Povirje Livenze

Nekatere alpske reke so zelo lepe, s čisto, tirkizno modro vodo, živahnimi brzicami ali slapovi in ozkimi soteskami. Livenza pa je čisto drugačna, a prav tako čudovita.

Njena dolžina je sicer celih 112 km, a na tej poti se do izliva v Jadransko morje spusti le za borih 50 metrov, saj skoraj ves čas teče po Furlanski nižini! Tako je razumljivo, da je njen tok miren, že od samega izvira naprej se v številnih meandrih zvija skozi prijetna furlanska mesta in vasi. Rečica je bila že v antiki plovna vse do izvira in trgovske ladje so naseljem ob njej prinašala blaginjo. Livenza je že stoletja meja med Furlanijo in Venetom.

A to še ni vse. V naravoslovnem in zgodovinskem pogledu je pomen Livenze še precej večji.

Trije izviri Livenze

Prva velika naravna znamenitost Livenze so njeni trije kraški izviri. Iz njih pritekajo vode, ki prenikajo skozi kredne apnence gorskih masivov Cimon del Cavalla in planote Cansiglio. Najlepši je izvir Gorgazzo, nad istoimenskim zaselkom pri Polcenigu.

To je eden lepših primerov kraškega izvira vokliškega tipa. Kot v kraju Vaucluse v Provansi, tudi tukaj rečica privre iz podzemnega sifona, ki je precej pod nivojem izvira. Leta 2019 dosežena globina 222 m pomeni, da je dno podzemnega jezera tudi precej pod gladino morja. Jamski sistem seveda še zdaleč ni ves raziskan.

Kristalno čista voda izvira je nenavadno intenzivne modre barve, kar še poveča lepoto kraja.

Drugi izvir Livenze se imenuje Santissima - po bližnji cerkvici Svete Trojice. Zanjo domnevajo, da stoji na kraju starokrščanskega svetišča iz pozne antike ali celo starejšega keltskega ali venetskega templja.

<-- Izvir "Santissima"


Okolica izvira je izredno slikovita. Že pod ostanki mlina pri izviru se voda umiri, nato pa se v meandrih vije po močvirni ravnici, ki je nastala v kotanji med bližnjimi griči.

Tretji izvir Livenze, pri zaselku Mulini, pa je manjši in redkeje obiskan.

<-- Tok Livenze dobrih 100 m pod izvirom, pri Sveti Trojici.

(Foto: Jasmina Pogačnik)


Od izvira navzdol je po obeh straneh Livenze lepa steza, ki vodi skozi naravni in arheološki park.

Posnetki na tej strani so nastali v lepem jutru 1. januarja 2020, ko sva se več kot uro potikala ob rokavih Livenze.

Srečala sva komaj kakšnega sprehajalca. A sem ter tja je po kateri od bolj uhojenih stezic pripeljal kak kolesar, po enem od rokavov pa je neslišno priveslal celo možakar v kajaku.

Koliščarsko naselje Palud

Palud v romanskih jezikih pomeni močvirje in je torej povsem ustrezno ime za kraj ob izviru Livenze. Sredi prejšnjega stoletja so arheologi tam odkrili precej ostalin iz mlajše kamene dobe. Koliščarsko naselje je bilo podobno naseljem, odkritim okrog celotnega loka Alp, na primer tudi tistim na Ljubljanskem barju. Danes je kraj urejen kot arheološki park, vključen je v UNESCO-vo mrežo koliščarskih naselij alpskega prostora.

Vhod v park je bodisi pri cerkvi Svete Trojice, ali pa s ceste (Via Longone) onkraj Livenze.

Kot je običajno pri takih parkih, tudi v Paludu ni na kraju samem mogoče videti ničesar. Samo nekaj skromnih razlagalnih tabel ti pomaga malo razvneti domišljijo. Tako je narava lepši del parka.

<-- Nenavadno zavetje v arheološkem parku Palud je brez razlage.

In nižje od izvirov?

Livenza ohranja svojo privlačnost tudi vzdolž vse svoje poti do morja. Polcenigo ob izvirih je sicer prijeten kraj, a brez posebnih znamenitosti. Sacile, malo naprej, Italijani imenujejo "Vrt Serenissime", saj njegove palače obliva več rokavov Livenze. In tako naprej - Portobuffole in ostala mesteca, vse do znamenitega Caorleja ob izlivu.

Zgoraj Sacile, desno Portobuffole