Tako smo smučali nekoč

Okrog polnoči se nam na skupnih ležiščih v Domu na Komni pridruži še Nejc, ves zadovoljen, ker so mu doma za izlet kljub postu dali celo klobaso. Megleno jutro nas žene po gazi gor na Vratca, smučanje h Krnskemu jezeru pa je že prav uživaško. Grozljivo iz megle bolščijo v Lepočah slepa okna kasaren iz I. svetovne vojne. Krnsko jezero je zamrznjeno in v drsalnem koraku peljemo kar po njem. Že prvi skoraj dosežejo zahodni breg, ko se Jasmini, ki pelje zadnja, predre led. Ko se ozremo, že tone v mrzlo vodo. Kar gledam in ne morem verjeti, in šele ko Nejc vzklikne: "Daj izveci jo že, no!" se vrnem in ji pomagam. Pri skali na bregu se malo ustavimo, Jasmina do riti mokra taca po snegu, izlije vodo iz težkih, usnjenih pancerjev, potem pa obleče mokre cunje nazaj in nadaljujemo proti vrhu Krna. Saj se človek med hojo ogreje! Nejc nosi Jasminine smuči in kar hitri smo. Pod Škrbino gremo čez strmino naravnost gor, tako da ima Nejc priložnost razložiti, kako ravnati v primeru plazu. Kar precej novega snega je, udiramo se skoraj do riti in vsi si dobro predstavljamo, kako se bomo s plavalnimi gibi obdržali na površini, če se sproži. Da bi šli okrog, kjer je bolj položno, ne, to pa ne. Ko dosežemo greben, kjub megli ni bilo nobene dileme - na desno je treba, za vrh pa smo potem proglasili točko, kjer se ni dalo nikamor več gor.

Smučanje do Škrbine je bilo ena sama previdnost, naprej pa je šlo prav fino, skorjica je ponekod celo držala težo, če nisi preveč pritisnil. Od jezera gor na Vratca smo seveda gazili in "štamfali", saj kakšne opreme za turno smučanje nihče ni imel. Kaj pa je mlademu človeku 500 m vzpona po odjuženi snežni brozgi! Se je pa na drugi strani toliko pričakovani spust na Komno končal že kaj kmalu pod Vratci. Od tam smo samo še veslali po ravnem. Nekaj posebnega pa je bilo smučanje dol k Savici. Takrat smo še imeli krasne dolge smuči, moje so merile 210 cm. Prvi je po ozki poti peljal Nejc in že kaj kmalu se je začel dreti: "Smuk, smuk, spusti,...!" Letelo je vedno hitreje, zaviti pa nisi imel kam. Dohiteval sem Jasmino, ki je prva uspela zapeljati levo v breg. Še neko vejo je našla, da jo je ustavilo, kot letala na letalonosilkah. Skoraj sem že dohitel Janija. Tudi on je uspel zaviti v levo, na kopno, zaprasketalo je po kamenju, nekaj listja pa je ublažilo trd pristanek v skalah. Uporabil sem njegovo metodo, bil pa je že tudi skrajni čas. Pot, tu že čisto kopna, je ostro zavila v desno. "Kje pa sta Igor in Nejc?" Dvojnega ovinka vendar nista mogla zvoziti! Pogledam čez skale, tam pa sta bila, kakih 10 m nižje, vrla smučarja - zmešnjava rok, nog, palic, smuči, nahrbtnikov, njun smeh pa se je slišal gor do Komne.