Pokljuška luknja
5
5
Danes suha soteska ima od 50 do 100 m visoke, povsem navpične stena. Poleg čudovitih "vrtcev" v dnu doline in ozkih prehodov skriva tudi naravne mostove, jame s skalnimi okni in lepa je tudi dolina pod in nad sotesko.
Danes suha soteska ima od 50 do 100 m visoke, povsem navpične stena. Poleg čudovitih "vrtcev" v dnu doline in ozkih prehodov skriva tudi naravne mostove, jame s skalnimi okni in lepa je tudi dolina pod in nad sotesko.
Najvišji od "vrtcev" Poklju-ške soteske. Ko prideš po dolini navzgor, se ta na tem mestu povsem zapre. Naprej vodi le ozka špranja, a vanjo čez navpično steno pride nadelana pot.
Najvišji od "vrtcev" Poklju-ške soteske. Ko prideš po dolini navzgor, se ta na tem mestu povsem zapre. Naprej vodi le ozka špranja, a vanjo čez navpično steno pride nadelana pot.
V lopi na desni je s soncem obsijano počivališče, značilnosti kraja opisujejo razlagalne table.
V lopi na desni je s soncem obsijano počivališče, značilnosti kraja opisujejo razlagalne table.
Ne vidi pa se na sliki, da je dolina nad Galerijami v tem času (16.4.) še na debelo zasnežena. Tudi prehod skozi ožino je bil pred dvema urama še povsem poledenel.
Ne vidi pa se na sliki, da je dolina nad Galerijami v tem času (16.4.) še na debelo zasnežena. Tudi prehod skozi ožino je bil pred dvema urama še povsem poledenel.
Pokljuška soteska (2 km) je reliktna odtočna dolina nekdanjega pokljuškega ledenika. Na tem območju je glavna kamnina sivi apnenec z gomolji roženca (kremena), ki se je v zgornjem triasu odlagal v nekoliko globljem morju med julijsko karbonatno platformo in dinarsko platformo. Osnova doline je seveda tektonska prelomnica, razpoka v apnencu, ki so jo odtekajoče vode hitro poglabljale. To se je dogajalo tako ob koncu predzadnje (pred več kot 100.000 let), kot tudi ob koncu zadnje ledene dobe (11.500 let p.n.š.). Med ledeno dobo pa je Pokljuški ledenik pokrival celotno planoto. Danes je dolina povsem suha (razen ob nalivih, ko po njej tečejo hudourne vode), šele čisto ob spodnjem ustju je majhen izvir Ribščice.
Pokljuška soteska (2 km) je reliktna odtočna dolina nekdanjega pokljuškega ledenika. Na tem območju je glavna kamnina sivi apnenec z gomolji roženca (kremena), ki se je v zgornjem triasu odlagal v nekoliko globljem morju med julijsko karbonatno platformo in dinarsko platformo. Osnova doline je seveda tektonska prelomnica, razpoka v apnencu, ki so jo odtekajoče vode hitro poglabljale. To se je dogajalo tako ob koncu predzadnje (pred več kot 100.000 let), kot tudi ob koncu zadnje ledene dobe (11.500 let p.n.š.). Med ledeno dobo pa je Pokljuški ledenik pokrival celotno planoto. Danes je dolina povsem suha (razen ob nalivih, ko po njej tečejo hudourne vode), šele čisto ob spodnjem ustju je majhen izvir Ribščice.
Dva prizora iz Pokljuške soteske. Na levi je stena nad Pokljuško luknjo. Vhod v sicer veliko jamo ni najbolje viden, gre pa jamski rov nato proti desni. V jamo lahko pridemo tudi po poti z vrha.
Zadnja, popolna zožitev Pokljuške soteske. To je prelep, tih kraj. Na desni, pod osončenim spodmolom, so klopi, dve tabli nam razlagata značilnosti kraja. Skozi ozko špranjo po sredi bo šla naša nadaljnja pot.
Ogled soteske
Ogled soteske
V najlepši, osrednji del soteske vodita dva priporočljiva pristopa. Predlagam, da z opisom obiska začnemo spodaj, z dostopne ceste, ki v iztek doline pripelje iz vasi Krnica.
V najlepši, osrednji del soteske vodita dva priporočljiva pristopa. Predlagam, da z opisom obiska začnemo spodaj, z dostopne ceste, ki v iztek doline pripelje iz vasi Krnica.
Dobrih prvih 500 m hodimo po dnu kar široke, lepe doline, poraščene s smrekami in bukvami, tako, kot druge doline Pokljuke. Potem na obeh straneh začnejo rasti visoke, slikovite stene. Na levi se kmalu pojavi stranska grapa, ki pa je slepa. V njej samo ob zelo veliki vodi pada slap. Markirana pot po glavni dolini pa gre rahlo desno in proti visoki steni, v podnožju katere že vidimo vhod v veliko jamo. To je Pokljuška luknja.
Dobrih prvih 500 m hodimo po dnu kar široke, lepe doline, poraščene s smrekami in bukvami, tako, kot druge doline Pokljuke. Potem na obeh straneh začnejo rasti visoke, slikovite stene. Na levi se kmalu pojavi stranska grapa, ki pa je slepa. V njej samo ob zelo veliki vodi pada slap. Markirana pot po glavni dolini pa gre rahlo desno in proti visoki steni, v podnožju katere že vidimo vhod v veliko jamo. To je Pokljuška luknja.
Kmalu je pod steno razcep 805 m. Desna pot gre v jamo, a jo pustimo za kasneje. Levo gre glavna dolina skozi ozek prehod, kjer so stene soteske zelo visoke. Nato nadaljujemo proti zahodu. V rahlem vzponu gremo mimo naravnega mosta (na levi), pa naprej v velik kotel. To je najlepše mesto v soteski.
Kmalu je pod steno razcep 805 m. Desna pot gre v jamo, a jo pustimo za kasneje. Levo gre glavna dolina skozi ozek prehod, kjer so stene soteske zelo visoke. Nato nadaljujemo proti zahodu. V rahlem vzponu gremo mimo naravnega mosta (na levi), pa naprej v velik kotel. To je najlepše mesto v soteski.
V veliki zijalki na desni so klopi, razlagalna tabla pa nas vabi, da nekaj trenutkov ne delamo nič in se samo potopimo v naravo. Dolina pred nami pa se skoraj popolnoma zapre. Levo od ozke špranje je monolitna stena, čez katero po sredi pride lesen mostovž. To so Galerije. Pot, imenovano Kraljeviča Andreja, so zgradili že leta 1930.
V veliki zijalki na desni so klopi, razlagalna tabla pa nas vabi, da nekaj trenutkov ne delamo nič in se samo potopimo v naravo. Dolina pred nami pa se skoraj popolnoma zapre. Levo od ozke špranje je monolitna stena, čez katero po sredi pride lesen mostovž. To so Galerije. Pot, imenovano Kraljeviča Andreja, so zgradili že leta 1930.
Pot je povsem varna. Mimo razcepa (v levo gre pot na Zatrnik) gremo na mostovž. Ko pridemo v špranjo, so stene na obeh straneh vsaksebi samo kak meter. Malo se pot še dviguje, že kmalu pa izstopi v razmeroma široko in spet položno dolino, kjer je visokih, navpičnih sten konec. Pobočja so še vedno strma, tudi skalnata, pot pa gre lepo po dnu doline naprej.
Pot je povsem varna. Mimo razcepa (v levo gre pot na Zatrnik) gremo na mostovž. Ko pridemo v špranjo, so stene na obeh straneh vsaksebi samo kak meter. Malo se pot še dviguje, že kmalu pa izstopi v razmeroma široko in spet položno dolino, kjer je visokih, navpičnih sten konec. Pobočja so še vedno strma, tudi skalnata, pot pa gre lepo po dnu doline naprej.
Višje v dolini posebnih znamenitosti ni več. Lahko se vrnemo po isti poti, lahko nadaljujemo po dolini (1,5 km do gozdne ceste že kar visoko nad Zatrnikom), lahko pa gremo po dolini samo kakih 300 m, kjer se začnemo ozirati po odcepu poti v levo. Ta nas pripelje na stezo, ki se z Zatrnika spusti v sotesko.
Višje v dolini posebnih znamenitosti ni več. Lahko se vrnemo po isti poti, lahko nadaljujemo po dolini (1,5 km do gozdne ceste že kar visoko nad Zatrnikom), lahko pa gremo po dolini samo kakih 300 m, kjer se začnemo ozirati po odcepu poti v levo. Ta nas pripelje na stezo, ki se z Zatrnika spusti v sotesko.
Pot z Zatrnika se proti soteski spušča najprej po kolovozu. Nekako na 862 m se z njega odcepi in kmalu smo na strmem gozdnatem robu, s katerega se že odpre pogled na Galerije in dolino pod njimi. Prehod v kotel je strm, deloma zavarovan z jeklenico, krajše prečkanje pa zahteva nekaj dodatne previdnosti.
Pot z Zatrnika se proti soteski spušča najprej po kolovozu. Nekako na 862 m se z njega odcepi in kmalu smo na strmem gozdnatem robu, s katerega se že odpre pogled na Galerije in dolino pod njimi. Prehod v kotel je strm, deloma zavarovan z jeklenico, krajše prečkanje pa zahteva nekaj dodatne previdnosti.
Galerije -->
Nazadnje nam ostane samo še obisk Pokljuške luknje, v kateri naj bi se med svojim begom v Nemčijo skrival celo Primož Trubar. Iz glavne doline je do vhoda v jamo samo kratek vzpon. Pot je nekoliko strma, a povsem lahka. Baterije ne rabimo.
Nazadnje nam ostane samo še obisk Pokljuške luknje, v kateri naj bi se med svojim begom v Nemčijo skrival celo Primož Trubar. Iz glavne doline je do vhoda v jamo samo kratek vzpon. Pot je nekoliko strma, a povsem lahka. Baterije ne rabimo.
Ko smo v jami, se že pokaže zgornji izhod. Nad njim je lepo skalno okno (leva slika), če pa se obrnemo navzdol, vidimo velik spodnji vhod in levo nad njim še eno okno.
Ko smo v jami, se že pokaže zgornji izhod. Nad njim je lepo skalno okno (leva slika), če pa se obrnemo navzdol, vidimo velik spodnji vhod in levo nad njim še eno okno.
Zgoraj se pot visoko dvigne v strmo pobočje in nato menda zavije proti zahodu in se pridruži poti na Pokljuko. To je tako imenovana krožna pot.
Zgoraj se pot visoko dvigne v strmo pobočje in nato menda zavije proti zahodu in se pridruži poti na Pokljuko. To je tako imenovana krožna pot.
Dva prizora iz Pokljuške luknje.
Parkirišči:
Ob spodnjem ustju doline: 46.37899044219304, 14.04172991557302
Zatrnik: 46.36843372701127, 14.03509372826296