Parenzana, 2005

23.-24. april, 2005

Prvi dan

V knjižnici sem bežno preletela opis kolesarskega izleta v pravkar na svetlo danem Veharjevem vodniku in sestavila krožno turo po nekdanji trasi železnice med Trstom in Porečem. Slovenski del proge, ki je že spremenjen v kolesarsko stezo, je lepo trasiran, torej se nadejava podobnega tudi na Hrvaškem. Proga se je od Buj vzpela na Grožnjan, se zlagoma spustila v dolino Mirne do Livad, prečkala reko in se onkraj od Motovuna dvignila na planoto, kjer se je od Vižinade do Poreča samo še spuščala.

Avto pustiva na najnižji točki v Livadah in se po cesti zaženeva proti Motovunu, čeprav sumiva spodnji kolovoz, da je bivša trasa. Domačin zgovorno pokaže, kje morava peljati, da se priključiva na traso: >Ne možete fulati!<, zatrdi in res nisva. Med čudovitimi posestvi, ki spominjajo na Toskano, se spustiva na dobro utrjeno, položno dvigajočo se traso. Včasih je vsekana v skalo, voziva tudi čez utrjene nasipe in viadukt in to >in-the-middle-of-nowhere<. Potočki žuborijo, ptički žvrgolijo, popki se razpirajo, kakšna idila! In pogledi na naselja na kucljih - samo toskanska ali umbrijska imena Moltepulciano, Pitigliano, Montefalco, Spoletto bi jim pritaknil in bi bil tam!

Veselje moti bolečina, ki me reže v želodcu - kot bi požrla odprt pipec. Požirki vode ne pomagajo, čez čas poneha sama od sebe. V Vižinadi se za kratek čas priključiva glavni cesti in zdrviva v dolino Mirne. Porte Ponton je lična gostilna z modrimi polkni, prileglo bi predahniti, a so vse zunanje mize zasedena. Pa nič! in se zaženeva v makadamski breg proti Grožnjanu nad nama. Kar potruditi se je treba za 200m višine, vendar je pokrajina omamno lepa. Zapuščena posestva po bregovih, terase z oljkami, veliko nekdaj obdelanih brežin pa je zapuščenih.

Na zadnjem ovinku pod vasjo je velik, obokano obzidan izvir. Voda iz skale drsi v jezerce, v katerem plavajo male ribice. Prikolesariti v Grožnjan je pa nekaj čisto drugega kot pripeljati se z avtom! Brez oklevanja zasedeva mizo na osrednjem trgu in po intuiciji naročim >bisko<. V spominu imam, da je to stari keltski druidski napitek iz zelišč, ki je silno zdravilen. Zvrnem 0,3dl kot nič in v trenutku mi odleže. Sijajno! Slastna mineštra z bobiči in fižolom dokončno odpravi trebušne težave, medtem ko Vid zlije vase liter piva in mljaska od ugodja ob istarskem golažu. Okrog naju lazijo organizirane in neorganizirane skupine turistov, prijetno živahno.

Ura je pet, ko odrineva - pa saj bo šlo samo še navzdol, se tolaživa. >Tu ravno in ko vidite most, to je Parenzana!< pove oštir. Pa kljub temu najprej naletiva na zazidan tunel, šele potem vdaneva pravi most. Problema z orientacijo ne bo, saj je trasa predvidljiva, problem bo drugje - pot je utrjena le z grobim gramozom, ki je bil včasih podlaga za pragove! Najbolj neugodno za kolo! Peš moram. Vid začnja stresati obešenjaške parole >Ta je slabša, je pa zato daljša!< in >Pravi gorski kolesar se razveseli ob misli, kako kljub vsemu napreduje hitreje kot pešec!< in podobno, jaz pa spremenim znano kletvico v >Jebemti Vehar!< Prvih nekaj kilometrov naju spremljajo Knafeljčeve markacije, nato pa pešpot proti Oprtalju zavije gor na planoto, medtem ko se trasa zlagoma spušča - a kaj pomaga, ko je treba peš! Po uri tackanja sva oblezla komaj prvo grapo, Grožnjan pa je videti še čisto blizu. Oziram se za možnostjo, da bi se preudarno spustila v dolino, pa se oglasi Vid z novo parolo: >Pravi gorski kolesar ne spusti vode že ob prvi težavi!< in čeprav nisem gorski kolesar ampak treking kolesar, trmasto vztrajam. Nad Kostajnico se pot milostno zgladi. Sprašujem zidarja ob vili na fantastični lokaciji, kako je naprej, pa ne ve, ker je iz Crikvenice. Zavzdihneva in se spet spraviva na tresljajočo kalvarijo. Obvijeva vsako grapico in srečujeva sredi popolne divjine impozantna dela človeških rok - viadukte in tunele! >Pravi kolesar se zaveda prednosti kolesarjenja v dvoje!< s parolo pospremi Vid podajanje biciklov iz rok v roke po strmem nabrežju podrtega nasipa.

Pogled na čudovito zapuščeno kmetijo pod nama poplača matranje, kmalu pa se razveseliva, ko se za robom odpre prelep pogled na Završje. Pod njim nadaljuje proga skozi tunel-viadukt-tunel in znova sva v popolni vukojebini, kjer je ponekod odplaknilo tudi traso in je treba kolo nositi.

A saj bo šlo! Le še ena globoka, razvejana grapa je pred nama, se tolažim. Nerodno hodim, ker sem obuta v cokle in se mi zvračajo gležnji, da bi kolesarila, pa ni za misliti. Pri zadnjih hišah psi dobijo živčni zlom, tak kraval zaženejo. Odrečeva se poslednji možnosti za časten izhod in se poglobiva v zadnjo, najgloblje zagrizeno grapo. Sem pa ljudje res ne zahajajo pogosto, saj rastejo iz trase že borovci. V zatrepu prečkava največji viadukt na poti, prižgeva svetilki v najdaljšem, zavitem tunelu in sva vesela, ko se okrog roba zazreva v očitno zadnji viadukt. Tako, zdaj pa samo še naravnost ven iz grape! Pa je rastje le še gostejše (sva pač že nižje v dolini). Trnje se pogosto zagrabi za obleko in čez precej podrtih dreves je treba prenesti bicikla. Huda, težka! Utrujena postajam, tri ure že kolovrativa od Grožnjana sem, po dolini bi bilo vsega skupaj razdalje le za slabe pol ure!

>Sva le še kar visoko,< ugotavlja Vid, ko se približava glavni dolini. Psi z nasprotne strani grape še kar lajajo. Čeprav sva bližje civilizaciji, se trasa vedno bolj izgublja, tako da jo bolj slutiva kot spremljava. Pametnejši odneha, sklenem, in ko se ob neki razvalini trasi približa slab kolovoz, jo uberem dol in v kratkem sva na makadamu, rešena! >Vodo spustu, vodo spustu,< se še nekaj časa obreguje Vid, vendar umolkne, ko vidi, da bi naju trmasto vztrajanje zadržalo še za kakšno uro v noč, ker je še po cesti do avta nekaj kilometrov.

Po osmih urah se sesedeva v kabino in si privoščiva - ha! hladne jagode in eristoff ginseng napitek iz prtljažnika, ha! Večerja odpade, samo še spat si želim, in navigiram do cerkvice grdobine in kamnitega Turka nad Saležem, visoko nad dolino.

Ponoči prijetno škrablja dež po strehi in zjutraj je nebo prepričljivo oblačno. Nameniva se kolesarit ob Mirni do izliva in v Novigrad na kavo, a še prej se zapeljeva v Kostanjico, ki sva jo včeraj gledala s proge dol. Kot malo manjša in bolj podrta Koštabona je.

Drugi dan

Vid opazi, da je guma njegovega kolesa prazna. Nič čudnega - po včerajšnjem gazenju po trnju bi bil čudež, če bi vse preživelo! Tako se z avtom peljeva skozi Buje, se sprehodiva po Brtonigli in po deževnem Novigradu. V lokalčku z istrskimi spominki si privoščim steklenico zdravilne biske in preberem, da gre za v žganje namočeno belo omelo. Še slasten kapučin in krhek rogljič na mestnem trgu použijeva, nato pa naravnost domov.