Drejc

Organizacija

»Organizacija«, mi je dejal, »nič drugega ne preostane kot to. Pa kar takoj te bom prek vrste spravil, ker je nujno.«

Zgroženo sem ga poslušal in se počasi odmajal ven iz sobe. Usedel sem se na enega od mnogih stolov in premleval njegove besede. Pa zakaj je to ravno mene moglo doleteti, ta organizacija? Saj me do zdaj ni nič bolelo, zdaj pa tole. Pridem na rutinski pregled, pa sem že na vrsti za operacijo. In to ne kakršnokoli. Organizacijo!!

Slišal sem že o tem kirurškem posegu, kaj natančnejšega pa še ne, zato sem se pomujal do mize v čakalnici, kjer so bili razstavljeni raznorazni pamfleti. Nova zobna pasta za bleščeč nasmeh – ne, to ne bo. Bolečine v trebuhu – vzemite ranital! – tudi to ne. Kosmodisk – oh, ko bi le bilo to, ampak mene čaka organizacija, najhujši poseg, po katerem baje ne moreš iz bolnice dva meseca. Ampak o njej pa nobenega pamfleta, verjetno je prehudo in pacientov nočejo še dodatno strašiti z lepaki, sem si mislil in se odmajal nazaj na stol.

Poleg mene sta sedeli dve stari mami s sovjimi očmi in natančno opazovali moje kretnje. Ko sem se usedel, mi je ena zavzdihnila, bolj sebi kot meni: »Ah, saj mi smo tut že marskej skoz dal.«

»Pa ste že imeli organizacijo?« sem jo vprašal. Ko je slišala besede iz mojih ust, se je vzravnala na stolu od začudenja. »Kaj, organizacijo čakate zdajle? Pa še tako mlad fant ste!« »Ja«, sem ji odvrnil, ona pa me je pogledala kot obsojenca na električni stol, se obrnila k svoji sotrpinki in ji tiho pošepetala na uho – pa seveda vseeno tako naglas, da so jo slišali vsi v čakalnici in je med ostalimi pacienti (eden brez noge, drugi brez roke in tretji na vozičku) kar završalo. Kot bi mignil so me gledali kot njihovo najljubšo TV limonado.

Sprva sem bil presenečen, nato začuden, potem pa sem prišel do sklepa – ah klinc, razrezal me bo in konec je z mano, pa tudi če organizacija uspe. Teh nekaj minut, dokler ne pridem na vrsto, pa se splača vseeno izkoristiti. In če me že gledajo kot Esmeraldo, pa naj jim bo.

Vstal sem iz stola, privlekel iz torbe žensko bluzo, očala in ruto in se kot bi mignil preoblekel. Starčki so samo zijali, noben ni muksnil. Postavil sem se na sredo čakalnice, dal mobitel na zvočnik in poiskal mehiško-venezuelski komad ter privil do kraja naglas. Ob melnholični kitari na MIDI spremljavo sem vil roke v zrak in momljal tistih nekaj španskih besed, ki sem jih znal. »Oh, mi koracon. Donde esta mi amor itd itd...« Res sem padel not, ponazarjal sem svojo slepoto in si zakrival zdaj levi, zdaj desni uč. Niti slišal nisem sestre, ki se je z vrat ordinacije drla: »Organizacija, gospod Pušnik, organizacija, kar z menoj pojdite!« Starčki so mi pričeli migati, naj grem z njo, ampak kaj češ, če se delaš, da si slep, jih ne vidiš, mar ne? Naposled je prišel doktor z dvema močnima fantoma in heca je bilo hitro konec. Odvlekli so me v njegovo ordinacijo.

»Kaj pa vam je bilo?«, me je vprašal zdravnik, ko sva obsedela sama. »Ja nič, malo sem se pozabaval, saj grem tako ali tako na organizacijo«, sem mu odvrnil. »Pa kaj potem, zato ti še ni treba zganjat drame po bolnici«, je rekel. »Dosti vez sem moral uporabit, da sem te spravil na to organizacijo, ti se pa še zajebavaš«.

Nagnil sem se prek mize, se mu globoko zazrl v oči in mu rekel: »Oči, a pa res ni druge variante, kot da me pošlješ na oragnizacijo?«

Spustil je sapo iz pljuč, se naslonil na stol in mi rekel:«Sine, pač mal počasi stvari dojemaš. Na Medicini bi spušil, za na AGRFT tut nisi, boš šel pa na Organizacijo!!!«