Lovrenška jezera
5
5
V Alpah so visoka barja naravna posebnost. Njihovi biološki sistemi so edinstveni, rastlinstvo in živalstvo je pogosto relikt iz časov pred zadnjo ledeno dobo. V Sloveniji so najbolj znana barja na Pokljuki in Pohorju.
V Alpah so visoka barja naravna posebnost. Njihovi biološki sistemi so edinstveni, rastlinstvo in živalstvo je pogosto relikt iz časov pred zadnjo ledeno dobo. V Sloveniji so najbolj znana barja na Pokljuki in Pohorju.
Lovrenška jezera so najvišje in največje visokogorsko šotno barje v Sloveniji. Imajo dva dela, ki ju loči pas gozda. V celotni tej pokrajini najdemo kakih 20 manjših jezerc in mlak. Pravimo jim tudi barjanska okna. Nastala so v kamninski depresiji, ki jo je zapolnila voda. Kot drugje na Pohorju, so kamnine tudi tu metamorfne - vododržni granit in druge podobne vrste. Barje leži na ploskem grebenu, na višini nekako 1520 m, kar je že zelo blizu največji višini masiva Pohorja.
Lovrenška jezera so najvišje in največje visokogorsko šotno barje v Sloveniji. Imajo dva dela, ki ju loči pas gozda. V celotni tej pokrajini najdemo kakih 20 manjših jezerc in mlak. Pravimo jim tudi barjanska okna. Nastala so v kamninski depresiji, ki jo je zapolnila voda. Kot drugje na Pohorju, so kamnine tudi tu metamorfne - vododržni granit in druge podobne vrste. Barje leži na ploskem grebenu, na višini nekako 1520 m, kar je že zelo blizu največji višini masiva Pohorja.
Za nastanek barja je bistvenega pomena šota. Od začetka nastajanja (po zadnji ledeni dobi, pred nekako 8000 leti), do danes se je na podlago naložila do 3 m debela plast šote. Barje nima dotoka tekoče vode, edini vir sta dežnica in sneg. Sekundarna erozija je nato povzročila depresije v šoti in te vdolbine je zapolnila voda. Jezerca so do dobrega metra globoka, zaradi šote je voda skoraj črna. Celo v najbolj sušnih poletjih barje ostaja precej mokro. Lovrenška jezera so proglašena za državni naravni rezervat.
Za nastanek barja je bistvenega pomena šota. Od začetka nastajanja (po zadnji ledeni dobi, pred nekako 8000 leti), do danes se je na podlago naložila do 3 m debela plast šote. Barje nima dotoka tekoče vode, edini vir sta dežnica in sneg. Sekundarna erozija je nato povzročila depresije v šoti in te vdolbine je zapolnila voda. Jezerca so do dobrega metra globoka, zaradi šote je voda skoraj črna. Celo v najbolj sušnih poletjih barje ostaja precej mokro. Lovrenška jezera so proglašena za državni naravni rezervat.
Za visoka barja na Pohorju je značilnih dober ducat rastlin. Vse so prilagojene na mokro in kislo okolje, revno s hranilnimi snovmi. Zanimiv je na primer šotni mah. Ima posebno zmožnost, da raste navzgor, medtem pa se spodnji deli rastlin hkrati spreminjajo v šoto. Tako se plast šote debeli s hitrostjo okrog 1 cm na leto. Za Pohorska barja so značilne tudi nekatere posebne živalske vrste.
Za visoka barja na Pohorju je značilnih dober ducat rastlin. Vse so prilagojene na mokro in kislo okolje, revno s hranilnimi snovmi. Zanimiv je na primer šotni mah. Ima posebno zmožnost, da raste navzgor, medtem pa se spodnji deli rastlin hkrati spreminjajo v šoto. Tako se plast šote debeli s hitrostjo okrog 1 cm na leto. Za Pohorska barja so značilne tudi nekatere posebne živalske vrste.
Do jezer lahko pridemo z več strani po dobrih poteh, niso pa vse označene. Dele poti lahko prevozimo tudi z gorskim kolesom. Ko pa si pri barju, pa za njegovo raziskovanje nimaš prav veliko možnosti. Na južni, višji strani je razgledni stolp, od njega pa gredo v središče barja, k največjim jezercem leseni mostovži. Naprej proti severu ni poti in tudi ni dovoljeno greziti po močvirju. Večina obiskovalcev pride k jezerom z Rogle, 1480 m, kjer prve oznake povedo, da je do cilja 1 h 20 min hoje. Pot se rahlo dviguje in spušča, skoraj na vrh Ostruščice, 1498 m, pa dol na sedlo Komisija, 1446 m, od tam pa po eni od dveh poti do jezerc. Tudi drugi pristopi niso dosti daljši, nekateri imajo malce več višinske razlike.
Do jezer lahko pridemo z več strani po dobrih poteh, niso pa vse označene. Dele poti lahko prevozimo tudi z gorskim kolesom. Ko pa si pri barju, pa za njegovo raziskovanje nimaš prav veliko možnosti. Na južni, višji strani je razgledni stolp, od njega pa gredo v središče barja, k največjim jezercem leseni mostovži. Naprej proti severu ni poti in tudi ni dovoljeno greziti po močvirju. Večina obiskovalcev pride k jezerom z Rogle, 1480 m, kjer prve oznake povedo, da je do cilja 1 h 20 min hoje. Pot se rahlo dviguje in spušča, skoraj na vrh Ostruščice, 1498 m, pa dol na sedlo Komisija, 1446 m, od tam pa po eni od dveh poti do jezerc. Tudi drugi pristopi niso dosti daljši, nekateri imajo malce več višinske razlike.
Parkirišče: 46.453169, 15.332546
