Mont Blanc, 1999

Prvi dan - ponedeljek, 2.8.

Malo čez poldne odpeljemo. Do Aoste se z Drejcem enkrat zamenjava pri vožnji, Miran pa mora voziti sam. Soparno je, hribov se držijo oblaki in tudi napoved ne obeta kaj boljšega. Vseeno se vrhovi Gran Paradisa med oblaki lepo vidijo in tudi vožnja na Veliki St. Bernard je prav lepa (tunel pod Mt. Blancom je zaradi nesreče zaprt). Na drugi strani sedla začnemo iskati primeren prostor za prenočitev in že kar kmalu se ustavimo. Avta bosta ob cesti, a šotora se bo na malo oddaljeni terasi dalo vsaj za silo skriti. Tarok igramo v avtu in jutri zjutraj bo posodo pomival Jure.

Drugi dan - torek, 3.8.

Po zajtrku se počasi odpravljamo naprej, pa prideta policaja in nas vestno legitimirata. Nobenih pripomb nimata. Martignyja si ne bomo ogledovali in že se po dolgih serpentinah skozi vinograde dvigujemo na Col de Forclaz. Tam je vreme precej kislo, pa vseeno malo postopamo naokrog. Drejc kupi lonček, ki ima na dnu kravico, ki te pogleda, ko spiješ dovolj mleka. Meja s Francijo je še naprej v dolini. Pripeljemo do divje soteske, pa spet po dolini gor na Col des Montets. Iz skupine Mont Blanca v dolino lezejo veliki, umazani ledeniki, v vasi Argentiere pa je scenerija že prav lepa. V Chamonixu ugodno parkiramo in gremo v mesto.

Na informacijah izvemo, da bo dokaj lepo vreme, rezervacija v koči Gouter pa nam ne uspe. Na vprašanje, če lahko rezerviramo spanje za pet oseb, dobimo odgovor: “Not possible”, na vprašanje, če lahko rezerviramo mizo in stol, pa tudi: : “Not possible”. Sklenemo vseeno iti gor, saj nas na 3800 metrih višine menda ne bodo vrgli ven iz koče. Ko gremo čez glavni trg, se visoko nekje zgoraj razmaknejo oblaki in v nedosegljivih višavah se prikaže bela kupola Mont Blanca. Naslednja dilema je, ali naj gremo na goro z železnico prav iz dna (iz St. Gervaisa), ali pa naj gremo do polovice najprej z žičnico iz Les Houches. Odločimo se za prvo varianto, češ da bo cenejša in gotovejša, ker morda na postaji Belvedere ne bi mogli na poln vlak.

Ko v St. Gervaisu naš avto zavije k žičnici, nas Miran spregleda in v drenu pelje naprej. Parkirati nimamo kje. Dren, vročina, še vse potrebno moramo stlačiti v nahrbtnike. Potem pripelje Miran in oboji iščemo zasilno parkirišče. Toliko ga najdemo, da pripravimo nahrbtnike, potem gre Jasmina na blagajno. En vlak je odpeljal, ko smo prišli, naslednji je že zaseden, čakamo na karte za ob 13:20. Končno jih le dobimo in kasneje celo še dve parkirišči. Ko vlak z zamudo pripelje, se vse živo usuje nanj. Sprevodnik pravi, da samo tisti plastični kartončki, ki so nam jih dali na blagajni, ne zadostujejo. Mene po nekem naključju spusti noter v prvi vagon in tega sploh ne vem, oni štirje pa obtičijo pri drugem vagonu. Vlak je poln, Jasmina in Miran pa tečeta še enkrat na blagajno in se vrneta z listki. Zadnji trenutek se vse srečno izteče.

Po eni uri, sicer kar razgledne vožnje, prispemo na Nid d'Aigle, 2386 m visoko. Jaz sklenem hoditi prav počasi, da ne bi spet imel take višinske bolezni kot pred 17 leti, ko smo na kočo Gouter dirkali. Ostali so tudi za to in prav zložno se dvigamo po markirani poti. Tudi vreme je prav lepo in razpoloženje prav na višku. V dveh urah smo pri koči Tete Rousse, 3167 m, v naslednjih dveh pa na Gouter, 3863 m. V koči so prijazni, malo čez sedmo uro bodo povedali, če bo ostalo kaj prostih ležišč. Vsi se dobro počutimo. Večer bo zelo kratek, saj naj bi že ob osmih v koči zavladala tišina, ob dveh zjutraj pa se vstaja.

Na vrhu Aiguille du Gouter, kakih 20 m nad kočo, je cela vrsta šotorov. To je torej tukaj najbolj zanesljiv način, da dobiš ležišče. Naredi se čudovit večer. Tudi naslednja novica je dobra: dobimo štiri ležišča in vse je v najlepšem redu. Malo čez osmo uro smo res že na pogradih.

Kar takoj mi ne uspe zaspati. Drejc ima zabasan nos in tako piha, da ga je treba zbuditi. Potem se vse umiri, ampak ker sem danes pil toliko ledenega čaja, moram ob enajstih na stranišče. To zbudi tudi Jasmino in poslej nič več ne spimo. Sicer smo tiho, ampak iz ure v uro je stanje slabše. Nobenega zraka ni, pomislim, da me bo začela boleti glava, predvsem pa v želodcu začutim čudno slabost.

Tretji dan - sreda, 4.8.

Že precej pred drugo uro začnejo prvi planinci vstajati. To mi je sicer prav, ampak nihče od nas petih ni pri volji, da bi jim kar sledil. Končno se spravimo v jedilnico. Tam midva z Drejcem polegava pri mizah, Jasmina ni dosti boljša, najbrž tudi Miran in Jure nista čisto v redu. Jaz grem nazaj ležat, potem pa se le prisilim in pri mizi malo popijem, pojem pa samo pol čokoladice. Ker me glava ne boli, sumim, da sem se zastrupil s tisto snežnico. Tako izgubimo več kot uro dragocenega časa. Niti ne vem, kdo je nazadnje le rekel, da nič ne pomaga in da pojdimo proti vrhu, ker bolje se ne bomo počutili. Tudi pripravljanje opreme traja zelo dolgo, tako da šele okrog tretje ure odidemo.

Proti Dôme du Gouter se vleče kača lučk, mi smo bolj na koncu. Že kar kmalu se Jasmini sname prva dereza. Koliko morem jo zategnem, spustimo jih še nekaj naprej, čez nekaj metrov se stvar ponovi pri Drejcu, pa nazadnje pod pobočjem Dôme du Gouter še druga Jasminina dereza. Če ne bi bil v koči tako slaboten, bi jih obema pritrdil jaz, tako pa moram to početi sedaj. Potem v strmini sprva celo malo skušamo prehitevati, pa se kaj kmalu unesemo. Danes bomo veseli, če bomo sledili tempu najpočasnejših navez. Jaz sem ves čas na meji bruhanja, najslabši pa je Drejc, ki ga boli glava.

Pobočje Dôme du Gouter je neskončno, še posebej, ker se toliko ustavljamo. Tudi proti vrhu, ko že mislim, da ga bo konec, gaz samo zavija levo okrog vrha, a se še kar vzpenja. Malo preden se prevesi na drugo stran, se posvetujemo. Drejc pravi, da bi odnehal, midva sva pred 17 leti že bila na vrhu in morala je čisto na tleh. Vseeno pa se izkaže, da nismo hodili več kot dve uri, in ker izgleda, da le še imamo dovolj časa, sklenemo še malo nadaljevati. K sreči je dovolj toplo in nas ne zebe preveč.

Za boljše razpoloženje predlagam, da na sedlo Gouter malo hitreje sestopimo. Tu so spet šotori, poležemo po snegu in se prisilimo vsaj malo popiti. Miran in Jure sta že precej naprej, prehitela sta nas, ko smo popravljali dereze. Ker počitek ne zaleže nič in ker je Drejc zato, da še malo poskusi, se začnemo vzpenjati proti Ref. Vallot. Tistih 100 m višine kar nekako naredimo in prične se daniti. Prekrasno jutro je, vršna pobočja Mont Blanca in okoliške gore so oblite s soncem, pas visoke oblačnosti nas ne skrbi kaj dosti. V daljavi se bliska. Vseeno nimam niti toliko moči, da bi fotografiral. Jasmina vztraja, da gremo na daljši počitek v zavetišče, potem pa se bomo odločili, kako naprej. Tudi Miran in Jure sta bila notri in se ravno odpravljata proti vrhu. Celo večnost traja, da po prečnici obplezamo tisto konzervo in zlezemo vanjo. Nekako v tistem drenu poležemo po tleh in se spet silimo piti in celo kaj pojesti. Ker se jaz ves čas enako slabo počutim, začnem siliti naprej, Jasmina pa se trudi pojesti cel paradižnik in tako kar še nekaj časa ostanemo. Ko pridemo iz bivaka, je nebo že oblačno, vrh Mont Blanca pa v meglah. Vseeno zaupamo dobri napovedi in se odločimo za vrh.

Kalvarija se nadaljuje. Že kaj kmalu smo v megli, od zahoda nese sneg. K sreči ne piha premočno in je dovolj toplo, sicer bi nam izpilo še tisto malo moči, ki jo imamo. Jaz kot prvi hodim zelo počasi in tudi vedno pogosteje se ustavljam. Pravzaprav grem samo še na trmo in pri tem upam, da se Jasmina in Drejc ne bi obrnila. Pa ne rečeta nič, samo trmasto rineta za menoj. Če imam že preplozan želodec, zakaj neki sem potem tako brez moči? Ves čas srečujemo naveze, ki se vračajo. Kmalu imam še očala vsa zarošena, kontaktnih leč pa nisem nataknil, ker sem včeraj zlomil ročaj sončnih očal. Po prvi strmini se greben malo unese. Jasmina se boji strmih delov grebena in prečnic, ki se jih spomni s prejšnjega vzpona. Pa vsega tega danes ni. Ena sama dolgočasna megla in mehak sneg. Počitki so vedno bolj pogosti. Potem gaz za kratek čas zavije celo navzdol. Ko se spet obrne navzgor, že pričakujem, da smo blizu vrha. Po naslednji strmini pride na vrsto prečnica, ampak izkaže se, seveda, da to ni tista prečnica tik pod vrhom. Končno se na desni pokaže nekaj skal in najavim jih kot “Skale zadnje vrnitve”, ki da so čisto pod vrhom. Kje pa! Gaz gre kar naprej v meglo. Ko tako spet enkrat visimo na cepinih in počivamo, Drejc vpraša nasproti prihajajočo navezo, koliko je še do vrha. “Kake pol ure”. Odgovor mi vzame še tisto zadnjo moralo. Morda pa samo tako slabo izgledamo in je v resnici manj. Pravzaprav sem bil na koncu samo jaz. Drejca je v Vallotu glavobol minil in se je počutil bolje. Skušal sem se pošaliti, da če je pol ure, bo pa to šestkrat po pet minut. Ja, če ne bi delali počitkov na pol minute, ne pa na pet. Spet se vzpenjamo in na desni se znova prikažejo skale. Po četrt ure hoje nasproti prideta Miran in Jure. Da je še kake četrt ure, pravita. In se vlečemo naprej. Končno zagledam ljudi, ki stojijo na vrhu. Jasmina ne more razumeti, da se pet metrov pred njimi ponovno odločim za počitek. Pa ne gre drugače.

Na vrhu se začnemo trepljati, potem popadamo po tleh. Jaz ne morem zadrževati solz. Kakšna trma! Pogledam Jasmino in Drejca. Drejc je videti vesel. Škoda, ker se nič ne vidi. Tako se kar obrnemo. Dol gre prvi Drejc. Sestop seveda ni več tako naporen, čeprav se jaz že kar opotekam. In vendar je pred nami še 2500 višinskih metrov sestopa. Čez strmine sestopamo previdno. V strmini nad Kameljimi grbami se malo ustavimo, ker nam naproti ženejo žensko, privezano za vrat. Okrog vratu ima narejeno čudno konstrukcijo iz vrvi, eden je spredaj, in jo vleče po strmini gor, drugi jo s krajšo vrvjo, ki je tudi na vratni konstrukciji, korigira od strani. Ženska kot nemočen keber leži v snegu in s pomočjo cepina niti vstati ne more. Če bodo ti danes prišli gor! Potem se tudi mi premaknemo in v sestopu vztrajno sledimo dvema Francozoma, ki kar dobro sledita gazi. Prvič pomislimo, da bi na teh ledeniških prostranstvih lahko celo zašli. To bi bila danes katastrofa. Dobro, da je večina navez prišla z Goutera.

Do Vallota lepo najdemo, saj je gaz samo ena. Naprej bi bilo dobro sestopiti malo bolj v levo, a tam ni gazi, zato gremo po tisti, po kateri smo prišli gor. Hitro izgubljamo višino. A po malo manj kot sto metrih višine nam nasproti prideta - Miran in Jure. Da ta gaz ni prava, da so naveze, ki se šle po njej dol, rekle, da gredo v koču Mulettes, torej proti Chamonixu. Sedaj res ne vemo kam. V levo ni kake gazi, v tako gosti megli pa na slepo tudi ne upamo. Jaz hočem ostati kar tam in počakati, da se megla razkadi. Jasmina pa je odločna in nas žene nazaj gor proti Vallotu. Nobena od navez, ki gredo dol, ne gre več v Gouter. Seveda, pozni smo bili. Mukoma se ponovno vzpenjamo. Potem nasproti pride vodička s klientom in izjavi, da gre v Gouter. Če bo našla, ji rečemo. Seveda, da bom, je samozavestna. In gremo za njima, cela čredica. Miran in Jure sta namreč spotoma pobrala še dva Slovenca, ki nista prišla na vrh in sta z Vallota tudi zatavala v napačno smer, pa še enega, ki je hodil nenavezan, tudi Slovenec, pa še dva Španca. Če nas reši, bo ženska dobila zasluge za slovenski narod!

Spet gremo po isti gazi dol, potem pa na mestu, kjer smo bili, v levo. Kot da so tu stare stopinje. Kmalu res naletimo na lesen količek in naprej še na enega. Ne vidi se čisto nič. Ker počasi zavijamo, sem jaz že dodobra izgubil orientacijo. Potem se začnemo počasi vzpenjati. Kako, saj še nismo bili pri šotorih na sedlu Gouter? Pa jih le nisem videl, ker so jih bili med tem podrli, ostali so samo sneženi okopi. Po poti navzgor (okrog Dôme du Gouter) se zdi, da hodimo po sledi, potem tudi vodička ni več tako sigurna. Orientira se s specialko, kompasom in GPS-om. Bolj v desno moramo. Usmerimo se po blagem pobočju navzdol, pa ženski tisti hip iz rok uide specialka. Se že pelje dol. Navezani smo in nihče ne more skočiti za njo. Kmalu se izgubi v megli. Se bomo orientirali, ja. Mi ostali imamo samo neuporabne petdesettisočke. Zavijamo okrog hriba. Še nekajkrat korigiramo smer in vedno bolj negotovi smo. Skratka izgubljeni. Najbolje bo iti gor, proti vrhu Gouter, čeprav Jasmina zatrjuje, da je malo proti desni videla sled. Tako še nekaj časa tavamo gor - dol - levo - desno. Ko še malo bolj zavijemo okrog hriba, daleč pred seboj zaslišimo glasove. V tisti smeri naj bi bila koča. Postrani v desno dol skušamo najti sled. Nič. Vodička razveže vrv, ker že pričakuje območje razpok. Tu nekje smo gor grede res prečkali razpoko. Kaj pa mi, ki smo otvezeni čisto na kratko, eden pa sploh nič? Še čudno, da se sploh držimo skupaj. Enemu bi se snela dereza ali pa bi zaradi utrujenosti malo zaostal, pa bi bili izgubljeni. Čez pobočje, kjer pričakujemo razpoke, niti ne poskušamo. Spet gremo gor. Sedaj so vse alternative že precej izčrpane. Klient vpraša vodičko, če bomo poklicali reševalce. “Ne, gremo nazaj gor v Vallot”. Torej vdaja. Pa se vseeno odloči še malo pogledati navzgor in v desno. In takoj najde sled. Zelo lep razplet dramatike! Če bi se odločila odnehati, ne vem, če bi nam jo še uspelo prepričati, da še naprej iščemo.

Sled je, močna in zanesljiva, kar kmalu začela zavijati dol. Spet petsto metrov višine brezvoljno prestavljamo utrujene noge. Še vedno ena sama bela, gosta megla. Na dnu strmine se še meni sname dereza. Ostalim rečemo, naj gredo kar naprej, jih bomo že ujeli. Kje pa. V tistem mleku smo bredli sami naprej, kar izginili so. Končno se začne greben Aiguille du Gouter. Tam neka Nemka kliče gor v meglo. Morda smo prej njo slišali. Če se danes ne bo na Mont Blancu kar nekaj navez izgubilo, nočem nič. Še ravni del grebena, kratek vzpon, šotori in pri koči smo. Rešeni.

Spet popadamo k mizam. Skupaj znašamo opremo, ki smo jo pustili v koči, skušamo se posiliti s hrano in pijačo, jaz se vodički zahvalim in ji dam simboličnih 300 frankov. Noče jih vzeti, pravi, naj ji kupim pivo. Pa vztrajam in tudi pivo seveda dobi. Veliko težav nam je prihranila, bolj ko se spominjamo nazaj, bolj se zavedamo, da sami okrog Goutera ne bi našli. Vreme je pa vedno slabše, sedaj že tu pri koči, na 3800 metrih prav močnio sneži. Ko grem naslednjič ven, je vreme že prav obupno. Zato predlagam takojšen odhod. Izkaže se, da so ostali celo dopuščali možnost, da bi še enkrat prespali v koči. Jaz se še vedno tako slabo počutim, da bi šel raje dol. Zmenimo se, da bomo šli dol čisto počasi (kako pa drugače?).

Takoj pod kočo je strmo skalovje in zelo je treba paziti. Jaz spet zaostanem, ker se mi ves čas rosijo očala in ker res sestopam čisto lagodno. Nekaj časa še vidim Jasmino pred seboj, ampak navzgor prihajajo cele trume ljudi, tako da jih moram ves čas čakati. Ti ljudje imajo pa zelo fiksne urnike. V takem vremenu jaz niti iz bajte ne bi stopil. Dlje ko sestopamo, slabše je vreme. Po nekaj sto metrih začnem dohitevati našo vodičko in njenega klienta, ampak potem vse dol do prečkanja Velikega kuloarja capljam lepo za njima. Tam pa pohitim na snežišče, pogledam gor, če leti kaj kamenja in hitro stečem čez. Spodaj, kjer se začenja snežišče nad Tete Rousse, me čaka Jasmina. Zelo lepo od nje! Čez položno snežišče se malo peljem, malo padam, strga se mi še vezalka na čevlju, potem pa spet doseževa pot. Pol sestopa s koče Gouter je za menoj. Tudi nadaljevanje ni nič bolj obetavno. Jasmina me potrpežljivo čaka, na pol poti čakata tudi Jure in Miran, češ da nam je en vlak tako ali tako odpeljal. Malo pred postajo dohitimo še enega Slovenca, ki se tudi pritožuje nad točnostjo vremenskih napovedi v Chamonixu. Nameravali so prečkati Mont Blanc, pa so malo pod kočo obrnili. Tako izgleda, da smo bili v teh dveh dnevih od Slovencev samo mi na vrhu. Na postaji že nekaj časa čaka Drejc. Bolijo ga kolena in sprašuje se, če si ni uničil meniskusov. “Ne, samo vnete vezi imaš”. Še uro vožnje z vlakom in malo čez šesto smo pri avtomobilih. Zelo dolga tura!

Peljemo v Chamonix. Jasmina hoče v kemp z vročimi tuši in najdemo ga tik ob postaji žičnice na Aiguille du Midi. Po tuširanju je časa še za večerjico (po dveh dnevih stradanja se mi previdno vrača tek) in za tarok, v mesto pa ne Jasmina, ne Miran noče. Drejc trmasto hoče prespati v avtu.

Četrti dan - četrtek, 5.8.

Zjutraj se iz kempa kar odjavimo in gremo postopat v mesto. Oblačno je, hribov se ne vidi, pa se pasemo po trgovinah. Potem pa se še zjasni in posije sonce. Gremo še na palačinke in pivo in pol dneva je mimo. Drejc šepa kot Herr Flick in danes ni za nobeno hojo več. Sicer pa tudi vreme ni tako lepo, kot je sprva obetalo. Mont Blanca se še vedno ne vidi, ampak za vožnjo bo v redu. Spet odpeljemo čez Col du Forclaz in si do tja kakih posebnih znamenitosti ne ogledujemo. Po cesti dol v Martigny izgubimo dirko z nekim norim starejšim kolesarjem, potem počasi peljemo skozi center mesta in se tudi pri rimskem amfiteatru ne ustavimo. Čaka nas vožnja po dolini Rhône.

Lepo zložno vozimo. Zanimivosti je vse polno, vreme lepo, a se ne ustavljamo. Hribi so večinoma v oblakih, a beli kumulusi pričarajo kar nekaj lepih prizorov. Zelo slikoviti so nasadi trte, ki plezajo v skalnata pobočja in pri tem izkoriščajo vsako ped zemlje. Danes bo še deževalo, saj je za nami precej črno. Po postanku v McDonald'su nadaljujemo vožnjo ob zgornjem toku Rhône, cesta se dviguje vedno bolj strmo in vreme je vedno slabše. Nad Gletschem se cesta v serpentinah strmo dvigne in ledenik Rhône si gremo že ogledat v dežju. Potem zapeljemo v obupno, gosto meglo, ves čas pa tudi dežuje. Tako od razgledov Furke nimamo čisto nič, smo pa toliko bolj veseli, ker se na drugi strani megle razkadijo in od zadaj celo posije sonce. Sicer ne vidimo pokrajine, ampak pred seboj imamo pa vendarle lepo mavrico. Začenjamo jo loviti, ampak vsakič, ko že čisto kaže, da bomo zapeljali skoznjo, se spet premakne za kak kilometer po dolini naprej. Vsake toliko časa ustavljamo in slikamo in tako v prešernem razpoloženju vozimo vse do Andermatta. Tu spet zavijemo skozi vas, ki je prav lepa.

Šele ob vzponu na Oberalppaß mavrico izgubimo, seveda, ko pa je za hribe izginilo tudi sonce. Ura je sedem, mi pa bi bili do devetih radi na prelazu Julier nad St. Moritzem. Nikoli! Dolina Sprednjega Rena je ozka in neprimerna za prenočevanje, pa tudi malo prezgodaj je še. Zato peljemo naprej. Velikega samostana Dissentis si tudi ne bomo ogledali. Z desne včasih posije žarek jasnine in Jasmina nam hudo zameri, ker se držimo prvotnega načrta in ne zavijemo čez katerega od tistih prelazov proti jugu. Ampak že tako se vozimo po daljši varianti in si vožnje ne bomo še podaljševali. Če bi nameravali v Tessin, bi lahko šli prej čez prelaz Nufenen. Tako vozimo naravnost v dež.

Pot do Chura se vleče več kot eno uro, tam pa se hudo ulije in navigator Drejc mrzlično išče odcep za St. Moritz. Nič takega ni, zato peljemo naprej skozi ves Chur, ko nam le postane jasno, da smo predaleč. Jasmina na vsakem križišču hoče zaviti v Aroso in komaj jo prepričava, da je to čisto brezupno slepa dolina. Obrnemo in v temi in v nalivu peljemo skozi mesto nazaj. Zgrešimo še cesto, po kateri smo pripeljali, ampak nekako le najdemo pravo križišče zahodno od mesta s smerokazom Tschirtschen in se usmerimo proti jugu.

Spet se strmo dvignemo in čez prelaze vozimo skozi znana smučarska središča. Miran zvesto sledi in ker ne daje nobenih znakov, da bi ustavil, peljemo kar naprej. Najprej globoko dol v Tiefencastel, potem pa v že trdi temi daleč gor proti prelazu Julier. Naselja se vrstijo druga za drugo. Drejčeva varianta, da bi gori nekje prespali ob nekem jezeru, nam ni všeč in spet peljemo naprej. Še ko so mimo zadnja naselja, ki so na zemljevidu, je ob cesti nekaj hiš, ki meni niso všeč. Končno je malo pred sedlom na desni parkirišče in z Miranom kar oba hkrati zapeljeva v desno. Dobro prenašata Hladnika tele naše štrapace.

Sprva že kaže, da bomo prespali v travah ob parkirišču, pa jaz kakih sto metrov vstran najdem lepo zaprto dolinico, v kateri postavimo oba šotora in tokrat pri nama z Jasmino prespi tudi Drejc. Sprva še dežuje, potem pa do jutra spimo kot ubiti.

Peti dan - petek, 6.8.

Da nas prvi jutranji policaji spet ne bi nadlegovali, kar brž pospravimo šotora in se odpeljemo na prelaz Julier. Sedlo nam je prav všeč. Je lepo položno, blagih potez, Jasmina pravi da je prav romantično in Drejc jo seveda popravi, da je retoromantično. Da, to je pravi izraz. Onstran sedla najdemo parkirišče z vsem udobjem: razgled, potoček, velike skale, kjer kuhamo. Ker je vreme še vedno slabo in vrhovi v gostih oblakih, se nam nikamor ne mudi. Nekaj starega kruha damo konjem, ki pridejo bliže, ko pa jim Jasmina nanj namaže pašteto, pa začnejo stresati z glavo in se upirati.

Spust v Engadin je kratek. Kljub oblačnemu vremenu je pokrajina ob jezerih lepa. Počasi se vozimo skozi St. Moritz, pa mimo Pontresine gor na prelaz Bernina. Tu smo spet v oblakih. Že včeraj smo se prehitevali s švicarskimi gorskimi vlaki, sedaj čez prelaz spet eden pripelje. V njem so kar trije potniki. Ob jezeru se spet malo ustavimo, a z razgledom na hribe, kjer se nad sedlom ob lepem vremenu diči Piz Cambrena, danes ne bo nič. Zavržemo tudi možnost, da bi šli peš na Alp Grün, kjer so znameniti trulliji, stare okrogle hiše iz kamenja. Tako se po strmi cesti spustimo v Poschiavo po domače Pušlav. Vsaj to mestece si gremo pa lahko ogledat! V spodnejm delu je četrt španskih priseljencev, mestni trg je prostoren, čist in slikovit, v mestecu je vrsta cerkva. Ob eni je kostnica in ko pogledamo skozi rešetke, iz polic v nas gledajo lepo zložene lobanje. Zaslužnih domačinov ali pobitih sovražnikov?

Nadaljujemo z vožnjo po dolini. Mimo jezera, skozi naselja, kjer kar po sredi ceste pelje tudi železnica, pod naseljem Brusio pa ta reši probleme s strmino tako, da naredi popolno spiralo. Na meji nas natančno pregledajo, v Tiranu smo že v tipičnem italijanskem drenu, vedno bolj vroče in soparno je in peljemo kar naprej. Potem se spet odcepimo strmo gor proti Aprici, ki je začuda veliko mesto, polno hotelov in vsakovrstnega živžava. Na drugo stran se cesta potem dalj časa spušča v Edolo, ki je že v Val Camonici.

Val Camonico imamo na piki zaradi prastarega ljudstva Camunov, ki so živeli tod, trgovali z vso tedanjo Evropo in nam zapustili na tisoče sličic, vrezanih v ledeniške balvane. Pri mestu Capo di Ponte so te slike najbolj znamenite, tu je tudi muzej in narodni park pod patronatom Unesca. V informacijskem centru nas fant vpraša v katerem jeziku naj nam raztolmači zadevo. Izberemo angleščino, nemščino ali francoščino, on pa nato prijazno pojasni, da govori samo italijansko. Ob zemljevidu nam razloži kam iti in z avtom peljemo nazaj skozi mesto, spet zgrešimo odcep, gremo na dober kapučino, pa spet mimo pravega odcepa skozi mesto dol, pa spet gor in nekako po intuiciji k cerkvici, kjer naj bi začeli z ogledi. Tam pa ni kje parkirati, znajdemo se na nekem dvorišču in neka starejša, gluha in malo bebasta ženska nam hoče prodajati parkiriščne usluge in vstopnice za park. Spet odpeljemo dol in po drugi poti gor do parkirišča, kjer mi ustavimo, Miran pa pelje po ozki poti naprej. Le kje neki je ta znameniti park? Ko sledimo puščicam, se spet sumljivo bližamo cerkvici, od koder smo pravkar pobegnili. Miran pripelje nasproti, češ da je zgoraj parkirišče samo za kake tri avtomobile. Uspe mi ga prepričati, da če smo prišli na Mont Blanc, bomo pa našli tudi vhod v ta park. Končno nam uspe. Tudi na vhodu v park je Dantejev jezik edini zveličaven. Dobimo vstopnice in zanikrno fotokopirano shemo parka, potem pa se zaženemo po potkah in tekmujemo, kdo bo našel prvega vgraviranega možička. Najdemo skalo št. 1 in si jo natančno ogledujemo, saj ne vemo ali so slike velike en meter ali an decimeter. No, z mostovža na drugi strani potem zagledamo prve pajace, sčasoma se navadimo in rezbarije postanejo prav zanimive. Prikazujejo različne prizore in kar lep del parka v tisti vročini pregledamo. Drejc ogled malo skrajša, saj ga še vedno bolijo kolena, potem imamo tudi mi štirje vsega dovolj in odpeljemo se proti domu.

Pri jezeru Iseo se spet ustavimo, da bi se okopali, pa prvo parkirišče ni najbolj posrečeno izbrano. Jasmina mora daleč ob obali, da pride v vodo, Drejc skoči kar z ograje, a ven ne moreta. Drejc se z mojo in Juretovo pomočjo po zidu le pribaše spet gor, ampak tako je prašen, da mu svetujemo, naj se gre malo skopat. Jasmino kakih sto metrov vstran čez zid zvleče neki ribič. Naslednje parkirišče je boljše in tam kopanje bolje uspe. Nadaljevanje vožnje pa je bilo kaj dolgočasno, čisto tipično za italijanske avtoceste. Pa še pri Benetkah smo vleteli v kar velik zastoj. Tako se na slovenski meji kar nekaj časa čakamo. Doma silno dolgo traja, da pospravimo nastlan prtljažnik.