Hochschwab
Kadar sem v preteklosti kot predlog izleta omenil Hochschwab, je to pri Jasmini naletelo na muzanje in posmeh, češ, spet se ti nikamor ne da - in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ves dan se voziti v neke čisto navadne hribe! Še zjutraj urejava številne stvari, potem pa le odrineva v sivino. Zelo odločen moram biti, saj že na Primskovem Jasmina začne spraševati, če bi šla v Grazu v Ikeo. Seveda izlet ni temu namenjen, imava pa dovolj časa. V kratkem preletu Jasmina upleni posteljo, mizo in luč, v prtljažniku se lepo usedejo na smuči in ostalo opremo in odpotujeva naprej proti severu. Bruck je razen ene renesančne, s kamnitimi zafrčki okrašene hiše hladen in pust, nameniva mu le krajši sprehod. Malo pred četrto sva v koncu doline pod Hochschwabom - pri Bodenbauerju. Mraz je, po hribih se vlečejo megle, iz katerih se izvije nekaj turnih smučarjev, ki poročajo, da je planinska koča na Häuselalm odprta in skoraj prazna. Spet imam delo - Jasmina bi prespala kar tu doli v avtu. Končno uspem s svojim najmočnejšim argumentom, namreč, da mora biti jutri že ob sedmih zvečer doma.
Kadar sem v preteklosti kot predlog izleta omenil Hochschwab, je to pri Jasmini naletelo na muzanje in posmeh, češ, spet se ti nikamor ne da - in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ves dan se voziti v neke čisto navadne hribe! Še zjutraj urejava številne stvari, potem pa le odrineva v sivino. Zelo odločen moram biti, saj že na Primskovem Jasmina začne spraševati, če bi šla v Grazu v Ikeo. Seveda izlet ni temu namenjen, imava pa dovolj časa. V kratkem preletu Jasmina upleni posteljo, mizo in luč, v prtljažniku se lepo usedejo na smuči in ostalo opremo in odpotujeva naprej proti severu. Bruck je razen ene renesančne, s kamnitimi zafrčki okrašene hiše hladen in pust, nameniva mu le krajši sprehod. Malo pred četrto sva v koncu doline pod Hochschwabom - pri Bodenbauerju. Mraz je, po hribih se vlečejo megle, iz katerih se izvije nekaj turnih smučarjev, ki poročajo, da je planinska koča na Häuselalm odprta in skoraj prazna. Spet imam delo - Jasmina bi prespala kar tu doli v avtu. Končno uspem s svojim najmočnejšim argumentom, namreč, da mora biti jutri že ob sedmih zvečer doma.
Po uri in pol hoje doseževa 650 m višje ležečo planino. Najprej zavijeva že okrog hriba, potem v strmini le začneva vleči iz žepov zemljevide, pa se Jasmina k sreči ozre in na vzpetini malo nad dolom, po katerem sva prišla, zagleda kočo. Od daleč izgleda neobljudena, a je prav prijetno zakurjena in zgovorni oskrbnik v njej ima z nama vred samo pet gostov. Tako je vse poceni (spanje na primer samo 6,5 EUR), da nama je žal, da sva karkoli nosila sem gor. Kar se imamo zmeniti, je hitro opravljeno, narečnim pogovorom domačinov je težko slediti in kar hitro se odpraviva spat.
Po uri in pol hoje doseževa 650 m višje ležečo planino. Najprej zavijeva že okrog hriba, potem v strmini le začneva vleči iz žepov zemljevide, pa se Jasmina k sreči ozre in na vzpetini malo nad dolom, po katerem sva prišla, zagleda kočo. Od daleč izgleda neobljudena, a je prav prijetno zakurjena in zgovorni oskrbnik v njej ima z nama vred samo pet gostov. Tako je vse poceni (spanje na primer samo 6,5 EUR), da nama je žal, da sva karkoli nosila sem gor. Kar se imamo zmeniti, je hitro opravljeno, narečnim pogovorom domačinov je težko slediti in kar hitro se odpraviva spat.
Jutro na Häuslalm
Jutro pa Jasminine pomisleke o turi popolnoma prežene. Vse blešči v zlatih tonih, iznad planote, popolnoma podobne naši Komni pa se dvigajo zasnežene gore blagih oblik. Prva se zapodiva po smučini navzgor. Tu so še zadnje redke smreke in macesni, malo borovcev in nazadnje samo še beli hribi in kotanje med njimi. Ciljev za turno smuko je poljubno veliko, midva se vzpenjava po klasični smeri, po kateri je že leta 1895 Toni Schruf dosegel oddaljeni vrh Hochschwaba. Počasi pridobivaš višino, a vse skupaj je podobno popotovanju čez visoko planoto. Po izpostavljeni polički prideva v kotanjo pod Hirschgrube, kjer smučina zavije v desno in se povzpne na približno 1850 m. Prvi možni cilj (Zinken) je na dosegu roke, a greva naprej. Sedaj sva na razsežnem zgornjem platoju, čez katerega vodijo na gosto potaknjene zimske markacije. Tu so pobočja popolnoma poledenela. Za jajce velike kroglice iz živega ledu, kilometre proti severovzhodu in še naprej. Kot bi zamrznilo rahlo vzvalovano morje. K sreči nikjer ni več nobenih strmin. Izbirava redke zaplate pršiča, a vseeno se zobje mojih srenačev krivijo in nenehno jih morava popravljati s cepinom. Predstavljava si, kakšen užitek mora biti takole kakih 60 dni prečkati Antarktiko.
Jutro pa Jasminine pomisleke o turi popolnoma prežene. Vse blešči v zlatih tonih, iznad planote, popolnoma podobne naši Komni pa se dvigajo zasnežene gore blagih oblik. Prva se zapodiva po smučini navzgor. Tu so še zadnje redke smreke in macesni, malo borovcev in nazadnje samo še beli hribi in kotanje med njimi. Ciljev za turno smuko je poljubno veliko, midva se vzpenjava po klasični smeri, po kateri je že leta 1895 Toni Schruf dosegel oddaljeni vrh Hochschwaba. Počasi pridobivaš višino, a vse skupaj je podobno popotovanju čez visoko planoto. Po izpostavljeni polički prideva v kotanjo pod Hirschgrube, kjer smučina zavije v desno in se povzpne na približno 1850 m. Prvi možni cilj (Zinken) je na dosegu roke, a greva naprej. Sedaj sva na razsežnem zgornjem platoju, čez katerega vodijo na gosto potaknjene zimske markacije. Tu so pobočja popolnoma poledenela. Za jajce velike kroglice iz živega ledu, kilometre proti severovzhodu in še naprej. Kot bi zamrznilo rahlo vzvalovano morje. K sreči nikjer ni več nobenih strmin. Izbirava redke zaplate pršiča, a vseeno se zobje mojih srenačev krivijo in nenehno jih morava popravljati s cepinom. Predstavljava si, kakšen užitek mora biti takole kakih 60 dni prečkati Antarktiko.
Poledeneli vršni plato
Imava izreden razgled. Hochschwab proti jugu pada v strmih stenah, na vrhu pa je enakomerna, visoka kraška planota. Proti severu Alp že kar zmanjka, do Donave je le še slabih 70 km. Proti zahodu je morje zasneženih vrhov nepregledno, Severnoapneniške Alpe so skalnate in prav slikovite. Tudi bližnja okolica je nenavadna. Nekaj velikih, s snegom zametanih kotanj nudi prav lepe prizore, slabost te planote pa kmalu postane to, da pot začne iti gori-doli. Malo pred Rauchtalsattlom začneva izbirati na kateri vrh bi šla. Zagelkogel je lep, pa bi morala še nekaj časa prečkati po ravnem. Zato zavijeva levo na Hochwart, 2210 m. Na južnih pobočjih je že prvi firn, še čez rob in po kratkem grebenu na prepišni vrh. Še zadnjič potežkava odločitev, ali bi odpeljala dol na sedlo in šla še tisto uro naprej na glavni vrh Hochschwaba. Pa danes nisva dovolj trofejno razpoložena. Tudi znanec iz planinske koče, ki ga malo pod vrhom srečava, naju ne prepriča.
Imava izreden razgled. Hochschwab proti jugu pada v strmih stenah, na vrhu pa je enakomerna, visoka kraška planota. Proti severu Alp že kar zmanjka, do Donave je le še slabih 70 km. Proti zahodu je morje zasneženih vrhov nepregledno, Severnoapneniške Alpe so skalnate in prav slikovite. Tudi bližnja okolica je nenavadna. Nekaj velikih, s snegom zametanih kotanj nudi prav lepe prizore, slabost te planote pa kmalu postane to, da pot začne iti gori-doli. Malo pred Rauchtalsattlom začneva izbirati na kateri vrh bi šla. Zagelkogel je lep, pa bi morala še nekaj časa prečkati po ravnem. Zato zavijeva levo na Hochwart, 2210 m. Na južnih pobočjih je že prvi firn, še čez rob in po kratkem grebenu na prepišni vrh. Še zadnjič potežkava odločitev, ali bi odpeljala dol na sedlo in šla še tisto uro naprej na glavni vrh Hochschwaba. Pa danes nisva dovolj trofejno razpoložena. Tudi znanec iz planinske koče, ki ga malo pod vrhom srečava, naju ne prepriča.
Smuk čez vršni plato
Na planoto zelo lepo odsmučava, tam pa gre potem po ledu tudi kar hitro. Ob pogostem fotografiranju povratek hitro mineva, spodaj v kotanjah je že prav prijetno toplo in tudi nekaj turnih smučarjev pride naproti. Skozi pršič odvijugava skoraj do koče, malo nad njo pa si privoščiva polurno poležavanje na toplem opoldanskem soncu. Medtem se je tudi pri koči že nabralo planincev, ki počnejo prav isto. Priparadirava mimo, vzameva še drugi nahrbtnik in odpeljeva v dolino. Zgornji dolci so že lepo zvoženi, sneg je odličen, spodaj pa gre ves čas po gladki cesti. Pogledi vedno bolj uhajajo k južnim ostenjem Hochschwaba, ki jih včeraj sploh nisva videla. Zares so markantna!
Na planoto zelo lepo odsmučava, tam pa gre potem po ledu tudi kar hitro. Ob pogostem fotografiranju povratek hitro mineva, spodaj v kotanjah je že prav prijetno toplo in tudi nekaj turnih smučarjev pride naproti. Skozi pršič odvijugava skoraj do koče, malo nad njo pa si privoščiva polurno poležavanje na toplem opoldanskem soncu. Medtem se je tudi pri koči že nabralo planincev, ki počnejo prav isto. Priparadirava mimo, vzameva še drugi nahrbtnik in odpeljeva v dolino. Zgornji dolci so že lepo zvoženi, sneg je odličen, spodaj pa gre ves čas po gladki cesti. Pogledi vedno bolj uhajajo k južnim ostenjem Hochschwaba, ki jih včeraj sploh nisva videla. Zares so markantna!
Južna ostenja
Na povratku domov se kljub zelo lepemu dnevu ne ustavljava dosti. Samo v kraju Törl grem slikat grad, potem pa se v štirih urah peljeva 270 km do doma.
Na povratku domov se kljub zelo lepemu dnevu ne ustavljava dosti. Samo v kraju Törl grem slikat grad, potem pa se v štirih urah peljeva 270 km do doma.
22.-23. februar, 2003
22.-23. februar, 2003