Platinaste trave

Raven Kras je del sveta, ki s Kraškega roba pada proti Slovenski Istri - kot kifeljc zavita travnata terasa, ki se konča z blagim Kukom in z razgledno Movraško steno.

Včasih ga pometa mrzla burja in gledaš, kako bi hodil čim bolj pod robom, drugič na njem dehti zasanjan poletni dan, ki ga prebrenčiš in prefrfotaš skupaj z neštetimi žužki in metulji. Še posebej lepo je, če ujameš obdobje platinastih trav. Takrat resasta bodalica razvije dolge, platinaste vitice in burja jih slej ko prej počeše. Med travami je raznovrstno cvetje, ob robu planote pa nekaj osamljenih dreves, ki vabijo v svojo senco. Samo enkrat sva se temu svetu zamerila, ker sva hitela čez Lačno in Raven Kras, ne da bi se ustavila. To pa zato, ker sva spodaj na osmici pri Jakominu spila odločno preveč refoška in pojedla odločno preveč na olivnem olju pečenega pršuta, potem pa se je Jasmini mudilo na protestno zborovanje proti postavitvi vetrnih elektrarn v Slovenski Čičariji in je nisem več uspel zvabiti v trave.

Na takšnih planjavah se večkrat zgodi kaj nepredvidenega. Nekoč smo po tisti kamniti poti kolesarili in z Miranom sva malo zaostala za damama. Naenkrat Miran predlaga, da bi se do nagega slekla. Ni veliko tako primernih krajev za nudistično kolesarjenje! Kot bi mignil, so cunje v nahrbtnikih, veter pa v kocinah in malo pred Kukom dami dohitiva. Ozreta se, zasliši se vreščanje, roke mrzlično iščejo fotoaparate. Pa je razburjenje k sreči preveliko in nobena od fotografij ne uspe. Spet drugič naredimo tako inštalacijo na Malem Slavniku, eno teraso višje, na Podgorskem Krasu. Tudi tiste slike niso uspele, a še vedno nas greje spomin na norčijo in hladi mraz tistega mrzlega decembrskega dne. Kot kakšni goli druidi smo plesali okrog kamna na vrhu hriba.