (1999) napoveduje, da se bodo potomci homo sapiensa že v nekaj generacijah od nas razlikovali toliko, kot se mi razlikujemo od opic. Človeštvo bo namreč evolucijo vzelo v svoje roke, saj je znanost že na takšni stopnji, da se proces lahko začne takoj. In med prvimi vedami, ki se bodo s spremembami morale soočiti, bo tudi psihologija.

Prezrte zakonitosti evolucije

Darvinizem in neodarvinizem sta ustoličila še danes veljavno paradigmo o razvoju vrst po naravnem izboru (1). Tisti posamezniki, ki znotraj rastlinskih in živalskih vrst bolj učinkovito zagotavljajo potomstvo, nujno naslednjim generacijam prispevajo več kopij svojih genov (2). Naravni izbor ni nič drugega kot eugenika, ki jo izvaja narava sama. S sicer počasnim, kaotičnim procesom sprememb, a nihče ni izvzet. Tako je nastal homo erectus (nova oblika zavesti, hoteni gibi, uporaba orodja) in tako je nastal nazadnje tudi homo sapiens, ki se biološko že tisočletja ni spremenil. Od tiste spremembe sive možganske skorje, ki je omogočila nastanek pojmovnega mišljenja (in posledično jezika), je razvoj človeške vrste pogojen samo še s kulturnimi in tehnološkimi spremembami (kot je na primer linija izumov: pisave, tiska, računalnika). Pri tem je vedno več dokazov, da nove vrste nastanejo iznenada in če so uspešne, se naglo razmnožijo. Tudi začetkom homo sapiensa lahko sledimo v centralno Afriko, kjer so bila najdena bivališča majhne skupnosti naših prvih prednikov.

Campbell pa opozarja na pomembno dejstvo, da evolucija ni samo pasiven proces prilagajanja okolju s ciljem preživetja in zagotavljanja potomstva. Če bi šlo samo za to, da sposobnejši preživijo (v času, kot biološka vrsta, seveda), nikoli ne bi nastala tašna pestrost rastlinskih in živalskih vrst, kakršna je na Zemlji danes. Višje razvita bitja namreč niso prav nič bolj sposobna preživetja kot preprostejša. Zelo verjetno je, da bo homo sapiens že zdavnaj izumrl, ko bodo bakterije, ki kot vrsta nespremenjene obstajajo že milijarde let, še vedno obstajale na Zemlji.

Toda poleg "adaptivne evolucije" obstaja še "generativna evolucija", ki zagotavlja, da se življenje razvija tudi v smeri vedno večje kompleksnosti. Najvišje razvita bitja že od samega nastanka življenja naprej tudi soustvarjajo evolucijo. Tudi proces evolucije se razvija ("evolution evolves") (3). Takoj ko se vrste, ki so v frontni liniji evolucije, pojavijo v igri, spremenijo tudi sama pravila igre in okolje, ki se mu morajo vsa bitja prilagajati, ni več isto. Za prvo vlogo, na katero je pokazal klasični Darvinizem, so ustvarjena vsa bitja. So stroji za preživetje. Samo nekatere vrste najbolj razvitih bitij pa niso zgolj produkti evolucije, temveč hkrati tudi dejavniki, kreatorji nadaljnje evolucije. So nosilci razvoja. Ne le da so na čelni črti, mejo razvoja vrst tudi aktivno potiskajo naprej. Pri tem postajajo tudi vedno bolj neodvisni od okolja.

Generativna evolucija postavlja bitjem na čelni črti razvoja poleg darvinovske zahteve po preživetju vrste še dodatno zahtevo: biti morajo sposobna razvijati se hitreje kot konkurenca. Vrste ki pri tem ne uspejo (na primer pred nekaj milijoni let opice), padejo za frontno črto in kot ustvarjalci nadaljnje evolucije niso več pomembni, čeprav so morda sposobni preživeti še milijone let. Preživetje zadeva vse, razvoj pa zadeva samo elito!

Proces generativne evolucije najlepše ponazarja razvoj človeške vrste. Zakaj je bil tako bliskovit? Od trenutka, ko se je homo sapiens v Afriki pojavil, pa do danes so se vse druge vrste razvijale v normalnem, dotlej ustaljenem tempu. Posebnega dejavnika, ki je tako pospešil razvoj človeške vrste, torej ne moremo iskati v zunanjem okolju, temveč v človeški vrsti sami. Autoevolucijski učinki inteligentnosti, samozavedanja, jezika, kulture itd. so gnali spiralo razvoja vrtoglavo navzgor.

Trenutno je na čelni črti evolucije homo sapiens, lastnik najbolj kompleksne nam znane stvari v vesolju - možganov. Že danes je, kot prva vrsta doslej, sposoben zavestno, s tehnološkimi sredstvi začeti biološko revolucijo, ki bo popolnoma spremenila potek naravne evolucije (4). Sposoben je biološko spremeniti lastno vrsto.

Privatna autoevolucija človeške vrste

Danes sicer še vedno prevladuje napačen vtis, da človeška vrsta ne more poseči v biološko evolucijo lastne vrste. Ta vtis je posledica neuspehov eugenike, premočne paradigme ortodoksnega darvinizma ter filozofije (zlasti etike) in religije, ki vidita najvišji domet človeka zgolj v samouresničitvi vseh obstoječih potencialov, ne pa v njihovem zavestnem preseganju.

Proces zavestnega poseganja v dedno zasnovo človeške vrste, s ciljem ustvariti novo vrsto, tudi tokrat (kot ob nastanku homo sapiensa) ne bo zajel vseh ljudi, temveč bo skrajno elitističen. Za genetsko načrtovanje potomcev se bodo prostovoljno odločili redki bogati posamezniki, ali majhne skupine gorečih privržencev novega poslanstva. Tako bodo odpadle vse nerešljive moralne dileme, ki zadevajo vprašanji ali sploh sodelovati in katere lastnosti so zaželene in vredne načrtnega posega (5). Posamezniki se bodo odločali v skladu s svojimi osebnimi vrednotami, adaptivna in generativna evolucija pa bosta poskrbeli za odgovor na vprašanje, katere vrste bodo preživele in katera bo nosilka nadaljnje evolucije. Čeprav se nekateri posegi v načrtovanje potomstva že izvajajo (banke sperme, testiranje za dedne bolezni itd.), do revolucionarnega posega še ni prišlo. Omogočil ga bo zanesljiv genetski inženiring, katerega razvoj je zgolj vprašanje nekaj let. Natančen scenarij in sprožilni mehanizem nista pomembna (slednji je lahko celo iracionalen ali naključen). A ko se bo proces začel, bo v skladu s principi generativne evolucije autokatalitičen, eksponentno bo pospeševal samega sebe (6). Campbell napoveduje, da se bodo goreče diskusije o posegu v evolucijo človeške vrste začele v tem desetletju, nekateri naši vnuki bodo že sodelovali pri prvih poskusih, kmalu bo večina svetovnih virov usmerjena v ta projekt. Po dveh generacijah bodo na Zemlji že živela bitja, sposobna umskih dosežkov, ki bodo v primerjavi z našimi takšni, kot sta ironična poezija ali kvantna mehanika razumu gorile. Preostala človeška bitja bodo spoznala, da niso več gospodarji usode, temveč na stranskem tiru evolucije.

In kaj bi lahko preprečilo tak scenarij? Vprašajte futurologe. Že jutri se lahko prikažejo višje razvita bitja, ki nekje v vesolju predstavljajo pravo ciljno črto evolucije, in se vpletejo v proces, ki poteka na Zemlji. Tudi jedrska katastrofa, ki bi zbrisala človeško vrsto z obličja Zemlje, še preden bi se ta utegnila razviti v višjo obliko, lahko za nekaj sto milijonov let to nujnost odloži. Lahko pa da bo prav grožnja samouničenja človeške vrste tisti sprožilni mehanizem, ki bo navedel skupino ljudi, da bo še bolj pospešeno iskala načine, kako spremeniti lastno vrsto. Tega danes nihče ne ve. Pokazal bo čas in vesolje ga ima še kar precej na voljo. Saj vemo: čas obstaja le, če obstajajo spremembe.

Novi časi tudi za psihologijo

Spoznanje, da je človeštvo na pragu autoevolucije, je v tem trenutku pomembno predvsem zato, ker radikalno posega v sistem vrednot in daje nove odgovore na vprašanja o smislu bivanja. Čez čas pa bodo napovedane revolucionarne spremembe zahtevale tudi večjo družbeno angažiranost psihologov.

Na osnovi dosedanje diskusije lahko razumemo, zakaj na vprašanje o smislu človekovega bivanja dokončen odgovor nikoli ni bil podan. Hkrati s kulturnim razvojem človeške vrste je tekel tudi razvoj samozavedanja lastnih motivov in razvoj sistema človekovih vrednot. Našim daljnjim prednikom je življenje izpolnjevalo doseganje zunanjih (individualnih) ciljev, z delom in ustvarjalnostjo (posameznika in celotne človeške skupnosti) se je že začel premik k inherentnim ciljem, dokler se slednjič ljudje niso začeli zavedati, da smisel življenja lahko vidijo v uresničitvi lastnega bistva. Poslanstvo človeka, tako je veljalo do nedavnega, je v toku svojega življenja zavestno si prizadevati, da postane to, kar lahko postane (druga bitja pa to poslanstvo tako ali tako uresničujejo, ne da bi se s tem vprašanjem zavestno obremenjevala). Čim več ljudi na svoje življenjsko poslanstvo tako gleda, tem večja je tudi stopnja samouresničevanja človeštva kot vrste. Še nekaj let nazaj tega miselnega okvira ni bilo mogoče preseči. Danes pa lahko smisel bivanja posameznega človeka in vrste kot celote redefiniramo.

Smisel človekovega bivanja ni več zgolj postati človek (adaptivna evolucija), temveč se biološko razviti v novo, višjo vrsto (generativna evolucija). Razvoj homo sapiensa je biološko že končan (ne pa seveda tudi njegova samouresničitev v celoti), k sreči pa mu je dano, da naslednjega koraka v razvoju najviše razvitih vrst ne čaka zgolj pasivno, temveč da evolucijo vzame v svoje roke in ga naredi sam. Kdor je občudovalec človekovih kvalitet, bo na novo etiko prisegel. Ne zgolj samouresničitev, torej doseganje obstoječih potencialov, pač pa kontinuiran razvoj s kar najhitrejšim možnim tempom. Ali si za sebe osebno lahko predstavljate bolj žalostno usodo, kot bi bila ta, da bi vas evolucija zavrgla kot neandertalca, opico, bakterijo ali celo - človeško bitje?

Psihologija kot veda preučuje vse ključne probleme, ki so pri odločanju človeštva za ťveliki korakŤ pomembni. Za silo imamo izdelano taksonomijo umskih sposobnosti in osebnostnih potez, preučujemo sistem človekove motivacije in vrednot, socialna psihologija že kar dobro pozna individualne vzvode družbenih sprememb. Vsa ta, in še druga znanja, ki jih psihologija ima, bodo v naslednjih prelomnih desetletjih pomembna. Prav tako bo psihologija lahko prispevala dokaj dobro razvito raziskovalno metodologijo. Prav lahko si predstavljamo, kako psihologi, ki so danes diplomirali, čez 20 let ljudem pomagajo razreševati dilemo, ali naj njihovi otroci dobijo dedno zasnovo za IQ 180 ali za to, da bodo dočakali 200 let. Pri takih in podobnih odločitvah bodo prav gotovo pomembna načela, ki jih je psihologija oblikovala že do danes, na primer načelo o pluralizmu vrednot, po katerem ne obstaja neka višja ťnadvrednotaŤ, ki bi bila merilo vsem drugim (7).

Še bolj ostro kot danes, se bo v bližnji prihodnosti zastavljalo vprašanje katere lastnosti so pogojene pretežno z dedno zasnovo in v kolikšni meri. Nekoč akademsko vprašanje bo postalo najbolj vroče aplikativno vprašanje.

In ko bodo bitja s povsem novimi dednimi zasnovami že živela, bodo znanstveniki morali merila njihovih individualnih razlik postaviti povsem na novo. Normalna distribucija inteligentnosti, ki velja za homo sapiensa, za superume prihodnosti prav gotovo ne bo več veljala.

Čemu vse to?

Če se po vsem tem morda sprašujete, čemu naj bi ljudje sami sprožili proces ustvarjanja novih višje razvitih bioloških vrst, ki bodo nazadnje homo sapiensa pustila na stranskem tiru evolucije, naj vam odgovorim, da to pač neizogibno zahtevajo zakoni evolucije same. Do tega mora priti. Evolucija je do sedaj vedno izrabila vsako ponujeno priložnost, da je ustvarila novo, višje razvito vrsto, ki je postala nosilka razvoja. Priložnost autoevolucije, o kateri govori ta prispevek, je pač drugačna, a to ni pomembno, saj, kot je rekel že Einstein: ťBog ne kockaŤ. Stvari tečejo po zakonitostih.

Je pa prekletstvo človekovega spoznanja prav z možnostjo spreminjanja dedne zasnove lastne vrste še nekoliko večje. Do sedaj je bil človek edino bitje, ki se zaveda, da bo nekoč umrl, sedaj pa je postal še bitje, ki se zaveda tudi (evolucijske) smrti lastne vrste. Še več: celo tega, da jo bo sam povzročil.

Vir

Campbell J.H. (14. julij 1999). The Moral Imperative of Our Future Evolution. http://www.plausiblefutures.com/text/moral2.html

Opombe

(1) Nekatera načela evolucije veljajo celo precej bolj splošno, ne le v biologiji. Za primer pomislimo samo na razvoj človekovih orodij, izdelkov, ki se na trgu borijo za preživetje ali v zadnjem času interneta, ki poteka skoraj po zakonitostih biološke evolucije.

(2) Geni so biološko shranjene informacije, sposobne samoreplikacije.

(3) Evolucija je namreč proces, ne princip!

(4) Glede na opisane autokatalitične učinke, ki jih na evolucijo imajo najvišje razvita bitja, se je težko postaviti na stališče, da to kar počne človek z naravnim okoljem, ni več naravno. Res da smo si ljudje izmislili pojem "umetno", s katerim označujemo vse, kar je delo naših rok, a v malo širši perspektivi med labirintom cevi kake naftne rafinerije in bobrovim jezom ni kake velike razlike.

(5) Nabor možnih lastnosti prepuščam kar vam samim. Inteligentnost, agresivnost, trajno doživljanje sreče, premočrtna volja uspeti, neomajna pripadnost skupini so le nekatere možne obstoječe lastnosti, tem in še številnim drugim pa se bodo kot nepredvideni učinki rekombinacij genov pridružile še do sedaj neznane.

(6) Podobno kot je znanost že danes v veliki meri autokatalitična: stroji delajo stroje, računalniki načrtujejo nove računalniške komponente, poplava softvera za pisanje softvera je vedno večja.

(7) Seveda pa bo na vprašanje, kaj je pomembno za obstanek in nadaljnji razvoj vrste, evolucija našla svoj odgovor, ki bo lahko drugačen kot so odgovori številnih posameznikov na vprašanje, kaj je pomembno za njih osebno.