Vela draga

8

Najlepši kanjon Istre je danes suh, saj voda po njem teče le izjemoma. A v preteklosti je opravila izjemno delo. Tako filigransko oblikovanih stolpov ne najdeš daleč naokrog.

Stolp in naravno okno - že kar erotičen prizor

Sveča, stolp, na katerega je plezanje prepovedano

Veliki stolp

Vela / Vranjska draga

Kanjon je imenovan po vasi Vranja tudi Vranjska draga. A spodaj, kjer se pri vasi nekdanja struga izvije na Boljunsko polje, kanjon ni posebno zanimiv. Zgornji del, vse do zatrepa, čez katerega steno včasih celo pada slap, pa je izjemno delo narave. Stene doline namreč tvori okrog 50 milijonov let star apnenec, v katerem povsod najdemo odtise morskih bitij. Imenuje se numulitni apnenec. Ta je selektivno prepereval, domnevam pa, da so k nastanku kanjona prispevali tudi tektonski premiki, saj se kanjon nahaja v liniji prelomnic Kraškega roba.

Poleg naravnih lepot je na območju kanjona tudi nekaj zgodovinsko-arheoloških mest. Blizu kraja, kjer kanjon prečka železnica, je Pupićina peč, pomembno najdišče iz mezolitika in neolitika. Še malo nižje je nad pečinami ruševina nekdanjega Kaštela Vranja.

Vela draga je sestavni del naravnega parka Učka. Prvi zaščitni režim v kanjonu je bil vzpostavljen že leta 1963, nato pa dopolnjen leta 1998. V kanjon vodi naravoslovna pot, opremljena z razlagalnimi tablami. Ta pot je dobrodošla, saj so druge stare poti opuščene, v kanjonu pa je ponekod še pravo stanje pragozda oziroma prvobitne divjine.

Stene okrog kanjona in stolpi so danes najbolj priljubleno plezališče Istre. Smeri so razporejene v več sektorjev in ob obisku kanjona boste zelo verjetno videli na delu tudi plezalce.


<-- V zgornjem delu kanjona, nekje v stenah sva slišala plezalce

Dostop

Turistični dostop je enostaven. Pravzaprav ima naravoslovna pot dva dela. Prvi del pripelje s parkirišča (ob zahodnem vhodu v tunel Učka) le do razgledišč. A tudi s teh točk je pogled v kanjon zelo lep. Najbrž je najboljši čas proti večeru, ko so barve toplejše in je kanjon obsijan z nizkim soncem. Markirana pot pa se nato spusti tudi v sam kanjon. To je običajna planinska pot, ki tudi ni zahtevna, potrebna je le običajna previdnost in morda malo bolj trpežni čevlji. Pot nas pripelje med najlepše stolpe, na kraj, kjer dolino prečka opuščena železniška proga. Nadaljevanje po dolini pa je, potem, ko zmanjka markiranih poti, tudi še mogoče, vprašanje je le, koliko je smiselno. Človeka povsem naravno vleče proti zatrepu kanjona. Tam so stene višje, poti zmanjka, znajdemo se sredi divjine. Menda čez zadnjo steno v kanjon včasih pada celo slap. Stezice, na katere utegnemo naleteti, pa so zelo verjetno shodili plezalci, ki nekako morajo priti pod svoje stene in stolpe.


Parkirišče: 45.319962, 14.169718


<-- Vela draga z razgledišča