Hochalmspitze

Nikoli se ne naveličam gledati v jasno nebo, potreseno z neštetimi zvezdami. Leživa na prostem, na lepi travnati terasi, nekako 2300m visoko, jaz imam vrečo s šotorom za vzglavje. Toplota spalne vreče me od časa do časa zaziblje v dremež, samo za prijeten trenutek zapreš oči in že minejo minute, včasih cela ura. Kaj pa je zvezdam mar za človeški čas? Med njimi drsijo svetle pike, dela človeških rok. Še zlasti eden, nemara kak avstrijski lovec, ki se vsake toliko časa pojavi izza Saeulecka, je smešen. Njegovi raznobarvni luči se izmenično prižigata, kar naredi vtis, da pleše po nebu kot kakšna zblojena vešča. Kometi so bolj redki, a jih vseeno naštejem kake pol ducata. In ne znam si razložiti pojava, ko na obzorju nenadoma svetlo zažari pika, postaja vedno močnejša, bolj svetla kot vse zvezde, ves čas je tam, na istem mestu, potem pa počasi ugasne. Je to lahko komet, ki leti točno proti meni?

Pretegujem si utrujene noge. Popoldne sva bila kolesarila okrog Osojskega jezera, se skopala, potem pa peljala gor v dolino Malte in v Goessinggraben do jezu. Do Giessener Huette gre čisto dobra gorska cestica, 550 m višine, je pa strma in nahrbtnika sta težka. Čisto preznojena padeva na teraso pri koči, spijeva samo eno pivo, potem pa takoj naprej. "Kam?" nemo sprašujejo začudene oči avstrijskih planincev. Samo za rob, seveda, poskrit kolesa, potem pa še malo gor do primernega mesta za spanje, prav pred vhoda dveh svižčevih domovanj.

Naslednje jutro sonca še dolgo ne bo. Pozajtrkujeva tako, kot sva povečerjala - v spalnih vrečah. Prvi štirje planinci že pridejo mimo. "Wir sind nicht Huettenschläffer", pojasni Jasmina. Pa eden od njih modro odvrne: "Ja, sta pa zato spala v hotelu z več kot petimi zvezdicami".

Čez dobre pol ure vsa izgubljena štorkljava v breg, poln razmetanih balvanov. Na vrhu snežišča prehitiva one štiri in zavijeva pod steno, vrh katere stražijo Steinerne Maennln. Nikakor se ne moreva izogniti strmemu snežišču in navezati morava najine stare dereze. Ko pribrcava do skal, jih morava spet dati v nahrbtnik in s premrlimi rokami lezeva čez navpično skalovje. Kmalu pomoliva nos čez rob in pomežikneva soncu. Tole je pa kaj lep prostorček! Granitna plošča, oster greben, na drugi strani pa razsežen ledenik.

Na ledenik ne upava skočiti, saj ne veva, kako bi se potem vrnila. Tudi vrvi nimava s seboj. Sploh pa gredo oznake po grebenu. Pa je že prvi prehod prav zoprn. Nič kaj dosti oprimkov, nekaj centimetrov široka polička, pravzaprav vrh ledenega pobočja, ki se spodaj končuje v globoki krajni poči, majava luska, ki ji želiva še dolgo življenje. Ko sva čez, greva spet na greben in do naslednjega žandarja. Na desni je bleda markacija, spet bo treba plezati dol, krajna poč pa se nama še vedno reži. Morda je to zadnja težava, a vseeno se vrneva po ozki polički nazaj. Medtem pridejo na greben tisti najini znanci in razmišljamo, da bi šli na ledenik. Odločijo se za greben in nama ponudijo, da naju vzamejo na vrv. Naenkrat imava obilico časa, saj kar dolgo traja, preden smo vsi spet čez poličko. Na grebenu pa - Jasmina pogleda tistega prevarantskega žandarja, pa levo od njega in že se dere ostalim, da sva "einen eklatanten Denkfehler gemacht".

Za lep čas je težav konec. Greben je lahek, šele pod Schneegipflom se skalovje spet postavi pokonci, pa skozi žlebove pomagajo varovala. Še ozek grebenček, ki vodi na glavni vrh, še zadnje lažje plezanje, saj je skala suha in sneg mehak, in na vrhu sva. Kake pol ure ga bova lahko uživala sama, potem bodo, skupaj z dvigajočimi se meglami, z vseh strani začeli prihajati planinci.

Na Snežnem vrhu se še enkrat zahvaliva znancem za pomoč in pohitiva dol čez skalovje. Tam je že kar dren. Nek možakar potoži Jasmini: "Že sedaj me skrbi, kako bom šel dol". "Tudi mene", ga pomiri Jasmina. Pred škrbino si za tisto poličko še četrtič namotovili dereze, čez skalno steno najin edini nahrbtnik še bolj suvereno gospodari z mojim ravnotežjem, pa še zadnjič dereze gor in ritensko do dna snežišča. Lunina pokrajina je medtem oživela - od vsepovsod teče voda iz snežišč. Pot do najinega prenočišča se še kar vleče, spodaj izza skal izvlečeva kolesi in seveda paziva na to, da ju zajahava še precej nad kočo, kjer se naju še ne vidi. Kako so spet pogledali Jodelni. "Od kod?" nemo sprašujejo njihove oči, ko dva nahrbtnika - pošasti prikolesarita takorekoč z ledenika.

Po cesti leti kot vrag. Spet čutiva, kako se gume na zavorah topijo kot maslo, spet se ustavljava samo zato, da pretegneva zakrčene prste. Jasmina bi se lahko peljala čisto dol v dolino Malte - 1600 m spusta s kolesom. Pa ima za danes dovolj. Le doma še enkrat omeni, da Schnuererjeva knjiga opredeljuje turo na Hochalmspitze kot "težko". Saj ji nisem tega skušal zamolčati, še sama je predlagala to turo!