»Pri ljudeh obstaja samo malo sovraštvo proti Satanu in njegovim delom, zato ker vlada veliko neznanje glede njegove moči in zlobe kakor tudi glede vsesplošnosti njegovega boja proti Kristusu in njegovi Cerkvi. V tem so mnogi zapeljani.
Ne vedo, da je njihov sovražnik mogočni vojskovodja, ki gospoduje nad umom hudobnih angelov in z dobro premišljenimi načrti in spretnimi spletkami vodi vojno proti Kristusu, da bi preprečil reševanje ljudi.
Med tako imenovanimi kristjani in celo med samimi služabniki evangelija se malo omenja Satan razen morda spotoma s prižnice. Ne vidijo znamenj njegovega neprestanega delovanja in njegovega uspeha; zanemarjajo mnoge opomine o njegovi zvijačnosti; kaže, da ne vedo za njegov obstoj.«
Da, mnogi tega ne vedo… In sicer zato, ker jaz nisem hotel, da bi to vedeli. Doslej se je moje delo opravljalo popolnoma tajno. Zakaj? Ker najbolje delujem tedaj, kadar ljudje ne vedo za moj obstoj, moje namene in moj način delovanja. Odločil sem se to spremeniti. Odslej boš vedel zame.
Ali misliš, da je to, kar delaš ali si doslej delal, sad tvojega razmišljanja? Ni. Jaz preračunljivo upravljam s teboj. Zapeljal sem te skoraj na vseh življenjskih področjih. Poln si predsodkov, imaš napačno zastavljene življenjske cilje, vsilil sem ti napačno postavljena življenjska stališča in prepričanja. Napeljal sem te k pogubnim zadovoljstvom. Postavil sem ti napačne cilje. Živiš v popolni temi. Moja zmaga je toliko večja, ker mi je uspelo doseči, da si prepričan, koliko si pameten in moder, s kolikšno svobodo delaš, kar želiš, kolikšno možnost imaš uživati življenje in si vse to dosegel s svojo ustvarjalnostjo.
Naveličal sem se tega, da te držim v neznanju. Jasno mi je, da sem človeštvo toliko ponižal, da lahko zveš skoraj vse o meni ter dojameš, da je vse, kar delaš, v bistvu sad tega, kar sem ti vsilil, in kljub temu ne boš mogel prav ničesar spremeniti.
Šel bom celo tako daleč, da boš ob pozornem branju te knjige lahko spoznal, kako bi se iztrgal iz mojih rok, toda tvoj vzvišeni jaz ostal moj zaveznik, ki te bo še naprej držal v moji oblasti.
Ali si pripravljen? Ali si pripravljen spoznati bitje, ki je povzročitelj vsega grdega in slabega na Zemlji? Ali si pripravljen dojeti, da v bistvu pripadaš meni in mi služiš, četudi misliš, da nimaš nikakršne zveze z menoj? Ali si pripravljen spoznati, da si se sam odločil, naj jaz gospodarim s teboj? Nisi? Nihče ni pripravljen na to. Toda dejstva so takšna.
Ali misliš, da nisi v moji oblasti, zato ker si pobožen? Ker si kristjan? Dober kristjan? Ali misliš, da nisi v moji oblasti, ker nisi pobožen? Ker ne verjameš v Stvarnika? Ker ne verjameš, da JAZ obstajam?
Začni brati in ugotovi, na katerih mnogih življenjskih področjih sem te zapeljal, kje in kdaj si svojevoljno stopil na mojo stran in pod mojo oblast. Razkazal ti bom vso bedo, v katero sem te spravil, bedo, ki jo imenuješ življenje. Dojel boš, da posledice, ki jih zdaj trpiš, niso sad naključja, temveč mojega pazljivo in vztrajno izpeljanega načrta s teboj.
Ali se ti to zdi smešno? Samo beri naprej. Obljubljam ti, da bom JAZ tisti, ki se bo na koncu smejal.
In sicer tako na koncu te knjige kakor tudi na koncu tvojega življenja.
Prvi del knjige obravnava svetopisemsko kronologijo. Če nisi prebral Svetega pisma, je moja prednost toliko večja, tvoj položaj pa toliko slabši.
Drugi del knjige pa obravnava prav to, v čemer ti igraš glavno vlogo. Seveda v moji režiji.
Lucifer
1. NAJBOLJ VZVIŠENO STVARJENJE
Iz Stvarnikovih rok sem prišel kot najbolj vzvišeno ustvarjeno bitje, kar jih je dotlej obstajalo. Modrost, lepota, sposobnosti in spretnosti, ki sem jih dobil, ko sem bil ustvarjen, so prekašale vse, kar je bilo dotlej možno videti. Druga ustvarjena bitja so občudovala vse, kar sem bil. Bila mi je dodeljena najvišja možna vloga, ki jo lahko doseže stvarstvo – kerub. To je najvišji red angelov, ki bivajo v neposredni Stvarnikovi bližini. Užival sem ob zavedanju, da me druga stvarstva opazujejo z ljubeznijo; užival sem, ko sem jim kazal svojo lepoto, svojo modrost, svoje spretnosti, toda nekaj je manjkalo. Čeprav so bili navdušeni nad mojo navzočnostjo, čeprav so me iskreno ljubili, čeprav so z veseljem delali, kar sem jim naročil, v njihovih očeh ni bilo tiste iskre, s katero so opazovali Stvarnika in njegovega Sina.
Prevzel me je občutek, ki ga dotlej nisem poznal. Nisem vedel, kako naj se vedem. Navsezadnje mislim, da sem kljub popolnemu sozvočju, v katerem je živelo vse vesolje, začel čutiti nekaj popolnoma nasprotnega zadovoljnosti. Za to še ni obstajala beseda, in sem to tedaj v sebi poimenoval nezadovoljstvo. Poskušal sem razumeti, kaj mi manjka, da bi še druga bitja popolnoma pridobil zase – vendar nisem mogel najti na sebi nikakršne pomanjkljivosti. Preprosto povedano, bil sem popoln. Ali ni že to samo po sebi popolnoma dovolj, da bi me cenili in spoštovali bolj kakor doslej? Opazoval sem zbrana ustvarjena bitja, angele okoli Stvarnikovega prestola. Razmišljal sem, kaj jim daje, česar jim jaz ne morem dati. Kaj jim je dal? Življenje, ljubezen, zakon, skladnost, lepoto… Zakon?
Zakon. Meni se je zdelo, da je to nekaj, kar omejuje našo svobodo. Kako smo lahko srečni, če pa smo omejeni z nekakšnimi zakoni? Stvarnik je to imenoval »Zakon svobode«. Kakšna svoboda pa sploh je to, če se moraš nečemu podrejati? Nihče dotlej ni razmišljal tako, zato nisem mogel nikomur povedati svojega mnenja, do Stvarnika in njegovega Sina pa sem začel čutiti nekaj, kar me je odrivalo iz njune bližine. Videla sta, da z menoj ni nekaj v redu; prizadevala sta se o tem pogovarjati z menoj, jaz pa se nisem mogel, ker niti sam nisem vedel, kaj se mi dogaja.
Odločil sem se svoje misli povedati nekaterim angelom, ki so mi kazali veliko naklonjenost. Tudi nje je to zmedlo. Začel sem jim razlagati, kako bolj svobodni bi bili, če ne bi imeli zakona. Na lepem se mi je zdelo, da bi lahko bila ta trditev izhodišče, da bi dosegel tisto, kar sem želel imeti – tisto iskro v njihovih očeh, medtem ko me bodo opazovali. Postal bi njihov osvoboditelj. Rešil bi jih iz sužnosti zakonu. Vsakemu posebej sem razlagal svoje sklepe in jim predlagal tisto, kar naj bi tudi oni sklenili. To sem dosegel presenetljivo lahko zaradi njihovega zaupanja in ljubezni, ki so ju imeli do mene.
Naredil sem še en korak. Začel sem jim pripovedovati to, kar ni bilo res, da bi si pridobil njihovo naklonjenost. To je bilo zelo preprosto. Nihče do tedaj sploh ni slišal koga povedati nekaj, kar ne bi bilo res, zato ničesar takšnega ni niti pričakoval. Zatorej so popolnoma verjeli prav vse, kar sem jim govoril. Sprva mi je bilo čudno in neprijetno, ker sem jim povedal takšno neresnico, toda učinek, ki sem ga dosegel, da sem si pridobil njihovo naklonjenost, je bil močnejši od občutka neprijetnosti. Pozneje sem jim sicer nameraval pojasniti, da je šlo le za hitrejšo pot do naše osvoboditve.
Stvarnik je prišel k meni in mi poskušal razložiti, kam me bo pripeljalo takšno razmišljanje in delovanje. Prosil me je, naj to opustim in se vrnem na svoj dodeljeni prostor, vendar nisem dovolil, da bi mi spral možgane, kakor jih je drugim. Ostal sem pri svojem. Kmalu mi je povedal, da ne morem več opravljati dolžnosti, ki sem jo imel dotlej. Dobil sem še en povod, da sem lahko pokazal, kako krivična so Njegova načela in da me poskuša ponižati – mene, najpopolnejše stvarstvo. Novi občutki so me preplavili drug za drugim. Nisem jih znal imenovati, vendar so me popolnoma prevzeli. Bal sem se, kam me bo to odpeljalo, toda angeli, ki sem jih pridobil, na meni, najmogočnejšem angelu, niso smeli videti niti trohice izgube samozaupanja.
Kolikor bolj sem vztrajal pri svojem početju, toliko bolj sem dojemal, da Stvarnik nima dovolj moči, da bi mi kaj storil. Drži, da je Darovalec življenja, zato mi ga je lahko vzel, vendar sem dojel, da tega ne bo naredil, kajti to bi samo dokazalo, da imam jaz prav. To me je še bolj opogumilo. Dojel sem, da ima On omejitve, ki jih jaz nimam. To sem se odločil izrabiti za svojo prednost.
Pridružilo se mi je vse večje število angelov in se postavilo na mojo stran. Tiste, ki so nas opozarjali in se nam niso hoteli pridružiti, smo obdolžili, da kljub svoji prosti volji služijo Stvarniku bodisi iz koristi bodisi iz strahu.
Bil sem celo nekoliko presenečen zaradi Stvarnikovega odziva na moje početje. Ko bi bil jaz na Njegovem mestu, bi takoj odstranil vsakogar, ki bi širil takšno nezadovoljstvo med mojimi stvarstvi. Morda bi mi tedaj preostali služili iz strahu, toda vsaj v prihodnosti nihče več ne bi poskušal česa takšnega, prav gotovo pa ne bi bilo tega, kar se dogaja danes kot posledica, ker je bilo dovoljeno, da je izbruhnila vstaja.
Namesto da bi Stvarnik ukrenil vse zoper mojo namero, da se izenačim z Njim, sem slišal, da s Sinom načrtujeta ustvariti še en planet in ga napolniti z živimi bitji vseh vrst ter bosta za krono stvarstva ustvarila bitje, ki bo podobno Njima.
To me je precej vznemirilo. Poleg tega da me je odstavil z mojega položaja, se mi je zdelo, da se sploh ne meni zame in se vede, kakor da me ni, kakor da moje početje sploh ne ogroža Njegovega veličanstva.
Pojavilo se je še eno novo čustvo, danes ga imenujemo – jeza.
2. ZEMLJA – MOJA LASTNINA
Prav to sem potreboval, sam začetek planeta in prebivalcev na njem. Vsi drugi dotlej ustvarjeni svetovi so že imeli predsodke do mene.
Pozorno sem opazoval, kaj se je dogajalo. Zemljo, ki je bila dotlej pust planet, se ga je Stvarnik odločil napolniti z življenjem. Gledal sem, kako to dela, da bom lahko pozneje to nekako delal tudi sam. To je bila nedojemljiva izkušnja. Po končanem stvarjenju sem opazoval vsa ta živa bitja, vendar nisem našel nobenega, ki bi bilo podobno Stvarniku. Zagledal sem, da Sin oblikuje nekaj iz zemeljskega prahu, vendar se mu nisem mogel približati. Potem sem videl, kako je v to izoblikovano gmoto vdihnil življenje, nato pa se je postavilo po konci bitje čudovitega videza – po Stvarnikovi podobi. Kmalu je povzročil, da je to bitje močno zaspalo, in iz njegovega rebra naredil bitje enake vrste, le da je bilo drugega spola.
Pomislil sem: Če mi bo uspelo tudi ti prelepi bitji pridobiti zase, bom dosegel popolno zmago. Toda nikakor mi ni uspelo najti trenutka, da bi stopil k njima na samem. Zelo sem bil razočaran, ko sem zvedel, da sta bila seznanjena z mojim početjem, zato je bila onemogočena vsakršna priložnost, da bi se jima odkrito približal. Moral sem si nekaj izmisliti. Zelo pomembno mi je bilo, da bi držal z menoj kdo, ki je bil ustvarjen po Stvarnikovi podobi.
Spoznaval sem, da sposobnosti, ki jih imam, lahko uporabim tudi za kaj drugega, ne pa zgolj za to, za kar so bile prvotno namenjene. Dojel sem, da so stvarstva na Zemlji nižjega reda in imajo manjše sposobnosti kakor mi angeli. Zato sem začel svoje sposobnosti uporabljati za to, da bi lahko nova ustvarjena bitja uporabil v svojo korist.
Za svojega predstavnika sem se odločil uporabiti takrat najlepšo žival na Zemlji – kačo. Dojel sem, da lahko uporabim kačji um in telo tako, da bi spregovoril po njej. Spraševal sem se, ali bom lahko to naredil tudi po ljudeh.
Toda ključno vprašanje je bilo, kaj naj bi bil povod, da bi se lahko približal človeku. Kaj bi lahko uporabil v svojo korist? Seveda mora biti spet nekaj povezanega z zakonom. Dojel sem, da tudi onadva imata drevo spoznanja dobrega in hudega. Stvarnik ga je zasadil kot edin preizkus, s katerim bi se pokazala poslušnost ustvarjenih bitij. Zakaj bi bil človek prikrajšan za znanje in spoznanje o tem, kaj je dobro in kaj je zlo? Ali ni to vedeti prednost? Kako se boš branil pred čim, česar ne poznaš? Kaj pa je bilo nasploh zlo? Nihče dotlej še ni slišal za kaj takšnega. Zakaj ne bi imeli možnosti spoznati, kaj je to? Ali nismo bitja, ki imajo svobodno voljo in se lahko sama odločajo, kaj bodo delala?
Če bi stopil naravnost pred njiju, bi imela predsodek, ki jima ga je Stvarnik povedal o meni. Čeprav jima je o tem pripovedoval z žalostjo, sem menil, da ju je preračunljivo ogoljufal in me predstavil v napačni luči. Moral sem jima povedati svojo različico.
Eva je bila sama. Zdela se mi je nekoliko slabotnejša in manj odločna kakor Adam. Odločil sem se ji približati. Ko je šla mimo mene, sem jo ogovoril. O ničemer ni podvomila. Kačje telo je bilo izvrstna kulisa. Pogovor sem začel tako, da sem izrekel napačno trditev. Čeprav sem vedel, s katerega drevesa ne smeta jesti sadov, sem jo vprašal, ali jih res ne smeta jesti z nobenega drevesa. Popravila je mojo trditev. Povedala mi je, da smeta jesti z vseh dreves razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega, če pa to naredita, bosta umrla. Nihče od nas si tega ni upal narediti, zato sem se odločil poskusiti z njo, da bi videl, kaj se bo sploh zgodilo. Povedal sem ji, da to ni res, da ne bosta umrla, marveč bosta postala kakor bogovi in razpoznavala, kaj je dobro in kaj zlo. Vprašal sem jo, ali je sploh kaj slabega, če znaš razlikovati med dobrim in zlom. Ali ne bi bilo to prednost in še eno dopolnilo k njuni popolnosti? Niti ona še ni slišala kaj neresničnega. Še manj je to pričakovala od Božjega stvarstva, najmanj pa v tem okolju, kjer je vse dišalo po ljubezni in skladnosti. Po njenem videzu sem vedel, kaj se bo zgodilo. Izraz njenega obličja je kazal, kaj se dogaja v njenem umu. Gledala je ta čudoviti sadež in razmišljala o njem. Razmišljala je o tem, da je smrt nekaj, kar ne obstaja, in verjetno imam prav. Stopila je bliže in utrgala sadež. Nič se ni zgodilo. Približala ga je k ustom in začela jesti. Še vedno se nič ni zgodilo. Tisti trenutek je prišel Adam. Ko je videl, kaj je naredila Eva, je otrpnil. Vedel je, kaj jo čaka. Odločil sem se poskušati narediti to, kar sem poskušal pri kači – stopiti v njegov um. To mi ni uspelo, vendar sem ugotovil, da mu lahko namignem, kaj naj misli in čuti. V njem sem prebudil občutek, da si ne more zamisliti nadaljnjega življenja brez Eve in da bi moral z njo deliti njeno usodo. In uspelo mi je. Adam je vzel sadež in ga pojedel, čeprav je popolnoma vedel, kaj dela in kakšna prihodnost ga čaka.
Na lepem je izginila svetloba, ki ju je obdajala. Obenem sem dojel, da je izginila tudi vsa moč, ki sta ju imela za upiranje meni. Le po videzu sta bila podobna Stvarniku, vendar nista imela Njegove moči. Imela sta jo le zato, ker sta bila s poslušnostjo povezana z Njim. Nista pa bila mojstrovina, za kakršno sta se mi v začetku zdela. Zdaj sta bila moja somišljenika. Bili smo na isti strani. Postal sem lastnik celotnega novega ustvarjenega planeta in vseh bitij na njem. Vsi so bili pod mojo oblastjo. Človeški rod mi je postal všeč in čutil sem, da potrebuje prav mene kot svojega zaščitnika.
Kmalu nato sem slišal prihajati Stvarnika. Nisem želel oditi. Zdaj sta bila na moji strani in sem imel pravico do njiju. Ostal sem z njima, da bi jima pomagal pri opravičevanju, saj je to bila za njiju nova izkušnja. Stvarnik je vedel, kaj sta naredila. Vedel je, da storjenega nista več mogla popraviti. Toda imel sem prav. Nista namreč umrla, kakor je napovedal Stvarnik. Adama je vprašal, kaj je naredil. Spodbudil sem ga, naj odgovornost preloži na Evo. Ona je bila zelo presenečena nad njegovimi besedami. Njo sem spodbudil, da je odgovornost preložila na kačo – tako nihče ne bo kriv razen kače. Kača gor ali dol. Tedaj je Stvarnik preklel kačo, ji odvzel noge in peruti, vendar me je nekaj zmedlo. Dejal je, da postavlja sovraštvo med njenim in Evinim potomstvom. Tega sprva nisem dojel, ampak to se je nanašalo name in na moje potomce – ljudi, ki bodo služili meni. Razsrdil sem se, ko mi je postalo jasno, da bo človeštvu kljub neposlušnosti dana možnost, da se mi bo uprlo. Človeštvo mi ni bilo več simpatično. Videl sem, koliko je Stvarniku šlo za ti bedni bitji. Toda kdaj bosta umrla? Zakaj še vedno nista umrla?
Izkazalo se je, kakor da je bilo moje ugibanje pravilno. Stvarnik ni govoril resnice. Namreč ni bil dosleden v tem, kar je govoril. Če bi bil, bi jima moral takoj vzeti življenje. Tako pa se zdi, kakor da je spremenil svoj zakon, za katerega je trdil, da je nespremenljiv, da bi jima prizanesel.
Toda… kaj pa delajo?
Stvarnik kaže Adamu, kaj mora narediti. Adam lovi malo jagnje, ga kolje, odira mu kožo, opravlja nekaj čudnega, nekakšen obred… Kaj to pomeni? To moram sam slišati. Stvarnik jima je razlagal, da obstaja samo en način, na kateri se da popraviti, kar sta naredila. Obenem bo moral biti pravičen in usmiljen. To sem imel za nemogoče, saj se to dvoje medsebojno izključuje. Razlagal jima je, da bo On plačal kazen za greh, za neposlušnost zakonu. Po svojem Sinu bo umrl za človeštvo, da bo lahko živelo. Milosten bo tako, da jima bo odpustil prekršek, pravičen pa tako, da bo sam zdržal kazen za njuno delo – smrt. Zato nista takoj umrla.
Nisem mogel verjeti, kar sem slišal. Kako lahko umre On, ki zase trdi, da je neumrljiv? Zakaj bi kaj takšnega naredil za dva bednika, ki ga nista niti ubogala? Zaradi ljubezni? Zaradi te besede mi je začelo postajati slabo. Zaradi nje so začeli propadati vsi moji načrti.
Ampak ne bo šlo to natanko tako. Ta planet je moj. Poslušnost sta pokazala meni. Ni možnosti za vrnitev in odpuščanje. Srečen sem se počutil, ker ta človeka nista umrla in sta še naprej imela pristop k drevesu življenja, zaradi tega pa sta imela tudi neumrljivost, tako mi bo po njiju in njunih potomcih vendarle uspelo v tem, kar sem nameraval narediti. Kraljestvo z večjo svobodo. Kraljestvo brez zakonov, ki ga bodo drugi bolj cenili kakor Stvarnikovo. Opazoval sem Stvarnika, kako ju je peljal proti izhodu iz Edenskega vrta. »Čemu to?« sem se spraševal. Videl sem, da je pred vhod postavil dva angela z ognjenim mečem, da ljudje vendarle ne bodo živeli večno v stanju, v katero sem jih spravil. Ogorčenje in sovraštvo do Stvarnika in ljudi sta v meni naglo rasla. Človeka sta bila prešibka in preveč omejena, da bi se z njima dalo kaj narediti. Nista mogla leteti, nista se mogla pogovarjati z mislimi, nista mogla spreminjati oblike kakor jaz, nista mogla potovati iz ene razsežnosti v drugo… Bila sta nekoristna in bedna. Toda Stvarnik jima je vendar dal možnost, da se upreta meni, ki sem nekaj tisočkrat močnejši od njiju. Dal jima je na voljo svojo moč, kajti v sebi nista imela ničesar, kar bi mi lahko preprečilo delati z njima, kar mi je volja.
Ljudi sem moral onesposobiti in zasesti z vsem, da ne bi mogli imeti na voljo moči, s katero se mi lahko uprejo. To pa sem lahko dosegel edino tako, da sem jih na vse možne načine ločil od Stvarnika. Ampak tudi to delam za njihovo korist. Za njihovo osvoboditev od zakona. Za njihovo popolno svobodo.
3. ZAČETKI ČLOVEŠTVA
Stvarnik ni nameraval prepustiti tega planeta meni, čeprav sem na njem pridobil somišljenika. Če povem bolj natančno, to nista več bila, ker sta se imela za prevarana, zato so se kesala zaradi tega, kar sta naredila. Toda zaradi neposlušnosti Stvarniku sta bila vendarle izobčenca z menoj vred. Poskušal sem ju pridobiti, da bi se mi pridružila, vendar sta vztrajala pri svojem spokorjenju, zaradi tega pa sta dobila potrebno moč, da sta se mi uprla pri vsem, kar sem poskušal. Toda čas je delal zame. Slišal sem, da jima je Stvarnik povedal, da bosta imela potomce. Ti potomci so moja priložnost.
Želel sem ta planet. Dojel sem, da moram prisiliti ljudi delati proti zakonu, da bi jih Stvarnik popolnoma prepustil meni. Stvarnik ne more biti tam, kjer ni zakona in biva tisto, kar On imenuje greh.
Začel sem proučevati ljudi in njihove slabosti. Moral sem poiskati načine, da jih čim bolj je možno spravim v neskladnost s Stvarnikovim zakonom in jih obenem naredim zadovoljne. Moral sem jih pripraviti do tega, da bi živeli svobodno in delali tisto, kar imajo za pravilno – kar jaz imam za pravilno.
Rodila sta se potomca. Kajn in Abel. Brž ko sta odrasla, sem spoznal, da bom z Abelom imel težave. Na temelju tega, kar so mu pripovedovali starši, se je trdno odločil vrniti k Stvarniku. Kajnu ni bilo toliko mar za tisto, kar je slišal, zato sem to njegovo slabost izkoristil, da sem ga pridobil zase. Abel je vztrajno daroval daritve v čast Stvarniku in se pogovarjal z njim. Dojel je, da ga nič ne more vrniti v občestvo s Stvarnikom, razen da prizna in sprejme Njegovo smrt kot kazen namesto svoje.
Nisem ju mogel pridobiti tako, da bi ukinila darovanje in ga imela za nepotrebno, namesto tega pa mi je uspelo nekoliko predrugačiti smisel. Namesto da bi v teh daritvah gledala Stvarnika, ki bo v prihodnosti umrl zanje, sem jima predlagal, da Ga s tem dejanjem spravljata v dobro voljo in se tako pomiri Njegova jeza nanju. Morala sta misliti, da ju Stvarnik obsoja in sovraži, da bi laže prišla k meni. Uspelo mi je. Vsaj pri enem. Kajnu sem predlagal, da zadošča, če daruje kar koli. Zakaj bi kupoval žival za daritev? Naj daruje, kar pač ima. To je dovolj. Bistveno je, da je vsaj delno poslušen. Potem pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Stvarnik je z odobravanjem odgovoril na Abelovo daritev, na Kajnovo pa se zaradi njegove neposlušnosti sploh ni ozrl. Tedaj sem pri Kajnu opazil nekaj podobnega temu, kar sem čutil osebno sam. Užaljen napuh. Zavist. Srd. Vrata njegovega uma so mi bila odprta na stežaj.
Abela sem že zasovražil, ker nikakor nisem mogel vplivati nanj. Zaradi njegove zvestobe nisem dobil priložnosti, da bi mu škodoval. Razmišljal sem, ali bi mi njegovega brata uspelo obrniti proti njemu. Da mu škodujem po njem, ki je pod mojim nadzorstvom. Tako sem Kajnu predlagal, naj ga močno udari. Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo s človekom, če dobi močan udarec. Nad predlogom je bil navdušen in je to tudi naredil. Udaril je svojega brata. In glej, Abel je izdihnil. Življenjski dih, ki ga je Stvarnik vdihnil človeku, je odšel iz njega. Bil je neživ. Mislil sem, da je s tem nastopil konec Stvarnikove navzočnosti na Zemlji. Tega ne bo več mogel trpeti. Morda bo kaznoval Kajna z usmrtitvijo zaradi tega, kar je storil, toda planet bo prepustil meni. Toda pokazal je naklonjenost in ljubezen tudi takšnemu bitju. Morilcu. Tudi njemu bi bil zmožen odpustiti takšno dejanje, ko bi bil le Kajn to hotel. Dojel sem, da Stvarnik ne bo opustil prizadevanja za ta planet, pa četudi človeka napeljem narediti kar koli.
Prevzel me je bes. Moji načrti zavladati nad Zemljo in vzpostaviti boljše kraljestvo so postajali vse bolj zapleteni. Moji želji po ustanovitvi kraljestva se je pridružila še želja, da bi tudi Stvarniku zapletel načrte. Kazalo je, da v boju za kraljestvo ne bi mogel zmagati, toda v boju za človeka mi je uspevalo. Stvarnikov cilj je bil vse ljudi vrniti k sebi, omogočiti jim vrnitev na prostor, na katerega jih je bil postavil – neumrljivost, edinost z Njim. Moj cilj pa je bil čim več jih zadržati v svoji oblasti.
Nikakor pa ne morem zmagati z odkritim bojevanjem. Ali naj bi rekel ljudem, da je bolje, če ostanejo z menoj in bomo nekega dne vsi umrli, kakor pa da so poslušni Stvarniku ter živijo večno v sreči in sozvočju? Ne, to sem moral doseči tako, da oni tega ne vedo. Moral sem jim zamegliti predstavo o večnih vrednotah. Stvarnika sem jim moral predstaviti kot Njega, ki jih je krivično kaznoval, kot Njega, ki sovraži ljudi in jih obsoja, kot Njega, ki je kriv, da so izgubili neumrljivost.
Prednost sem imel v tem, da mi ni bilo več treba pridobiti njihove ljubezni in pozornosti. Težko bi mi bilo uspeti v tem. Hitro bi dojeli, kdo povzroča njihovo nesrečo. Ampak jaz njihove ljubezni niti ne potrebujem. Želim le to, da so ljudje moji podložniki in me častijo. Ali me bodo ljubili ali ne, mi je popolnoma vseeno.
Dojel sem, da je dovolj, če njihovo pozornost obrnem nanje osebno. To jih bo najhitreje ločilo od Stvarnika. Treba je bilo delati za njihovo samozaupanje. Tako se bodo prenehali opirati na Stvarnikovo moč in poskušali živeti s svojo močjo. In potem…
Ali si kdaj preračunljivo ravnal z mravljo? Ona misli, da leze, kamor hoče, ti pa nastaviš roko pred njo, zato mora zaviti. Tako jo z bolj ali manj preračunljivim ravnanjem pripelješ tja, kamor si hotel. Toda če tega ni hotela, si jo zmečkal s prsti.
Vidiš, to je človek, ki je poln zaupanja vase, v primerjavi z menoj – ta mala in nebogljena mravlja. Da pa je zadeva še boljša, je zelo preprosto in lahko goljufivo upravljati s človekom, tako da mu najvažnejši cilj postane osebna udobnost in zadovoljstvo – ne glede na to, koliko ga bo to stalo.
4. PREDPOTOPNI SVET
Predpotopni svet je hitro napredoval. Lastil sem si pravico do prebivalcev Zemlje. Bili smo na isti strani. Razlika je bila le v tem, da se jaz nisem mogel več vrniti. Z opazovanjem obredov in daritev sem dobil vse boljšo predstavo o tem, kar Stvarnik namerava narediti. Načrtoval je odkupiti ljudi s svojo smrtjo, vendar še nisem vedel, kako to namerava izpeljati. Abela ni bilo več. Povrh vsega je že zdavnaj strohnel. Torej menim, da ga Stvarnik ni odkupil, čeprav je bil zvest.
Spomnil sem se, da bi lahko še bolj sprevrgel daritveni obred. Ljudem sem predlagal misel, da je Stvarnik toliko bolj zadovoljen, kolikor večja je daritev. Ali je lahko večja daritev od človeške? Otroške? Tako mi je uspelo pridobiti veliko število tistih, ki se niso odprto postavili na mojo stran. Naj le opravljajo obrede, toda ne tako, kakor je naročil Stvarnik, temveč tako, kakor sem jih jaz navdihnil. Moj cilj je bil, da tisti, ki so prepričani, da ravnajo pravilno in tako služijo Stvarniku, v bistvu delajo to, kar je Njemu gnusno.
Nadalje sem dojel, da človek lahko umre tudi prej, preden ga doletijo posledice ločitve od drevesa življenja in umre »naravno«, zato sem spodbujal in navdihoval ljudi, naj svoje nasprotnike fizično odstranijo – z umorom. Prepričan sem bil, da mora obstajati točka, pri kateri bo Stvarnik opustil prizadevanje za ta planet. Spoznal sem, da ljudi najbolj zadovoljujejo tri stvari: Moč, poželenje in tek. Človeka sem spodbudil, da si za najvišji cilj postavi osebno zadovoljstvo. Da bi človek dosegel ta zadovoljstva, je bil pripravljen na vse. Ko sem izkoristil veliko razumnost in velike možnosti ljudi v okviru njihovih omejitev, je bil ves planet pod mojo oblastjo. Njihova velika razumnost je bila koristna zame, ker je bilo tako laže povzdigniti samozaupanje in napuh. Tedaj sem postavil temelje svoje vladavine nad ljudmi, tako da sem proučil vse slabosti tistih ljudi, ki se mi niso mogli upreti, in sicer toliko bolj zato, ker so glede svojih del živeli v prepričanju, da so sad njihovih odločitev. Ker jim je to pomenilo zadovoljstvo, niso preveč razmišljali o globljih življenjskih vrednostih. Ločeni od Stvarnika so bili popolnoma v moji oblasti. Sprevrgel sem smisel darovanja in jih spodbujal k nasilju in neobrzdanemu poželenju ter popačil njihov tek… Ko bi bil jaz Stvarnik, bi že zdavnaj opustil sleherno prizadevanje zanje.
Samo peščica ljudi pod Noetovim vodstvom je bila na Stvarnikovi strani. Stvarnik v tem boju ni imel nikakršnih možnosti. Od več milijard ljudi, ki so živeli tisti čas, je On imel na svoji strani samo osem ljudi.
Stvarniku je bilo žal, da je ustvaril človeka. Od vsega, kar mu je želel ponuditi, je človeku pod mojim vplivom uspelo izbrati samo kratkotrajna in minljiva zadovoljstva tega malega in skoraj nepomembnega sveta. Razumem njegovo razočaranje, vendar je sam kriv, ker se mi je postavil po robu. Lepo bi mi prepustil ta planet in mi tako dal priložnost dokazati, da bi bilo moje kraljestvo, ki bi ga vzpostavil, slavnejše od njegovega. Tako ga ne bom imel jaz, ampak tudi On bo ostal brez njega. Kolikor bolj je kazal naklonjenost do človeštva, toliko bolj mi je postajalo ogabno, tako da sem z opravljanjem enega dela v bistvu opravljal dve. Prizadejal sem nesrečo in bolečine človeku in Stvarniku obenem.
Stvarnik je Noetu govoril o vesoljnem potopu. Nisem vedel, kako bo to naredil, vedel sem le, da je tega zmožen. Ljudi, ki jih je Noe opozarjal, sem navdihnil za podajanje dozdevnih znanstvenih dokazov proti njegovi trditvi, da so ga izpostavili zasmehovanju. Dotlej namreč nikoli ni deževalo – kako bi potem lahko nastala povodenj? Kako bi se kaj takšnega lahko zgodilo v dobesedno popolnem ustroju? Tako smo se sto dvajset let posmehovali Noetu in njim, ki so z njim gradili ladjo. Spadal je k njim, ki se niso ločili od Stvarnika, zato mi ničesar več ni uspelo doseči. In končno je bila ladja narejena. Stopili so vanjo Noe, njegovi družinski člani in določeno število vseh vrst živali. Ljudje so se sicer začeli spraševati, kako to, da so tudi živali vstopale same, ne da bi jih kdo priganjal, vendar sem jih pomiril s prepričevanjem, da je znanost na njihovi strani in ni nevarnosti od nikakršne katastrofe.
Vendar je prišla. Stvarnik je poslal velikanski asteroid, ki je predrl vodni ovoj okoli Zemlje. Udaril je v tla. Zemeljska skorja je počila in voda, ki je bila pod njo kot izolacija toplote, je bruhnila na površje zaradi pritiska tektonskih plošč. Obenem pa je vsa voda iz vodnega ovoja nad ozračjem padala na Zemljo. Ljudi je zajela panika. Tako je tudi bilo treba.
To je bil njihov konec.
Ni pomembno, saj bodo prišli drugi. Zdaj bo šlo mnogo laže. Imel sem že okoli tisoč sedemsto let izkušenj pri goljufanju ljudi in preračunljivem upravljanju z njimi. Pri tem sploh ne računam svoje umske in telesne premoči. Nisem videl razlogov, zaradi katerih bi Stvarnik znova poskušal kaj narediti s človeštvom. Kakor sem ga porazil zdaj, ga bom porazil znova. Kaj novega lahko ukrene?
5. PO POTOPU
Razmišljal sem, da bi Stvarnik, če bi želel umreti in tako plačati kazen za človeški greh, moral nekako postati umrljivo bitje – človek. To bo moja priložnost. Doslej ni bilo človeka, ki mi ga ne bi uspelo prelisičiti. Vsaj enkrat. To pa mi popolnoma zadošča za dokazovanje, da nihče, prav nihče, ne more popolnoma izpolnjevati Stvarnikovega zakona. Zatorej niti On sam, če bo postal človek, ne bo imel prav nikakršne možnosti. Tudi Stvarniku bom, na Njem samem, dokazal, da nihče ne more izpolnjevati zakona, ki ga je On vzpostavil. Vse svoje cilje in prizadevanja sem usmeril v to, da sem se spopolnjeval za ta trenutek.
Z različnimi novimi življenjskimi navadami, ki sem si jih izmislil za človeka, da bi grešil proti Stvarnikovemu zakonu, sem opazil, da so ljudje kot vrsta bitij nagnjeni k izrojevanju in da njihove sposobnosti slabijo iz roda v rod. Na temelju tega sem se odločil človeka narediti še šibkejšega in bolj nebogljenega kakor telesno tako tudi umsko.
Ker pa je bilo videti, da bo minilo veliko časa, preden se bo uresničilo, kar so vnaprej kazali obredi, bom človeštvo precej spridil. Če se mi prvi popolni človek v popolnih razmerah ni mogel upreti, se mi bo še manj mogel človek, ki ga bom skozi stoletja spridil, četudi bo sam Stvarnik v takšnem telesu. Ničesar nisem hotel prepustiti naključju.
Najboljši sodelavec, da bi mi uspelo izpeljati svojo zamisel, pa mi je postal sam človek. Zanimivo, mar ne? Sprejeti navado, ki ga bo spridila, onesposobila, mu nakopala bolezen… to lahko naredi samo človek. Pogoj za to je, da v tem uživa. Zaradi tega je pripravljen na vse.
Voda, ki je uničila ves planet, se je umaknila. Nikoli nisem videl ničesar gršega. Prelepi planet, ki sem ga zaradi njegovih lepot želel imeti za svojega, je postal posmeh vesolja. Prelepi griči, prelepi gozdovi, čudoviti slapovi – vse je bilo popolnoma uničeno. Okoljski ustroj na Zemlji se je popolnoma spremenil. Kopno se je razdelilo na več delov, tečaja sta zaledenela, pojavilo se je tisto, kar danes imenujete oblaki. Vodnega ovoja okoli Zemlje ni bilo več. Življenjski prostor se je zmanjšal na tretjino.
Spraševal sem se, kaj Stvarnik namerava zdaj. Kako je lahko dovolil kaj tako grdega in nepopolnega v popolnem vesolju?
Noe in njegovi družinski člani so prišli iz ladje. Tudi ti so se zgražali nad tem, kar so videli. Zajela jih je panika. Kaj bodo jedli? Od česa bodo živeli? Stvarnik je hitro spregovoril Noetu. Z njim je govoril o nekakšni zavezi. Obljubil je, da planeta ne bo več uničil s potopom. Ukazal jim je, naj se namnožijo in napolnijo Zemljo. Ali ni videl, da ne more proti meni dobiti bitke za človekovo naklonjenost? Kateri drug cilj bi utegnil imeti?
Če je On hotel, da bi se ljudje razširili po vsem planetu, sem moral delati, da se to ne bi zgodilo. Hotel sem ljudi obdržati skupaj, da bi jih združil za delo proti tistemu, kar je rekel Stvarnik. Hotel sem, da si sami izborijo svojo neodvisnost. Zbral sem jih v neko ravnino, da bi si zgradili stolp, ki ga bodo imeli za simbol svoje moči in neodvisnosti. Stvarniku to ni bilo všeč. Naredil je nekaj nenavadnega. Povzročil je, da so različne skupine ljudi začele govoriti vsaka svoj drugačen jezik. Niso se več mogli sporazumevati. Toda mene so vsi razumeli, to pa je bilo edino pomembno.
Kratek čas po potopu je bil planet spet takšen kakor poprej. Spraševal sem se, kako bo Stvarnik zdaj uničil svet. Ali tako, da ga bo končno vendarle prepustil meni? Potem pa sem opazil, da je stopil k nekemu moškemu in mu povedal, da ga je izvolil in se odločil od njega narediti poseben narod. To je bil Abraham. Bil je pobožen mož. Njega mi ni uspelo zapeljati, ker mi je načrte stalno spodnašal ostareli Noe, ki je živel med njimi kot živi fosil. Stvarnik ga je pustil še dolgo živeti, da bi pričal o tem, kar se je zgodilo človeštvu zaradi njegove krivičnosti. Abraham je vsrkaval vsako njegovo besedo in se odločil hoditi po Noetovih stopinjah in se ravnati po Stvarnikovi volji. Kazalo je, da ga je Stvarnik izbral prav na temelju tega.
Pa kaj za to? Kaj pa bo On lahko naredil s tem izvoljenim ljudstvom? Ali bo opravil večji vpliv na ljudi, kakor ga zmorem jaz?
Abraham se je preselil na prostor, ki mu ga je določil Stvarnik. Motilo me je, da je bilo to prav na razpotju tedanjih kultur. Vsi so potovali tod mimo. Vsi so lahko opazili Abrahamov blagoslov, ki je izviral iz njegovega občestva s Stvarnikom. Njegova družina je po malem rasla. Nikakor ni sprejemala tedanjih oblik vedenja, navad in obredov, ki sem jih vzpostavil v vseh okoliških narodih. Abraham se je opiral na Stvarnikovo moč in bil zato velika veljava in zgled. Drži, da sem ga nekajkrat strl, ampak vse to je bilo nepomembno in kratkotrajno. Za vsako ceno sem moral preprečiti, da bi se razširil takšen narod ter postal opomin in zgled drugim.
Uspelo mi je ločiti to družino. Lotu sem predlagal, naj se preseli v eno tedanjih najlepših mest – v Sodomo. Zapeljala ga je njena zunanja lepota, vendar ni vedel, da sem mu tam nastavil past. On je želel meščane učiti resnice o Stvarniku, jaz pa sem njega hotel naučiti o vseh zadovoljstvih, ki jih lahko občuti človekovo telo. V tem mestu sem razplamtel nemoralo vsake vrste. Stvarnik ni dolgo čakal. Znova se je odločil za uničenje. Tokrat je uničil samo Sodomo in nekaj mest v okolici. Medtem ko se je On pogovarjal z Abrahamom o tem, kaj načrtuje narediti, sta dva moja bivša kolega odšla ogledat razmere. Abraham je prosil Stvarnika, naj reši Lota, in angela sta to tudi naredila. Nič zato. Predsodki, katerih sem ga tam naučil, zlasti njegove otroke, bodo ostali za vedno z njimi. Mesta so bila potem uničena. Ljudje so bili pogubljeni. Kdo je zmagal? JAZ!
6. IZRAEL
Še vedno mi ni bilo jasno, kaj pomeni odrešitev človeka. Abel je bil še vedno mrtev. Drugi, ki so bili poslušni Stvarniku, so bili prav tako mrtvi. Menda ni mislil, da jih bo oživil? To se mi je edino zdelo smiselno. Toda kdaj bo to naredil? Zakaj tega ni naredil takoj? Ob razmišljanju o tem sem dobil še eno prečudovito zamisel, kako lahko zapeljem človeka. Zakaj človek ne bi mislil, da po smrti v bistvu živi naprej? Napočil je čas, da ga spomnim na svojo prvo neresnico. Medtem ko so ljudje proučevali Stvarnikove resnice o svojem zveličanju, sem jim predlagal sklepati, da se to nanaša na čas po njihovi smrti. Prepričal sem jih, da se življenje ob smrti v bistvu ne konča, marveč prevzame novo obliko. Da umrli v bistvu živijo. Očarljivo! To mi je odprlo možnost, da jaz in angeli, ki nas čaka enaka usoda, lahko vzdržujemo zvezo z ljudmi, vendar tako, da so ti prepričani, da gre za njihove umrle – pravzaprav za duše njihovih pokojnih. Takšna zamisel je sicer imela nekaj pomanjkljivosti, toda potem ko so se ljudje srečali z nami v podobi ali glasu njihovih pokojnih, niso preveč razmišljali, da se to ne ujema s tem, kar je povedal Stvarnik.
Stvarnikova družina naj se kar drži svojega. Jaz bom vse druge tako zapeljal, da niti Njegovi izvoljenci, ki bodo živeli v bližini mojih podložnikov, ne bodo mogli večno ostati tako neoporečni.
Čez nekaj rodov je nastopila velika suša. Stvarnik je na svoj značilni način omogočil svojemu ljudstvu, da je bilo preskrbljeno med njo. V Egiptu.
Pravzaprav jih je sam tja odpeljal, da bi se hitreje množili in bogateli, saj je to bil najrodovitnejši predel na vsem planetu. To pa je bil naravnost izziv zame. Tedanje središče mojega kraljestva se je odločil imeti za začasno bivališče svojega ljudstva? Bomo videli, koliko varno bo v njem.
Faraon, ki je spoštoval Izraelce in jih je zaradi Jožefovih zaslug nastanil v najboljšem egiptovskem predelu, je umrl. Njegov naslednik je bil pod mojo oblastjo. V njem sem razvnel sovraštvo do Izraelcev in obenem strah pred tem, da utegnejo doseči številčno premoč in nekega dne prevzeti njihovo kraljestvo. Po faraonu sem zdaj že številčno močnemu Stvarnikovemu ljudstvu prizadel hudo telesno in duhovno trpljenje. Prišepetaval sem jim, da jih je Stvarnik zapustil, celo sem jim trdil, da ga sploh ni, temveč obstajajo le egipčanska božanstva. Ljudstvo je bilo na robu tega, da bi se popolnoma prepustilo meni. Odločil sem se, da po faraonu to ljudstvo popolnoma oslabim in ga trajno zadržim v sužnosti. Zato sem mu predlagal ukazati, da morajo vse dečke takoj po rojstvu ubiti. Mar je Stvarnik mislil, da mi bo pred nosom okrepil svoje ljudstvo?
Neka ženska, Mojzesova mati, je previdno skrivala rojenega dečka, ker se je bala, da ga bodo umorili, potem pa ga je v posebno pripravljeni košarici pustila plavati na reki. Vedel sem, da ima Stvarnik neke načrte s tem otrokom, zato sem ga nameraval umoriti, vendar mi to ni bilo dopuščeno. Stvarnik je zadevo vodil tako, da je otrok Mojzes prišel pred faraonovo hčer. Poskušal sem njo in njenega očeta navdihniti, da se znebita tega otroka, vendar mi je bilo to prepovedano. Nič zato. V tem času sem izraelsko ljudstvo toliko obremenil s hudo sužnostjo, da jih nihče ne bo mogel organizirati za vrnitev v Obljubljeno deželo.
Ko je Mojzes odrastel, mi je bilo jasno, da ga je Stvarnikova previdnost pripeljala na ta položaj. Tudi njemu je bilo jasno, da ima Stvarnik neki načrt zanj. Poskušal sem mu predlagati misel, kako nespametno bi bilo, če bi se poistil s temi sužnji, če pa lahko zasede prestol najmogočnejšega kraljestva na Zemlji. Vendar sem spoznal, da se mu to ne zdi toliko privlačno, kolikor sem hotel. Zato sem se odločil vmešati v Stvarnikove načrte in prisiliti Mojzesa, da je sam prevzel pobudo in zaupal vase, v svojo izobrazbo in modrost.
Stalno sem mu govoril, da je Stvarnikov izvoljenec in da bi moral sam z oboroženo vstajo rešiti ljudstvo iz sužnosti. Začuda, nasedel mi je in začel razmišljati o tem. Naprej je šlo zlahka. Ko je videl nekega Egipčana, da trpinči njegovega rojaka, sem mu prišepnil, naj ga ubije. To je tudi naredil. Zapeljal sem ga k misli, da ga bo to dejanje naredilo za vodja in zaščitnika njegovega ljudstva. Stvarnik pa ni želel Mojzesa uporabiti tako. Ko je naslednjič poskušal pomiriti dva svoja rojaka, ju je Stvarnik, namesto da bi ga pohvalila kot zaščitnika, spodbudil, da sta ga poniževala, zaradi česar je dovolil, da se je zvedelo za Mojzesov umor. Vseeno mi je bilo, ali ga bodo ubili Egipčani ali pa ga bom jaz nagovoril, da s svojo silo poskuša izpeljati ljudstvo. Pomembno je bilo zgolj to, da izvoljeno ljudstvo ostane tam, kjer na nikogar ne bo imelo nikakršnega vpliva.
Na žalost je Mojzesu uspelo pobegniti. Toda ljudstvo je ostalo. Spraševal sem se, kaj Stvarnik zdaj namerava ukreniti. Leta so minevala. Mojzes, četudi je bil živ, je postal prestar, da bi ga Stvarnik lahko uporabil za kar koli. In tedaj, ko so Mojzesovi načrti ostali neizpeljani, ko je o življenju začel razmišljati kot nečem, kar se končuje, ko v sebi ni imel več nobene moči, ne ponosa, na kar bi se lahko oprl, ko sem se tudi sam začel spraševati, s čigavim posredovanjem bi Stvarnik lahko izpolnil obljubo o vrnitvi Izraelcev v svojo deželo, je Mojzes dobil vabilo od Stvarnika, naj se pripravi za službo. Nisem mogel verjeti. Kaj lahko naredi ta zgarani starec? Toda Stvarnik ga je okrepil in napolnil z močjo, saj so bile šele zdaj podane razmere za to.
Mojzes se je vrnil v Egipt in zahteval od faraona, da dovoli ljudstvu oditi, toda meni še na misel ni prišlo, da bi naredil kaj takšnega. Z vsemi močmi ga bom poskušal obdržati. Stvarnik je po Mojzesu delal čudeže, da bi jih prepričal, da jih bo On vodil. Sprva sem poskušal posnemati, kar je počel Stvarnik, toda na žalost mi ni uspelo. Namesto čudežev mi je uspelo ustvariti le slepilo. Ampak ni pomembno. Ljudi lahko naredim precej trmaste. Toda Stvarnik je bil pripravljen iti do konca in nazadnje je faraon moral popustiti. Tedaj je Stvarnik v Izraelovem ljudstvu vzpostavil novi obred. Pasho. Moral sem globoko proučiti pomen tega obreda, in sicer iz dveh razlogov: prvič, da bi lahko sprevrgel njegov smisel, in drugič, da bi se pripravil, ko se bo izpolnilo dejanje, katerega simboliko je vseboval.
Menil sem, da bi bilo modro, če bi Egipčane, ki so mi bili vdani, spodbudil, da se zaradi strahu pred Stvarnikom pridružijo Izraelcem pri zapuščanju Egipta, in sicer pod pretvezo, da želijo služiti njihovemu bogu. To pa je bila ena mojih boljših potez. Moji ljudje med Stvarnikovimi. Moja merila in pravila med Njegovim ljudstvom. Po zaslugi teh Egipčanov sem Izraelcem, zlasti pa Mojzesu, to potovanje naredil, blago rečeno, zelo mučno. Vstaje, ki so se dogajale, sem spodbujal s pomočjo svojih sledilcev med Izraelci. Ampak to ni trajalo dolgo. Stvarnik je zelo hitro kaznoval prekrške, tako da se je število mojih podložnikov znižalo na nepomembno in nevplivno količino.
Izraelci so po prihodu pred Kanaan izbrali dvanajst oglednikov in jih poslali ogledat deželo. Stvarniku takšno nezaupanje ni bilo všeč, vendar je dovolil, da se je ljudstvo prepričalo o Njegovih obljubah. Med izvidništvom, ko so ogledniki uživali v lepotah te dežele, sem jih neprestano opozarjal na moč njenih prebivalcev in utrjenost njihovih mest ter jim jemal pogum glede namena, da bi se odločili stopiti v Kanaan.
Uspelo mi je! Pravzaprav mi je uspelo le pri desetih. Dva sta dobro vedela, kaj je Stvarnik zmožen narediti za tiste, ki verujejo Vanj in Mu zaupajo. Toda teh deset je bilo dovolj, da je Stvarnik vse ljudstvo vrnil v puščavo, in sicer za štirideset let.
Ta čas sem izkoristil, da bi ljudstvo tistega kraja, ki je bilo pod mojim vplivom in me je spoštovalo, še bolj utrdil in ga pripravil za bližajoči se spopad z Izraelci.
7. OSTANEK SVETA
Ljudje so se po potopu zelo hitro množili. Zaradi težav z jeziki med zidanjem babilonskega stolpa so se razšli po vsem svetu. Toda kamor koli so odšli, smo šli za njimi jaz in angeli, ki delijo usodo z menoj. Še vedno nas je bilo veliko več kakor človeštva. Vsi kraji zemeljske oble so bili po mojo oblastjo. Vedel sem, da v ljudeh obstaja potreba po zvezi s Stvarnikom, ki jo je On vsadil vanje. To človeško lastnost sem zlahka izkoristil za svoje cilje. V vsaki kulturi sem si izmislil razna imena božanstev. Z ljudmi, ki so mi bili vdani in so jih šteli za duhovne veljake med svojim ljudstvom, sem vzpostavil celotne ustroje verstev, ki so se bolj ali manj klanjale meni – najmogočnejšemu stvarstvu. Baal – to sem jaz. Ištar prav tako. Šiva, Višnu, Krišna, Set, Zevs, Odin, Oziris, Mitra, Horus, Raa in druga imena, ki niso Stvarnikova, niso nič drugega kakor imena, po katerih so se ljudje klanjali MENI.
Kadar ljudi vzgojim v čem, jih skoraj nič več ne more vrniti, niti usmeriti k čemu drugemu. Predsodek. To je nekaj, česar skoraj nihče ne more zapustiti. Jaz pa sem strokovnjak zanje. Bodi potrpežljiv, in se boš še ti našel v katerem od njih.
V verstvih, ki sem jih ustanovil, sem si izmislil vsakršne obrede. Od nemoralnih do bolehnih. Na moje veselje je bil človek pripravljen za vsakega od njih. Izkazal se je odličen podložnik. Sčasoma sem spoznal, da je vse večji vir mojega veselja prav to, da človeka prizadenem. To je postal edini način, da se maščujem Stvarniku za tisto, kar mi je storil. On pa meni ni mogel ničesar.
Najpreprosteje mi je bilo preračunljivo upravljati z najnaprednejšimi civilizacijami. Pri njih sem lahko vzpostavil najbolj bolehne obrede. Darovanje moških, žensk in otrok. Mučenje in trpljenje, smrt in grozo. Vse to so lahko izvajali ljudje, ki so bili pod mojo oblastjo. Ko sem ljudi česa naučil, skoraj niso več potrebovali mojih spodbud.
Če je Stvarnik hotel sebe predstaviti svetu s peščico ljudi, pomeni, da je podcenil mene – vladarja tega planeta. Kako bo kdo oznanil katerega drugega Boga njim, katerim sem JAZ bil božanstvo? Svoje sledilce sem pripravil do takšnega skrajništva v služenju meni, da sem jih lahko prisilil umoriti vsakogar, ki ne misli kakor oni. Ni pomembno, ali je šlo za tiste, ki so jim prinesli takšna sporočila, ali za njihove družinske člane, ki so jih sprejeli. Stvarnik to ve. Ampak ali ima On katere druge načrte? Zakaj dovoljuje, da na takšen način njegovim stvarstvom prizadevam trpljenje, bolečine in smrt? Zakaj me preprosto ne ubije?
Kakor koli že, sem se posebno potrudil, da so imeli največ predsodkov in so živeli v največjem odpadništvu od Stvarnika prav tisti ljudje, ki so živeli v Obljubljeni deželi. V bližini Stvarnikovega izvoljenega ljudstva. Po njih sem želel izvršiti poseben vpliv na Izraelce. Verjetno bo Stvarnik ukazal Izraelcem, naj jih iztrebijo, toda jaz bom že našel način, da bom katerega njegovega sledilca zbližal s katerim Izraelcem. Niti oni niso odporni zoper moč in poželenje…
8. VSTOP V OBLJUBLJENO DEŽELO
Pri opazovanju Stvarnikovega ljudstva v puščavi mi je postajalo jasno, kaj namerava z njim. Hotel ga je postaviti za zgled na križišče tedanjega sveta. Izvolil je popolnoma povprečno ljudstvo, ki v ničemer ni bilo posebno. Potem pa mu je dal nebeški zakon. Posledice tega bi bile zame zelo neprijetne, ker bi okoliška ljudstva videla vzvišena nebeška načela v tem ljudstvu in začela dojemati, da je vzrok njihove bede in trpljenja ravno v tem, ker nimajo takšnih zakonov.
Ko so opazovali izraelske verske obrede, ki so bili polni smisla, in jih primerjali s svojimi krvavimi orgijami, so si lahko zaželeli, da bi tudi sami delali tako in čakali na Odkupitelja. Ko so opazovali zakonske zveze in vzajemno spoštovanje izraelskih zakoncev, ki so bili zvesti drug drugemu, so lahko razumeli, da njihove družinske nesreče povzroča nečistovanje, nespoštovanje zakona in zakonskih obveznosti ter njihov odnos do žensk, kakor da so sužnje. Z opazovanjem izraelskih otrok, ki spoštujejo svoje starše, so lahko spoznali prednosti družinske sreče in sadove pravilne vzgoje v primerjavi z njihovim grobim ravnanjem z otroki in odtujenostjo od njih. Ko so opazili, da Izraelci nimajo zaklenjenih bivališč, ker se ne bojijo tatvin in nasilja, so lahko spoznali, da je takšno življenje veliko mirnejše in prijetnejše od njihovega, ki je polno vsega tega. Ko so videli zdrave Izraelce, so lahko ugotovili, da njihove bolezni povzroča napačen način prehranjevanja…
Stvarnik si je to zelo zvito izmislil. Izraelcem ne bi bilo treba o Stvarniku izgovoriti niti besede. Ljudje bi sami prihajali k njim ter želeli sprejeti njihovo verovanje in služiti njihovemu Bogu. To mi nikakor ni ustrezalo. Samim Izraelcem sem moral sprevreči smisel zakona, ki jim ga je dal Stvarnik. Niti oni naj ne vidijo blagoslovov, ki izvirajo iz poslušnosti tem zakonom. Na srečo tega ni bilo težko doseči. Namignil sem jim, da je bistveno držati se zunanjih oblik zakona, namesto da bi razmišljali o njegovem notranjem smislu in dovolili, da bi jih ta zakon bistveno spremenil. Uspelo mi je narediti, da jim je Stvarnikov zakon postal namen samemu sebi. Izraelci nikoli ne bodo mogli o Stvarniku pričati tako, kakor si je zamislil sam.
Izraelci so se po naselitvi v Obljubljeni deželi začeli bolj ukvarjati s samim seboj namesto s svojo pravo nalogo – z oznanjevanjem odrešenja človeštva, ki ga bo Mesija uresničil tako, da bo umrl namesto človeka.
Kdo jih je zapeljal k temu, se sprašujem. Jaz, seveda. Poskušal sem, da bi se sprli med seboj in jih hujskal, da bi se vojskovali drug z drugim, toda poleg manjših spopadov mi ni uspelo ničesar. Pri eni zadevi pa sem vendarle bil uspešen. Niso popolnoma ubogali Stvarnika in niso iztrebili vseh Kanaancev do zadnjega moža.
Nikoli se ne bodo naučili. Niti poleg vseh primerov in izkušenj, ki so jih imeli v puščavi, medtem ko so bili med njimi Egipčani in jih spodbujali k odpadništvu od Stvarnika, niso dojeli, da jaz spet razvijam isto strategijo. Tega pa niso dojeli zato, ker niso imeli takšnega občestva s Stvarnikom, kakršno bi morali imeti. Spet sem jih držal v pesti.
Moral sem si izmisliti nekaj še boljšega. Spodbuditi sem jih moral zavreči Stvarnika kot svojega kralja in namesto Njega postaviti človeka za kralja. In glej, uspelo mi je. Znova. To je bil zelo hud udarec za Stvarnika. Naravnost so zavrgli vse, kar je On naredil zanje. Takšno nehvaležnost sem bil dotlej zmožen pokazati edino jaz. Toda kakor sem že povedal, človek je odličen in zanesljiv podložnik, če ga ločiš od Stvarnika.
9. KONEC STVARNIKOVEGA KRALJEVANJA
Stvarnik je znova izgubil. Kdo ve kolikokrat Ga je človek zavrgel. Spraševal sem se, zakaj ne odneha. Zakaj Zemlje končno ne prepusti meni? Ali ne vidi, da si Ga skoraj nihče ne želi? Sklepal sem, da bo to verjetno naredil tisti trenutek, ko na Zemlji ne bo Njemu vdan niti en človek. Nikakor mi ni uspelo, da bi si podredil prav vse ljudi. Kolikor koli sem si prizadeval, se je vedno našlo zelo majhno, po mojem nepomembno število Njegovih sledilcev. Njemu pa očitno niso bili nepomembni, ne glede na to, kako malo jih je bilo; zaradi njih si je še naprej lastil pravico do mojega planeta.
Moral sem doseči, da na Zemlji ne bo Stvarniku vdanih ljudi. Tega nisem mogel, dokler jim je On vladal. Izraelcev ni bilo težko spodbuditi, da so začeli zahtevati samostojnost in si zaželeli oditi iz zaščite prave varnosti, ki so jo imeli pri Stvarniku – pod mojo zaščito. Če bo njihov zemeljski kralj pod mojim nadzorstvom, bodo tudi njegovi podložniki z njim vred moji. To je bila moja že preizkušena praksa z drugimi narodi.
Stvarnik se je kljub bolečini strinjal z njimi. Izvolil jim je zelo imenitnega kralja. Savla. Meni je ustrezal. Imel je marsikaj, kar sem lahko obrnil proti njemu samemu. Prej ali slej bom po njem upravljal Stvarnikovo izvoljeno ljudstvo. Bolje rečeno – prej. Ker je bilo zelo lep in visoke rasti ter iz bogate družine, mu je bilo treba izročiti samo še moč, to pa je bil preizkušen obrazec, da bo na moji strani. Ko je prevzel oblast, sem mu šepetal, da je zdaj kralj, da ni nikogar nad njim, da lahko dela, kar koli želi, da je zdaj on tisti, ki postavlja zakone. Seveda bo postavljal moje zakone. Prepričal sem ga, da niti duhovniki niso nad njim in da sme, če je treba, sam opravljati obrede in daruje daritve. Tako sem ga pripeljal v položaj, da je oskrunil same obrede. Po neki bitki, za katero mu je Stvarnik naročil, naj popolnoma uniči Amaleke, katerih moralo sem spridil do skrajnih meja, sem ga prepričal, da mu jih ni treba iztrebiti prav do zadnjega moža. Mnogo bolje bo, če ujame kralja in ga pokaže svojemu ljudstvu. Zmago lahko prikaže kot Stvarnikovo, to me ne moti. Pomembno mi je bilo le to, da ne dela prav vsega natanko tako, kakor je naročil Stvarnik. Prav tako sem mu prišepnil, da bo Stvarniku zelo všeč, če bo živino, ki bi jo moral samo pobiti in pustiti, odpeljal s seboj in jo daroval Njemu v daritev.
Ljudstvo ni preveč razmišljalo o tem. Prepričal sem ga, da je vse to normalno zdaj, ko ima kralja. Moj načrt se je začel uresničevati. Med Stvarnikovim ljudstvom sem imel vse več privržencev. Res je, da sami tega sploh niso vedeli, toda ne biti s Stvarnikom, pomeni eno – samo eno – pomeni biti z menoj. Moj cilj je bil kmalu uresničen. Stvarnik je pograjal Savla in ga zaradi njegove neposlušnosti zavrgel kot svojega izvoljenca.
Na Savla sem poleg občutka krivde, ki se mu je oglašala zaradi neposlušnosti Stvarniku, izvajal zelo močan pritisk in ga prepričeval, da je krivično obdolžen, ker je hotel narediti le najboljše. Ampak za njegovo ravnanje ni bilo opravičila, ker je vedel, kaj je pravilno. Toda sčasoma je popustil in za svoje prekrške ni občutil niti najmanjše krivde. Če bi jo občutil, bi mu Stvarnik odpustil, tako pa je bil – moj.
Stvarnik pa ni odnehal in ljudstva prepustil meni, namesto tega je poiskal drugega kralja. Ali misli, da z naslednjim ne bom mogel narediti enako kakor s prvim? Ni človeka, ki bi potem, ko ga prevzame občutek moči, čutil odvisnost od kogar koli; odvisnosti ne čuti niti od samega Stvarnika. Odločil sem se, da bo vsak kralj postal moj, saj je to najpreprostejši način, da po enem človeku vse ljudstvo imam pod svojim nadzorstvom. Bil sem pa presenečen, ko je On izvolil golobradega mladeniča, ki sem ga poznal od prej zaradi njegove skromnosti in povezanosti s Stvarnikom. Davida. Ni me preveč skrbelo. Ljudje se spremenijo. Moč jih spremeni.
Ljudstvo je postalo naklonjeno Davidu po veliki zmagi, ki jo je dosegel nad Goliatom, v kateri je bil zgolj orodje v Stvarnikovih rokah. Ker sem s Savlom lahko vse bolj preračunljivo upravljal in vplival na njegovo vedenje, sem se odločil z njegovo pomočjo znebiti Davida, preden bo sploh prišel na oblast; tako se mi ne bi bilo treba mučiti z njim, da bi ga zapeljal. Nekajkrat sem mu prišepnil, naj s kopjem umori Davida, medtem ko mu je igral, ampak David je bil nenavadno hiter in spreten ter je vsakič ušel smrti. Tudi Stvarnik ga je posebno varoval.
Po Samuelovi smrti je Savel ostal brez zadnje opore. Tedaj ga mi je uspelo nagovoriti, da se je zatekel k temu, kar je med svojo zvestobo Stvarniku skoraj popolnoma odpravil. K vedeževalki. Od nje naj prosi za nasvet, če mu Stvarnik ne odgovarja. Poklicala je duha preroka Samuela in prišel sem JAZ. Seveda sem bil v Samuelovem videzu. In potem – moja zmaga. Stvarnikov izvoljenec je klečal pred menoj. Ko bi mi le bilo dano takrat videti Stvarnikovo obličje. Ni mi bilo težko povedati Savlu, kaj se bo zgodilo, poznal sem namreč filistejsko moč in odločnost za ta obračun, zlasti pa sem vedel, da Stvarnik ne bo z Izraelci. Toda moralo je biti navidezno tako, kakor da sem jaz duh umrlega, in da je to, kar govorim, sporočilo iz prihodnosti.
Tedaj so bili tudi v samem Stvarnikovem ljudstvu postavljeni temelji sodobnemu klicanju duhov (ali spiritizmu). V prihodnjih vekih bo to moje najmočnejše orodje za zapeljevanje ljudi.
10. DAVID
Savla sem dolga leta uspešno oblegal, zato mi ga ni bilo težko nagovoriti na samomor. Toliko sem ga napolnil z brezupom, da se mu je moj končni predlog zdel edina prava rešitev.
David je zasedel prestol. Tega moža mi je bilo skoraj nemogoče ločiti od Stvarnika. Imel je vse nujne lastnosti, da se Stvarnikova moč poveže s človeško. Toda on je vendar zgolj človek, zato mora v njegovem življenju nastopiti trenutek neprevidnosti. Toda nihče ni toliko potrpežljiv in vztrajen, kakor sem ravno jaz. Čas je mineval. Priložnost se je ponudila. Batseba je bila izrazito lepa.
David jo je med sprehodom zagledal, da se kopa. Poznal sem ga in domneval, da se bo zaradi zvestobe Stvarniku obrnil in odšel, ko bo zagledal razgaljeno tujo žensko pri kopanju. Vendar sem ga spremljal. Zgodilo se je tisto, kar sem najmanj pričakoval – ustavil se je in jo na skrivaj opazoval. Jaz ne zamudim nobene priložnosti. Nobene. Ta kratki trenutek njegove ločenosti od Stvarnika sem izkoristil, da sem njegov um napolnil s strastjo, telo s poželjivostjo in mu zameglil razum do te stopnje, da bo naredil nekaj slabega in ga bo Stvarnik končno zavrgel.
Ni imel več moči, da bi se mi uprl. Naredil je to. Pripeljal jo je k sebi, čeprav je bila žena enega njegovih najpogumnejših in najzanesljivejših vojakov. Toliko sem mu zmešal razum, da mu ničesar več ni bilo pomembno. Ne Stvarnik, ne Batsebin mož Urija Hetejec, ne posledice, ki jih bo trpel zaradi tega – nič – razen njenega prečudovitega telesa. Mislil je, da bo ostal samo pri tem, toda jaz sem imel zanj še nekaj presenečenj. Batseba je ostala noseča. On je na vrat na nos poklical njenega moža, naj spi s svojo ženo, da bi lahko rojeno dete podtaknil njemu. Ampak ta vojak je bil toliko privržen Stvarniku, da se je zaradi složnosti s svojimi vojaki odločil, da ne bo šel domov spat, temveč je prenočil pri služabnikih. Davida sem prepričal, da nima nobene druge možnosti, razen da umori njenega moža. Da bo zločin še hujši, sem mu predlagal, naj njegovo smrtno obsodbo pošlje po njem samem. Ko sem popolnoma zmagal, mi ni bilo težko prepričati Davida, da je vse dobro šlo skozi in da je naredil vse, kar je mogel. On je vendar kralj. Navsezadnje ima oblast nad vsemi.
Toda Stvarnik ni mislil tako. Po preroku Natanu je pokaral Davida. Tudi Davida sem kakor poprej Savla prepričeval, da je nedolžen in ima pravico to delati, ker je kralj, ampak Stvarnikove besede so ga strle. Namesto da bi se začel opravičevati in tako zapustiti Stvarnika, se je začel grenko kesati zaradi storjenega greha. Mislil sem, ker Stvarnik niti Savlu ni odpustil tiste malenkosti, kako bo potem Davidu odpustil tak gnusen zločin. Ampak on ni prenehal hrepeneti po odpuščanju. Spremenil je vse svoje življenje. Stvarnik ga je sprejel nazaj in mu odpustil. Bil sem ves iz sebe zaradi besa. Zato sem se odločil Davidu zagreniti življenje. Preostanek njegovega življenje je tekel v silnem stresu in skrbeh. Bil je kralj, toda zaradi tega, kar je storil, ga nihče ni spoštoval. Ne njegovi sinovi, ne njegovi vojskovodje, ne njegovo ljudstvo, ne njegovi duhovniki. Zato so se zvrstili izdajstva in vstaje in znova begunstvo.
Toda kljub bedi, kateri sem ga izpostavil, mu je Stvarnik izkazal čast, da je priskrbel potrebno snov za zidanje templja. Nisem bil srečen, ko sem slišal za nekaj takšnega. Če bodo Izraelci imeli pred seboj takšen tempelj, bodo imeli boljšo priložnost razmišljati o smislu vsega, kar bodo tam videli in delali, zaradi tega pa bom imel jaz manj možnosti, da bi jih pridobil zase. Ampak imel sem načrt tudi za takšne razmere.
11. »NAJMODREJŠI« ČLOVEK NA SVETU
Za Davidom je prišel na prestol njegov sin Salomon. Tudi on je bil zelo pobožen in skromen mladenič. Njegova naloga je bila sezidati Stvarnikov tempelj. Bilo ga je strah in se ni imel za vrednega ne za ta poseg ne za vladanje ljudstvu. Stvarnika je prosil, naj mu podari modrost. To je zelo ganilo Stvarnika, kajti človek pod mojim vplivom je dotlej zahteval samo bogastvo, dolgo življenje, smrt sovražnikov in minljive vrednosti, saj sem mu sam pogled na večne vrednote skoraj popolnoma zameglil.
Ko sem zvedel, da mu je Stvarnik podelil modrost, kakršne ni imel nihče izmed ljudi, sem postal radoveden. Ali bo to končno moj vreden nasprotnik? Tudi Salomon je bil zame sprva nedotakljiv, kakor je vsak človek na začetku svojega občestva s Stvarnikom. Bil je eno z njim. Zidal je tempelj. Nobene podrobnosti ni hotel prepustiti naključju. Bil je človek, ki mu je Stvarnik izkazal največjo čast. Tako se je tudi vedel. Toda čas vedno dela zame. Tudi on bo padel. Vsaka dobra lastnost pri človeku je večji koristen pripomoček zame kakor pa za Stvarnika. Prej jo lahko izkoristim, da zaradi nje človeka napolnim s samozaupanjem in ošabnostjo, kakor pa jo Stvarnik lahko izkoristi, da bi jo človek uporabljal za Njegovo poveličevanje. Salomon pa je imel preveč teh dobrih lastnosti, da jaz ne bi mogel katere obrniti proti njemu. Zares je bil razumen in pronicljiv kakor nihče dotlej, bil je bogat, kakor nihče dotlej, in bil je kralj. Imel je najboljše zemeljske možnosti za življenje, ki jih je sploh kdaj kdo imel.
Ko bi bil ostal s Stvarnikom, bi njegov vpliv na daleč razširil resnice o Stvarniku in človekovem odkupljenju. Mnogi narodi bi bili prepričani o prednostih, ki nastajajo iz poslušnosti Stvarniku, vendar jaz tega nikakor nisem želel. Čeprav je sprva kazalo, da se Stvarnikov cilj prepričevanja ostanka sveta o Njem končno uresničuje, sem jaz vedel, da mi bo prej ali slej uspelo vse obrniti v svojo korist. Kmalu se je to tudi zgodilo.
Najmodrejši človek na svetu ni imel nikakršnih možnosti proti meni. Ni bil nikakršen izziv. Bil je razočaranje. Z drugimi vred je bil zame nedotakljiv, dokler je bil s Stvarnikom. Brez Njega pa mi kot nasprotnik niti z vso svojo bistroumnostjo ni bil niti malo kos. Nasprotno, dojel sem, da je lahko njegova velika razumnost orodje v mojih rokah, s katerim ga bom popolnoma porazil. Raven njegove razumnosti je bila blizu razumnosti nebeških bitij, toda on je živel na Zemlji in bil omejen z materialnim, ker mi je človeštvo uspelo ločiti od duhovnega – od Stvarnika. Omejevala ga je tudi umrljivost, ker sem človeka ločil od drevesa življenja. Bil je seznanjen z duhovnim in nevidnim svetom, vendar ni mogel priti do njega. Vedel je, da obstaja večnost, vendar je bil omejen z minljivostjo.
Stalno sem mu ponavljal, da ničesar nima smisla, kar koli počne na Zemlji. Prej ali slej bo umrl. To ga je tako pretreslo in zaskrbelo, da si je na vso moč prizadeval poskušati vse, da bi iz življenja dobil največ in bi mu vendarle uspelo v njem najti nekakšen smisel. Dobil je največ, kar se da. Vendar smisla ni našel. Saj ga ni. Jaz sem ga odvzel. Od vsega, kar mu je Stvarnik dal na voljo, je ostal samo pri tem, da je užival v telesnih in materialnih zadovoljstvih tega sveta. Uspelo mi je, da sem ga prepričal, da je smrt popoln konec. Odvzel sem mu upanje tudi v odkupljenje, ki ga je pripravil Stvarnik.
Zaradi stanja nesmiselnosti, v katero sem ga spravil, ni bilo težko iz njega narediti malikovalca, nečistnika, tirana ali kar koli drugega, kar sem želel. Popolnoma zapeljan je svoj stres in svoje skrbi zapisal v knjigo. Čudil sem se temu, da je Stvarnik nekaj tako malodušnega uvrstil v svojo zbirko svetih spisov, vendar sem dojel, da želi z vsem tem, kar je Salomon doživel in napisal, sporočiti človeku, naj ne išče smisla v tem življenju, ker ga ni našel niti tisti, ki je imel najboljše življenjske možnosti, kakršne je sploh možno imeti na Zemlji.
Kakor da bo mene motilo, če človek to ve.
Ali zdaj, ko si dojel, kako mi je uspelo zapeljati in uničiti celo najmodrejšega moža vseh časov, misliš, da mi boš lahko pobegnil? Ali meniš, da se mi boš lahko uprl? Da boš lahko premagal svoj ego, ki ti ga jaz stalno hranim, da bi te ločil od Stvarnika? Niti slutiti ne moreš, kolikšna je moja moč in kako raznolike so moje metode. Kolikšna je moja vztrajnost. Kako zelo sem spodbujen. Kolikšno je moje sovraštvo. Pot k Stvarniku obstaja, vendar ti ne boš mogel priti do Njega. Obstaja ovira, ki je ne moreš premagati. Namreč samega sebe – in mene na tvoji strani.
12. RAZPAD KRALJESTVA
Salomon kot izvoljenec in maziljenec je s svojim življenjem tako osramotil Stvarnika, da bi po Njegovem sklepu moral ostati brez kraljestva. Toda zaradi obljube, ki jo je dal Davidu, se je odločil to narediti v naslednjem rodu. Ali je Stvarnik mislil, da bo lahko en ves narod imel na mojem planetu? Ostalo je samo malo število tistih, ki mi jih ni uspelo zapeljati, da bi delali, kar je nasprotno Stvarnikovi volji. Kolikor koli sem si prizadeval, mi jih nikakor ni uspelo podrediti prav vseh.
Stvarnikov narod je bil v naslednjih rodovih moj. Tako sem tudi načrtoval. Po kraljih, ki so mi bili vdani, sem pokoril tudi narod, ki so mu vladali. Stvarnik je bil obupan.
S Salomonovim posredovanjem sem postavil temelje poganstva v izraelski veri. Videl sem, da bo Stvarnik z Jeroboamovo pomočjo vzel oblast Salomonovemu sinu. Čeprav je bil sprva zelo zvest in vdan Stvarniku, sem tudi njega uspešno zapeljal. Ko je prišel na oblast, sem ga navdihnil, naj zadrži ločena plemena, ki so se mu pridružila; to naj naredi tako, da jim bo zagotovil svetišča, v katerih se bodo lahko shajali in jim ne bo treba hoditi v Jeruzalem kakor dotlej. Naredil je, kar sem mu govoril. Postavil je dve zlati teleti in vseh deset plemen, ki so bili z njim, so se klanjali kipom in zapustili tisto, kar je ukazal Stvarnik. Naslednji rodovi so samo posnemali ta zgled. Nikogar ni bilo, ki bi mu uspelo narediti kakšne korenitejše spremembe. Nekateri kralji, ki so bili na Stvarnikovi strani, so to poskušali, vendar je vse trajalo zelo kratko.
Ko sem že skoraj dosegel končno zmago, je Stvarnik poklical preroka Elija. Izrael je bil za kratek čas prepričan o Njegovi moči in Njegovih namenih, toda čas je spet delal zame in v naslednjih rodovih se je spet vse vrnilo tja, kjer sem jaz želel.
Odločil sem se popolnoma uničiti ta narod in tako pred vsemi očitno pokazati svojo zmago.
Kralj Ezekija je zbolel, Stvarnik pa mu je po preroku Izaiju povedal, da bo umrl. Toliko je jokal in prosil Stvarnika, da se ga je usmilil. Celo se je odločil, da mu bo dal znak, da ga je On osebno ozdravil. Na sončni uri je senco pomaknil za deset stopinj nazaj. Zelo občudovanja vredno. Spomnil sem se, da lahko to obrnem v svojo korist in v Izraelovo pogubo.
Ta čudež je prestrašil ves svet. Kaldejski astronomi so bili osupli. Nikakor niso mogli razložiti, kaj se je zgodilo. Ljudje so govorili o koncu sveta. Pri tem sem jih seveda jaz podpiral. Uživam, kadar ljudi zajame panika. Čez nekaj časa so zvedeli, da je čudež naredil Stvarnik v znamenje, da bo kralj Judovega kraljestva ozdravel. Pripravili so se in odšli na pot. Po prihodu k Ezekiju so želeli, da bi jim pripovedoval o Stvarniku, ki je to naredil, jaz pa sem mu dejal, da bi bilo pametneje, če tujim poslancem pokaže vso svojo moč in bogastvo, namesto da jim pripoveduje o Stvarniku. In seveda nečimrnost skoraj vedno doseže zmago nad razumom.
Kaldejci so bili prikrajšani za resnice o Stvarniku, prikrajšani za vabilo, ki ga je s posredovanjem Izraelcev želel poslati vsemu svetu. Ezekija se je pod mojim vplivom samo hvalil s svojo močjo, s svojim bogastvom. Toliko sem ga prevzel, da jim prav ničesar od tega ni prikril. Ali se sprašuješ, kaj sem s tem dosegel? Prvič, Stvarnikovo ime je ostalo neznano ljudem, ki bi ga lahko s svojo uveljavljenostjo oznanili drugim v svoji deželi. Kaldejskemu narodu sem preprečil, da bi zaradi resnic, ki bi jih slišali, začeli častiti Stvarnika. Drugič, postavil sem temelje končnemu uničenju Izraela. Kaj misliš, kaj so Kaldejci lahko pripovedovali rojakom po vrnitvi v domovino? Samo o izraelskem bogastvu in zakladih. Bogastvo, zakladi… – zadosten razlog za iztrebljajočo vojno tistega časa.
Stvarnik je videl moje načrte. Želel mi je preprečiti to narediti z Njegovim izvoljenim ljudstvom, vendar ni imel nikakršnega izgovora, da bi to naredil. Ko bi bili oni ostali zvesti Njemu, jaz ne bi mogel narediti ničesar. Tako pa so mu ostali samo bedni poskusi po ljudeh, ki so Mu ostali zvesti, pošiljati sporočilo narodu, da bosta nastopila sužnost in iztrebljanje, če se ne bodo poboljšali. Njegovi ljudje – preroki – so prihajali drug za drugim. Vabili so ljudi, naj se spokorijo in se vrnejo k pravemu češčenju Stvarnika, vendar niso imeli uspeha. Zakaj? Ker sem jaz predvideval, da bo Stvarnik tako ukrepal, zato njegovega naroda nisem zapeljal na običajne načine, na primer tako da bi se klanjali naravnost meni pod imenom nekega božanstva ali, še bolje, postali popolnoma brezbožni. Ne. Jaz sem jih pustil živeti v prepričanju, da so resnično pobožni in zares služijo Stvarniku. Uspelo mi je v njihovem umu popolnoma ločiti pobožnost od vsakdanjega življenja. Med njihovo službo Stvarniku in njihovo molitvijo ni bilo bolj pobožnih ljudi, toda v vsakdanjem življenju ni bilo večjih zlikovcev. Bil sem ponosen na svoj uspeh.
Kaj misliš, kako je bilo Stvarnikovemu preroku, ko je prišel k nekemu pobožnemu človeku, kakor je bil prepričan, in mu govoril, da se mora obrniti k Stvarniku? Takšna vabila sem v razumu Izraelcev prikazal kot največjo žalitev njihove osebnost in celo kot žalitve za samega Stvarnika. Zato mi jih ni bilo težko podžgati, da so te preroke pretepali, preganjali, zasmehovali in celo umorili. Vse resne opomine, ki so jih pošiljali, sem s pomočjo svojih ljudi prikazal kot neresnične. In komu je človek bolj verjel? Meni. Saj laskam človeškemu egu.
Stvarnik se je razžalostil, da so po vseh vabilih Njegove ljubezni celo ljudje, ki jih je izvolil in jim naravnost razodel sebe, ostali tako hladni. Potem je končno uporabil določene obljube o Odkupitelju, ki sem jih tako želel slišati. Po zaslugi Njegovih prerokov sem zvedel, v katerem kraju se bo pojavil Odkupitelj. Zvedel sem tudi, kako se bo rodil. Rodil? Mar bo Odkupitelj prišel kot novorojenček? Saj ne bi imel nikakršnih možnost niti tedaj, ko bi se pojavil kot odrasel mož. Kako potem misli, da bo ta novorojenček preživel?
Vse več podatkov sem dobil o času, ki se je bližal. O času poskusa odkupljenja padlega človeštva. Po Davidovi zaslugi sem že prej zvedel, kako bo umrl. Pozorno sem spremljal vse, kar so govorili preroki. Vsako podrobnost sem imel za pomembno, da bi se pripravil za tisto, kar se bo moralo zgoditi. Spotoma mi je uspelo vsa ta sporočila napačno predstaviti ljudem in jim sprevreči smisel, da se naključno ne bi mogli pripraviti.
13. SUŽNOST
Govorice o bogastvu in dragocenostih izraelskega naroda sem širil med kaldejskim narodom. Kakor v njihovi prestolnici Babilonu tako tudi po vsej deželi. Tako pripravljene mi jih ni bilo težko podžgati k osvajalni vojni proti Izraelu. Po nekaj pohodih je bil v sužnost odpeljan ves Izrael. Moj načrt se je posrečil. Čez določen čas se bo izraelski narod popolnoma stopil med narodi, kamor sem ga razkropil, in od njega ne bo ostal niti spomin. Nikogar več ne bo, ki bi živel po Stvarnikovih načelih. Tako sem vsaj mislil. Stvarnik pa je imel drugačne načrte in strategijo. Čeprav mi ni mogel preprečiti razkropiti Izraelcev po Zemlji in čeprav je žalosten opazoval posledice izraelskega odpadništva od Njega, ga ni zapuščal. Dojel sem, čeprav prepozno, da bo On svoje ljudstvo uporabil, da bo opravilo to, česar v razmerah miru ni hotelo – oznaniti drugim narodom resnice o Stvarniku in Njegovem načrtu odkupljenja vseh ljudi. Toda Izraelci tega ne bodo mogli, če jih bom iztrebil.
Zgodilo se je tisto, česar nisem predvidel. Izraelci so se v stiski in pod bremenom sužnosti začeli spominjati obljub, ki so jim jih po Stvarnikovem navdihu dajali Mojzes in drugi preroki. Kolikor bolj sem jih poniževal in trpinčil s svojimi ljudmi, toliko trdneje so se oprijeli Stvarnikovih obljub. Namesto da bi ga obdolžili za stisko, kar sem jim stalno prišepetaval, so Ga prosili za odpuščanje in Mu priznavali svojo krivdo, ki jih je pripeljala v te razmere. Vsak poskus, da bi jih iztrebil, je propadal, čeprav je malo manjkalo, da bi mi uspelo v času kralja Ahasverja.
Stvarnik niti med babilonsko sužnostjo ni prenehal opozarjati in vabiti svojega ljudstva po svojih prerokih.
V neki skupini mladeničev, ki so jih pripeljali iz Izraela, je bil Danijel. Iz dolgoletnih izkušenj sem vedel, da nanj ne bom mogel vplivati, toda takšno spoznanje mi ne jemlje poguma, da bi se prenehal truditi. David je bil takšen v začetku, pa je vendar podlegel. Babilonski kralj je v Danijelu in njegovih prijateljih videl zanesljive sodelavce zaradi zvestobe načelom, ki so jo pokazali. Kmalu jih je postavil v službo. V tem nisem videl ničesar slabega, kajti zvestoba Stvarniku vedno oslabi, kadar je človek v blaginji, in to mi je bilo koristno v njihovem primeru. Verjel sem, da bodo pod vplivom bogastva in moči, ki jim ju je lahko ponudilo babilonsko kraljestvo, zelo hitro pozabili na Stvarnika. Uštel sem se. Zato sem se jih odločil uničiti. Kralja Nebukadnezarja sem navdihnil, naj poveliča svojo slavo in moč tako, da postavi kip, ki se mu bodo morali vsi klanjati in ga moliti. Vedel sem, da ni moči, ki bi mlade Izraelce prisilila, da bi se pripognili in izkazali čast kakšnemu kipu ali podobi, ker jim je to prepovedovala Stvarnikova zapoved. Njihova usoda je bila zapečatena. Ljubosumni kolegi so jih prijavili, zato so pristali v razbeljeni peči. In tisti trenutek, ko sem vzklikal zaradi uspeha svojih načrtov, se je vmešal Stvarnik. Poslal je Sina, da jih je rešil iz peči. To je bilo zelo slabo za moje nadaljnje načrte, kajti izkazalo se je, da je meni vdan kralj zaradi tega dogodka postal naklonjen Stvarniku. Celo vsemu ljudstvu je ukazal, da je dolžno spoštovati Stvarnika kot edinega Boga. Namesto da bi mi uspelo uničiti izraelski narod, je v teh razmerah bolje pričal o Stvarniku kakor v razmerah miru in blaginje. To me je razbesnilo. In vznemirilo.
Stvarnik je preroku Danijelu v vizijah razodeval prihodnost. Danijel si je vse to zapisoval in pripovedoval svojemu ljudstvu. Zelo pozorno sem poslušal in proučeval, kar je govoril. Tako sem zvedel, kako bo potekala zgodovina človeštva. Katera kraljestva se bodo zvrstila in kaj bo Stvarnik ukrenil v prihodnosti. Zvedel sem, da namerava uničiti vse na Zemlji, prav tako pa jo bo pozneje obnovil in na njej vzpostavil svoje novo kraljestvo. Ugotovil sem, da je bila večina prerokb, ki jih je Stvarnik doslej napovedal, pogojnih. Vprašal sem se, ali je pogojno tudi to. Na Zemlji namerava vzpostaviti svoje kraljestvo – če bo imel s kom. Toda če bodo vsi ljudje na moji strani…? Še bolj sem si prizadeval zadržati oblast na Zemlji. Če bom izgubil, mi grozi pregnanstvo. Tako sem dojel iz izraelskega obreda. Kozel za Azazela, na katerega so bili simbolično preneseni grehi vsega ljudstva, je predstavljal mene. Njega so samo pregnali v puščavo. Niso ga ubili.
In končno! Stvarnik je povedal Danijelu tisto, kar sem dolgo in nepotrpežljivo čakal. KDAJ…?
Preroku je bil v viziji razodet natančni čas, ko bo nastopil Odkupitelj. To je bil podatek, na katerega sem dolgo čakal. Imel sem še polnih petsto let časa, da se pripravim za odločilne dogodke.
Začel sem načrtovati vsako podrobnost, da bi Odkupitelj nastopil v najneugodnejših razmerah. Izraelci so po prerokbi morali še nekaj časa ostati v sužnosti. Nekaj se jih je že vrnilo, nekaj pa se jih je odločilo ostati. V sužnosti so dojeli nauk. Odločili so se spremeniti in ostati zvesti Stvarniku. Zame pa niti takšna odločitev ni pomenila posebne ovire. Takšno željo lahko v ljudeh tako preveč poudarim, da jih iz skrajne popolne brezbožnosti prepeljem v zanje enako pogubno skrajnost gorečnosti.
To je bila prva točka, pri kateri sem začel delati. Domneval sem, da bo Odkupitelj poskušal svoje ljudstvo praktično poučevati resnice, ki mu jih je dal, in so jih z mojo vneto pomočjo napačno razumeli in izvajali. Na temelju tega bi bilo ustvarjeno vzdušje verskega gorečništva najboljše okolje, v katerem bodo ljudje zavrgli vse, kar jim bo Odkupitelj govoril.
Ker sem imel spoznanje o kraljestvih, ki se bodo zvrstila, sem si prizadeval oblikovati razmere, da bom rimsko cesarstvo posebej pripravil za tisti čas. Po propadu babilonskega, medo-perzijskega in grškega kraljestva sem rimsko cesarstvo zaradi njegove organizacije, discipline in odločnosti naredil tako močno, da se mu nihče ni mogel upreti. Na njegove vladarje in prebivalce sem lahko močno vplival, ker so častili naravnost mene po božanstvih, ki sem jim jih vsilil. Odgovarjal sem na njihove zahteve in jim pomagal pri osvajanjih. Kmalu sem s Pompejevo pomočjo pokoril tudi Izraelce. Prizadel sem jim hudo ponižanje in mučenje ter jim naložil velike davke. Toda njihove verske obrede sem želel pustiti pri miru. Zato sem govoril Rimljanom, naj jim dovolijo izpovedovati njihovo vero in naj se ne vmešavajo vanjo. Moj cilj je bil ustvariti hude suženjske razmere, ki bodo skupaj z verskim skrajništvom popolnoma popačile prerokovanja o Odkupitelju. Odkupitelj je vse bolj postajal Osvoboditelj, Mesija, Ta, ki jih bo osvobodil izpod rimske sužnosti, vse manj pa je ostajal Odkupitelj, ki jih bo rešil njihovih grehov in jim omogočil vrnitev k Stvarniku. Pomagal sem jim, da so tudi njihovi obredi znova izgubili smisel. Vanje sem vtkal globoko narodnostno čustvo. Politika in vera sta se močno prepletali. Glavni cilj njihove vere je postalo upanje v osvoboditev od Rimljanov. Edini namen Odkupiteljevega prihoda se je omejil na isto – osvoboditev od Rimljanov.
Bil sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Ustvaril sem najneprimernejše razmere za sprejem Odkupitelja. Vsi moji cilji so se uresničili – skozi stoletja je bil človek pod mojim vodstvom telesno in umsko oslabljen z verskim skrajništvom, s sužnostjo, z vero, ki je bila usmerjena edino k zadovoljitvi telesnega in k osvoboditvi iz sužnosti. Prebudila in razplamtela so se napačna pričakovanja…
Vse to so bile popolne priprave za razočaranje!
Temu razočaranju pa nihče ne bo mogel pobegniti. Niti ljudstvo, ki bo namesto osvoboditve od Rimljanov dobilo samo duhovne nauke, niti Odkupitelj, ki ga bodo razočarani ljudje zavrgli.
Potem se bo lahko samo vrnil k svojemu Očetu in ta planet prepustil MENI.
14. NADREJENOST
Doslej si že dojel nekaj mojih lastnosti. Razumel si, da sta tvoji sila in moč v primerjavi z mojima neprimerljivo majhni. Zaradi tvoje omejenosti ne bom mogel popolnoma pokazati svoje nadrejenosti ne samo v primerjavi s teboj, marveč tudi v primerjavi z navadnimi angeli.
Jaz se kerub. Pripadam najvišjemu in najmogočnejšemu redu angelov. Med vsemu kerubi sem jaz najmodrejši, najlepši in najmogočnejši. Kaj? Ali nisem rogata pošast z vilami in kozjimi parklji? Na začetku knjige sem povedal, da je moj uspeh odvisen od tajnosti. Če ne veš, da obstajam, ali pa veš za moj obstoj, ampak imaš o meni napačno predstavo, moje delovanje ne naleti na ovire. Nalašč sem o sebi ustvaril takšno podobo, tako da tudi tisti, ki dvomijo o mojem obstoju, zaradi tako pošastnega videza mojega delovanja ne jemljejo za resno grožnjo. Le kdo bi si sploh delal skrbi zaradi takšne spake?
Toda resničnost je popolnoma drugačna. V trenutku, ko bi se pojavil pred teboj, bi tvoje telo doživelo takšno poškodbo, da bi najprej oslepel, preostanek svojega življenja pa bi životaril kakor rastlina. Če bi se ti prikazal v pomanjšani moči in ti dovolil, da me vidiš, bi dojel, da nikoli v svojem bednem življenju nisi videl ničesar lepšega.
Ne bodi v skrbeh. Nekega dne me boš videl. Moja moč nad tem svetom pa je zate nedojemljiva. Moral bi biti obenem najbolj izvrsten in najbolj nadarjen znanstvenik na področjih biologije, kemije, fizike, matematike, psihologije, medicine, genetike, vojne strategije in drugih znanstvenih panog, da bi lahko dojel samo drobec tega, kar jaz zmorem. Toda poskušal bom to tvojemu omejenemu umu razložiti najpreprosteje, kolikor je mogoče.
Lahko upravljam naravo. Upravljam lahko vremenske razmere. Lahko upravljam z živalmi. Lahko upravljam z ljudmi. Navsezadnje lahko prevzamem popoln nadzor nad vsemi živimi bitji na Zemlji. Toda na žalost mi je Stvarnik omejil delovanje kakor na naravo tako tudi na človeški um. Glede ljudi mi je dovolil edino nmigniti misli, kakršne koli želim. Prepovedano mi je prisiliti ljudi delati po moji volji. Dovoljeno mi je le, da jim namignem misli. Ampak že to je več kakor dovolj. Če torej želim, da bi človek naredil kaj po moji volji, mu vsiljujem svojo misel. To sem zmožen delati dolga leta neprekinjeno.
Vi takšen govor imenujete telepatija, ampak to je beden izraz za tisto, kar počnem. Človek je prepričan, da gre za njegovo misel, ki mu je »prišla na pamet«.
Ampak to je moja misel in moja tudi ostane vse dotlej, dokler je človek ne prevzame, začne razmišljati o njej in jo obravnavati. Tisti trenutek to postane njegova – tvoja misel. Ti pa zanjo prevzemaš popolno odgovornost. Kdaj človek sprejme mojo misel, ugotovim po raznih izrazih njegovega lica in po vedenju. Tedaj mu vneto pomagam to misel obdelati in izpeljati tako, kakor sem si JAZ zamislil. Poseben prostor v teh namigih zasedajo najbolj umazane misli o njih, ki so najbliže Stvarniku. Mnoge mi uspe spraviti v malodušnost, če jih prepričam, da so to njihove osebne misli, in sicer da nikoli ne bodo usklajeni s Stvarnikom.
Ne morem poznati vsebine človekovih misli, vendar mi tega sploh ni treba. Vsakega človeka opazujem in proučujem od njegovega rojstva do smrti. Pri tem mi pomagajo angeli, ki delijo usodo z menoj in so pod mojo oblastjo. Noben človek nikoli ni brez spremstva koga izmed nas. Tako nam ni težko zvedeti, kaj ljudje mislijo. Izraz lica, gibanje rok, govor telesa – to je skoraj tako, kakor da bi ljudem naravnost brali misli. V skladnosti z našim pozornim in vztrajnim proučevanjem življenja vsakega posameznika smo zmožni vsakomur namigniti tisto, kar je zanj posebno koristno, da bi ga ločili od Stvarnika in spravili pod svojo oblast.
Nobena tvoja kretnja, nobeno tvoje ravnanje, ki si ga naredil v največji tajnosti, mi ne ostane neznano. O tebi vem vse in imam obilico tega, kar lahko uporabim proti tebi. O tebi vem celo tisto, česar ti sam več ne veš. Nikoli ničesar ne pozabim.
Stvarnik je vsakemu človeku vsadil čut za tisto, kar je pravilno in dobro. Ne glede na to, ali gre za človeka, ki veruje v Stvarnika, ali pa mi ga je uspelo dobiti pod svojo oblast, vsi ljudje po delovanju vesti, po kateri jim Stvarnik govori, vedo, kaj je pravilno in dobro. Vsi, ki delajo nasprotno temu, prostovoljno odhajajo iz varnosti, ki jim jo zagotavlja Stvarnik, in se vse bolj bližajo k meni. Kadar se dovolj približajo, jih lahko popolnoma prevzamem in delam z njimi, kar koli želim. Stvarnik jih nima več na temelju česa braniti.
Ker poznam človeške možgane in sem zmožen delovati nanje, lahko v človeku povzročim bolezenska stanja vseh vrst. Človeka lahko tudi ozdravim, če je treba in mu bo to v pogubo. To naredim takrat, kadar za ozdravitev moli koga drugega razen Stvarnika. Tedaj ga nikakršna moč ne more več iztrgati iz mojih rok.
Morda bi moje delovanje laže razumel, če bi ga primerjal z neko veliko združbo. Toda tisto, česar ne boš mogel razumeti, je, da združba, ki jo jaz vodim, ima na milijarde zaposlenih, ima na stotine različnih delovnih področij, vsa so popolnoma usklajena in podrejena edinemu cilju – človekovemu uničenju. V mojem združenju ni prepirov, ni plače, ni poklicne poti, ni počitka. Zlo, razsulo in neskladnost smo namenili vam – ljudem. Ni področja človekovega življenja, kjer ne bi bili zaposleni in na katero ne bi imeli vpliva. Ampak to boš šele imel priložnost videti.
Kljub omejitvam, ki mi jih je Stvarnik vsilil, pa mi zaradi moči, ki jo še imam, ni težko ljudi pripeljati tja, kamor želim. Ob popolni psihologiji, veliki vztrajnosti in skoraj šesttisočletnih izkušnjah je ta svet z manjšimi izjemami natanko takšen, kakršnega želim. Res je škoda, da imaš tako omejen um. Škoda, da v svojem človeškem izrazju nimate določenih besed, s katerimi bi ti lahko podrobneje opisal svojo moč. Tako moraš pač biti zadovoljen s tem.
Ali ti je zdaj jasno, o čem sem govoril na začetku? Jaz preračunljivo upravljam s teboj. Sprašuješ se, kako lahko veš, katere misli prihajajo od mene in katere so osebno tvoje. Za odgovor na to vprašanje bi moral zelo dobro poznati Stvarnika, toda jaz bom našel milijardo razlogov, ki ti ga bodo preprečili spoznati. Vsi bodo v obliki malih izgovorov. Vsi bodo podžigali tvojo nečimrnost. Tvoj jaz. Občasno se ti bodo ti izgovori zdeli plemeniti, ker ti bo neki »višji« cilj, na primer navidezna skrb za družino in požrtvovalnost zanjo, preprečil spoznati Stvarnika.
Zato ne moreš zmagati. Lahko bi, ko bi hotel. Stvarnik ti je podaril moč za to. Ampak ti tega ne želiš. Mar ne? Želiš biti svoj. Želiš biti prost. Ne želiš ničesar spremeniti. Ali ti to zveni znano? Ali so to tvoje misli?
Ali pa so moje?
15. ODKUPITELJEV PRIHOD
Vse je bilo pripravljeno. Zdaj se je lahko pojavil Odkupitelj. Od preroka Danijela sem zvedel za leto Odkupiteljevega prihoda. Izaija mi je povedal, da bo prišel kot novorojenček, ki ga bo rodila devica. Pri preroku Mihu sem našel podatek, kje se bo to zgodilo. S pozornim proučevanjem judovskih obredov sem zvedel tudi za mesec, v katerem se bo to zgodilo. Bilo je še eno leto do Odkupiteljevega prihoda. Začel sem iskati dekle, ki bi jo Stvarnik lahko izvolil, da bo pod srcem nosila njegovega Sina. Takšnega dekleta ni bilo v betlehemski okolici. Vse sem bolj ali manj odstranil od Stvarnika. Na drugi strani Izraela pa je živelo dekle, ki je bila posebno zvesta Stvarniku. Dojel sem, da bo Stvarnik nekako ravno njo pripeljal v Betlehem rodit Njegovega Sina. Na vso moč sem si prizadeval to dekle narediti nevredno za kaj takšnega, da bi tako preprečil Stvarniku uresničiti Njegov načrt. Ni mi uspelo.
Kmalu ji je bilo oznanjeno, da je bila izvoljena. Povedano ji je bilo, da pod srcem nosi Njegovega Sina. Ker se je šele potem poročila, sem moral njenega moža narediti za sredstvo, po katerem bom preprečil Stvarnikove namene. Navdihnil sem ga z ljubosumjem, ponižanjem, besom. Podžigal sem ga, da bi jo dal javno kamnati, toda imel je pretesno zvezo s Stvarnikom, zato mi je od vsega uspelo le to, da se jo je odločil na skrivaj odsloviti. Toda Stvarnik se je vmešal in mu v sanjah razložil, za kaj gre. Nekaj mesecev pozneje je Stvarnik, ki si je bil vzel pravico postavljati vladarje na mojem planetu, spodbudil Cezarja opraviti ljudsko štetje. Tako je Jožefa in Marijo pripeljal v Betlehem. Računal sem, da ne bi bilo slabo, da bi se otrok rodil v nehigienskih razmerah in bi zaradi tega zbolel in umrl, kakor umrejo mnogi drugi otroci. Pred njima je bilo treba zapreti vsa prenočišča. Uspelo mi je. Nihče ju ni sprejel, čeprav je večina imela prostor. Prepovedan mi je bil dostop k hlevu, kjer sta se končno namestila. Za Sinovo rojstvo sem zvedel, ko sem videl množico angelov, ki so se ob tej priložnosti pokazali ljudem in zapeli himno na slavo Sinu.
Angeli so bili obenem zelo žalostni, ker ljudstvo poleg vseh prerokovanj, ki jih je dobilo dotlej, sploh ni imelo pojma, kaj se bo in se je zgodilo tisto noč. Pomen prerokb sem pravilno razložil edino jaz. Obenem pa sem ljudem namignil, kako naj jih napačno razlagajo in ostanejo popolnoma nepripravljeni za Odkupiteljev prihod. Angeli so potem to oznanili samo pastirjem. Ti so bili edini obiskovalci, ki so tisto noč prišli v hlev. Nihče drug.
Pastirji so takoj odšli med ljudi in jim začeli pripovedovati o dogodkih tiste noči. To je bila prva priložnost, da sem preveril, ali sem ljudstvo dovolj pripravil, da bodo zavrgli vse, kar bodo slišali govoriti o Odkupitelju. Seveda. Čeprav so poslušali nešolane pastirje, je vendar prevladalo tisto, kar so jim govorili njihovi farizeji in pismouki, ki sem jih poučil, kako naj razlagajo prerokbe. Mesija jih mora priti osvobodit sužnosti Rimljanom, novorojenček pa tega ne more, potemtakem to ni Mesija. Ljudstvo je dalje živelo enako kakor doslej. Nič se ni spremenilo.
Jožef in Marija sta se nastanila v Betlehemu. V njem sta tudi ostala. Otroka sta po obrednem zakonu osmi dan prinesla v tempelj k posvetitvi, Marija pa je triintrideset dni pozneje opravila obredno čiščenje.
Zvedel sem, da so neki astronomi in šolani ljudje na Vzhodu videli tisto množico angelov, ki je pela na nebu, in so pomislili, da gre za zvezdo. Iz judovskih spisov, ki so jih imeli še iz časov judovskih sužnjev, so začeli proučevati, kaj bi ta zvezda utegnila pomeniti. Prizadeval sem si zakriti pomen prerokbe. Ni mi uspelo. Uspelo mi je le toliko, da ga niso odkrili takoj. Nekaj mesecev pozneje so našli odgovor na svoje vprašanje in ugotovili, da gre za zvezdo, ki je objavila prihod izraelskega kralja. Pripravili so se za potovanje in odrinili. Po desetih mesecih so prišli pred Izrael. Pričakovali so, da jih bo vsakdo zlahka napotil k novorojenemu kralju. Toda po moji zaslugi nihče ničesar ni vedel o tem. Odločili so se stopiti naravnost v prestolnico k tedanjemu kralju Herodu. Niti on ni vedel ničesar, zato je poslal svoje ljudi, naj mu privedejo pismouke in duhovnike, da mu bodo pojasnili vprašanje modrih. Ti so vedeli le to, da naj bi se Mesija pojavil v Betlehemu.
Herod je bil najprimernejši za izvršitev mojih načrtov. Moje misli so postale njegove. Napolnil sem ga z mislijo, da utegne ostati brez kraljestva. Od modrih je zahteval, da mu pridejo povedat, kje so našli Mesija, da bi se mu šel še sam poklonit. Šele tedaj se je modrim spet pokazala zvezda in jih potem pripeljala do hiše, v kateri je bil Stvarnikov Sin.
Izročili so darila Zanj in Mu izkazali čast. Nato jim je Stvarnik razložil moje namene, zato so se v svojo domovino podali po drugi poti. Heroda mi ni bilo težko nagovoriti k drastičnemu ravnanju. Ker je zvedel, da se je Mesija rodil pred nekaj več kakor letom in pol, nisem hotel tvegati. Nagovoril sem ga, da je ukazal pomoriti vse otroke, ki so bili stari manj kakor dve leti. Stvarnik se je spet vmešal ter naročil Jožefu in Mariji, naj z otrokom pobegneta v Egipt. Ves pokol je bil zaman. Ni mi uspelo. Toda bo že nastopila priložnost. V preteklih petsto letih sem vse pozorno pripravljal in Odkupitelj v človeškem telesu ni imel nikakršnih možnosti.
Dovolj je bil en edini mali greh v kakršni koli obliki. Tedaj bi ta svet pripadel meni. Niti malo nisem dvomil, da mi bo končno uspelo.
16. SPOPADANJE
Vsa leta Odkupiteljevega otroštva na Zemlji mi ni uspelo pri Jožefu in Mariji povzročiti niti najmanjše neprevidnosti, ker sta imela tesno zvezo s Stvarnikom. On jima je popolnoma razložil njuno nebogljenost v boju z menoj, zato sta se opirala samo Nanj in na Njegovo moč.
Po njihovi vrnitvi iz Egipta in naselitvi v Nazaretu sem neutrudno iskal priložnost napeljati Odkupitelja, da bi naredil napako. Vsi napori mene in največjega števila angelov, ki so bili pod mojo oblastjo, so bili usmerjeni na edini cilj – zapeljati Njega, da bo naredil greh. Odkupitelj je zaradi vzgoje, ki ju je dobil od matere in krušnega očeta, in spoznanja o sebi, da je Stvarnikov Sin, tudi v svoji mladosti premagoval vse moje napade v obliki pasti, ki sem mu jih nastavljal. Končno je dopolnil trideset let in se podvrgel obredu, ki ga je Stvarnik vzpostavil po Janezu Krstniku. Krst. Tako je začel svojo službo. Stvarnik ga je odvedel v puščavo, da bi ga pripravil na bližajoče se neposredne spopade z menoj. Ko se je med štiridesetdnevnim postom pogovarjal z Očetom, je bil pripravljen.
Nisem čakal, da bi se mi izmuznila najboljša priložnost, ki jo bom morda imel. Resda je bil duhovno okrepljen in prepričan o Stvarnikovi naklonjenosti, ampak telesno je bil izčrpan. Tega nisem smel zamuditi. Najbolje vem, kako slaboten je človek, kadar gre za tek. On pa je bil lačen. Zelo lačen. Vsi njegovi načrti bi propadli, ko bi mi ga uspelo zapeljati, da bo pokazal svojo božansko moč. Noben njegov dosežek ne bi imel veljave, ker bi ljudje menili, da nobenega ne morejo uresničiti, če je Odkupitelj uporabil nadnaravno moč.
Toda lakota ni zameglila njegovega razuma in moja past je propadla. Potem sem ga prepričeval, da mora skočiti z vrha templja in tako dokazati samemu sebi, koliko je Stvarnik z njim. Da bi ga prepričal, da Ga bo Stvarnik obvaroval, sem mu navedel svetopisemsko besedilo. Toda ni hotel. Ker sem vedel, kako si človek želi imeti vso moč in oblast, sem Mu ponujal ta planet z vsem njegovim bogastvom, če se mi bo poklonil. Odgnal me je z močjo, ki mu jo je dal Stvarnik. Mojemu besu in stresu ni bilo konca. Človeka v najslabotnejšem stanju nisem mogel napeljati, da bi me ubogal. Pri njem nisem mogel vzbuditi niti najmanjšega dvoma o Stvarniku. Celo moč, ki sem Mu jo ponujal, ni imela prav nobenega vpliva Nanj.
To se ni smelo zgoditi. Ta planet je bil samo moj. Lastil sem si pravico do njega, saj doslej še nobenemu človeku ni uspelo, da bi ostal popolnoma vdan Stvarniku. Če bi tudi Njegovega Sina zapeljal vsaj k najmanjši neposlušnosti, k najmanjšemu dvomu ali h kateri grešni pomisli, bi dokončno zmagal. Tedaj bi postala zaman vsa Stvarnikova prizadevanja, da dobi nazaj ta planet.
Moje izkušnje pa so mi pokazale tole: Čeprav so bili nekateri ljudje zmožni, da so se mi uprli celo v velikih stvareh in pri neposrednem spopadu, so vendar padali pri malih stvareh, na katere sem jih napeljal posredno. Zato sem vedel, da nimam razlogov za skrb. Razmere so bile popolnoma pripravljene za ta trenutek in vsa moja moč je bila usmerjena samo na to.
Pozorno sem opazoval Odkupiteljevo delo. K sebi je začel zbirati učence. Vsi so bili nešolani ljudje. Te strategije nisem razumel. Če bi jaz želel izvršiti velik vpliv na ljudstvo, bi stopil do kraljev, duhovnikov, bogatašev, uglednih ljudi. Tako sem tudi delal. Zelo uspešno. On pa je vedel, da so ti ljudje pod mojo oblastjo in so pred Njim vrata davno trdno zaprta. Spraševal sem se, kako je On mislil svoj vpliv razširiti s temi nešolanimi in neuglednimi ljudmi. Medtem ko je zbiral učence, sem se odločil sam mednje spraviti koga, ki je vdan meni. Izbral sem Juda. Za razliko od drugih je bil bistroumen in pronicljiv. Imel je zelo izraženo nepravilno naklonjenost k domoljubju, zato mi je bilo jasno, da bi lahko po njem vplival na druge učence in zlasti na samega Odkupitelja.
Odkupitelj je po mojem pričakovanju živel natanko tako, kakor si je Stvarnik zamislil za človeka. V polnem sozvočju z Njim. Drugim ljudem je želel pokazati z osebnim zgledom, da je to kljub človeškemu stanju popolnoma možno. Govoril je o vzvišenih moralnih nebeških načelih, o medčloveških odnosih, o bratski ljubezni. Govoril je o Stvarnikovem zakonu, vendar ne o njegovi obliki, marveč o njegovem smislu. O smislu, ki mi ga je uspelo skriti. Dejal jim je, da morajo spremeniti svoj značaj. Pripovedoval je o svoji vlogi. Ljudem je pravilno razlagal prerokbe in obrede, ki so tisočletja kazali Nanj. Govoril jim je o odkupljenju in zveličanju človeštva. O večnem življenju. Kazal je popolno poslušnost Stvarniku in ljudi opogumljal za njo. Pokazal je, kaj popolna poslušnost omogoča navadnemu človeku. Nasitil je lačne, zdravil bolne, obujal mrtve. Velike množice so prihajale k Njemu. Kar slabo mi je postajalo od vsega tega. Vse, kar sem nekaj stoletij gradil, se je začelo počasi podirati.
S pomočjo farizejev in pismoukov sem Ga poskušal prevarati na razne načine. Nastavil sem Mu na stotine pasti. Poskušal sem Ga prikazati kot tistega, ki ljudstvo hujska proti oblasti, kot tistega, ki preklinja Stvarnika; poskušal sem spodkopati Njegovo veljavo in spodbuditi dvom o Njegovi oblasti, predstavljal sem Ga kot tistega, ki rovari proti obredom in običajem, kot tistega, ki namerava podreti tempelj. Napeljal sem Ga, da je plačal tempeljski davek, da bi Ga razvrednotil, kajti preroki so ga bili oproščeni.
Najbolj pa sem si prizadeval, da bi Mu vzel pogum, da ne bi nadaljeval svoje službe do konca. Vendar je največji vzrok za malodušje, kadar vidiš, da so tvoja dejanja napačno dojeta in razvrednotena. Uspelo mi je, da je bila večina Njegovih čudežev razloženih kot moje delo. Ljudi mi je uspelo zaslepiti toliko, da so zaradi predsodkov o Mesiju, ki sem jim jih vsilil, razvrednotili vse, kar je On delal.
Ljudje so vendarle raziskovali, ali je On Mesija, ampak tistega, kar je delal, nikakor niso mogli spraviti v skladnost s tem, kar so pričakovali. Oni so pričakovali osvoboditev od Rimljanov, On pa jim je ponujal osvoboditev od greha. Oni so pričakovali, da bodo kraljevali vsem narodom, On pa jim je ponujal nebeško kraljestvo. Mesija naj bi se pojavil v Betlehemu, oni pa so Zanj mislili, da je prišel iz Nazareta. Pričakovali so kralja, dobili pa so hlapca. Vsa prerokovanja, ki so govorila o Njegovem prvem prihodu, mi je uspelo v umu ljudi popolnoma zamegliti z njihovimi težnjami in željami, da bi se osvobodili Rimljanov. Prerokbe o Njegovem drugem prihodu so uporabljali za Njegov prvi prihod. Ponosen sem bil na svoj uspeh. Razočaranje v ljudeh je raslo.
Nastopil je čas, da delujem s posredovanjem svojega človeka. Juda.
17. JUDA
V Judu sem pod pretvezo iskrenega učeništva spodbudil misli, da je Odkupitelj popolna osebnost, s katero bi Judje uresničili to, kar so si dolgo želeli. Medtem ko sem opazoval Odkupiteljeva dela, sem Judu pomagal pripraviti načrt, da bi Odkupitelja napeljal, naj ustreže volji in potrebi naroda ter naredi tisto, kar ljudstvo želi. Naj jih osvobodi sužnosti.
Ob neki priložnosti je Odkupitelj nahranil veliko množico ljudi. Tedaj sem Juda navdal z mislijo o tem, da se Judom nihče ne bo mogel upreti, če bodo imeli Odkupitelja ob sebi. Skoraj iz nič lahko nasiti celotno vojsko. Vse ranjene vojake bo takoj ozdravil, padle vojake bo takoj obudil od mrtvih. Vse vojake, ki so obupali in izgubili moralno moč, bo opogumil. Juda je moral nekaj ukreniti. Odkupitelja je bilo treba tudi s silo, če je treba, in proti Njegovi volji kronati za kralja. Če v to ne bo privolil, Ga bo ljudstvo zavrglo. On pa ne želi, da bi Ga ljudstvo zavrglo. Tudi sicer si prizadeva pridobiti njihovo naklonjenost. Odkupitelj preprosto ne bo imel izbire. Moral bo privoliti in sprejeti krono. Vsi bodo to pozdravili. Nešolano ljudstvo. Farizeji. Duhovniki. Kateri človek bi se lahko ubranil pred tem? Nobeden? Past je bila dobesedno popolna.
Juda je hitro organiziral vse, da bi bil Odkupitelj postavljen za kralja. Ljudstvo je bilo navdušeno. Vsi so pravili, da se kaj takega na Zemlji še nikoli ni zgodilo. Edino Odkupiteljeve skromnosti niso razumeli. Odločili so se delovati. Bil sem blizu uresničenja cilja. Če bo sprejel kraljevanje, Ga ne bodo umorili. Če Ga ne bodo umorili, ne bo mogel odkupiti človeštva. Če ne bo odkupil človeštva, bo tudi On sam pod mojo oblastjo. Vse vesolje bo moje.
Toda osupnil sem, ker je zvedel, kaj ljudje nameravajo, izmuznil se je iz množice in odšel.
Moj bes se je razširil tudi na ljudstvo. Moja skrb je postala njegova skrb. Moje sovraštvo je postalo njegovo. Toda bes v meni ne zmanjša možnosti za razsodnost kakor pri človeku. Nasprotno. Judu sem takoj prišepnil, da bo najbolje, da Odkupitelja izroči duhovnikom in narodovim starešinam. Kajti če ne bo mogel opravljati svojega dela, bo moral uporabiti svojo božansko moč, da bi se rešil. Juda je takoj začel načrtovati, kako bo to izpeljal. Izdaja ni bilo ravno tisto, kar si je želel. Hotel je samo izkoristiti Odkupitelja za narodovo blaginjo. Četudi proti Njegovi volji. S takšnimi mislimi sem mu napolnil um. Nihče razen mene ni mogel videti globine tega, kar je delal Odkupitelj. Želel je resnično in pravo blaginjo ljudi. Večnost v Stvarnikovi družbi. Jaz pa sem v ljudeh izbrisal skoraj vse, kar je povezanega s tem ciljem, in jim za najvišji cilj postavil zemeljsko blaginjo. V tem primeru je bila to osvoboditev od Rimljanov.
Juda bo uresničil moje načrte. To sem vedel. Prepozno bo dojel, da je storil napako.
18. SPOZNANJE O UNIČENJU
Z vso pozornostjo sem poslušal vse, kar je Odkupitelj pripovedoval ljudem, da bi lahko to zlorabil proti Njemu. Tedaj pa sem v nekem trenutku, ko je govoril svojim učencem, zvedel za usodo, ki mi jo je Stvarnik namenil. Ni me mislil samo pregnati, če bo Odkupitelju uspelo izpeljati svoj načrt. Nameraval me je uničiti. Popolnoma. Za večno. Prevzela me je groza. Doslej me je tolažilo, da kozel za Azazela, na katerega so bili simbolično položeni grehi naroda, ni bil ubit, temveč samo pregnan. Toda Stvarnik ni imel namena, da bi greh pustil nekaznovan. Odkupitelj je moral plačati kazen namesto spokorjenih ljudi, jaz pa bom moral trpeti posledice, ki bi jih morali trpeti tisti, ki so se spokorili. Vse mi je postalo jasno. Vsak človek, ki mi ga je uspelo ločiti od Stvarnika, bo sam trpel končno kazen zase za svoje prestopke, posledice za tiste, ki so se spokorili, pa bom trpel jaz. Njihov greh je prenesen name. Jaz bom trpel namesto njih.
To spoznanje pa je samo okrepilo moj bes in moje sovraštvo do Stvarnika. In do vseh ljudi. In do tebe. Moje maščevanje bo strašno. Jaz bom uničen, toda vsi boste trpeli. Strašno boste trpeli. Ker ne morem prizadeti Stvarnika drugače kakor po ljudeh, ali torej lahko domnevaš, kdo bo najbolj trpel? Ali lahko domnevaš, kdo bo najbolj občutil moje sovraštvo in vso mojo moč? Ali zdaj lahko razumeš, s kakšno predanostjo delam za uničenje vsakega človeka? Brez izjeme!
19. TRPLJENJE
Nisem razumel, kaj je spodbujalo Odkupitelja, da je zapustil nebeški prestol in postal eno teh bednih in ničvrednih bitij – človek. Pa ne samo to, zmožen je celo dovoliti, da Ga njegova ustvarjena bitja umorijo!? Zaradi česa pa? Da bi On plačal kazen za greh namesto njih? Nekaj tisoč let tega nisem verjel, toda zdaj sem sam videl, da je resnično pripravljen to narediti. Moral sem mu to preprečiti.
Neutrudno sem mu prišepetaval, da bo Njegova smrt zaman. Ne splača se umreti za človeka. Človek si je zaslužil ostati pod mojim nadzorstvom. Kadar koli je doživel neuspeh pri svojem delu, sem Ga znova spomnil na to. Čeprav je On ljudi opogumljal, tolažil, zdravil, obujal mrtve, so Ga zdaj sovražili. Tri leta in pol je to neutrudno delal, in kaj je dosegel? Imel je peščico dvanajstih bednikov, ki so se Mu bili pripravljeni odpovedati tudi ob najmanjšem znamenju stiske. Tudi njim samim je tri leta in pol govoril, jih poučeval, živel z njimi podnevi in ponoči, oni pa so mislili samo na eno – kdo med njimi bo največji v tej novi vzpostavljeni oblasti nad Rimom?
Kljub vsem Njegovim razlagam niso dojemali, da mora prvič priti natanko tako. Kot služabnik, ki bo umrl.
Kaj pa je imel po treh letih in pol? Ničesar! Veliki nič. Razen če ne računamo žalosti, bede in razočaranja. Nihče ne more premagati tolikšnega malodušja. Moral bo odnehati. Prepričan sem bil o tem.
Juda je pripravil vse. Duhovniki so za trideset srebrnikov dobili obljubo, da jim bo pomagal prijeti Odkupitelja. Prišel je judovski praznik pashe. Med večerjo je Odkupitelj razkrinkal Juda, tako da je samo on vedel, za kaj gre. Potem je Odkupitelj sam z nekaterimi učenci odšel v Getsemani. Tam sem ga čakal jaz. Uporabil sem vso svojo moč, da bi zlomil Njegovo odločnost in voljo za nadaljnje izpeljevanje Njegovega načrta. Njegovo telo je komaj zdržalo ta pritisk. Na lepem sem dojel, da je popolnoma sam. Njegovega Očeta ni bilo več z Njim? Kaj se je zgodilo? Čez nekaj trenutkov zmedenosti sem dalje izvajal pritisk Nanj. Vendar se je upiral. Prvič sem v njegovih očeh videl strah in neodločnost. Samo malo še, pa mi bo uspelo. Stvarnik ni odgovarjal na Njegovo vpitje. Učence, ki jih je peljal s seboj, da bi molili z Njim, so spali. Bil je popolnoma prepuščen meni. Njegov um sem napolnil z najbolj črnimi mislimi in bojaznimi. S skrajnim brezupom. Nič ni uspevalo. Z enim prstom bi Ga lahko zmečkal kakor mravljo, ampak to mi je bilo prepovedano. Po vsem tem je iz njega zasijala končna odločnost, da bo šel do konca. Nisem nameraval odnehati. Vse je bilo na kocki. Če je zdržal duševni pritisk, ne bo mogel telesnega. Tudi mnogo močnejši od njega so tedaj odnehali. Tudi On bo.
Kmalu so prišli duhovniki s svojimi služabniki, ki jih je vodil Juda. To je bil zanj vrhunec. Ko je Odkupitelj omenil, da lahko pokliče angele na pomoč, je Juda verjel, da bo to tudi naredil. Rešil se bo. Prevzel bo oblast nad Izraelom. Popeljal ga bo v zmago. Vsi bodo hvaležni njemu, Judu. Toda Odkupitelj tega ni naredil. Zvezali so Ga. Tepli. Gnali so ga od enega poglavarja k drugemu. In na lepem je Juda prej kakor vsi drugi dojel, kaj so pomenile besede, ki jih je Odkupitelj govoril o svojem trpljenju in smrti. On se ne bo rešil! On bo umrl! A on – Juda – je kriv za to. Šel je duhovnikom povedat, da je Odkupitelj nedolžen. Toda bilo je prepozno. Malo je manjkalo, da bi se spokoril, ampak zakaj bi jaz trpel njegovo kazen? Prepričal sem ga, da je njegov greh tolikšen, da se zanj ne more spokoriti, zato je najbolje, da se ubije. Ubogal me je.
Ko so Odkupitelja pripeljali k Pilatu, sem opazil, da bi Ga on rad rešil. Predstavil sem mu vse možne politične težave, če si upa rešiti tega Človeka. Ljudstvo bi se lahko uprlo, on pa bi lahko bil razglašen za krivega nemirov, vzeli bi mu oblast nad Judejo in kdo ve kaj bi se zgodilo z njim. Omahoval je. Obsoditi nedolžnega in zadržati politično poklicno pot ali pa ga rešiti in se posloviti od svojih stremuških ciljev. Ni dolgo razmišljal. Povedal sem že, da je človek zaradi moči pripravljen narediti tudi najbolj čudne reči. Odkupitelj je bil obsojen. Nisem hotel tega opraviti kar tako. Njegova smrt bi pomenila moj poraz. On ni smel umreti. Odločil sem se Ga mučiti do te stopnje, da bo spoznal nesmisel tega, kar želi narediti. Želi namreč umreti in odkupiti svoja ustvarjena bitja, ki so Ga zmožna mučiti in ubiti. Množico sem spodbujal, da so ga izpostavili največjemu možnemu ponižanju. Posmehovanje, pljuvanje, udarjanje, slačenje do nagega, kronanje s trnjem, bičanje. Ves čas sem bil z Njim in Mu prišepetaval: Ali želiš zaradi teh ljudi umreti? Ali jih želiš odkupiti? Odnehaj in se vrni k svojemu Očetu.
Podal sem se proti prostoru, kjer ga bodo križali. Ta način umiranja sem si izmislil prav zato, da bi ljudje trpeli več dni. Na križ so jih pribili z žeblji skozi zapestja in stopala. Kolena so jim pustili nalahno ukrivljena. Ker so viseli na rokah, prebitimi z žeblji, se jim je pritisk v pljučih toliko povečal, da so se začeli dušiti. Tedaj so se z veliko bolečino oprli na prebodene noge, da bi lahko vdihnili.
Pribili so Ga na križ. Postavili so ga pokonci. Nisem se ločeval od Njega. Imel sem pred seboj nekaj dni, da bi Ga prepričal, naj odneha. Nihče ne more zdržati teh muk. Ljudi sem spodbujal, naj Ga zasmehujejo. Medtem ko je visel, sem Ga hotel napeljati, da bi spil pomirjevalno sredstvo, ki bi zameglilo Njegov um, da bi laže deloval Nanj. Ni hotel piti.
Tedaj pa se je na lepem stemnilo nebo. Nastala je grobna tišina. Potem je nastal preplah. On pa je bil sam. Edini ob njem sem bil jaz. Prepričeval sem Ga, da ni dosegel čisto nič, povrh vsega Ga je zapustil tudi Oče. Dojel sem, da so bili v tem trenutku vsi priznani grehi celotnega človeštva na Njem. Četudi bo zdržal moj pritisk in telesno bolečino, ne bo zdržal ločitve od Očeta. Odnehal bo vsaj zaradi tega, sem mislil.
Čez nekaj ur se je zgodilo nekaj, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi. On je umrl. Ni človeških besed, s katerimi bi se lahko opisalo, kaj sem tedaj občutil. Preprosto ni smel umreti. Moral bi odnehati, pa ni. Prerokbe in simboli o Mesijevi smrti, na katero so kazali obredi, so se tisti dan uresničili. Stvarnik je s svojo roko raztrgal nekaj metrov visoko tempeljsko zaveso. S tem so službe v templju izgubile svoj smisel.
Moja usoda je bila zapečatena. Moj poraz je bil dokončen. Edina priložnost, ki sem jo imel, je propadla. Ovrgel je vse moje trditve, ki sem jih podajal proti Stvarniku in Njegovemu zakonu.
Sneli so ga s križa in pokopali. Napovedal je, da bo vstal od mrtvih. Nisem se zanašal na misel, da bom to lahko preprečil. Toda zaradi lahkovernih sem moral dati povod za še eno laž. Laž, da ni vstal od mrtvih. Da so Ga ukradli njegovi učenci poleg dobro izurjenih rimskih vojakov. In to so seveda mnogi začeli verjeti in še verjamejo.
Vstal je od mrtvih. Prikazal se je ženam. Stopil je med učence. Poslušal sem Ga, kaj jim je govoril. Z njimi bo ostal do konca sveta. Ali misli, da bo ta peščica žalostnih in bednih neizobražencev lahko naredila kaj koristnega? Preračunljivo sem upravljal z njimi, dokler je bil On osebno poleg njih. Ko Ga ne bodo videli, bo kaj takšnega še laže opraviti.
Prerokbe, ki so bile dane dotlej, so kazale še na dolgo vrsto let do Njegovega drugega prihoda. Moral sem poiskati nove načine, da bi zadržal oblast nad Zemljo.
20. APOSTOLI
Odkupitelj se je vrnil k svojemu Očetu. Enajsterici je naročil, naj se ne oddaljujejo iz Jeruzalema. Prerokbe so govorile, da bodo dobili potrebno moč za nadaljevanje svojega dela. To jim je osebno obljubil. Toda Stvarnik ne daje svoje moči, če niso za to izpolnjeni pogoji. Torej sem jih moral razediniti. Moral sem jih narediti nesložne. Njihovo življenje izpolniti z obveznostmi. Zaposliti jih s skrbmi za življenje. Preganjal jih bom, pri čemer mi bodo pomagali ljudje, ki so pod mojo oblastjo. Brez moči od zgoraj bodo popolnoma nebogljeni. Odkupiteljevo delo sem se odločil uničiti na samem začetku. Toda navdušenje in izkušnje, ki so jih imeli, so bili nepremostljiva ovira, da bi naredil, kar sem načrtoval. Niso šli narazen. Neprestano so drug drugemu ponavljali, kaj se je dogajalo. Skupaj so molili. Podpirali so drug drugega. Razlagali so in utrjevali, kar jim je Odkupitelj govoril po svojem vstajenju.
Deset dni po svojem odhodu k svojemu Očetu je Odkupitelj poslal Moč svojim učencem.
Doslej sem se tolažil, da Odkupitelj ni s svojim življenjem in delom pustil na Zemlji pomembnejše sledi. Zato sem bil prepričan, da večjega uspeha ne bodo imeli niti Njegovi učenci. Toda ko so, napolnjeni z Močjo od zgoraj, stopili med množico ljudi, ki so že dojeli, da so bili prevarani in da je Tisti, ki so ga dali umoriti, dejansko Stvarnikov Sin – Mesija, ki so ga čakali – ni bilo treba veliko, da so se tisoči začeli kesati in se obračati k Stvarniku. Z nevero sem spremljal, kaj se dogaja. Na mojem planetu ljudje vstajajo proti meni?
Kakor mnogokrat dotlej sem tudi zdaj uporabil državne in cerkvene oblasti, da bi uresničil svoj cilj. Organiziral sem preganjanje in uničenje tega gibanja. Kdor koli je bil zvest Stvarniku in se je postavil na Njegovo stran, je bil razglašen za brezbožnika in sovražnika naroda. Človeški um sem popolnoma zameglil in tedaj so bili zmožni zapirati in surovo moriti druge ljudi, ki pravzaprav niso naredili nikakršnega prekrška proti zakonu. Organiziral sem javno kamnanje in preganjanje. Ljudstvo je bilo v splošni zmedi. Nekateri so se hoteli pridružiti tistim, ki so šli za Odkupiteljem, drugi pa so jih hoteli uničiti. Izbral sem zelo pobožnega Juda, ki sem ga popolnoma navdihnil in spodbudil k verovanju, da je preganjati in iztrebljati Odkupiteljeve sledilce v bistvu Stvarnikova volja. Čeprav so moj namig sprejeli tudi mnogi drugi, je on to posebno predano in uspešno opravljal. Toda Odkupitelj se je odločil prav njega, Savla iz Tarsa, izbrati in postaviti za dvanajstega apostola. Prikazal se mu je in se mu razodel ter ga poslal k učencem. Ti so ga naučili tega, kar jim je govoril Odkupitelj, a tudi sam Odkupitelj se mu je prikazal v vizijah in ga pripravljal za službo. Ker sem poznal Savlove sposobnosti in prednosti, sem se ga odločil odstraniti, ker mi je bil precej napoti.
Apostoli so zelo hitro organizirali cerkev in se pod Odkupiteljevim vodstvom kmalu razširili po vseh deželah. Iz peščice razcapanih bednikov je nastala skupina vrednih nasprotnikov. Naredil sem lahko le to, da sem jim grenil življenje s postavljanjem raznih ovir. Državne oblasti in skrajniški formalni verniki so bili orodje, s katerim sem zelo uspešno preprečeval napredek njihovega dela. V njihovih očeh sem Stvarnikove sledilce naredil za osovraženo ločino, sprevračal sem njihove nauke in dodajal vse, kar bi jih naredilo odbojne.
Po drugi strani pa sem tudi same apostole mučil z malodušnostjo. Niso mogli dojeti, zakaj naletijo na toliko težav, medtem ko ponujajo svetu nekaj boljšega od tega, kar ima. Nekateri apostoli so pisali pisma in jih pošiljali, da bi opogumili nove ustanovljene cerkve, ki so jih morali zapustiti, ker so šli ustanavljat nove. Zelo pozorno sem proučeval, kar so napisali, in med verniki postavljal takšne, da sem z njihovo pomočjo napačno razlagal besede in sporočila iz pisem ter tako uničeval cerkev znotraj. Morala je propasti. Prej ali slej. Posebno pozornost sem posvetil temu, da sem odstranil same apostole, ker so bili žive priče tega, kar je Odkupitelj delal in govoril. Kot takšni so bili tudi največji vzrok za širjenje te cerkve. In uspelo mi je. Po enega za drugim. Na zelo okrutne načine. Medtem ko so umirali, sem stal ob njih in jih spraševal, kje je zdaj njihov Odkupitelj, zakaj jih ne reši. Ampak to jim ni jemalo poguma, ker so vedeli, da je to življenje le priprava za boljše – večno. Umirali so z veseljem. Vedel sem, da moram tudi tokrat sprevreči smisel tega, kar je učil Odkupitelj. Toda za to je bil potreben čas, jaz pa sem moral ukrepati takoj.
Ko sem jih ubijal, sem jim vzel priložnost za življenje, po drugi strani pa sem tako tudi sebe prikrajšal za priložnost, da bi jih pridobil zase, tako da bi jih odpeljal v nevero ali skrajništvo. Vendar ni bilo drugega načina, da bi ustavil širjenje resnice, ki so jo oznanjali.
Nadaljeval sem podžigati preganjanje in sovraštvo do njih, kjer koli so se pojavili. Moral sem dovoliti izgubo malega števila, četudi bodo rešeni, da bi preprečil širjenje tega na druge. Kolikor koli sem si prizadeval, se mi je zdelo, da so vedno korak pred menoj, četudi sem popolnoma poznal njihove načrte. Četudi sem v prvo cerkev vnesel lažne nauke, čeprav sem si prizadeval zadržati stare zmote in vpeljati nesmiselne obrede, je cerkev rasla naprej. Za spreobrnjene Jude sem imel eno vrsto zmot, za spreobrnjene Nejude pa drugo. Vendar je to le upočasnilo rast cerkve. Ni je preprečevalo.
Začel sem si izmišljati novo strategijo boja proti Stvarniku. Boja proti tistemu, kar je naredil Odkupitelj. Doslej mi je uspelo zadušiti vse Njegove poskuse, s katerimi je nameraval resnico o sebi razširiti po svetu – uspelo mi bo tudi zdaj.
21. ZMAGOVITA STRATEGIJA
Po Odkupiteljevi smrti so imeli Judje na temelju Danijelove prerokbe še tri leta in pol časa za spokorjenje in spreobrnjenje k Stvarniku. Tega niso naredili, vsaj ne kot narod. Izbrali so si mene za svojega gospodarja. Odločil sem se izbrisati tudi spomin nanje. Hitro sem povzročil, da je bil Jeruzalem razdejan. Stvarniku je uspelo ohraniti samo svoje sledilce, ki jih je pravočasno odpeljal iz Jeruzalema nekaj let pred uničenjem. Drugi so se sprli med seboj in iztrebljali drug drugega vse do trenutka, ko je prišel Tit in razdejal vse mesto. Želel jih je le pokoriti ter jim ohraniti tempelj in mesto. Ni želel žrtev. Uspelo mi je tako razvneti judovski narodnostni ponos, da so propadli vsi njegovi napori, da bi pregovoril Judje na vdajo. Končno je Titu uspelo stopiti v mesto, toda zaradi besa rimskih vojakov in njihovega sovraštva do Judov, ki so tedaj živeli v Jeruzalemu, je bilo mesto požgano in uničeno do temeljev s templjem vred.
Ker sem se razjezil zaradi uspeha Odkupiteljevega dela, sem se odločil prizadevati si z vsemi močmi telesno iztrebiti njegove sledilce. Ves tedanji svet je bil pod mojo oblastjo. Rim in vsa njegova oblast sta se klanjala meni. Organiziral sem javno morjenje kristjanov kot zabavo. Kristjane mi je uspelo obdolžiti kot državne sovražnike in vzrok za vse zlo, ki se je dogajalo. Lovili so jih, zaprli in metali v arene. Umirali so v mukah. Metali so jih pred leve, jih sežigali na grmadah, jih postavljali pred oborožene gladiatorje, jih mučili in najokrutneje morili. Toda oni so umirali z veseljem kakor njihovi učitelji pred njimi. Celo s pesmijo. Toda namesto da bi druge ljudi s takšnim ravnanjem demoraliziral in prestrašil, namesto da bi drugi prenehali posnemati Odkupiteljev nauk in življenje po njem, se je to izkazalo kot dopolnilna spodbuda, da so se pridružili cerkvi. Kristjanom. Tako so jih imenovali.
Cerkev je neustavljivo rasla, tako da so se verniki skrivali po katakombah in se shajali na skrivaj. Rasla je mnogo hitreje, kakor pa mi jih je uspelo uničevati. Pokazala se je nevarnost, da bodo drugi zvedeli za moj obstoj in se spraševali, kdo ima korist od tega, da poštenega, ponižnega, dobrega, skromnega in moralnega človeka ubije brez razloga. Delovanje ljudi, ki sem jih k temu spodbujal, bi lahko povezali z menoj. Želel sem še naprej ostati v senci. Moral sem si izmisliti nekaj drugega. Nekaj učinkovitejšega.
Potem pa mi je sinila genialna zamisel. Ker sem poznal Stvarnika, sem vedel, kaj želi od svojih sledilcev. Prav tako pa sem vedel tudi, česa ne želi. Kaj Ga žali. Vedel sem, pod katerim pogojem nikakor ne more rešiti ljudi, čeprav so prepričani, da mu služijo.
V resnico, ki jo je zapustil svojim sledilcem, sem se odločil kaniti malo zmote. Ne veliko, da zmota ne bi postala očitna. Ne naenkrat, da je ne bi cerkveni voditelji opazili.
Stvarnik je svojemu ljudstvu v starih časih prepovedal posnemati verske običaje drugih ljudi. V svojem popolnem načrtu ni dovolil človeku vnašati sprememb ali določati pravil, po katerih bi se obračal Nanj in Mu služil. Vedel je, da jaz stojim za vsem tem ter bi prej ali slej lahko takšno pomanjkljivost v službi izkoristil ter pridobil ljudi na svojo stran. Izmislil sem si popoln načrt, kako bom vero starega Rima združil s krščanstvom. Počakal sem dvesto let. Ves ta čas nisem bil pri miru. Med kristjani sem povzročal vse več težav, zmot in predsodkov, da bi uspešno uresničil svoj načrt.
Ko je prišel na oblast Konstantin, sem ga izkoristil, da bi končno uresničil svoj načrt. Prepričal sem ga, da bi bilo zaradi politične koristi najbolje, če bi vsa država imela samo eno vero. Krščanstvo. Ker je imel precej nejasno predstavo o njem in njegovem smislu, je ukazal, da se vsi njegovi vojaki krstijo in postanejo kristjani. Ker je bil mitraizem – češčenje Sonca – že več stoletij glavna vera v Rimu, sem mu govoril, naj zaradi manjšega odpora svojih ljudi mitraistična božanstva preimenuje v krščanske apostole in jih imenuje svetnike, mitraistični običaji pa naj postanejo krščanski. S tem bodo vsi zadovoljni. Seveda je bilo vse to zelo dobro zavito, da je bilo možno navidezno opravičilo najti v Odkupiteljevem nauku. Ali ti moram povedati, da je bila moja zamisel tako zvita in mogočna, da se je ohranila do danes?
Ali si tudi sam del nje?
Zamisel je bila docela popolna. Vsi so se ujeli v mojo past. Skoraj vsi. Le malo je ostalo tistih, ki niso bili zapeljani s tem mojim dejanjem. Mojega uspeha se ne da meriti. Ko sem kristjane pobijal telesno, sem jim nekoliko delal uslugo. Ostali so zvesti do smrti in si tako zagotovili tisto, kar jim je Odkupitelj omogočil. Vstajenje od mrtvih in večno življenje.
Ko pa sem zmoto primešal v resnico, sem dosegel pravo zmago. Dosegel sem njihovo pogubljenje, ne da bi oni za to vedeli. Dalje so živeli. Ostali so pobožni. Molili so Stvarnika, ampak na moj način. Po malem sem vpeljal natančno tisto, kar je Stvarnik prepovedal. Poganske navade. Podobe in kipe. Slike. Spremeniti mi je uspelo celo tedenski praznik – praznični dan, ki kaže na Stvarnika. Krščanski dan praznovanja in počitka, ki je bil isti, kakor so ga imeli Judje sedmi dan tedna, sem premaknil na prvi dan tedna. Tedanji kristjani so ta ukaz sprejeli kot olajšanje, saj so jih zaradi praznovanja istega dneva počitka istili z Judi in jih z njimi vred preganjali.
Praznik v čast rojstva Sonca sem preimenoval v dan Odkupiteljevega rojstva. Enako sem naredil tudi s pomladanskim poganskim praznikom in mu spremenil namen v proslavljanje Odkupiteljevega vstajenja od mrtvih. Po običajih in praznikih, ki sem jih vzpostavil, so ljudje častili Stvarnika. Vsaj prepričani so bili tako. Ko sem jih tako oddaljil od resnice, niso več mogli uresničevati tega, kar je Stvarnik od njih pričakoval. Sploh nisem naletel na nikakršen odpor. Ljudje so postajali izgubljeni za večnost, meni pa jih ni bilo treba preganjati, loviti in moriti. Kakor sem rekel – veličastni načrt!
Tedaj sem se lotil še enega načrta, ki pa mi ni uspel v popolnosti. Stvarnik je tedaj spodbudil ljudi izbrati spise, iz katerih je sestavljena svetopisemska zbirka ali kanon. Jaz pa sem jih poskušal navdihniti in jim namigniti, naj v to zbirko ali kanon uvrstijo čim več spisov, ki so čiste izmišljotine. Toda Stvarnik mi ni dovolil uresničiti te zamisli. Lahko sem razmišljal le o tem, kako bom te spise razvrednotil. Ni ravno pretirano izumiteljsko, toda pokazalo se je za zelo koristno širiti dvom o pristnosti Svetega pisma, ker so ga pisali ljudje in so tudi ljudje odločali, kateri spis bo sprejet v svetopisemsko zbirko in kateri ne.
Moja sreča pa je, da malo ljudi razmišlja o tem, kadar dobijo v roke takšno razlago. Zdi se jim neovrgljiva. Nihče se ne sprašuje, čemu bi človek izbral in uvrstil v svetopisemsko zbirko tiste spise, ki se jih noče držati, ker ga obsojajo, in zaradi katerih ga bo strah, da bodo prišli v roke navadnim ljudem. Nihče se ne sprašuje, zakaj niso izbrali spisov, ki ustrezajo njihovim stališčem, in jih potem goreče priporočili ljudstvu ter si tako zagotovili popolno oblast nad umom ljudi v prihodnjih vekih. Nihče ne razmišlja, da bi bili tako odpravljeni verski spopadi, preganjanje, praznoverja… Ljudje bi verovali ravno tisto, kar želijo. Natanko tisto, kar želim JAZ.
Človeško površnost in pripravljenost za sprejemanje brez poprejšnjega razmišljanja in preverjanja sem vedno imel za eno med najljubšimi človeškimi lastnostmi.
Tudi pri tebi mi je to všeč.
22. SREDNJI VEK
Rimsko kraljestvo je razpadlo, kakor je bilo napovedano v prerokbi. Napadi barbarskih plemen so ga popolnoma preoblikovali. Cerkvi, ki je dotlej imela že precej razvodenelo resnico, sem nameraval dati državno oblast. Tedaj bi lahko popolnoma odstranil majhno število tistih, kateri niso sprejeli zmot, ki sem jih vpeljal v cerkev. V naslednjih rodovih je cerkev prenehala biti tisto, kar je želel Stvarnik, postala pa je tisto, kar sem želel jaz. Toda najprej sem moral poskrbeti, da bo Cerkev, katere sedež sem poprej prestavil v Rim, ločena od Vzhoda. Nisem želel, da bi se krščanstvo, niti tisto razvodenelo, razširilo na Vzhod.
Bližnjevzhodni narodi so bili precej neenotni, zato sem si, ker sem poznal njihovo miselnost, ki sem jim jo izoblikoval skozi stoletja, v skladnosti s tem zanje izmislil posebno verstvo. Seveda nestrpno do krščanstva in Judov. Zelo hitro mi jih je uspelo reorganizirati in po njih novo verstvo razširiti od skrajnega Zahoda in vse do Indije.
Cerkvi v Rimu sem dal versko in državno oblast ter moč, ki spada zraven. Kmalu je postala bistveno nasprotje temu, kar je Stvarnik nameraval, da bi bila. Zaradi veljave, ki jo je imela, in lažnih ukazov, ki sem ji jih namignil, da jih je izdala za potrditev svoje oblasti ne samo nad verniki, temveč tudi nad državo na splošno, je imela velik vpliv po vsem tedaj znanem svetu. Vsi so priznavali njeno veljavo in verovanja, ki sem jih širil z njenim delovanjem. Moja zmaga je bila skoraj popolna.
Toda takšna Cerkev, ki se je povzdignila v svoji moči, vendar ni mogla učinkovito ustaviti širjenja prave resnice. Ker sem po njej organiziral nova preganjanja tistih, ki so nasprotovali temu, kar je učila Cerkev, so pravi Odkupiteljevi sledilci lahko oznanjali in poučevali samo na skrivaj. Pristaši Božje resnice so živeli v skrajni bedi, zato so lahko le temu primerno tudi širili resnice o Stvarniku, ki sem jih hotel skriti. Seveda sem se znašel tudi pri tem. Spodbudil sem ljudi, da pod pokroviteljstvom cerkve z izgovorom o cerkveni prenovi ustanovijo različne redove revnega duhovništva in na tej ravni obračunajo z njimi, ki so širili pravo resnico.
Cerkev sem ponižal do te stopnje, da je v Stvarnikovem imenu vodila najsramotnejše vojne in iztrebitve. V njegovem imenu sem organiziral križarske vojne in tako poglabljal prepad med Vzhodom in Zahodom. Na splošno med ljudmi in Cerkvijo. Med človekom in Stvarnikom. Mnogi so bili ogorčeni nad tem, kar je bila Cerkev zmožna narediti, prenehali verovati, da Stvarnik sploh obstaja. Njim sem cerkvene nauke predstavil kot spretno tvorbo, ki so si jo izmislili ljudje. Tako je bil vsak človek izpostavljen mojemu vplivu. Če je želel biti vernik ali ne.
Ljudstvu sem odvzel spise, ki jih je Stvarnik želel objaviti ljudem, zato sem lahko širil najrazličnejše predsodke in zmote. K že omenjenemu sprejemanju poganskih običajev sem dodal še množico drugih zmot in laži – okrutni Stvarnik, ki kaznuje; Stvarnik, ki ga je treba pripraviti do usmiljenja, opravičenje z dejanji, plačevanje za odpuščanje, posmrtno življenje, molitev za mrtve, človeški posredniki pred Stvarnikom – svetniki, češčenje Odkupiteljeve Matere. Obrede, ki jih je sam Odkupitelj vzpostavil, mi je uspelo neopazno spremeniti, da bi izgubili svojo pravo simboliko. Vse to so zmote, ki mi jih je uspelo vnesti v Cerkev in jih trdno ukoreniniti v njej, navidezno sem jih celo dokazal z drugimi deli Stvarnikovih spisov, da so bile videti pristnejše. Glede Stvarnikovih spisov mi je uspelo ustvariti predsodek, da jih lahko pravilno razlagajo samo za to pooblaščeni ljudje – cerkveni poglavarji, zato mi teh zmot ni bilo težko ohraniti vse do danes.
Poleg tega da mi je uspelo ves čas Stvarnikove spise držati nedosegljive za ljudi, mi je obenem tudi uspelo ljudstvo ohraniti nepismeno, tisti, ki so znali brati in pisati, pa so bili v glavnem pod mojim vplivom. Ustno izročilo in malo število spisov, ki so jih Stvarnikovi sledilci skrbno čuvali in jih s pomočjo pismenih vernikov prepisovali, so bili skoraj nepomembni poskusi, da bi se ohranila resnica o Stvarniku in Odkupitelju. Bili so trenutki, ko sem mislil, da je vse končno opravljeno, toda vedno jih je nekaj našlo načine, da je resnico ohranilo nespremenjeno. Ker pa je luč Stvarnikove resnice vse slabotneje brlela, sem nepotrpežljivo čakal trenutek, ko bo popolnoma ugasnila.
Ampak moje čakanje ne pomeni ničesar ne delati. Stvarnikovi sledilci so živeli v slabih razmerah, zato sem dojel, da so takšne okoliščine primerne, da bi jih iztrebil na način, na katerega niso pričakovali, in s pomočjo sovražnika, pred katerim se niso mogli skriti. Novo, močno in zahrbtno orožje se je imenovalo – črna kuga. Na vse načine sem jih poskušal okužiti s to smrtno boleznijo, toda Stvarnik ni dovolil, da bi bili popolnoma iztrebljeni. Čeprav je skoraj tretjino prebivalstva pokosila kuga, mi niti na ta način ni uspelo uničiti tega malega števila sledilcev.
Presenečen sem bil, ko je Stvarnik kmalu uporabil iskrenost nekega rimskega duhovnika, ki je proučeval Njegove spise, da bi sprožil novi val širjenja resnice. Mojemu besu ni bilo konca. Skoraj pred samim uničenjem in izginitvijo Njegovih sledilcev je Stvarnik želel širiti svojo resnico z veljavo, ki sem jo jaz vzpostavil. Martin Luter se je uprl naukom svoje Cerkve. Našel je tisto, kar sem zelo pozorno skrival. Resnico o opravičenju z vero. Z njo je bila razkrinkana zmota o okrutnem Bogu in prikazana resnica o Odkupitelju, ki je sam plačal kazen za greh. Stvarnikove spise je začel prevajati v ljudski jezik. Želel ji je narediti dostopne vsem. To sem moral preprečiti. Želel sem ga uničiti, toda Stvarnik mi tega ni dovolil. Vedno je našel nove poti, da je Njegova resnica prišla do ljudi. Kmalu so po vsej Evropi nastajala podobna gibanja. Po svoji Cerkvi sem sprožil vojno proti vsem, ki so učili drugače. Moral sem začeti od začetka.
Z inkvizicijo, ki je že bila vzpostavljena, mi je uspelo uničiti veliko število tistih, ki so si upali stopiti na reformatorjevo stran. Toda moč, ki sem jo imel po cerkvi, ni bila dovolj, da bi popolnoma ustavila širjenje resnice, čeprav sem proti nekaterim organiziral pravo križarsko vojno.
Kmalu je bila odkrita nova celina. Amerika. Nekaj Stvarnikovih sledilcev se je odločilo odseliti nanjo ter tam brez oviranja in v popolni svobodi oznanjati o Stvarniku.
Čas je mineval, resnica pa se je začela znova širiti. Postajalo mi je jasno, da ne bom mogel ustaviti njenega širjenja in bom moral vsa svoja prizadevanja usmeriti v eno zadevo. V nove zmote. V zamegljevanje pravih resnic. V napačno razlaganje že znanih.
Stvarnik je vodil ljudi, da so Njegovo besedo razmnoževali, mnogi ljudje pa so prišli do nje in odkrivali zmote, ki sem jih ohranjal več kakor tisoč let. V novi deželi so poskušali vzpostaviti popolnoma drugačen družbeni red od tistega, ki je vladal na stari celini. Demokracijo. Nisem bil v skrbeh. Kakršna koli je oblast, človek vedno hrepeni po moči in si prizadeva za svojo osebno korist. Kajti JAZ ga podpiram in mu pomagam pri tem.
23. OSTANEK
Stvarnik je v naslednjih tristo letih omogočil, da je nova luč vse močneje razsvetljevala dotlej pozabljene svetopisemske resnice. Nastopil je čas, da sem začel uporabljati drugačne zmote. Nobeno proučevanje Svetega pisma ni potekalo, ne da bi bili na njem navzoči jaz ali moji sodelavci, da bi zmote, ki sem jih dotlej vnesel, ostale navzoče v čim večji stopnji in bi vnesel nove. Ker so nekateri prišli do novih spoznanj, so jih želeli uveljaviti v skupnostih, ki so že obstajale. Uspelo mi je preprečiti, da so se dotlej iskreni verniki zakrknili in niso sprejeli novega spoznanja, celo sem jih prepričal, da so ostali samo pri tem, kar so do tedaj poznali. Tisti, ki so imeli večje spoznanje, so se morali ločiti od teh, da bi lahko nove resnice vtkali s svoje verovanje. Z doseženim sem bil zadovoljen. Na najboljši možni način mi je uspelo tiste, ki so imeli v rokah Stvarnikove spise, razediniti in ustanoviti na desetine med seboj podobnih in vendar popolnoma nestrpnih skupnosti. Preveč sem poudarjal nove razodete resnice kot najpomembnejše od vsega dotlej odkritega, da bi povzročil neuravnovešenost v verovanju in izvajanju tistega, kar je želel Stvarnik – zedinjenost ljudi v resnici. Nekatere sem uničeval tako, da sem jim preprečil sprejeti nove Stvarnikove resnice, druge pa tako, da so se zaradi sprejetih novih resnic poviševali nad drugimi in postali duhovno ošabni. Da, zveni protislovno, toda jaz lahko naredim, da vernik živi v prepričanju, da je največji Stvarnikov častilec, obenem pa je ošaben in nestrpen do drugih.
Resnice so bile odkrite po vrsti druga za drugo. Toda niso bile vse razodete v isti skupnosti vernih. Nekateri so razkrinkali zmoto, ki sem jo vnesel o krstu, in so začeli opravljati krst na pravilni način. Drugi so ugotovili, da se ne sme častiti kipov in podob. Tretji so razkrinkali skrbno varovano zmoto o prazničnem dnevu. Ugotovljena je bila tudi zmota o stanju mrtvih, ki sem jo tako uspešno uporabljal. Poleg vseh drugih dotlej odkritih resnic je nova luč posvetila tudi na drugi Odkupiteljev prihod. V skladnosti z njo je prišla na dan tudi resnica o poslednji sodbi.
Med minevanjem časa sem opazil, da Stvarnik želi vse te resnice združiti v občestvu vernikov, kakršno je bilo v prvi apostolski cerkvi. Čeprav sem si to prizadeval preprečiti, je Stvarniku to uspelo. Zato sem si na vso moč prizadeval, da bi bile te resnice napačno dojete. Toda enaka navdušenost in resnost, ki so ju imeli apostoli, sta mi preprečili, da nisem popolnoma uspešno izpeljal svojega namena. Uspelo mi jih je le toliko, da sem jih zapeljal k določanju natančnega datuma Odkupiteljevga prihoda. Upal sem, da jih bo razočaranje v Sveto pismo toliko omajalo, da ga bodo začeli imeti za nezanesljivo in dvomiti o vsem, celo o obstoju samega Stvarnika. Kmalu so bili prepričani, da so izračunali pravilni datum Odkupiteljevega prihoda. On seveda ni prišel od nikoder, niti ni nikjer povedal, da bi prišel tedaj. Moja prevara je bila uspešna. Doživeli so veliko razočaranje. Ampak čeprav se je število vernikov drastično zmanjšalo, so mnogi napako našli v svoji razlagi, namesto v Svetem pismu. To jih je spodbudilo k ponovnemu združevanju in globljemu proučevanju.
Ponovno je bila odkrita še resnica o Stvarnikovem nespremenljivem zakonu. Deset zapovedi so bile izpostavljene za temeljno moralno merilo. Tedanjemu svetu takšne resnice niso ustrezale, ker so nasprotovale vsem predsodkom, ki sem jih skozi stoletja vtkal v človeka, kakršne so potreba po vidnem božanstvu, splošno sprejeti tedenski praznični dan, poželenje, lakomnost, sebičnost, nasilje, neskončno recitiranje molitev, človeški posredniki…
Razgaljeno je bilo tudi moje delo. Kakor o resnici o mojem izvoru in vsemu, kar sem delal dotlej, tako tudi o pogubnih zmotah, ki sem jih uspešno razprostranil s pomočjo svoje Cerkve. Bil sem razkrinkan. Za vse to je zvedelo mnogo ljudi. Bil sem omalovaževan, prikazan kot zlikovec, kot vzrok za vse zlo, ki se je kdaj zgodilo v vesolju. Svoje delo sem moral bolj previdno skriti in preusmeriti pozornost ljudi na kaj drugega.
Če pa je Stvarnik menil, da bo z mojim razkrinkanjem zmanjšal moje delovanje in bo oznanjevanje Njegove resnice prišlo do vseh ljudi, se je zelo grdo uštel. Še marsikaj imam pripravljenega, da bi človeka popolnoma ločil od Stvarnika.
Kako pa bo resnica o Stvarniku sploh lahko prišla do ljudi, če jim povem, da Stvarnika sploh ni? Če jim povem, da svet ni bil ustvarjen, marveč je nastal – PO NAKLJUČJU?
In če v prid temu priložim še dokaze? Znanstvene…?
24. TEORIJA EVOLUCIJE
Ljudje so živeli na Zemlji že nekaj tisoč let brez posebnega napredka. Spoznal sem, da Stvarnik namerava spremeniti takšno stanje. Navdihoval je razne ljudi, da so prišli do novega spoznanja o vesolju, o naravi, o kemiji, biologiji, fiziki in drugih vedah. Toda Stvarnik ničesar ne more uporabiti, česar jaz ne bi zlorabil. Vzporedno z odkrivanjem resnic o Njem, ki je vse to ustvaril, in o Njem, ki bo sodil svet, sem moral vnesti tudi nasprotni nauk, ki bo čim bolj zasenčil to, kar je Stvarnik hotel, da bi se govorilo o njem. Skozi vse Razodetje po Janezu in s četrto Stvarnikovo zapovedjo je bilo ljudem rečeno, naj molijo Njega, ki je ustvaril nebesa in zemljo.
Ker so se človekovo znanje in različne vede vse bolj razvijale, sem to izkoristil, da bi z zelo mogočnimi navideznimi razlagami popolnoma zapeljal nje, ki so se imeli za modre in izobražene. To je bilo posebno pomembno, ker je imel ta sloj ljudi največji vpliv na družbo.
Kmalu mi je po mladem študentu medicine in bogoslovja uspelo postaviti temelje današnji teoriji evolucije. Ljudje so imeli predsodke pred Cerkvijo zaradi tega, kar je počela v srednjem veku. Zato so izgubili vero v samega Stvarnika, ker so ga poskušali poistiti z njo. Natanko tako kakor sem jaz hotel. V teh razmerah mi ni bilo težko dati ljudem nove – boljše teorije o nastanku sveta in teorije o neobstoju Stvarnika. Razvnel sem domišljijo ljudi, ki so začeli raziskovati to teorijo. Mojo teorijo. Ker poznam neskončnost človekove neumnosti in lahkomiselnosti, se mi ni bilo treba pretirano truditi, da bi vse pomanjkljivosti v teoriji dopolnil z dokazi, ki jih sicer sploh ni bilo. Pomembno je bilo, da se imajo na temelju česa upirati njim, ki trdijo, da obstaja Stvarnik, ki je vse ustvaril s svojo besedo.
Na lepem so ljudje začeli živeti v prepričanju, da je vse to posledica golega naključja, da jim nikoli ne bo treba nikomur odgovarjati, da je edini cilj njihovega minljivega življenja pravzaprav ugajati sebi, da ni pomembno, kaj delajo, saj bodo tudi sicer umrli zaradi normalnega naravnega ciklusa, ki ga nič ne nadzoruje. Medtem ko jih je po eni strani napolnjeval občutek brezupa, je po drugi strani prevladala zavest o svobodi.
Teoriji evolucije sem moral dati nekakšen začetek, zato sem si z opiranjem na človeško lahkomiselnost izmislil teorijo velikega poka. Tako ti zdaj verjameš, da je nekje nekaj eksplodiralo in se je po tej nenadzorovani eksploziji v milijardah in milijardah letih začelo zgoščevati zaradi določenih naravnih sil in so tako nastali planeti. Potem pa so spet po milijardah in milijardah letih nastale razmere, v katerih je lahko nastalo življenje. Iz nič.
Na to sem posebno ponosen, kajti tu je prišla do izraza človeška neumnost toliko bolj, ker so to teorijo sprejeli najbolj šolani ljudje. Torej človek je začel verjeti, da nekaj tako zapletenega in nerazložljivega, česar noben človek, niti jaz, pod nobenimi nadzorovanimi okoliščinami ne more narediti – življenje – lahko nastane po naključju. Po odkritju novih fosilnih ostankov sem lahko nadgrajeval svojo teorijo, da je bila videti čim bolj prepričljiva. Človeka sem želel ponižati, Stvarnika pa še bolj omalovažiti, zato sem človeku prikrito povedal, da, grobo povedano, izvira od opice. Človek je danes tako zelo podoben opici zato, ker mi je uspelo, da je skozi vse veke propadal, namesto da bi se razvijal. To pa je edino, kar lahko dosežem z mutacijami, ki jih povzročijo razne življenjske razmere in navade. Propadanje. Ne pa napredek in razvoj.
Ali lahko verjameš, da sem nekaj tako puhlega, kakor je teorija evolucije, lahko obdržal do danes? Skrivnost obstoja evolucije ni v njeni neovrgljivosti. Sama po sebi nima tolikšne moči. Njena moč je v človekovi želji po svobodi, ki mi jo je uspelo vtkati vanj. V želji, da nikomur ne odgovarja za svoja dejanja. Zato bo človek sprejel tudi najbolj nore teorije.
Da bi tisto, kar je dokazovalo stvarjenje, imelo svoj smisel tudi v teoriji evolucije, sem si moral izmišljati teorije nasprotne stvarjenju na vseh področjih. Tako sem na primer izginotje dinozavrov, katerih večina je bila uničena s potopom, pripisal padu asteroidov in ledeni dobi. Naravni in naključni katastrofi. V bistvu pa so bili nekateri rešeni z Noetom v ladji in so še nekaj časa živeli med ljudmi, dokler niso izumrli zaradi poslabšanih razmer na Zemlji. Zato v vsaki kulturi, ne glede na področje zemeljske oble, obstajajo legende o zmajih. Na srečo jih malokdo povezuje z dinozavri.
Najdbo fosilnih ostankov živali in rastlin na Antarktiki sem razložil s teorijo o razdeljevanju celin v milijonih letih, resnico o vodnem ovoju okoli Zemlje pa sem naredil tako neverjetno, da nihče v to ne more verjeti. Toda bilo je tako. Zaradi lomljenja svetlobe skozi ta vodni ovoj in zaradi vpliva tople grede je imel ves naš planet enako podnebje na vseh vzporednikih, da je bilo ugodno za najbujnejše življenje najrazličnejših vrst. Od tod so sledovi življenja na Antarktiki. Obstaja množica takšnih primerov, vendar sem jih razložil po svoje.
Čeprav je sama teorija precej puhla in povezana z množico domnev, namesto z dokazi, ter čeprav so pobožni ljudje in zagovorniki stvarjenja opozarjali na pomanjkljivosti in nelogičnosti, so imeli navidezni dokazi večji vpliv na ljudi. Medtem ko sem znanstvenike navdihoval za podajanje novih teorij, ki niso niti nedokazljive niti neovrgljive, sem obenem ljudi spodbujal, da se na vero in resnice, ki jih je Stvarnik želel objaviti, gleda z zaničevanjem, ker sem to predstavil kot nekaj, kar omejuje neskončno človeško svobodo.
S teorijo evolucije sem postavil zelo trden predsodek. Vsaka nova najdba se poskuša spraviti v skladnost z že obstoječo teorijo. Če se to ne da, se zavrže kot takšno – kajti ljudje so globoko prepričani, da je za nastanek sveta in življenja na Zemlji edini možni odgovor – evolucija z naravnim izborom. Tako mnogi dokazi v prid stvarjenju postajajo pozabljeni in razvrednoteni. Upoštevajo se samo tisti, ki jih je možno spraviti v skladnost z že obstoječo teorijo evolucije.
Vrhunec mojega uspeha s teorijo evolucije je to, da mi je uspelo prvih enajst poglavij Svetega pisma razglasiti za izmišljene in nepristne – in to po ljudeh, ki zase trdijo, da verujejo v Stvarnika. Ampak tudi to je del mojega načrta. Nekatere sem celo prepričal, da je Stvarnik pri stvarjenju uporabljal evolucijo.
Ko bi mi uspelo Stvarnikovo moč razvrednotiti tudi v krogih vernikov, bi bila podoba o Njem za vselej uničena. Ljudje se nikoli več ne bi mogli povezati s Stvarnikom tako, kakor je želel, ker bi imeli popolnoma napačno sliko o Njem.
Teorija evolucije mi je odprla vrata za mnoge druge zmote. Po njej je obstoj Stvarnika postal nesmiseln. Če ni Stvarnika, nimajo nikakršne vrednosti niti moralna merila, ki so podana v Njegovem imenu. Spisi, s katerimi se namerava razodeti ljudem, prav tako izgubijo smisel. Ljudje se obračajo k samim sebi. Obračajo se k meni.
Uspelo mi je doseči, da človek vse tisto, česar ne more s svojim bednim in siromašnim umom razložiti ali dojeti, zavrže kot nemogoče. Danes največji znanstveniki vneto zagovarjajo, da Stvarnika ni, čeprav se tudi sami zavedajo, da je človek tako malo v stiku s tem, kar je On ustvaril, in je toliko tega, česar človeški um doslej ni raziskal in dojel. Od silnega barvnega spektra je človeku vidljiv samo majhen del. Od silnega spektra zvoka in žarkov, velikih prostorov in atomskih celic, je človeku uspelo doživeti komaj nepomemben del. Vzrok za to je ravno ponižanje človeka in njegova ločitev od Stvarnika zaradi greha, za kar imam zasluge pravzaprav jaz. Toda to znanstveniki menda vedo. Tudi vedo – mnogo tega, kar se lahko sploh spozna iz vašega »žabjega« zornega kota. Verjemi pa mi… to je zares malo.
Stvarnik je znova začel izgubljati bitko za človeka. Vse več ljudi je začelo zagovarjati evolucijo in so se s tem naravnost odpovedali Stvarniku. Načrt, ki sem ga izpeljal, je bil popoln. Podal sem napačno teorijo in uporabil različne znanstvene panoge, da bi jo podprl. Sama teorija ni veda in sploh nikoli ne bo to postala, toda odtisi pravih ved v človeškem umu to mojo izmišljotino naredijo za vedo – nekaj, kar se da dokazati – čeprav je nedokazljivo. Popolno, mar ne?
Ali še vedno misliš, da si pameten in sam odločaš, kaj boš delal in v kaj verjel? Ali si tudi ti v skupini ljudi, ki sem jih tako uspešno oddaljil od Stvarnika? Si, mar ne? Ne skrbi, znašel se boš v katerih od stotine zmot, ki sem jih razširil z istim ciljem. Tudi ti si moja žrtev, le da tega še nisi dojel. Ampak dojel boš.
Ali se boš lahko vrnil k Stvarniku? Seveda se ne boš. Ampak ne zaradi tega, ker te On ne bi želel, marveč zato, ker te bom ravno jaz prepričal, da si tega ne boš želel.
25. NOVA DOBA
Razmahnilo se je napovedano pomnoževanje znanja. Ljudje so prišli do novih spoznanj kakor na področju resnice o Stvarniku tako tudi na vseh drugih področjih. Tiskarski stroj, parni stroj, najrazličnejša vozila, naprave za zvezo, električna energija… Čeprav je vse to pospešilo širjenje resnice o Stvarniku, so takšne razmere šle tudi v mojo korist.
Širjenja resnice nisem mogel ustaviti. Zato sem si posebno prizadeval, da bi ga na različne načine upočasnil. Ljudi sem moral zaposliti z drugimi rečmi, da ne bi mogli posvečevati dovolj časa za spoznavanje Stvarnikovih načrtov. Ustanovil sem različne med seboj nestrpne ideologije, kakršni sta nacizem in komunizem. Ko sta se že dovolj razvili, sem uporabil omenjeni napredek v človeškem znanju, da bi človeka spodbudil uporabiti doseženo znanje, da bi njegova ideologija prevladala. Znanje se je uporabljalo tudi za izdelovanje najrazličnejših novih vrst orožja. Bil sem ponosen na svoj uspeh. Medtem ko je moralo nekoč miniti precej veliko časa, da bi se uničilo določeno število ljudi, sem zdaj navdihoval človeka, da si je izmislil učinkovitejše načine za uničevanje samega sebe. Novo strelno orožje. Kemijsko. Biološko. Povzročal sem vojne iz najrazličnejših spodbud. Ni bilo pomembno, zaradi česa. Pomembno je bilo le to, da so se ljudje pokončevali. Mnogi med njimi nikoli niso slišali za Stvarnika.
Človeške lastnosti, kakršne so ošabnost, nadutost in sebičnost sem zelo zlahka uporabljal za uresničevanje svojih ciljev. Ideološka vretja in vojaško stanje so bile popolne razmere za preprečevanje širjenja resnice.
Vendar se nisem ustavil samo pri tem. Področje mojega delovanja nima meja. Delujem na vseh področjih. Moja Cerkev, po kateri sem deloval v srednjem veku, je ostala skoraj brez oblasti in veljave. Zato sem ji moral to vrniti. Moral sem najprej počakati skoraj sto petdeset let, da so zbledeli spomini na tisto, kar je delala v srednjem veku. Oblast je kmalu dobila nazaj, a ljudstvo, ki je bilo pod mojim vplivom, ker je bilo daleč od resnice o Stvarniku, je zelo lahko sprejelo to, kar sem mu vsilil. Moja Cerkev je znova postala svetovna veljava. In sicer največja. Treba jo je bilo le ogrniti z nekoliko novim plaščem, vlogo pa sem ji pustil popolnoma enako – poleg malega dela resnice obilica zmot, da bi ljudi, ki bi tudi želeli biti zvesti Stvarniku, odpravil čim dlje od Njega.
Z njo in z njeno veljavo sem spodbijal vse tiste resnice, ki so bile odkrite. Mnogi, ki so brali Sveto pismo, so sicer opozarjali na razlike in neresnice, ki sem jih širil s Cerkvijo, jaz pa sem vse to ovrgel tako, da se prepričal ljudi, da ima moja Cerkev pravico spremeniti vse, kar želi, ker je takšno oblast prejela od samega Stvarnika kot Njegov edini zakoniti zastopnik na Zemlji. Vse to pa sem potrjeval z navedki iz samega Svetega pisma. Kako pa mi je to uspelo? Nihče na svetu ne pozna Svetega pisma bolje kakor jaz. Nihče ga ne more prepričljiveje zlorabiti proti samemu človeku. Samo pazljivi bralci in raziskovalci bodo lahko opazili mejo med zveličavno resnico in pogubno zmoto. Na srečo pa je takšnih zelo malo. Celo med Stvarnikovim ljudstvom.
Z zmago komunizma v mnogih deželah mi je v ljudeh uspelo zadovoljiti notranjo potrebo po enakosti, obenem pa mi je uspelo izključiti Stvarnika iz njihovega življenja. Življenjski slog, ki sem ga tedaj vsilil, je zvestobo Stvarniku razglasil skoraj za protidržavno dejanje. V kapitalističnih državah sem moral razvijati popolnoma drugačne usmeritve.
Najpreprostejši in najkoristnejši je bil vsekakor materializem. To je nekaj, kar mi je uspelo ohraniti do danes.
Toda resnica, ki so jo spodbujali Stvarnikova moč in ljudje, ki se niso dali zapeljati in ločiti od Njegove besede, se je nezadržno širila. Ljudem, ki so pravilno dojeli življenjske vrednote, ni bilo žal truda in odpovedati se vsemu, kar navidezno lepša to življenje, da bi resnice o Stvarniku in Odkupitelju oznanili čim večjemu številu ljudi. Zaradi novega družbenega reda nisem mogel sprožiti odprte vojne proti njim, toda pri samih ljudeh, ki so bili pod mojim nadzorstvom, sem ustvaril veliko odbojnost do vsega, kar je nasprotovalo njihovemu dotedanjemu znanju o Stvarniku. Ker sem na svoji strani vedno – prav vedno – imel večino, je bilo širjenje resnice zelo ovirano.
Med moje najboljše predsodke spada tisti, da ima večina vedno prav in da je pravilno tisto, kar že dolgo obstaja. Zaradi tega so ljudje sicer zmožni spoznati pravo resnico o Stvarniku in vendar ostati pri svoji zmoti. Ampak na Zemlji, kadar gre za resnico o Stvarniku, večina nikoli ni imela prav. Niti nikoli ne bo.
26. ZMEDA
Vsak kotiček tega planeta je prekrit z enim od mnogih načinov, da uničim človeka. Držanje ljudi daleč od resnice o Stvarniku, pogubne zmote o sami resnici, teorija evolucije, razne politične ideologije, vojne, množično uničevanje, lažna verstva, skrajništvo, brezbožnost in tako naprej, so le nekateri od njih. Vsak človek je žrtev katerega. Skoraj vsak.
Kljub vsemu temu pa je Stvarnik dosegel, da se Njegova beseda nezadržno širi. Tudi proti temu nisem mogel nič. Potrebna je bila nova strategija. Uporabljal sem dobro znana nagnjenja in potrebe ljudi ter želje tistih, ki so sprejeli v Svetem pismu razodeto resnico, da sem jih navdihoval, naj jo razlagajo tako, da bi to resnico prilagodili sebi, namesto da bi se sami prilagodili njej. Ker sem poznal človeško nečimrnost, moč človekovega jaza in zdaj že prirojeno sebičnost, mi ni bilo posebno težko doseči uspeha na tem področju. Vse to je bilo primerno, da je ustvarjalo razmere za nemoteno množenje različnih krščanskih skupnosti. Tisti, ki niso želeli večje resnice, so ostali v že obstoječi skupnosti, tisti, ki so jo odkrili in sprejeli, so ustanovili novo skupnost. V vsako sem primešal tudi določeno zmoto. Vse izmed njih pa so imele nekaj skupnega. To sem moral narediti, da bi pripravil temelj za poznejše lažje združenje vseh proti Stvarnikovemu ljudstvu.
Kolikor več je bilo krščanskih skupnosti, toliko manjše so bile, in kolikor več jih je bilo, toliko manj prepričljive so bile. Kolikor več jih je bilo, toliko teže je bilo spoznati tisto pravo, se pravi Stvarnikovo. Med njimi je bila podobna kateri koli, po ničemer nič posebnega.
V nekaterih primerih so bile razlike med skupnostmi majhne, v nekaterih pa ogromne. Vsi pa so brali isto knjigo – Sveto pismo. Moje popolno poznanje Svetega pisma in človeška hinavščina mi je omogočila preračunljivo ravnati z njim, kakor sem želel. Njegove resnice sem razlagal napačno. Nekatere sem skrival. To mi je omogočilo navdihniti nekatere, da so svoje slabosti opravičevali z napačno razlago posameznih svetopisemskih primerov in tako bili strpni do njih v svoji skupnosti. Druge sem navdihoval, da niso hoteli sprejeti tega, kar ni ustrezalo njihovim željam in potrebam, ter jim pomagal za to najti opravičilo v Svetem pismu. Poznal se raven želene duhovnosti vsakega človeka, zato sem mu omogočil, da se v skladnosti s tem priključi skupnosti, ki ustreza prav njegovim potrebam.
Poleg tega sem pripeljal ljudi v krščanske skupnosti iz najrazličnejši napačnih spodbud. Nekatere sem strašil s smrtjo in peklom. To je bilo zelo učinkovito, ker so takšni ljudje prihajali k Stvarniku iz strahu, ne pa iz ljubezni, kakor On želi; potemtakem Ga sploh niso mogli spoznati. Druge sem pripeljal zaradi koristi, ker sem jim posebno poudarjal svetopisemska besedila o ljudeh, ki so uživali materialno blaginjo zaradi zvestobe Stvarniku. Če se jim to ni izpolnilo, so takšni zapustili Stvarnika in se nikoli več niso vrnili. Nekatere sem pripeljal zaradi pesmi, druge zaradi družbe, tretjim je bil to konjiček… Seveda mi jih je vse uspelo prepričati, da so k Stvarniku prišli iz najčistejših spodbud, čeprav sami sploh ne vedo, čemu pripadajo cerkvi.
Besedila iz Svetega pisma sem uporabljal zato, da bi popolnoma popačil njegovo vsebino. Neki del resnice sem tako zelo poudaril, da so istim ljudem, ki so proučevali Sveto pismo, preostali deli ostali popolnoma zakriti. Ker niso poznali celotne resnice, jih nič ni moglo zaščititi pred zmotami, ki sem jih širil.
Nekatere sem na primer navdihnil, da so preveč poudarjali samo krst s potopitvijo. In pri tem so ostali. Zavrgli so nekatere zmote, ki sem jih po svoji Cerkvi vpeljal v srednjem veku, kakršna je moliti kipe in slike, toda marsikaj je ostalo. Druge sem pa navdihnil, da so preveč poudarjali krst s Svetim Duhom. To me je posebej zabavalo. Prepričal sem jih namreč, da človek ni popolnoma spreobrnjen, če ne govori v tujem jeziku, prav kakor so delali apostoli po petdesetnici. Toliko so si zaželeli govoriti v tujem jeziku, da so neopazno prišli v stanje, ko sem jih lahko prevzel in obvladal njihov um. Čeprav v tem stanju niti sami ne vedo, kaj govorijo, vendar ostajajo pod vtisom, da je to zanesljivo znamenje, da so na Stvarnikovi strani. Toda jaz vem, kaj govorijo. V bistvu tisto, kar hočem jaz. To pa zagotovo niso hvalnice Stvarniku. Ampak oni tega tudi sicer ne razumejo. Z užitkom mi dovolijo, da z njihovimi usti preklinjam Stvarnika. Mislijo, da je to eden izmed najbolj vzvišenih načinov za poveličevanje Stvarnika. Prav zares…
Poseben prostor ima skupnost, s pomočjo katere mi je uspelo razprostraniti zmote, ki najbolj ponižujejo Stvarnika in kar je naredil. Vse pa sem spet potrdil s svetopisemskimi besedili. Ali lahko verjameš, da mi je prav z Njegovo besedo uspelo ponižati in omalovažiti Stvarnika in Njegovega Sina? Po tej skupnosti sem Stvarniku vzel moč ustvarjanja. Prepričal sem jih, da je On svet ustvarjal nekaj tisoč let, natančno povedano, šest tisoč let. Vsak dobesedni dan je trajal tisoč let. Odkupiteljevo božansko naravo sem ponižal do človeške. Prepričal sem jih, da Odkupitelj ni božanstvo. Še posebej zanimivo pa je, da sem jih prepričal, da je že prišel drugič, kakor je obljubil. Kar je v Svetem pismu simbolično, sem jih prepričal, da je treba razumeti dobesedno, kar pa je dobesedno, je treba razumeti simbolično. V njih sem razvil suženjski odnos do Stvarnika. Poleg tega da sem jim iz Svetega pisma vzel najvažnejše, so ostali tudi brez tistega, kar je človeško. Prepričal sem jih, da četudi kdo umira, mu ne smejo dati krvi, da bi ga rešili, niti je ne smejo prejeti od nikogar, da bi si rešili življenje. Iz tega mi je uspelo narediti celotno vedo, samo da ne bi prišli do zveličavnih resnic, ki so bile razodete v Stvarnikovi besedi. To skupnost ljubosumno držim ločeno od drugih verskih skupnosti, da zmote, ki jih širim po njej, ne bi razvodenele. Ker pa svojega nauka ne morejo potrditi s Svetim pismom, sem jih nagovoril, da so si naredili svoj prevod za merilo.
Medtem ko sem tako množil protestantske krščanske skupnosti ter med njimi povzročal razedinjenost in neusklajenost z novimi odkritimi resnicami, sem s posebno pozornostjo delal za svojo najmočnejšo Cerkev. Vem namreč, kakšen vpliv bom spet imel, če bom delal po njej. Dal sem ji veljavo, moč in bogastvo. Ljudi sem prepričal, da je to vse sad posebne Stvarnikove pozornosti in blagoslova, ker jo je On sam izbral in posvetil. V bistvu pa nima nikakršne zveze s Stvarnikom. Dodelal sem jo jaz po merilih človeških potreb in človeškega dojemanja Stvarnika – dojemanja, ki sem ga jaz eno celo tisočletje pozorno oblikoval. Vsako podrobnost sem pozorno osmislil. Od zunanjega videza stavbe do notranjosti. Od duhovščine do obredov, ki so jih opravljali. Vse to je ljudi moralo napolniti s strahospoštovanjem. Morali so biti prepričani, da po njenem posredovanju sam Stvarnik nagovarja ljudi. Zato sem posebno povišal njeno duhovništvo. Čeprav je to Odkupitelj izrecno prepovedal, sem naredil, da so duhovnika razglasili za duhovnega očeta. Da se mu ljudje priklanjajo. Da ga imajo za posrednika med Stvarnikom in ljudmi, namesto Odkupitelja, ki je to Edini.
Za vse, ki se niso hoteli pridružiti kateri moji manjši cerkvi, je bila na voljo ona. Mati cerkev. Ta je od vsakega vernika zahtevala najmanj. Poleg tega mu je omogočala največjo svobodo, ponudila pa mu je popolno prepričanje, da kot njen pripadnik dela čisto vse, kar mora delati človek, ki želi biti zvest Stvarniku.
Po raznih praznikih poganskega izvora, ki mi jih je uspelo ohraniti in jih preimenovati v krščanske, njeni verniki dobijo popoln občutek prave duhovnosti. Samo občutek.
Občutek radodarnosti in dobrote med zimskim praznikom, občutek samoodpovedi in požrtvovalnosti med pripravami za pomladanski praznik in navsezadnje občutek osebnega prispevka k Stvarnikovemu načrtu zveličanja. To poslednje človekovo hrepenenje se je lahko precej izkoristilo proti njemu samemu. Ljudi sem se odločil popolnoma ponižati tudi z njihovim nerazumevanjem Stvarnikovega načrta zveličanja in še bolj prizadeti bolečino Stvarniku. S pokorami! S kaznovanjem samega sebe.
Stvarnika in njegov načrt zveličanja sem ljudem napačno predstavil in jih prepričal, da lahko tudi sami nekaj naredijo, da bi ga ganili k usmiljenju. Morajo se mučiti, kaznovati samega sebe. Do lastne krvi. To mi pomeni eno največjih zadovoljstev. Uspelo mi je doseči to, da ljudje trpijo tako, da sami sebi delajo tisto, k čemur sem v preteklosti moral nagovarjati njihove mučitelje, da so jim delali. Uživam, ko jih vidim, da jih osebno nepoznanje Stvarnika priganja k takšnemu ravnanju. Toda občutki zadovoljstva, požrtvovalnosti in koristnosti, ki jih ponujam pripadnikom svoje Cerkve, jih popolnoma zadržujejo v temi, s katero sem jih ovil.
Ali vidiš, kaj vse lahko dosežem zaradi poviševanja človeškega jaza? Mnogi med njimi bodo raje pretrpeli kratkotrajno bičanje do krvi, hojo s koleni po ostrem kamenju in celo osebno pribijanje na križ, kakor pa da bi spremenili svoj značaj.
Vse to sestavlja nekaj, kar jaz imenujem – popolna zmota! Moja mojstrovina.
Vendar se nisem pri tem ustavil. Potrebno je bilo še nekaj. Nekaj nadnaravnega.
Mnoge ljudi sem spravil v stanje skrajne bede bodisi zaradi načina življenja, ki sem jim ga vsilil, bodisi zaradi bolezenskih stanj, ki sem jim jih naravnost povzročil. Kadar vem, da bo to imelo pogubne posledice za večje število ljudi, takšnega bolnika osebno rešim mojih okovov. Ali ti ni jasno? Naredil bom, da bo videti, kakor da ga je rešil Stvarnik, medtem ko je zanj molil in polagal nanj roke kdo, ki sploh ne pripada Stvarniku. Ali še vedno ne razumeš? Ozdravljenec in priče ozdravitve bodo mislili, da morajo postati pripadniki skupnosti, iz katere je ta navidezni zdravitelj, ker je zaradi izpričane nadnaravnosti prav to prava Stvarnikova Cerkev.
Vendar sem opazil, da obstaja precejšnje število takšnih, ki so globoko razočarani v krščanstvo ravno zaradi zmot, s katerimi sem ga ovil.
Stvarnik je v vsakega človeka vtkal hrepenenje po Njem, zato mi je koristno, da tudi tem ljudem izpolnim to praznino, sicer utegnejo priti v zvezi s tistim, kar je prava in popolna Stvarnikova resnica. Moral sem jim ponuditi nekaj novega. Drugačnega. Mističnega. Vzhodnjaškega…
Mnogi so sprejeli, kar sem jim ponudil, bodisi zaradi resnične potrebe po duhovnosti bodisi zaradi sodobnosti in modnosti bodisi zaradi želje po drugačnem izkazovanju. Vzhodnjaška verstva. Nje sem do potankosti razvijal nekaj tisočletij in te so izpolnile praznine z rečmi, ki jih mnogi ljudje zaradi mojega uspešnega delovanja niso mogli najti v krščanstvu – novi način gledanja na neumrljivost človeške duše, na življenje in tisto, kar imajo za božanstvo. Zmote o neumrljivosti duše sem že nekaj tisočletij uporabljal še na en način. Z zmoto o reinkarnaciji.
To sploh ni bilo posebno težko. Treba je bilo samo nekaterim ljudem, ki so mi postali podrejeni, močno vtisniti v zavest z mislimi navidezne spomine, da bi s tem dokazali, da so v resnici pred sedanjim življenjem živeli kot nekdo drug. Ali nekaj drugega.
Naravni strah pred minljivostjo in smrtjo mi je uspelo zadušiti z občutkom gotovosti o dolgotrajnem potovanju duše iz telesa v telo, dokler ne doseže duhovne popolnosti.
Tako sem ljudi, ki so bili popolni neverniki, zaradi nepopolnega in popačenega poznanja krščanstva uspešno spravil v zmoto, iz katere je skoraj nemogoče priti. Na razne načine, na katere sem lahko deloval na njihovo zavest z meditacijami in stanji, v katera padejo, ter z omamljanjem po raznih ritmičnih zaporednih zvokih jih ohranjam podložne sebi in s tem na varni razdalji od Stvarnikovih resnic. Vse to zavijem v množico navidezno razumnih razlag in v filozofijo, ki je niti večina ne razume.
Resnične in logične prvine, kakršen je zdrav način življenja, samo podpirajo to verovanje, ki sem ga razširil po vsem sodobnem svetu, medtem ko je duhovni del ostal samo navidezno zadovoljen.
Ali si se prepoznal v katerih teh skupnosti, ki sem jih opisal? Zdaj bi bilo najbolje, da te to užali. Zdaj bi tvoj jaz moral ugotoviti, da je to, kar bereš, žaljivo in poniževalno. Da je neumnost in ni vredno branja.
To bi bilo najbolje – zame! Nadaljeval bi s teboj tam, kjer sva se ustavila, preden si začel tole brati. Ali boš nadaljeval…? Vredno je bilo, da sem vsaj poskusil…
Kljub vsem oviram, ki sem jih postavil, so Stvarnikovi sledilci z Njegovo pomočjo vendar našli načine za širjenje resnice o Njem.
Ljudje so vendar našli pot do Stvarnika. Ali sem bil v skrbeh zaradi tega? Niti najmanj!
27. TEK ČEZ OVIRE
Za človeka pot k Stvarniku ni niti malo preprosta. Vzrok za to sem seveda – jaz. Prve ovire na njej so njegovi bližnji prijatelji in domači družinski člani, ki sem jih z življenjskimi navadami, usmeritvami in družbenimi pritiski naredil zaprte za resnice, ki jih Stvarnik želi objaviti. Človek, ki hoče postati bližji s Stvarnikom, bo naletel na nerazumevanje in zasmehovanje. Na nestrpnost in zavračanje. Na večje ali manjše nasprotovanje. Imeli ga bodo za čudaka, skrajneža in celo nenormalnega.
Zaradi poslušnosti Stvarniku se bo moral odpovedati nekaterim svojim že globoko ukoreninjenim oblikam vedenja in navadam. V očeh drugih bo naletel na zaničevanje. Jaz pa sem zmožen v umu njegovih najbližjih poleg vsega že naštetega razplamteti veliko jezo in sovraštvo zoper vsako takšno odločitev. Prav takšno, ki napolnjuje mene.
Mnogi odstopijo pri teh ovirah. Marsičesa od tega ne morejo in ne želijo pretrpeti. Želijo hoditi po liniji najmanjšega odpora. Po liniji, ki sem jo jaz določil.
Vsakogar, ki se sreča z resnico, si z vso silo prizadevam obdržati v svoji oblasti. Daleč od Stvarnika. Predsodki, človeška ošabnost in sebičnost so orožje, ki ga zelo dobro uporabljam, da bi ljudje ostali z menoj.
Pomembno mi je samo ovirati ljudi, da ne berejo Stvarnikovih spisov – Svetega pisma. V zvezi z njim sem postavil množico predsodkov, ki se v glavnem ne preverjajo. Denimo predsodek, da se ga lahko razlaga, kakor koli kdo hoče. Seveda ga lahko, če ti jaz pri tem pomagam. Če bi ga bral sam, bi ugotovil, da zelo natančno razlaga samega sebe. Če pa ga že začneš brati, ga brez navdihnjenja Njega, ki je navdihnil njegove pisce, ne moreš popolnoma razumeti. Dobro bi bilo, da v molitvi zaprosiš Stvarnika, da ti ga pomaga popolneje razumeti, ampak ti tega ne želiš. Zato boš v njem videl samo tisto, kar jaz želim, da boš videl.
Nadalje navdihujem ljudi, da ga imajo samo za človeško delo, da ga imajo za zastarelega, da ga imajo za dobro knjigo. Za kulturno dediščino…
Z nizom predsodkov proti njemu mi je uspelo doseči, da je postalo nepriljubljeno branje. Toda niso samo omenjeni predsodki vzrok za njegovo nepriljubljenost med ljudmi.
Prebuja vest. Zahteva spremembo. Ponuja rešitev. Izhod. Jaz pa sem poskrbel, da se ta izhod zdi kakor plavanje proti toku v hitri, mrzli in nevarni reki.
Zaradi vsega tega se človek odloči ostati tam, kjer je. Nič hudega, če bo tako propadel. Pomembno je, da živi kakor vsi drugi. Da ne naleti na nasprotovanje. Da ne gre nasprotno od družbenih pritiskov, četudi so napačni. Da ne zgubi nečesa, kar mu je pomembno v tem bednem materialnem svetu.
Da bi zadušil glas njegove vesti, po katerem mu Stvarnik poskuša dopovedati, da s takšno odločitvijo greši, ga zaposlim z najrazličnejšimi zadevami, odvisno pač od tega, kaj bo na koga imelo največji vpliv. Poseben prostor ima pri tem podžgana človeška sebičnost. Ljudi prepričujem, da so bodisi premladi ali prezaposleni ali prestari ali kateri drug »pre-«, samo da se ne bi začeli ukvarjati s spoznavanjem Stvarnika po Svetem pismu. Na mojo srečo jih največji del med njimi ne dojema, da jih katera koli navedena okoliščina s Stvarnikom ovira in obremenjuje ravno toliko, kakor jih pri tem ovira in obremenjuje dobro zdravje. Ne dojemajo, ker sem JAZ tisti, ki jim zameglim resnico.
Če naj bi ti kaj preprečilo priti k Stvarniku, sem jaz tvoj najzanesljivejši sodelavec. Vse ti bom dal in vse ti bom omogočil, da boš ostal tam, kjer si. Od dobrega izgovora do bogastva. Ljudje mislijo, da je materialna blaginja Stvarnikov dar. V bistvu je najzanesljivejše sredstvo, da te zadržim na največji možni oddaljenosti od Stvarnika. Mnoge ljudi, ki so že bili na Njegovi strani, sem z bogastvom in močjo toliko pripeljal k sebi, da se več ne morejo vrniti. Ampak nisem jih odpeljal iz njihovih verskih skupnosti, če si pomislil na to.
Zamisli si, koliko laže dosežem ločenost od Stvarnika pri tistih, ki Ga še niso spoznali.
Da bi te obdržal ob sebi, ti bom celo omogočil biti pobožen, če želiš. Pridružil te bom kateri od nekaj deset krščanskih skupnosti, ki sem jih osebno ustanovil. Dal ti bom uživati mir na tem področju. Čeprav ne bo popoln, pa bo vendar zadosten, da te obdrži tam, kjer jaz želim, da boš. Vplival bom nate, da boš imel o duhovnosti ne samo popačena, temveč tudi popolnoma sprevrnjena stališča. Pripeljal te bom v stanje, da boš duhovnost povezoval izključno z občutki in slutnjami, medtem ko boš tisto glavno – razum – pustil po strani. Jaz pa bom tisti, ki bo na razne načine goljufivo ravnal s tvojimi občutki, da bi tvoje usklajeno stališče do duhovnosti ostalo v večni temi.
Tako dosežem veliko. Najprej razvrednotim Stvarnikova prizadevanja, da bi se ti popolnoma razodel. On te čaka jasno razodet z določenimi nameni in navodili, ki jih je dal napisati v Svetem pismu, obenem pa te opazuje, kako tavaš po negotovi stezi, po kateri te vodijo tvoji in nestanovitni občutki. Seveda si se srečal z Njegovo besedo, toda ravnati se po občutkih zahteva manj odgovornosti in obveznosti, kar tebi in tvojemu jazu najbolj ustreza. Zato te napeljujem, da se vztrajno izogiblješ srečanjem z Njim v Svetem pismu. Tudi ko bodo izginili lepi občutki, ti bom pomagal Stvarnika obdolžiti za nesrečo, ki ti jo bom jaz povzročil. Težko da boš svoja neizpolnjena pričakovanja od občestva s Stvarnikom pripisal svoji nepoučenosti in nezadostnega poznanstva z Njim. Jaz ti bom pomagal, da boš imel Njega za krivega vsega tega.
Torej omogočil ti bom tudi biti pobožen, dal ti bom materialne dobrine, samo da bi te uničil. Ampak če te tisto, kar ti bom dal, ne bo ohranilo tam, kjer te hočem imeti jaz, ti bom nekaj odvzel. Spravil te bom v hude težave in pomanjkanje. Toda le tedaj, če bom sam presodil, da je to boljši način, da boš ostal ob meni in boš krivdo za to zvalil na samega Stvarnika.
Ali se sedaj zavedaš, kolikšna je moja moč? Ali se zdaj vsaj približno zavedaš, da je vse, kar se je dogajalo skozi zgodovino, učinek mojega popolnoma osmišljenega načrta? Ali si vsaj približno dobil odgovor, od kod je na svetu toliko zla? Menda nisi mislil, da je kaj takšnega, čeprav je po Stvarnikovih merilih grdo, a vendar popolnoma osmišljeno do najpodrobnejših možnih malenkosti, posledica nekakšnega naključja…?
Do zdaj si lahko spoznal samo majhen del moje vsestranskosti, da dosežem svoj cilj. To, kar zdaj veš, se v glavnem nanaša na moje delovanje po vsem svetu. Toda skozi stoletja je bilo moje delo veliko več kakor to. Da bi vse to dosegel na svetovni ravni, sem moral veliko delati na ravni posameznika. To je ključ mojega svetovnega uspeha. Mnogo ponižanih in zapeljanih posameznikov.
Zdajle sem ti začel odkrivati, kako spretno delam na tej ravni. Toda spoznal boš še, kako se moj vpliv razteza tudi na področje, na katero tvoj um sploh ne more slutiti, da lahko pridem. Sebe boš našel v množici primerov, dojel boš, da si ogoljufan, da delaš natanko tisto, kar hočem jaz – namreč natanko tisto, za kar je Stvarnik z najboljšim namenom, da bi te rešil mene, povedal, naj tega ne delaš.
Dojel boš, da je bedno stanje tvojega videza, zdravja, morale, razumnosti, duhovnosti, navad in celo okolja, v katerem živiš, zasluga moje zlobne nadarjenosti. Dojel boš, da si moj posrednik, s katerim uničujem kakor tebe tako tudi ta planet.
Vse to boš zvedel. Vse ti bom do podrobnosti razložil. Ali misliš, da boš spremenil mnenje, ki si ga imel do sedaj? Ne boš. Zanesljivo. Mnenja ni mogoče spremeniti kar tako. Zlasti če je napačno. Jaz ti ga goreče pomagam obdržati. Svoje spoznanje boš postavil nad tuje. Svojo zmožnost razsojanja boš postavil nad druge. Svojega sedanjega mnenja in stališča, ne glede na dokaze, da so napačna, ne smeš zapustiti. To bi bilo poniževalno. Ne moreš toliko poteptati svojega ponosa.
Vidiš, ostal boš natanko takšen, kakršen si bil, jaz pa bom vriskal od veselja, ker bo tvoja groza, ko se boš nekoč srečal s Stvarnikom, prav toliko večja, kolikor je bilo veliko tvoje spoznanje o Njem. In o meni.
28. POD MOJIM NADZORSTVOM
Do zdaj ti je postalo jasno, da sem vložil ogromno truda, da bi te uničil. Da si predmet mojega sovraštva. Da si edini možni način za moje maščevanje Stvarniku, ki me želi za vedno uničiti. Dojel si, da je moj cilj, da si ti sam odgovoren za greh, ki si ga storil, namesto da bi bil zanj odgovoren jaz. Tisti trenutek, ko te ločim od Stvarnika na duhovni ravni, ko prestopiš mejo, od koder se več ne moreš vrniti k Njemu, boš popolnoma v moji oblasti. Najboljše od vsega tega pa je, da si ves ta čas to izbiral sam.
Stvarnik te je usmerjal na eno, jaz pa na drugo. Ves čas. Ti pa se nisi zavedal, da se zate vodi bitka. Ali veš, zakaj Stvarnik izgublja bitko zate? Zato ker ti pravi, da delaj tisto, kar ima večno vrednost. Da vzpostaviš zvezo z Njim po Njegovi besedi. Da si z njegovo pomočjo izoblikuješ značaj v skladnosti z Njegovim. Da vladaš svojim čustvom. Željam.
A jaz? Kakor sem ti že povedal, sem na strani tvojega ega. Naredil sem, da je tisto, kar On pričakuje od ljudi, razglašeno za zaostalo. Da so značajske lastnosti, ki jih zahteva, razglašene za slabosti. Da želje, ki naj bi jih po Njegovem načrtu ti obvladoval, veljajo za največje užitke. Zato On izgublja bitko zate! Ne želiš, da bi te razglasili za zaostalega, ne želiš veljati za slabiča, želiš uživati v svojih čustvih… Ni pomembno, če te vse to v Stvarnikovih očeh duhovno, moralno in telesno ponižuje. Pomembno je, da ti uživaš v tem. Da si kakor drugi.
Ali vidiš, kako preprosto je moje delo? Oddaljil sem te od resnic, do katerih Stvarnik želi, da prideš. Prepričal sem te, da je vera za starce in otroke. Zdaj pa te prav nič ne more obvarovati pred zmotami, v katere sem te zapletel. Moj glas prepoznaš kot glas svojega razuma, Stvarnikove vse šibkejše poskuse, da bi prišel do tebe, pa razlagaš kot glas vesti, ki ga je treba zanemariti, ker od njega ni nikakršne koristi. Samo škoda. Moral bi biti požrtvovalen, ponižen, potrpežljiv, nesebičen, obziren, pokazati čustva… ni pomembno, da bi bili ljudje okoli tebe zato srečnejši – zate je to naporno in poniževalno.
Zdaj na koncu pa se ne moreš spremeniti. Vsi so se navadili nate prav takšnega. Kaj si bodo mislili o tebi? Zamisli, dosegel sem, da bodo ljudje zasmehovali vsakogar, ki mu uspe stopiti za korak k boljšemu. Zelo rad jih spodbudim k temu, saj tako opravičijo svojo nezmožnost, da bi tudi sami dosegli prav to. Na primer nespodobni ljudje te bodo zasmehovali, ker si ti spodoben. Ljudje, ki živijo nezdravo, te bodo zasmehovali, ker si ti začel živeti bolj zdravo. Nemoralni ljudje te bodo zasmehovali, ker boš postal moralen. Vidiš, takšne stvari izgubljajo smisel, četudi se jaz ne vmešam. Po njih ti preprečujem, da se ne moreš spremeniti.
Iz razmer, v katerih si, se ti bo pot k Stvarniku zdela nemogoča. Moral boš premagati mnogo ovir, da bi prišel do Njega. Moral bi odkriti vse duhovne in moralne zmote. Moral bi sprejeti vse novo odkrite resnice in popolnoma spremeniti svoje življenje. Zakaj pa? Da boš eno s Stvarnikom? Zaradi večnega življenja? Večnega življenja v popolni radosti, pravičnosti, sreči, zdravju, iskreni ljubezni…?
Pomagal ti bom skleniti, da je zate bolje ostati takšen, kakršen si, in ničesar ne spremeniti, da bi preživel svojih bednih, z boleznijo, trpljenjem in krivičnostjo zaznamovanih okoli sedemdeset let in bil pogubljen z menoj vred, kakor pa doseči to, kar je Stvarnik želel zate.
Ali misliš, da ne vem, kaj govorim? Da nihče ne more skleniti česa tako neumnega? Da nihče ne more narediti tako nespametne izbire? Pa lahko! Ti lahko. Kakor tudi milijarde tistih, ki so ti podobni. Ali si pozabil, da sem si nabral šest tisoč let izkušenj, ko sem pomagal ljudem izbrati prav to?
Iz naslednjih poglavij boš spoznal, da si tudi sam na najboljši poti, da boš naredil enako.
29. PRILOŽNOST
Človeško življenje je z eno besedo povedano – priložnost. Človekova priložnost vrniti se v stanje, v kakršnem je bilo človeštvo pred davnimi leti, ko je prišlo iz Stvarnikovih rok. Stvarnikova priložnost, da človeku razodene svoj načrt za njegovo zveličanje in ga s svojim vplivom pripelje nazaj k sebi. In moja dvojna priložnost: prva, človeku za njegovega življenja prizadejati trpljenje, bolečino, krivičnost in nesreče vseh vrst, druga, ločiti človeka od Stvarnika in ga pripraviti za večno pogubo.
Stvarnik se zaradi svoje pravičnosti ne sme mešati v moje delo, da bi mi to preprečil, ker mora zaradi prebivalcev vsega vesolja dovoliti, da se v popolnosti pokaže, kam pelje neposlušnost in kaj so njene posledice. V skladnosti s tem sme samo dati življenje, podati pričevanje o sebi in tem, kar je za človeka prav, in čakati, da se človek sam odloči, kaj bo izbral. Omejen je z nečim tako dolgočasnim, kakršna je pravičnost. Edino tedaj, če se človek po svoji volji odloči stopiti na Njegovo stran, ima pooblastilo, da ga usposobi živeti po Njegovih načelih, mu dati svojo moč, da se lahko upre meni, ter ga poučuje tako, da se mu razodeva po naravi in svoji besedi. To pa je prepočasno in predolgočasno. Zaradi tega sem jaz brez pravega tekmeca, saj nisem omejen s takšnimi zahtevami.
Moj vpliv je podoben. Seveda pa nasproten. On je postavil vsa življenjska načela za človeka in vsa druga bitja, jaz pa sem jih spremenil. Stvarnikova načela so zastavljena tako, da bi človeka, pahnjenega v greh in obsojenega živeti na Zemlji, vendarle naredila srečnega in zadovoljnega, moja načela pa tako, da bi meni privoščila največje možno zadovoljstvo – človeško trpljenje. Moja hrana je človekovo trpljenje. To je zame edini vir veselja. Tvoj gnev mi napravlja zadovoljstvo, tvoja nesreča je vir moje sreče, tvoja bolečina je vir mojega užitka. Tvoja strah in groza sta moja hrana. Vse to pa je podvojeno na ta način, da ob tvojem trpljenju obenem trpi tudi sam Stvarnik.
V tisočletjih sem razvil najrazličnejše navade in načela, da bi človeštvo trpelo na vseh življenjskih področjih.
Tudi ti trpiš. Misliš, da je to normalni način življenja. Da tako mora biti. Da ni drugega izhoda.
Ali misliš, da je normalno, da zboliš, da imaš grozen zakon, da si postal sebičen in nedružaben, da obstaja toliko krivičnosti, toliko lačnih, da obstajajo ozonske luknje, da se poročajo pripadniki istega spola…?
Ni normalno, ampak samo če merimo s Stvarnikovimi merili. Dejstvo, da je to danes običajno, samo govori o mojem popolnem delovanju. Dosegel sem, da ljudje izraz in pojem »normalno« razlagajo, da je to »tisto, kar dela večina«.
Potem ko sem ljudem odvzel temeljno merilo pravičnosti, Stvarnikovo besedo, mojemu postavljanju novih meril ni meja. Kmalu boš dojel, koliko si tudi ti podlegel merilom, ki sem jih JAZ postavil. Kmalu boš videl, da nimaš niti volje, da bi se jim uprl. Vsak del tvojega življenja je izpolnjen s čim, kar sem si JAZ izmislil, da bi te pripravil za pogubo. Da bi te napeljal k trpljenju. Da boš nesrečen. Da boš pozabil na Stvarnika in tisto, kar želi od tebe.
Ali se spomniš besed iz uvoda te knjige? Vsesplošnost! To je beseda, ki bo odslej imela zate popolnoma nov pomen. Kadar koli jo boš videl ali slišal, se boš spomnil MENE. Spomnil se boš, da je moja sled navzoča, kamor koli se obrneš. Dojel boš, da se mojemu vplivu lahko upreš edino tako, da spoznaš pravo resnico. Tisto resnico, ki jo je Stvarnik razodel v svoji Besedi. Ampak v tvojem primeru bo to ostal samo namen. Tega ne boš naredil. Ne boš vzel Stvarnikove Besede. Ničesar ne želiš spremeniti, kajti zaradi mojih meril, po katerih živiš, bi morala biti sprememba zelo drastična. Srečanje s Stvarnikom v Njegovi Besedi bi bilo zate sicer zveličavno, vendar sprva zelo hudo pretresljivo.
Če povem drugače, ti svoje priložnosti za vrnitev k Stvarniku ne boš mogel izkoristiti, jaz pa svoji dve bom – trpel boš naprej in boš pogubljen za večnost.
30. PRERAČUNLJIVO RAVNANJE
Od človeka lahko naredim vse, kar želim, edino tako, da ga ločim od Stvarnika. Da bi to dosegel, uporabljam razne metode. Začne se vedno z zbujanjem nezaupanja v Stvarnika.
Najbolje je, če mi te uspe prepričati, da On ne obstaja. Tedaj imam najlažje delo. K tvoji neveri, ki jo že imaš, dodajam razlage, ki krepijo tvoje nezaupanje v Stvarnika, kakor tudi ogorčenje in posmeh vsem vrstam verstev. Seveda je tvoje neznanje moja najmočnejša opora, da mi pri tem uspe. Zaradi vsega tega, kar sem ti uspešno govoril, ti sploh ne pride na misel, da bi vzel Sveto pismo in proučeval njegove resnice. Zato mi je zelo preprosto, da te vse življenje moralno in telesno ponižujem, da trpiš in boš na koncu pogubljen. Ker ne verjameš v Stvarnika, še manj verjameš, da jaz obstajam, zato je tvoja obramba pred menoj nepomembna. Zato sestoji le od Stvarnikove redne zaščite pred menoj. Varuje te v življenju, da bi izkoristil možno priložnost, da se ti razodene, in ti omogoči možnost, da se rešiš.
Jaz pa vse Njegove poskuse prikazujem v tvojih mislih kot stvari, ki se dogajajo mimogrede in so nepomembne. Kadar poskušaš občudovati popolnost narave, ti preprečujem globlje razmišljati o tem, da se ne bi začel spraševati o njenem izvoru. Kadar prideš v stik s pobožnimi ljudmi, te napolnim z ošabnostjo in zaničevanjem do njih in tega, kar verujejo. Kadar začneš razmišljati o naravnih katastrofah vse večjih razsežnosti, ti pravim, da je vse to delo narave, da ne bi pomislil, da se z vsem tem izpolnjuje to, kar je prerokovano v Svetem pismu. Kadar se v tebi prebuja želja po ljubezni, sem takoj ob tebi, da ti jo predstavim kot neuresničljivost in ponudim beden, toda zate zadosten nadomestek – pohoto. Kadar zboliš, ti povem, da gre zgolj za nesrečo in krivičnost, ki vlada v svetu, da ne bi sklepal, da gre za posledico življenjskega sloga in prehrane, ki sem ti ju vsilil. V vsem tem je moj cilj spraviti te čez mejo, kjer boš zunaj dosega Stvarnikove zaščite. Tedaj te, odvisno od velikosti tvojega vpliva na ljudi, uporabljam za svoje cilje. Ali pa te preprosto uničim.
Z ljudmi, ki so vendarle prepričani, da Stvarnik obstaja, je moje delo veliko močnejše in krepkejše. Obstajata dve skupini ljudi. V eni so tisti, ki ne berejo Svetega pisma, marveč samo poslušajo, kar se podaja iz njega, v drugi pa tisti, ki ga berejo. Posebno privlačna mi je prva skupina. Z njo lahko širim najraznovrstnejše zmote o Stvarniku. Ker verjamejo Vanj, vendar Ga ne poznajo in se Ga niti ne trudijo spoznati, vsako krivičnost in nerazumevanje česa slabega, kar se je zgodilo z mojo pomočjo, pripišejo naravnost Njemu. Najraje jim predlagam, da vsako moje delo proti komu, ki mi ga je uspelo spraviti v nesrečo ali uničiti, tako da sem mu vsilil svoje življenjske zakone, pripišejo Stvarnikovi krivičnosti. Obdolžujejo Ga, da je dovolil otrokom ostati brez matere in staršem brez otrok.
Kakor sem povedal, ker ne berejo Svetega pisma, ne morejo jasno videti resničnosti, tega pa ne morejo zato, ker ne poznajo Stvarnika in mene ter boja, ki divja med nama, in ker niso zmožni prodreti čez meje materialnega v duhovni svet. To pa je prav tisto, kar jaz želim.
Prav ti pogosto postavljajo moje priljubljeno vprašanje: Zakaj trpijo dobri ljudje? Dobri? Po čigavih merilih? Stvarnik pod nobenim pogojem noče vplivati na svobodno voljo svojih ustvarjenih bitij. Samo pove, kaj je pravilno, moralno, pravično. Prav jaz pa govorim vse preostalo. Predlagam ti, da piješ opojne pijače in voziš prehitro – ti pa odločaš, koga boš ubogal. Mene ali Stvarnika. Jaz ti predlagam živeti nezdravo. Ti sem odločaš, koga boš ubogal. Kaj lahko naredi Stvarnik, kadar te zaradi tvojih odločitev doleti krivica ali zlo, če pa si se ti po svoji osebni volji tako odločil? Zakaj ni preprečil, da te je to doletelo? O, kako kako komaj čakam, da bi On to naredil. S tem bi v bistvu samo dokazal moje trditve, da nihče s svobodno voljo ne more izbrati, da bo ostal na Njegovi strani in živel po Njegovih zakonih. Zaradi tega ni mogel preprečiti Evi utrgati sadeža. On samo ponuja izbiro. Ti pa izbiraš. Mene!
Ta skupina mi je posebno zanimiva, ker nje in njihove bližnje vzdržujem prepričane, da resnično poznajo Sveto pismo in imajo pravico zastavljati določena vprašanja in podajati določene sklepe o stvareh, o katerih v bistvu ne vedo popolnoma nič. Z njimi sem Sveto pismo in Stvarnika naredil odbojna med ljudmi in celo med samimi verniki, katerih spodbuda za zvestobo Stvarniku se bistveno spremeni. Ker imajo tako popačeno podobo o Njem, Mu ne morejo biti zvesti iz požrtvovalne ljubezni, ki jo želi, marveč je njihova zvestoba zmanjšana na zunanji videz, na zvestobo iz strahu, zaradi nagrade, lepih občutkov, kar spremlja takšno lažno duhovnost – skratka na zvestobo, ki Stvarniku ne pomeni ničesar. Ker jih ljudje imajo za vernike, so zaradi svojega nepoznanja Svetega pisma in nepoznanja tega, kar Stvarnik resnično zahteva od človeka, izvrsten posrednik, da v družbo lahko vpeljem razne druge oblike vedenja, ki niso sprejemljivi za Stvarnika.
Po njih napačno predstavljam Stvarnikovo ljubezen in strpnost, tako pa jih pripeljem do tega, da so zmožni kot verniki sprejeti celo nemoralnost. Do greha in nemorale jih naredim veliko bolj strpne, kakor pa je sam Stvarnik.
Po drugi strani pa so ljudje, ki verujejo v Stvarnika in poleg tega še proučujejo Sveto pismo, predmet mojega posebnega sovraštva in mojih posebnih prizadevanj, da jih ločim od Stvarnika. Tudi nje lahko razdelim na dve skupini: na tiste, ki brezpogojno sprejemajo, kar je Stvarnik povedal, priporočal in ukazal, in na tiste, ki Sveto pismo prilagodijo svojim potrebam. Ker ima prva skupina zaupanje v Stvarnika, nanjo lahko vplivam neznatno. Poleg tega da jim je Stvarnik v svoji besedi razodel vsa pravila za srečno in blagoslovljeno življenje, jim pokazal pravi življenjski cilj in smisel ter jim je pravilno razvrstil cilje, jih je opozoril tudi na vse pasti, v katere se utegnejo ujeti. Ker mu zaupajo, so mu tudi dovolili, da jih ščiti in vodi njihove bitke proti meni in mojim zmotam. Napolnjuje jih s posebno modrostjo in previdnostjo. Njihovo popolno izročitev Njemu je v popolnosti izkoristil, da jih je posvetil sebi in zveličal.
Skupina, ki proučuje Sveto pismo, da bi ga prilagodila svojim potrebam, pa mi daje priložnost, da izkoristim vsako njihovo pomanjkljivost, vsako sled njihove ošabnosti in sebičnosti, da bi pred njimi zakril posamezne svetopisemske resnice. Zaradi takšnih ljudi mi je uspelo v verovanja vplesti vse poprej omenjene zmote. Tako sem zmožen narediti, da je skupnost vernikov strpna do velikih pomanjkljivosti v svojem značaju. Izgovor za laž jim najdem v tem, da se je Abraham zlagal faraonu, bil pa je pravičen in Stvarnikov mož. Izgovor za njihov prepir jim najdem v Pavlovem prepiru z Barnabom zaradi Marka. Izgovor za prešuštvo jim najdem pri Davidu, kateremu je Stvarnik vendar odpustil. Na mnogo načinov uporabljam njihovo nepripravljenost za popolno podreditev Stvarniku in jim z zlorabljanjem Svetega pisma dajem izgovore, da ostanejo takšni, kakršni so. Če pa že najdejo katere svetopisemske resnice, ki jih naravnost opominjajo, vedno najdem način, da te dele Svetega pisma uporabijo za koga drugega.
Vsaka tvoja pomanjkljivost je moje oporišče. Vsako slabost, ki se ji ne želiš odreči, JAZ izkoristim, da bi te spravil v nesrečo in pogubo; vsaka pomanjkljivost, ki jo gojiš, onemogoča Stvarniku, da bi te v popolnosti izoblikoval in zaščitil pred menoj. Sprašuješ se, katere slabosti gojiš. Kaj delaš narobe? Ti to zelo dobro veš. Tisti slabotni glas vesti, ki še tli v tebi, te zelo jasno prepričuje o tem. Ampak ti ga ne želiš slišati. Želiš ostati takšen, kakršen si. Res je, da ne želiš, da bi kdo to zlorabil, toda z odločitvijo, da ničesar ne boš spremenil, me pooblaščaš vse to uporabiti proti tebi.
Ali si pripravljen brati o svojih slabostih? Ali si pripravljen videti, kje sem v tebi našel svoje oporišče? Ali si pripravljen dojeti, kako se lahko odpoveš čemu, kar ti priredi veliko zadovoljstvo, da bi se iztrgal iz mojih rok in usode, ki sem ti jo JAZ določil?
Seveda nisi. Nihče ni. Toda ne boj se. Ničemur se ne boš odpovedal. Dalje boš užival v vsem, kar sem si izmislil, da bi te uničil. S to razliko, da ti bo to zadovoljstvo postalo grenko, ko boš spoznal, da te vodim v pogubo.
31.MORALA
S proučevanjem človeštva od samega začetka sem zelo hitro ugotovil, kako ga lahko napeljem k neposlušnosti Stvarniku. Neposlušnost in greh je bilo treba odeti v telesno zadovoljstvo.
Spoznal sem, da je Stvarnik dal ljudem posebno močan občutek, ko so se združevali, da bi spočeli potomce. Želel je, da bi to dejanje, po katerem je On z njihovo pomočjo ustvarjal novo življenje, ostalo globoko vtisnjeno v njihov spomin. Sčasoma mi je uspelo doseči, da je to dejanje postalo namen samemu sebi zaradi samega telesnega zadovoljstva, ki ga je ponujalo. K temu sem ljudi spodbujal še posebej zato, ker sem ugotovil, koliko takšen pristop žalosti samega Stvarnika in koliko je zmožen ponižati človeka. V ljudeh sem začel razvnemati najnizkotnejše strasti. Pravzaprav je to ena izmed najlažjih možnosti za poniževanje človeka. Med vzroki, zaradi katerih se je Stvarnik odločil uničiti Zemljo s potopom, je bil ta. Nemorala.
Ampak tudi po potopu mi je to uspelo ponoviti. Res je, da ne v tolikšni meri in tako javno, saj so bili še vedno sveži spomini na potop, toda ljudi so od vedno podlegali skušnjavam v zvezi s spolnostjo. Kmalu se je Stvarnik, ko je videl, da se nemorala znova širi, odločil uničiti mesti Sodoma in Gomora, ki sta prednjačili v tem. Uničenje je bilo strašno, jaz pa sem vzklikal zaradi tega, ker mi je uspelo doseči, da je Stvarnik znova uničil svoja ustvarjena bitja, ki mu niso hotela biti poslušna. Kot spomenik temu dejanju in opomin za prihodnje rodove danes obstaja Mrtvo morje. Toda moj uspeh na področju nemorale nikoli ni bil resno ogrožen.
Med minevanjem časa sem vse bolj poniževal človeštvo. Ni mi uspelo samo popačiti spolnega odnosa moškega in ženske, marveč sem jih tudi navdihnil to početi s pripadniki istega spola. In da to počno tudi z živalmi. Človeku sem razvnel domišljijo, da je delal reči, ki si jih sam nikoli ne bi domislil. Stvarnik je bil obupan. Plemenito ustvarjeno bitje – človeka – sem jaz uspešno ponižal pod raven nerazumnih živali.
Ali se je sploh kaj spremenilo zdaj, ko je civilizacija postala naprednejša? Seveda se je. Človeka mi je uspelo ponižati bolj, kakor je že bil ponižan. Ker je poslednji konec določen, sem dojel, da se Stvarnik ne bo več vmešaval, kakor se je pri Sodomi in Gomori. Zato na področju nemorale delam bolj vneto in vztrajno kakor kdaj prej. Vtkal sem ga v vse pore današnje družbe. Le malo število zvestih Stvarniku vidi pasti, ki sem jih nastavil, vendar ne morejo narediti ničesar, razen da obvarujejo sebe, da se ne bi ujeli v katero od njih.
Kako mi je uspelo razviti tolikšno nemoralo? Zelo preprosto. Ljubezen sem nadomestil s pohoto. Zelo sem se moral potruditi, da bi dosegel, da je ljubezen prenehala biti načelo in jo speljal na goli občutek. Ko mi je to uspelo, mi ni bilo posebno težko tega občutka sčasoma spremeniti v slabost, pravo ljubezen pa razglasiti za neuresničljivost.
Vnesel sem mnogo predsodkov, ki so povezani z ljubeznijo. Med najljubše spada ta, da ljubezen sčasoma preneha. Dosegel sem, da ljudje o njej govorijo posmehljivo, da drug drugemu pravijo, da sčasoma zbledi in čez nekaj časa postane popolnoma normalno, da dvoje ljudi, ki sta se nekoč ljubila, živita naprej skupaj in ljubezni sploh ni več. To je ena mojih največjih zmag nad človekom. Zmaga nad teboj.
Ljubezen je načelo, na katerem počiva vse vesolje, najmočnejša spodbuda, najmočnejše gibalo, najmočnejša sila, meni pa jo je uspelo na tem planetu popolnoma razvrednotiti. Ko sem prerezal to nit, sem ljudem preprečil sleherno možnost pravilno razumeti Stvarnika. Dosegel sem, da se je med človekom in Stvarnikom odprl nepremostljiv prepad.
Iz človeka, ki je bil prepuščen goli pohotnosti, brez kakršnega koli razumevanja ljubezni ali pa je to le slabotno, sem lahko naredil prav tisto, kar sem želel.
ZAKONSKA ZVEZA
Stvarnik je za človeka osmislil popolno ustanovo. Zakonsko zvezo. Združitev dvoje ljudi, ki tako postaneta eno. Dal jima je ljubezen in po njej omogočil v njiju razviti najplemenitejše spodbude drug do drugega. Ljubezen jima je omogočala, da sta koristi svojega zakonca postavila pred osebne koristi, njun cilj skupnega življenja pa je bil popolnoma osrečiti drugega. To bi se sčasoma toliko razvijalo, da bi postajalo vse popolnejše, zveza njiju dveh pa vse močnejša. Stvarnik je lahko bil osebno navzoč v takšnem občestvu. To pa je tisto, kar sem JAZ hotel preprečiti.
Ljubezni pa nisem mogel kar tako odvzeti ljudem. Moral sem poiskati način, s katerim bo izrinjena.
Sebičnost! To je bila trajna rešitev. Ljudi sem spodbujal misliti predvsem nase. Na svojo blaginjo. Na svoje zadovoljstvo. Tako da zaradi tega celo ukanjata drug drugega. Kakor hitro mi je pri tem uspelo, je izhlapevalo tudi spoštovanje do zakonca. Potem je izhlapela tudi ljubezen.
Ker je zakon temeljna prvina same družbe, je tudi predmet moje posebne pozornosti. Takoj po poroki zakonca začnem prepričevati, da jima ni treba več tako paziti nase, kakor sta delala pred poroko. Ni jima treba več biti tako nasmejan kakor prej, ljubezniv, urejen, čist, nadišavljen, obziren, pozoren, nesebičen… Zaradi tega zelo hitro ni več prvin, zaradi katerih je ljubezen nastala. Ženam pravim, naj si takoj postrižejo dolge lase in se zanemarijo, nenadzorovano uživajo hrano in jim več ni treba paziti na svoj videz – da je vse to normalno. Moškim šepetam, da se jim ni treba več tako pogosto ali temeljito umivati, pozorno poslušati vsake njene besede, kazati ljubezni in pozornosti kakor prej, da jim ni treba več paziti na svoj videz, ni jim več treba biti toliko ljubezniv, blag, pozoren… Tako se izkaže, da je bila vsa tista dobrota in ljubkost pred sklenitvijo zakona samo golo hinavsko pretvarjanje. To je toliko prišlo v navado, da je zdaj sprejemljivo kot popolnoma normalno, da takšne lastnosti v zakonu postopno izginejo.
Sčasoma sem postavil zelo močne predsodke glede zakonske zveze. Na primer, da je moški pred Stvarnikom vrednejši kakor ženska. Ko sem skalil ravnovesje, ki si ga je zamislil Stvarnik, mi je zelo lahko v zakonsko zvezo vnesti neskladje in razdor. Ker se moški počutijo nadrejeni, sem naredil, da preprosto ne vidijo nikakršnega truda in dela, ki ga vlaga ženska. Tako skoraj ni moškega, ki razmišlja o tem, kakšno pot je morala opravit umazana srajca, da bi jo on spet lahko oblekel, ali koliko truda je bilo treba vložiti, da bi kaj kakovostnega pojedel s čistega krožnika. Sčasoma se ženska začne počutiti zaničevana in ne zadosti spoštovana, moški pa zaradi vseh teh predsodkov ne zmore ničesar drugega kakor ščititi svoj ponos, in tako mi po malem uspeva iz zakonske zveze napraviti razdor in v njej spodbuditi prepire – ki so v zakonski zvezi zdaj že nekaj običajnega.
Pravzaprav je moje delo precej preprosto. Preprečiti moram le dva pomembna pogoja za srečen zakon. Ženino spoštovanje moškega ter moževo posvečanje skrbi in pozornosti ženi. Preprosto začnem pri moških. Pri njih mi ne gre samo za zbujanje različnih misli, marveč tudi preprečiti pomembnim mislim priti do njih. Zaradi obojega mu vse to postane pomembnejše kakor biti ljubezniv in pozoren z ženo. Njej pa je v bistvu to najpomembnejše. Ker pa se počuti zapostavljena, on pa se ne čuti niti najmanj krivega zaradi tega, hitro izgine tudi njeno spoštovanje do njega. In temelji so postavljeni…
Ko zaradi vsega tega ljubezen izgine, takšni zakonci samo potrjujejo in utrjujejo predsodek, katerega začetnik sem jaz. Predsodek, da ljubezen sčasoma zbledi. V bistvu pa jo MENI uspe ugasiti, če sta zakonca dovolj daleč od Stvarnika in življenjskih načel, ki so razodeta v Njegovi Besedi.
Njiju zato v takšnih razmerah napeljem, da znižata prag strpnosti, ki so dovoljene v zakonu. Moške zelo previdno napeljujem, da pomikajo mejo potrpežljivosti in strpnosti svojih žen, kadar gre za njihov odnos do drugih žensk. Najprej dosežem, da so ženske strpne do navidezno nedolžnih opazk o videzu drugih žensk, potem pa moške spodbujam, da to mejo pomikajo, dokler jih ne napeljem k prešuštvu.
Ker zapostavljata drug drugega, jima trdim, da je zato opravičeno poiskati drugod tisto, česar ne morejo uresničiti v zakonu.
Kadar to dosežem, nimam težav preračunljivo ravnati s takšnim zakonom. Potem ju bodisi pustim do smrti skupaj živeti brez ljubezni ob stalnih prepirih in da zakon drugemu delata kot neznosno breme, ali pa ju spodbudim k ločitvi, odvisno pač od moje presoje, kaj bo za človeka večja nesreča.
Samo o tem bi lahko napisal posebno knjigo, da bi ti pokazal, koliko je zakonska zveza danes moja ustanova, ne pa Stvarnikova. Če se malo obrneš in pogledaš okoli sebe, boš dojel, da sem na tem področju dosegel veliko zmago nad Stvarnikom. Zakonsko skupnost sem zavil v toliko plasti predsodkov, da je postala nezaželena. Če pa k temu pristavim še razvijanje sebičnosti, nesramnosti in nepopustljivosti, boš dojel, zakaj v današnjem času živi toliko moških in žensk kot samski ter sploh niso sklenili zakonske zveze. Prav tako boš dobil odgovor, zakaj toliko zakonov razpada ali pa jih je že razpadlo.
In kaj se ti zdi? Ali se mi je posrečila namera uničiti zakonsko skupnost? Oglej si svetovno statistiko. Ali si tudi ti podlegel? Ali sem tudi tebe napeljal, da živiš tako, kakor sem si JAZ zamislil? Ali si se tudi ti našel v tem? Seveda si se!
Kaj pa lahko ukreneš v zvezi s tem? Ničesar! Poskrbel sem, da se vse plemenite lastnosti, po katerih lahko tvoj zakon postane izvor užitka in sreče, kakor je Stvarnik zamislil zate, štejejo za slabost in poniževalne. Zato ti ne boš ničesar ukrenil. Ostal boš v svojem slabem zakonu sebičen in nemoralen, kakršen si tudi bil. Le da boš imel odslej grenko spoznanje, da sem te JAZ pripeljal do tega.
Ni mi pa uspelo le uničiti zakona in ga narediti za predmet šal in prezira, sopomenko nečesa grdega, marveč mi je uspelo tudi to, da sem zakon, ki ga je Stvarnik s tolikšno ljubeznijo posvetil človeku, ponižal do te stopnje, da sem ga naredil za zakonito zvezo pripadnikov istega spola.
HOMOSEKSUALNOST
Pri spodbujanju človeka, da zagreši umor, imam tudi sam nekaj težav. Stvarnik mi nikoli ni dovolil popolnoma izbrisati moralnih načel. Glede na to so umor v vseh civilizacijah in vekih imeli za nekaj napačnega. Četudi so obstajale razmere, ki so ga opravičevale, na primer vojne, so ga vedno šteli za kršitev zakona. Tatvino prav tako. Prešuštva večina zakonov ne more prepovedati, vendar je bilo vedno obarvano kot nekaj slabega, saj je bila ena stran prevarana ali ponižana in je bilo s tem povzročenega mnogo trpljenja. Z ozirom na vse to sem moral osmisliti nekaj, kar ne bo kršitev nobenega zakona ter ne bo nikogar prevaralo in nihče ne bo trpel, saj si bosta obe strani to želeli, toda Stvarniku bo vendar dobesedno – ogabno.
Od samih začetkov mi je ljudi uspelo napeljati k temu, da so zadovoljitev svoje pohotnosti našli v spolnih odnosih z osebami istega spola. Homoseksualnost mi je kot najsramotnejšo obliko spolnega občestva uspelo ohraniti do danes. Novejši čas mi je omogočil ta pojav razširiti po vsem svetu. Na vso moč si prizadevam povzročiti večji pritisk, da bo takšna oblika vedenja postala sprejeta kakor vse druge, da takšni ljudje ne bodo posebej zaznamovani v družbi, temveč da to postane normalno.
Moj končni uspeh se že kaže na obzorju. Kakor v neverskih tako tudi v verskih krogih. Medtem ko pri nepobožnih ljudeh uporabljam zelo človekoljubno opravičilo, ki zagotavlja svobodo vsakemu človeku, pa pri pobožnih ustvarjam napačno podobo o Stvarniku, ki vse odpušča in sprejema vse grešnike. To samo po sebi sicer ni napačno, toda zelo si prizadevam, da ljudje napačno dojamejo Stvarnikovo ljubezen in strpnost ter tako ostanejo prepričani, da jim ni treba ne pred prihodom ne po prihodu k Njemu pri sebi ničesar spremeniti, kajti isti Stvarnik jih še naprej ljubi in je strpen z njimi, ne glede na to, kaj so naredili.
Zato boš danes skrajno nemoralne moške in ženske slišal govoriti, da so tudi oni zvesti Stvarniku. Homoseksualec – zvest Stvarniku. Gola ženska naslikana v reviji – zvesta Stvarniku. Pornografska igralka – zvesta Stvarniku. Svingerji – verniki… Vsi hodijo v cerkev. Uživam pri tem, ko prizadevam Stvarniku takšno sramoto.
Največji nesmisel, ki sem ga dosegel, pa je, da sem prepričal tudi same homoseksualce k sklicevanju na Sveto pismo. Sklicujejo se namreč na Stvarnikovo ljubezen do človeka in človeško ljubezen do bližnjega, da bi sebe in druge prepričali, da je njihova sprijenost utemeljena na Stvarnikovi ljubezni in krščanskih načelih. Vendar ne vedo tega, kar vem jaz. Dokler koli opravljajo takšno ogabnost, Stvarnik nima nikakršnega temelja, da bi jih sprejel k sebi, ker je ta v bistvenem nasprotju s tem, kar je namenil človeštvu na področju spolnosti.
Države druga za drugo uzakonjajo istospolne zakonske zveze. Ljudje to podpirajo. V resnici samo mislijo, da jih podpirajo, medtem ko je resnica to, da v bistvu ne želijo biti razglašeni za zaostale in nestrpne, če jih bodo obsodili. Ali vidiš, kaj vse je človek zmožen razglasiti za normalno, samo da ga družba ne bi obsodila? Mnogi danes govorijo, da so tudi homoseksualci popolnoma v redu, da so tudi oni ljudje in da imajo pravico do izbire – v bistvu pa jim sploh ne gre zanje kot za ljudi. Kaj je tvoje stališče o tem? Oba veva. Takšno, kakršnega sem JAZ izoblikoval. Kako? Beri naprej.
TELEVIZIJA
Pred nastankom televizije je bilo greh razprostraniti po vsem svetu, utrjevati neko novo merilo ali vplivati na človekovo vest zelo počasno in je zahtevalo veliko napora od mene in mojih sodelavcev. Z njenim nastankom pa je bilo naše delo olajšano do skrajnih meja. Slika namreč pove veliko več kakor tisoč besed. Poprej smo uporabljali govor z mislimi, da bi ustvarili sliko tega, kar smo želeli, da bi ljudje delali, zdaj pa ljudje to sliko vidijo naravnost.
Potrebno je samo največje napore vlagati pri ustvarjanju televizijskih sporedov. Ker dobro poznam človekovo dušo in fiziologijo, mi ni težko izmisliti si načina, da bi ljudje sprejeli tisto, kar želim.
Ko gre za homoseksualnost, boš opazil, da mi je zelo neopazno uspelo doseči, da se kaj protinaravnega lahko predstavi kot normalno in sprejemljivo. Propaganda! Tako bi to imenovali vi. Ko usmerjam pozornost na eno, uresničujem nekaj drugega. Če želim, da homoseksualnost postane sprejemljiva, jo je treba samo previdno zaviti na primer v dobro izmišljeno humoristično nadaljevanko. Smejal se boš šalam, jaz pa ti bom obenem homoseksualce s pozorno izbranimi igralci prikazal kot zelo simpatične. Kaj pa se potem dogaja? Tvoje stališče o njih se spremeni. Ali pa bom denimo v zelo resnem filmu zelo resnega igralca ali igralko, ki igra homoseksualca, naredil za močno pozitivnega – in tako počasi, toda zanesljivo tvoje stališče spreminjam, da se ne more več obrniti.
Osmišljam zelo dobre in poučne nadaljevanke za mlade. Posebno skrbim za to, da se pokažejo posledice tatvine, opravljanja, alkohola, mamil, da bi nadaljevanka imela čim večjo veljavo. Toda nečistovanje in prešuštvo s temi simpatičnimi in »odgovornimi« igralci pustim navzoče in neobsojeno, da bi vplival na tvoje stališče o tem. S takimi nadaljevankami in filmi JAZ postavljam merila. Zato je danes normalno imeti mnogo partnerjev, zato je danes normalno biti homoseksualec, zato je danes normalno vse, kar želim, da se ima za normalno.
Moj poseben cilj je narediti za normalno vse, kar nasprotuje Stvarnikovim merilom. Dojel si že. To delam zato, da bi tvojo morebitno vrnitev naredil čim težjo ter bi tvojo odločitev čim močneje obsodili in se ji posmehovali.
Najmočnejši posrednik, ki mi bo pomagal pokoriti vso Zemljo, je ravno televizija. Nihče ne more pobegniti pred njenim vplivom. Z njo kot posrednikom zdaj najhitreje izoblikujem vest o vsakem področju tvojega življenja. Sploh ne dojemaš, koliko si se zapletel v mojo mrežo.
Toda obljubil sem ti, da te bom osvobodil za trenutek. To bo takrat, ko boš o meni zvedel skoraj vse. Tedaj boš imel priložnost, da se boš odločil, kaj boš naredil – ali boš odšel k Stvarniku ali pa se vrnil v mojo mrežo.
Ali želiš, da ti povem, kaj boš naredil?
PORNOGRAFIJA
Sodoma in Gomora sta senca tega, kar se na področju nemorale dogaja danes. Ali so se Stvarnikova merila spremenila, če danes ne kaznuje tistih, ki to delajo? Nikakor se niso. Konec je namreč blizu, zato je poslednjo obsodbo preložil za ta dogodek.
Po zaslugi televizije se danes zlahka doseže, da je človek nemoralen, ker mi je nemoralnost uspelo pokazati kot nekaj normalnega, ker to dela večina ljudi. Vendar želim, da so ljudje ponižani do skrajnih meja, želim, da padejo pod meje človeškosti. Osmislil sem, da nemorala postane trgovsko blago najhujše vrste in se od tega naredi celotna industrija. Uporabljam najvplivnejša občila: televizijo in revije. V novejšem času tudi spletno omrežje. Tako najpreprosteje pridem v vse človeške domove. Celo v krščanske. Izkoriščam človeško potrebo po istenju z ljudmi, ki jih navdihujejo, pa naj gre za kar koli že, zato s pornografijo lahko dosežem množico vsega. Ko ljudje gledajo pornografijo, jih napeljujem k prešuštvu. Srečo pa imam v tem, da je Stvarniku že samo razmišljanje o pohotnosti in prešuštvu ogabno ter to uvršča v isto vrsto greha, kakršna je telesno prešuštvo. Torej tako ljudi zanesljivo ločim od Stvarnikove zaščite.
Ljudi mi je uspelo prepričati, da jim pornografija lahko pomaga v zakonskem življenju. Bedniki mislijo, da je v zakonu najbistvenejši zgolj spolni odnos, in če so usklajeni pri tem, so usklajeni tudi pri vsem drugem. Ker osebno izmišljam prizore, s katerimi navdihujem ljudi za izdelovanje pornografije, si prizadevam, da bodo čim bolj poniževalni za ljudi. Ko ljudje to gledajo, so spodbujeni ponavljati to, kar so videli. Moj uspeh je zagotovljen, bodisi da mi jih uspe poniževati se na ta način bodisi da mi to ne uspe čisto do konca. Če mi uspe, ljudje tako, ne da bi vedeli, odhajajo daleč od Stvarnika in prihajajo pod mojo oblast. Lahko jih naredim za svoje dosmrtne sužnje. Njihov glavni cilj bo zgolj zadovoljitev pohotnosti na najrazličnejše načine, ki jim jih vsilim. Toda če mi jih ne uspe ponižati tako, da bi posnemali sprijenosti iz filma, jim razvnemam prepričanje, da so v zakonu prikrajšani, da bi z drugim imeli večjo svobodo, da so vsi drugi zakonci razen njegovega boljši, da je on ali ona nesrečna v življenju, s tem pa razpihujem nezadovoljstvo v zakonu, to pa mi odpira pot za vnašanje neskladnosti, razdora in vsega drugega, kar iz tega izhaja.
S pornografijo pa ne vnašam zla samo v zakonsko zvezo. Ljudi, ki ne morejo uresničiti pohotnih ciljev, ki sem jim jih vsilil, lahko včasih uporabim, da do uresničitve tega pridejo s silo. Celo za ceno uboja. Pohotnost spada med zelo močne okove, s katerim imam ljudi privezane k sebi.
Filmi, revije in druge vsebine te vrste so najboljši način, da so meje zadovoljitve človeške pohotnosti premaknjene vse dlje. Vse globlje.
Glej, da boš videl, koliko sem te ponižal, bom napisal poved, ki je niti z vsemi slovarji tega sveta ne boš mogel ne razvozlati ne razumeti:
»Spolni odnos kot vrhunec iskrene ljubezni…«
Ali vidiš? Nimaš pojma, kaj je to. Seveda razumeš vse besede kakor razumeš tudi besede »operacija slepiča« ali »pisanje računalniškega programa«, toda v tem trenutku tega nikakor ne moreš narediti.
Ali bi te kaj takega lahko zadovoljilo, ko je tvoj um pokvarjen z vsem tistim, kar si videl: s skupinskim spolnim občevanjem, z nasiljem med odnosom, z nenaravnim odnosom, z uniformami, s privezovanjem, z bičanjem, s sužnji in gospodaricami, z odnosom s pripadnikom istega spola, z odnosom z živalmi in s še na stotine drugih izprijenosti, po katerih zdaj hrepeniš, ker te normalne stvari pustijo ravnodušnega.
S tem sem dosegel, da se spolni odnos popolnoma loči od ljubezni. Ljudje začnejo imenovati ljubezen tisto, k čemer jih jaz napeljem. Uživanje v zadovoljitvi svojih najnizkotnejših spodbud. »Vodenje ljubezni…«
Kakor vidiš, tisto, kar je Stvarnik dal ljudem kot eno največjih prednosti – sodelovati z Njim pri ustvarjanju novega življenja – mi je uspelo obrniti tako, da to dejanje človeka pripravi za pogubo.
Ta moj izdelek – nemorala – je razvita popolnoma z mojo nadarjenostjo, da se nihče ne bi znašel zunaj njegovega dosega. Bodisi da gre za prešuštvo, dejanje, ki razdira družino ter prizadeva bolečino, trpljenje in sramoto sami družini, bodisi da gre za nečistovanje tistih, ki niso v zakonu ali poročeni, ste vsi moji sužnji. Zato ste tudi vsi enako daleč od Stvarnikovega dosega.
Ko človeka pripeljem v takšno stanje nemorale, sem ga zmožen ne samo duhovno zavreti, marveč tudi telesno uničiti. S čim? Z boleznimi vendar. Povej mi, ali si kdaj slišal, da je kdo od tistih, ki so bili zvesti Stvarnikovim moralnim zakonom, sploh kdaj zbolel za sifilisom? Gonorejo? Aidsom?
Stvarnik mi je sicer prepovedal ljudi uničevati naravnost in osebno, toda jaz prav to delam posredno. In sicer to delam tako, da mi ponudi še več zadovoljstva, namreč človeka napeljem, da si sam odloči za trpljenje, bolezen in pogubo. Povej, ali nisem to osmislil do popolnosti?
Da, saj bi lahko občudoval mojo popolnost, če ne bi vedel, da si tudi ti del tega. Da si tudi ti bednik, ki je globoko zapleten v mojo mrežo.
Do zdaj si dojel, da je moja zasluga stanje, v katerem si, ko gre za slab in puhel zakon, pomanjkanje iskrene ljubezni, vzvišeni jaz, pohotnost, sprijenosti in tvojo splošno moralno pokvarjenost. Zasluge pripadajo meni, toda odgovornost pred Stvarnikom leži na tebi. Imel si izbiro, izbral pa si tisto, kar sem ti JAZ ponudil. Ob vseh predsodkih, ki sem ti jih postavil o tem, kar je dobro, lepo in pomeni zadovoljstvo, si to sprejel natanko tako, kakor sem želel.
Toda spolna nemorala ni edino področje, na katerem sem te zapeljal. Zate imam še več presenečenj.
NASILJE
Jaz sem bil od samega začetka človeškega obstoja tisti, ki je ljudi napeljal na najrazličnejše nasilje.
Začel sem s Kajnom in vse do danes sem človeka navdihoval, da je vsak svoj stres, vsako svojo težnjo in vsako vrsto gneva izražal z nasiljem. To se ti zdaj zdi skoraj logično, toda moj uspeh vsiljevanja nasilja se razteza tudi na področje radosti in sreče. Človeka mi je uspelo navdihniti, da tudi takšna čustva izraža z nasiljem.
Spravljanje sveta v stanje tolikšne nesramnosti, da mu človeško življenje in blaginja bližnjega ne velja dobesedno nič, je potekalo precej dolgo, ker ne želim, da bi takšno stališče imelo samo majhno število ljudi. Jaz želim, da bi bili vsi takšni. Tudi ti. In uspelo mi je. Ali meniš, da mi ni? Ali vriskaš, ker misliš, da si ušel tej pasti? Nihče mi ne more pobegniti! Ali se spomniš televizije? Z njo ne širim kot nekaj sprejemljivega samo nemoraloe na področju spolnosti. Z njo napravljam sprejemljivo tudi nasilje. Ali nasilje ne more biti sprejemljivo? Ali to misliš? Bednik. Kdaj si zadnjič spremenil televizijski kanal, ker nisi mogel gledati, kako kdo koga pretepa, posiljuje, muči, ubija? Jaz ti bom povedal: Nikoli! Kdaj pa si spremenil televizijski kanal s potopisne ali dokumentarne oddaje, da bi gledal katero kriminalko? Ali grozljivko? Ali nasilje? Vidiš, to je tisto, kar pogosto delaš. To je tisto, kar ti je zares zanimivo. Potem pa mi trdiš, da nasilje ni sprejemljivo? Takšne zadeve te vse manj motijo. Predaleč si od Stvarnika in premalo uporabljaš svoj razum, da bi lahko spregledal moje zelo pozorne in do potankosti zasnovane pasti, s katerimi JAZ oblikujem »tvoje« stališče. V glavnem mi s televizijo ni nikakršna težava vsiliti celo takšne skrajnosti, kakršno je nasilje. Znova je pomembno, da je igralec simpatičen, navidezno dober, pa te bom pripeljal do tega, da boš tudi osebno želel, da bo on nasilen in morilec, če se za to v filmu pokaže potreba. Ali si zameril temu dobremu liku, ki je v filmu umoril čigavega sina? Čigavega očeta? Čigavega brata? Koga, ki je imel družino, katera ga je ljubila, ne glede na to, kakšen je bil? Seveda nisi. O tem nisi niti razmišljal. Kakor ne boš razmišljal niti tedaj, ko boš ti prišel v takšno priložnost. Denimo vojna ali spopad s kom znanim ali neznanim. S kom, ki ti bo prizadejal kakšno krivico…
Nasilje sem v zadnjem času naredil za človeški vsakdanjik ravno s televizijo, pa tudi s spletom. To je vedno navzoča možnost za reševanje težav. Natanko tako, kakor sem si zamislil.
Tisto, v kar sem posebej usmeril svoje napore, je, da naklonjenost k nasilju v človeku razvijem že od najzgodnejšega otroštva. Morda ne posvečaš dovolj pozornosti temu, kar sem danes pripravil za otroke. Na risanke in računalniške igre. Na svoje dosežke na tem področju sem posebno ponosen. Nekoliko ljudi je poskusilo opozoriti na nasilje že v starejših risankah, kakršne so Tom in Jerry, toda to so res opazili le nekateri. Danes mi je uspelo otroke prikleniti k najbolj brutalnim in najbolj okrutnim risankam, kakršni sta Pokemoni in Digimoni. Otroci so začeli uživati v nasilju. Začeli so se istiti z liki v risankah…
Z računalniškimi igricami sem omogočil, da bodo osebno otroci tisti, ki bodo ubijali in uničevali na stotine različnih bitij, zlasti ljudi, ki bodo označeni kot sovražniki. Kaj misliš, kako današnji mlad vojaški pilot ali upravljavec prave rušilne vodene rakete doživlja ljudi, ki jih vidi na svojem zaslonu? Ali misliš, da razmišlja o strašnem trpljenju in bolečini, ki ju bo prizadel ljudem tam spodaj? O znakaženju z granatami, ubijanju čigavih ljubljenih…? Seveda ne! To doživlja kot računalniško igro. S tem je moja zvijačnost prišla do najvišjega izraza. Kadar v filmu kdo koga dozdevno umori, skorajda ni prikazan pogreb in kako nekdo žaluje po njem. Ni kazanja uničenih življenj družine ubitih. V računalniških igrah tega sploh ni. Kmalu bo ves naslednji rod postal enako neusmiljen. Kaj misliš, kakšni bodo, ker so vzgojeni z nasiljem kot edino možnostjo za reševanje težav, ko bodo postali politiki, ljudje, ki naj bi vodili neko državo, mesto, podjetje, družino…?
Moj načrt se popolnoma izvršuje. Medtem ko starše toliko zaposlujem s hrepenenjem in željo po bogastvu ter jih zasedam, da bi dosegli merila, ki jim jih vsiljujem po družbi in televiziji, jih obenem tudi spodbujam, da svoje otroke prepuščajo meni, da jim jih jaz vzgajam s televizijo, spletom in računalniškimi igrami, namesto da bi jim sami posvečali čas za vzgojo in občestvo, za ljubezen in iskanje pravih vrednot.
Kot vidiš, s pozorno zasnovanimi filmi, nadaljevankami in računalniškimi igrami sem dosegel, da so ljudje zdaj zmožni delati vse tisto, kar se dogaja na zaslonih. Da se pretepajo. Da posiljujejo. Da mučijo. Da morijo – samo če jim je dana ustrezna priložnost. Ali misliš, da ti tega ne zmoreš? Ali res ne moreš? Mnogi so tako mislili o sebi. Dokler se jim ni ponudila priložnost. Ali naj ti povem, da so imeli napačno mnenje o sebi?
Nemorala vseh vrst… Moj cilj je dosežen. Moja popolna mreža, ki te drži na varni oddaljenosti od edine Moči, ki te lahko reši mene in te osvobodi, je razpeta. Tvoja večna poguba je zagotovljena.
Toda tukaj ni konec tvoje najstrašnejše nočne more…
V bistvu se šele začne.
32.ZDRAVJE
Težko bi povedal, ali sem na svoje dosežke pri uničevanju človeka bolj ponosen na področju morale ali na področju zdravja. Ko bi ti le vedel, kakšen je bil videti prvi ustvarjeni človek… Ko bi vsaj videl, kakšnega videza so bili predpotopni ljudje… šele tedaj bi lahko v popolnosti spoznal, kolikšen uspeh sem dosegel s tem, ko sem človeku vsilil moralna pravila, življenjske navade in prehrano nasprotno s tem, kar je svetoval Stvarnik, da bi zadovoljil resnične človeške potrebe.
Poskušal ti bom vsaj delno opisati podobo, kakršno bi imel človek danes, ko bi se držal Stvarnikovih nasvetov. Zamisli si vrhunskega gimnastika. Njegovo okretnost in spretnost. Zamisli si vrhunskega atleta. Njegovo hitrost in vzdržljivost. Zamisli si človeka popolnih razsežnosti. Popolnoma simetričnega. Potem si zamisli človeka z inteligenčnim količnikom 1000 (danes je nadpovprečen že tisti, ki ima inteligenčni količnik višji kakor 110). Zamisli si človeka, ki jasno vidi vse podrobnosti na razdalji enega kilometra. Ki sliši visoke frekvence kakor netopir in nizke kakor slon. Zamisli si človeka s popolnim zdravjem. Zamisli si še vrhunskega pevca. Potem pa še vrhunskega glasbenika. In vrhunskega kiparja… Zdaj pa vse to združi v eno. Zamisli si, da je ta človek visok štiri metre. Čisto na koncu pa si zamisli, da je takšno bitje izpolnjeno z nežno ljubeznijo in usmiljenjem, požrtvovalnostjo in nedolžnostjo, čednostjo in obzirnostjo, nepopustljivo dobroto in poštenjem… vdano Stvarniku.
Ali ti to zveni kot fantastika? Neverjetno? Kot popolna neumnost? Ali ti je zdaj dovolj te knjige? Vidiš, kolikor bolj kažeš svojo nevero v to in se zgražaš nad tem, toliko večje priznanje mi izkazuješ za učinke, ki sem jih dosegel. Zares sem se trudil skoraj šest tisoč let, da bi iz tako veličastnega bitja, ki sem ti ga ravnokar opisal, naredil to, kar si ti zdaj. Človek, ki sem ti ga poskušal opisati, je celo bleda podoba tistega, kar je Stvarnik zares naredil, ampak tvoje omejeno izrazje mi ravno ne daje možnosti opisati vseh podrobnosti.
Poglej se, kakšen si. Ali ti postaja jasno, zakaj sem danes zmožen razviti teorijo, da je človek, grobo rečeno, nastal iz opice? Ko bi mi Stvarnik pustil še nekaj tisoč let, bi bila živa prehodna oblika med opico in človekom, ki danes manjka, da bi bila dokazana teorija evolucije. Če ne bi bil toliko uničil človeka, nikoli ne bi mogel vpeljati takšne teorije.
Zdaj pa po zaslugi tvojega videza – lahko.
Da, jaz sem povzročil tvoj takšen beden videz. Takšen si zato, ker si sprejel, kar sem ti jaz vsilil. Ko sem te ponižal moralno in ti otopil občutek za pravilno, mi ni bilo težko, da te ponižam na kateri koli drug način.
Obravnaval sem način, kako je ustvarjen človeški organizem, proučeval sem njegove potrebe in dolga leta poskušal ugotoviti, kako bi lahko vplival na človeka. Ko sem ga prikrajšal za nekaj nujnih življenjskih potreb po vrsti, je postal to, kar si danes ti – telesno in duševno nesposobno bitje, nerodnega in neprivlačnega videza, zmanjšane moralnosti. Upam sem, da bo človeštvo postalo tako ogabno, da ga bo Stvarnik zato zavrgel. Vendar ga ni. Odločil se je celo priti umret, da bi odkupil nekaj tako grdega, brezobličnega in nemoralnega, kakršen je človek zdaj.
Sprašuješ se, kako sem dosegel takšno človekovo stanje? Zdajle boš zvedel podrobnosti. Podrobnosti, ki so del tvojega vsakdanjika. Podrobnosti, za katere sploh ne slutiš, da so pozorno izbrano orodje za tvoje uničenje.
PREHRANA
Pogosto so najpreprostejše rešitve najboljše. Zamisli si motor nekega avtomobila. S pravilnim vzdrževanjem je zmožen prevoziti nekaj sto tisoč kilometrov.
S pravilnim vzdrževanjem!
Namesto motornega olja mu nalij jedilno, namesto goriva mu nalij mešanico vode in goriva, namesto hladilne tekočine nalij navadno vodo… Ni ti treba biti posebno pameten, da bi dojel posledice, ki se bodo zgodile na takšnem motorju. To lahko celo ti sam sklepaš. Ali te to žali? Kmalu boš dojel, da je to bila še kako velika pohvala tvoji razumnosti, ko boš videl, na kaj vse mi je uspelo, da sem te navedel, ko gre za pravilno vzdrževanje tvojega organizma.
Če boš namenil nekoliko pozornosti svetopisemskemu poročilu o stvarjenju, boš zvedel, da je Stvarnik najprej ustvaril razmere in okolje, potem pa je to napolnil s telesi in bitji, ki so popolnoma ustrezala tem razmeram in okolju.
Človek je ustvarjen v popolni skladnosti s takšnim okoljem. To mu je zagotavljalo vse, kar je potreboval za življenje in vzdrževanje vseh za življenje pomembnih nalog svojega organizma. Srečo sem imel, da mi kratkih, toda neizmerno pomembnih navodil, ki jih je tedaj Stvarnik dal, ni bilo težko skriti pred človekom. Pa ne samo to, pozneje mi je uspelo celotno poročilo o stvarjenju razglasiti za človeško izmišljotino.
Sadje, lupinasti plodovi, žita in zelenjava. To je bila edina in popolna človeška prehrana. Vendar to ni bilo dovolj, da bi človek živel večno. Zato mu je Stvarnik zasadil drevo življenja. Njegovi sadeži so kot dopolnilo redni človekovi prehrani omogočali človeškim celicam, da so se popolnoma obnavljale, in preprečevali tudi najmanjšo možno obliko kakršnega koli propadanja. Ko je bil človek ločen od drevesa življenja, je zelo neopazno nastopilo propadanje. Celice se niso več mogle v celoti obnavljati in razmnoževati, in zato se je človekova življenjska doba skrajšala na nekaj manj kakor bednih tisoč let.
Pred potopom sploh nisem pomislil, da bi človeška prehrana utegnila kakor koli vplivati na ljudi, ker je bilo vse ustvarjeno popolno in postavljeno v popolne podnebne razmere. Tedaj sem se zadovoljil človeštvo uničevati na področju morale, kar je bilo, kakor lahko opaziš, z zanemarljivimi izjemami popolnoma učinkovito.
Po potopu sem opazil, da se posamezne rastlinske vrste, ki so bile dotlej pomembne za človekovo prehrano, niso mogle obnoviti. Slišal sem Stvarnika, da je čiste živali, ki so se dotlej tako imenovale zato, ker so jih lahko uporabljali za daritve, naročil uporabljati tudi kot del človekove prehrane. Prav tako sem ga slišal, da je povzročil nekaj, česar dotlej ni bilo med človekom in živalmi. Strah! Živali so se začele človeka bati.
Videl sem, da nekaj ni v redu, ker so se ljudje takoj začeli naglo starati. Življenjska doba se je hitro krajšala. Začel sem ugotavljati, kaj je vzrok za to. Najprej sem menil, da je Stvarnik namenoma določil, da se človekova življenjska doba skrajša, vendar sem ugotovil, da je eden izmed vzrokov temu nov način prehrane. Zaradi novih podnebnih razmer se je vse spremenilo. Opazil sem, da je Stvarnik zaradi tega ustvaril nekaj nevidnega za človeško oko, da bi obdržal ravnovesje v naravi ter jo tudi v novo nastalih razmerah še naprej ohranil ustrezno za življenje. To so bili razne bakterije in drugi mikroskopsko majhen svet. Vse to mi je zelo hitro potem uspelo zlorabiti. Najprej sem začel kvariti naravne sokove, da je nastal alkohol, potem pa povzročil širjenje raznih bolezni.
Ker sem znova začel moralno uničevati človeka in mu želel povzročiti čim večje trpljenje, sem si vneto izmišljal načine, s katerimi bi mu skrajšal življenje in mu pripravil čim več bolezni. Zato sem začel spodbujati ljudi, da so jedli in pili to, za kar poprej sploh niso mogli pomisliti, da bi lahko bila hrana in pijača. Začel sem se ukvarjati s proučevanjem človekove presnove, potreb človeškega organizma, odzivov na pomanjkanje določenih snovi, rastlinskega sveta in našel množico za človeško prehrano koristnih in pomembnih rastlin, ampak tudi mnogo škodljivih za človeka – kar je bil pravzaprav moj cilj. Želel sem najti rastline in živali, ki bi kot prehrana človeku dajala občutek zadovoljstva, obenem pa bi ga uničevala.
V nekaj rodovih mi je uspelo razviti najbolj ubijalsko orožje za uničenje in pogubo človeštva. Skoraj tako močno gibalo, kakor je pohota. Tek!
Hrana je prenehala biti sredstvo za zadovoljitev potreb organizma po vseh potrebnih hranljivih snoveh, vitaminih in rudninah. Pravzaprav je to večini ljudi zadnje, o čemer razmišljajo, kadar gre za hrano. Hrana je postala ena največjih oblik telesnega zadovoljstva. Tebi je zdaj pri jedi pomembno samo dvoje. Da odpraviš občutek lakote in da pri tem uživaš. To, da tvoj organizem hrepeni po pravih sestavinah, ki mu omogočajo pravilno delovati, se razvijati, ohranjati zdravo stanje, se bojevati proti povzročiteljem bolezni, tebe sploh ne skrbi, niti ne razmišljaš o tem. Zato boš, kadar si lačen, brez razmišljanja pojedel vrečko čipsa. Odstranil si občutek lakote, zadovoljil si tek, organizmu pa nisi dal popolnoma ničesar koristnega. V bistvu si mu dal mnogo snovi, ki mu v pretiranih količinah še kako škodijo. Masti, strupe, sol…
Prav to pa je moj cilj. Zakaj? Ali si slišal za mutacije? Zdaj moram nekoliko poenostaviti biokemijo: mutacije so izrojevalne spremembe. Te so dedne. Še posebej zanimive so mi mutacije na mikro ravni. Tudi te so dedne… Ali še ne razumeš? Z vsemi temi smetmi in gnojem, kar sem ti ponudil za jed, dosežem, da se tvoje telo uničuje na mikro ravni. Tako nastajajo mutacije, ki zato, ker so vedno izrojevalne in pogosto dedne, skozi več rodov povzročijo, da je človeštvo danes videti takšno. Vse te bolezni, vse te telesne nenormalnosti so posledica moje tisočletne vztrajnosti pri vsiljevanju življenjskih slogov, ki te uničujejo. Ali mi še ne verjameš?
Tole je še en primer: Živali me ne zanimajo toliko, da bi se trudil z njimi. Poglej na primer jelene. Ali tigre. Ali katero koli drugo divjo živalsko vrsto. Kdaj si videl katero žival, da bistveno odstopa od povprečja? Ni rejenih živali. V primerjavi s človekom skoraj niso bolne. Vse posamezne živali znotraj svoje vrste so natanko takšne, kakršne naj bi bile. V vseh razsežnostih. Zakaj pa? Ker si nisem prizadeval, da bi jih prisilil jesti in piti, kar zanje ni naravno. Kdaj si videl jelena jesti meso? Ali si videl teči tigra tja, kjer je požar, da bi užival v dimu? Zdaj pa se ozri po živalih, ki jih je človek udomačil, da bi živele z njim in mu bile koristne. Človek, kateremu sem jaz vsilil prehrano, sedaj vsiljuje takšno nenaravno hrano živalim. Kaj je posledica? Rejenost, zmanjšana odpornost, krajša življenjska doba, izrojenost, bolezni… prav kakor pri človeku.
Ko sem videl, kolikšna je lahko človekova želja po uživanju v hrani, mi ga je uspelo navdihniti, da si izmišlja najrazličnejše in najbolj zapletene vrste pijač in hrane. Vse te specialitete so usmerjene samo na eno. Na uživanje. Kaj pa zdravje? Kdo pa še misli nanj? Dobro se počutiti in biti zdrav za človeka ni nič posebnega. Njegov cilj je uživati. Jaz sem mu to omogočil. Seveda za njegovo osebno pogubo. Za TVOJO osebno pogubo.
Bednik… ko bi le vedel, da ti je Stvarnik omogočil, da celo na tem uničenem planetu lahko živiš kakovostno. Okrog tebe raste na tisoče navidezno navadnih rastlin, ki so zmožne ustreči vsem potrebam tvojega organizma. Ker pa ti ne morejo dati toliko užitka, te zato sploh ne zanimajo. Ti želiš uživati v okusu – ni pomembno, iz česa izhaja.
MESO
Po potopu se je podnebje korenito spremenilo. Tečaja sta zaledenela, osrednji del planeta je postal vroči pas, zmerna pasova pa sta dobila nestanovitno podnebje. Zato ni bilo več rastlinskih vrst, ki so pomembne za človeka in so pred potopom njegovemu telesu priskrbele potrebno količino vitaminov, zlasti B12. Zato je Stvarnik dovolil človeku jesti meso »čistih« živali. Ko bi se človek držal Stvarnikovih navodil in meso oziroma živila živalskega vira, ki mu jih je dovolil jesti, uporabljal samo kot najnujnejše dopolnilo k dotedanji prehrani, bi se človekova življenjska doba samo neznatno skrajšala; meso namreč povzroča nekaj škodljivih posledic za človeški organizem, ki se jim v novonastalih razmerah ni dalo izogniti. Toda jaz sem vrhunski strokovnjak za pretiravanje. Videl sem, da je meso lahko škodljivo za človekovo zdravje in obenem zelo okusno ljudem. Zato sem ga čez nekaj časa postavil za glavni obrok, zelenjava pa je do danes ostala le kot priloga. Posebno sem si prizadeval spodbuditi uporabo tiste vrste mesa, ki jih je Stvarnik zaradi škodljivosti za človekovo zdravje prepovedal jesti. Denimo svinjino. Potem školjke. Rake. Stvarnik je zelo dobro vedel, zakaj naj človek ne bi jedel tega mesa, človek pa ne. Njemu je pomembno, da se izplača, čeprav škodi njegovemu zdravju, čeprav se hrani z mrhovinarji in »čistilci«.
V zvezi z dobičkonosnostjo in zdravjem sem v novejšem času dojel, da je okus mesa in njegovo barvo možno zboljšati z raznimi kemijskimi dodatki. Torej zaradi dobičkonosnosti sem napeljal ljudi, da žival izkoristijo skoraj v celoti. Slab okus neužitnih delov živali preprosto popravijo z raznimi barvami in dodatki. Njim je pač pomembnejše, da bodo oni dobro zaslužili, kakor pa to, kako bo ta kemija delovala na tvoj organizem. Glede na to je meni koristno, da ti ješ čim več raznih predelanih mesnin, ki so polne barv, konzervansov, raznih soli in drugih za tvoje telo škodljivih dodatkov.
Ampak tudi brez tega mi je človeška lakomnost in želja po velikem zaslužku omogočila meso narediti še posebno nezdravo. Človeka sem spodbudil, da se je začel ukvarjati z množično rejo živali izključno za prehrano. Napeljal sem ga nenaravno vplivati na razmnoževanje teh živali in jih nenaravno hraniti – z mesom. Resda v obliki živalske hrane, toda vendar z mesom. Tudi farme so moja zamisel. Ker živali živijo v takšnih nenaravnih razmerah brez nujnih življenjskih možnosti, so zelo nagnjene k boleznim. Zato so rejci prisiljeni hrani dodajati množico zdravil. Poleg tega zaradi hitrejšega dobivanja teže in čim hitrejšega zaslužka uporabljajo razne hormonske pripravke. Ali ti moram posebej poudariti, da vse, kar poješ, močno vpliva na tvoj organizem? Kaj misliš, zakaj je človekov »slepič« zakrnel? Zaradi evolucije? Ne. Jaz sem to povzročil.
Vidiš, da sploh ne razmišljaš, da je vse to, kar danes imaš za normalno prehrano, v bistvu sredstvo, s katerim te jaz namenoma spravljam v nesrečo in z njim povzročam tvoje trpljenje. Prehranske navade, ki sem jih vsilil, so tako močne, da večina ničesar ne spremeni niti tedaj, če zaradi tega zboli. Niti tedaj ne, ko zvedo, kaj je povzročilo njihovo bolezen. To pripiše čemu drugemu. Na primer naključju. Največje število ljudi svoje bolezensko stanje pripiše staranju, normalnim naravnim potekom, toda nikakor ne svojim življenjskim navadam.
SLADICE
Stvarnik je človeku priskrbel vse, kar potrebuje za življenje, in mu omogočil v tem tudi uživati. Ko sem videl, da je človekova najljubša hrana sadje, sem dojel, da je tako zaradi sladkega okusa. Človek ima rad sladko. Zakaj mu še jaz ne bi omogočil jesti sladko? In ga tako počasi in zanesljivo uničujem. Kaj meniš, kdo si je izmislil današnji jedilnik? JAZ, seveda. Ko sem te napeljal, da ob tistem, kar imenuješ »dobro kosilo«, že preobremeniš svoj organizem z nepotrebnimi in škodljivimi snovmi in ga prikrajšaš za tisto, kar resnično potrebuje, mi niti na konec pameti ne pride, da bi se pri tem ustavil. Jaz sam zelo temeljit.
Zate sem si izmislil še eno pogubo. Sladice. Zakaj bi obrok končal z zaužitjem nekaj sadja, če pa sem si jaz zate izmislil mnogo bolj okusno in nezdravo rešitev?
Pecivo! Zveni dobro, mar ne? Ampak ali ti tole tudi zveni dobro? Nasičene maščobe, predelani sladkor, kemija, prazne kalorije…
Če vendarle želiš jesti sadje, nimam nič proti, toda jedel ga boš na moj način. Zakaj bi jedel samo jagode? Bolje bo, če se doda malo pene ali smetane in še sladkorja… Zakaj bi jedel drobna grda jabolka, ki jih je načel črv? Kupovati moraš samo tista debela, lepa, popolnega videza... ki jih črv še pogledal ne bi. Srečo imam, da v gospodinjstvu ni možnosti za kemijsko analizo takšnih jabolk in drugega sadja.
Zakaj bi pil navadno vodo? Boljše je, da piješ dober gazirani sok. Lahko tudi sadni. Celo z dvajsetodstotnim deležem sadja. Obogaten z vitamini.
Ampak tukaj še zdaleč ni konec.
Čokolade, bomboni, sladoledi, pudingi… množica v ustih prijetnih, a organizmu popolnoma ničvrednih in škodljivih snovi. To je tisto, s čimer sem dosegel, da si z velikim zadovoljstvom pripravljaš bolniško posteljo. Toda popolno zadovoljstvo mi pomeni, kadar prave in kakovostne obroke za svoje otroke zamenjaš prav s sladicami in jim dovoliš neovirano uživati v tem. In sicer prav tedaj, ko je to najbolj škodljivo za njihov razvoj. Lahko bi ti govoril o posledicah tega, vendar ti ne želim dati povoda, da bi meni in svojim otrokom prikrajšal veselje, ki nam prinašajo sladice.
REJENOST
Poglej malo okoli sebe. Nič posebnega? Jasno, saj si se na to navadil. Tebi je normalno, kakšnega videza je današnji človek. Po zaslugi raznih predsodkov, ki sem jim vpeljal v zvezi s tem, se ima za normalno, kakšen je videti človek, njegovo zdravstveno stanje in njegove sposobnosti, bolje rečeno omejitve. Kateri predsodki? Predsodek, da je meso glavna hrana, da je sramotno ukvarjati se s športom po tridesetem letu in popolnoma nesprejemljivo, če jih imaš več kakor petdeset. Predsodek, da se je normalno zrediti po poroki, da si toliko bolj bolan, kolikor si starejši, da je debelost samo še en sprejemljiv človekov videz… Vidiš, vse to so predsodki, vendar jih je še veliko. Predsodki, ki MI jih je uspelo ustaliti pri ljudeh.
Poseben uspeh sem dosegel pri uničevanju človeškega organizma s čezmernim uživanjem v hrani. Ker poznam vse škode, ki jih lahko prizadenem človeku, če mu povzročim rejenost, si ga vztrajno prizadevam pripeljati v to stanje.
Ker vem, da je Stvarnik prepovedal ljudem jesti salo in mast, mi je uspelo prav ta del živali narediti, da je najbolj priljubljen, najdonosnejši in najokusnejši. Zlasti danes. Oglej si sestavo raznih salam in klobas. Največji del je mast.
Maščobe se takoj skladiščijo v tvojem organizmu kot rezervni vir energije, ki pa je nikoli ne boš potreboval, saj sem ti spet JAZ vsilil takšne življenjske navade, da je skoraj sploh ne potrebuješ. Razen za žvečenje in ležanje.
S polnjenjem tvojega organizma z maščobami te zelo počasi in mučno uničujem. Ali misliš, da gre le za to, da se tvoj videz začne spreminjati? Samo za to, da postajaš tako smešnega, grdega in nerodnega videza? Moram ti povedati, da tako, kakor si videti zunaj, približno tako je z zadevami tudi na mikro ravni v tvojem organizmu – zelo slabo in grdo. Obremenjujem tvoj krvni obtok, srce. Kolikor bolj si rejen, toliko manj si se zmožen gibati, kar potegne za seboj mnogo tegob. Tvoje srce slabi; namesto da bi črpalo z vso močjo, to nadomešča s hitrostjo. Zato si vse bolj utrujen in vse manj sposoben. Povečujem ti tveganje možganske ali srčne kapi, ker ti žile polnim z apnom in holesterolom. Zadošča drobec holesterola, da ti zamaši eno samo krvno žilico, in srčna ali možganska kap je tu. Z rejenostjo ti uničujem hrbtenico, sklepe…
Zaradi prevelike uporabe sladkorja in maščob ter skladiščenja maščobnega tkiva tvoj organizem postaja vse manj zmožen uravnavati raven sladkorja v krvi. Tako dobiš možnost zboleti za sladkorno boleznijo, zaradi katere te spet lahko pripeljem do raznih tegob in celo do popolne oslepitve. V neštete vrste trpljenja te spravljam s pomočjo tvojega teka. Začnejo se s preveliko potrebo porabe denarja, ki jo zahteva tvoj tek, zato pa moraš čezmerno delati, kar ti povzroča stres, zaradi katerega nastajajo dodatne bolezni in tegobe. Ali torej vidiš, kaj sem naredil s tvojim tekom? V nesrečo sem spravil tebe in nje, s katerimi imaš spletene tesne vezi… Zaradi česa pa? Ker ne moreš nadzorovati svojega teka. Popolno, mar ne?
VAJE
Vzemi dva avtomobila. Z enim se vozi vsak dan in ga redno vzdržuj, drugega pa pusti pri miru nekaj let. Kaj misliš, kateri bo po desetih letih v boljšem stanju? Ali misliš, da tisti, ki je stal? Ki je bil malo rabljen? Varaš se. Ta bo zaradi neuporabe propadel. Potek rjavenja, vlaga, prah in sonce mu bodo počasi uničevali pomembne dele. Avtomobil je narejen za delovanje.
Popolnoma enako je s tvojim organizmom. Ta je ustvarjen za gibanje. Mirovanje ga uničuje. Niti slutiti ne moreš, katere skrajne možnosti ima človeško telo. Še zdaleč ne dojemaš, kaj vse zmore. Danes je nekaterim ljudem uspelo razviti samo posamezne sposobnosti in jih pripeljati do zavidljive ravni, toda človeško telo je zmožno za popolnost na vseh področjih obenem. Jaz pa si prizadevam, da do tega nikoli ne pride. Človeško telo mi je uspelo narediti toliko krhko in slabotno, da sem ga ob koncu srednjega veka spravil do tega, da je doseglo povprečno le bednih tridesetih let. V največji meri zaradi slabe prehrane, potem pa tudi zaradi bodisi nezadostnega ali pa pretiranega telesnega napora.
Dojel sem, da so nekateri telesni deli zaradi neuporabe nagnjeni k počasnemu propadanju in celo umiranju. Zaradi tehnološkega napredka in iznajdbe orodij in pripomočkov ne morem več človeka toliko uničevati s čezmernim delom ob neustrezni hrani, zato sem se odločil cilj doseči z drugo skrajnostjo. Z nedejavnostjo. Vpeljal sem že omenjene predsodke, zaradi katerih so telesne vaje smešne in nepotrebne, neprivlačen videz pa znosen. Človeške dejavnosti sem zmanjšal na najmanjšo možno mero. Niti zamisliti si ne moreš, koliko boleznim in nelagodnostim te izpostavljam na ta način. Koliko te na ta način onesposabljam in omejujem. Le poglej, kako preprosto se je rediti: samo ješ in ničesar ne delaš. Sediš, počivaš, ne giblješ se, ne izpostavljaš se naporom. Zaradi prijetnega občutka, ki ga imaš pri tem, sploh ne razmišljaš, da mineva čas. Ko pa dojameš, da si zato najprej videti slabo, potem si zato tudi bolan, se začneš bolestno zavedati vsakega odpovedovanja hrani in opuščanja vsakega napora, da bi skuril presežek moči. Jaz te bom seveda prepričal, da je zate najbolje sprijazniti se s stanjem, v katerem si, kakor pa potruditi se, da boš videti bolje in boš bolj zdrav.
DELO
Kdo danes sploh razmišlja o začetku človeštva, kakor je opisan v Svetem pismu? Samo zelo malo ljudi. Nauki v njem so jasno podani, ampak od človeka se zahteva, da osebno razmišlja in sklepa. Stvarnik si je tako zamislil zato, da bi v Svetem pismu odkriti nauki čim močneje in veličastno ostali vrezani v človekov um in tako postali del njegovega značaja.
Kdo sploh razmišlja o vrtu in o tem, zakaj je Stvarnik ljudi postavil ravno tja? Zakaj jim ni naredil stavb, ulic, avtomobilov…?
Temelje človeštva in človeških navad, ki jih je Stvarnik postavil ob stvarjenju, mi je uspelo popolnoma razvrednotiti. Zakonsko zvezo in dan počitka sem že omenil. Toda človeku mi je uspelo odvzeti tudi blagoslov, ki mu ga je Stvarnik namenil z delom. Jaz sem besedi »delo« dal slabšalni prizvok. Delo, ki ga je Stvarnik osmislil za človeka, je bilo sredstvo za njegov stalni razvoj, vir doseganja novih spoznanj in spretnosti, popoln način za razvoj človeške ustvarjalnosti in možnost za izkoriščanje neštetih darov, ki vam jih je Stvarnik dal. To sem vam moral odvzeti. Tako sem še bolj zavrl vaš napredek.
Pomembno je bilo, da sem te spravil v katero koli skrajnost. Ali da preveč delaš in tako zapostaviš vse tisto, kar je zares pomembno, s Stvarnikom vred, ali pa da te napeljem k lenarjenju in brezposelnosti, da bi tvoj nezaposleni um zasedel z najrazličnejšimi mislimi in zamislimi. Povej mi, kdaj si nazadnje slišal za katerega poljedelca, da je homoseksualec? Kdaj si katerega poljedelca videl, da je rejen in se težko premika? Seveda se trudim, da obstaja tudi kaj takšnega, toda nikogar, ki zares dela, nikoli ne morem napeljati k takšnim sprijenostim, kakor lahko tistega, ki ni dovolj telesno dejaven.
Največji uspeh sem dosegel s podžiganjem človekove težnje po selitvi v velika mesta. Zaprl sem ga v stanovanje in ga obdal z asfaltom, njegovo ustvarjalnost pa sem spravil na izmišljevanje zadovoljstev, ki mu jih omogoča presežek prostega časa. Televizija, splet, hrana, izhodi, hrana, ponočno druženje, hrana, dolgi sprehodi po mestih, ki so polna smoga…
Na mojo nesrečo pa Stvarnik v mnogih prebuja željo po naravnem delu kot sredstvu za sprostitev. Zato si kupujejo manjše sadovnjake, v katerih se razbremenijo od vsakodnevne ihte, s katero jih zasužnjujem. Toda večina ostaja pri načelih in življenjskem slogu, ki sem jim jih JAZ vsilil. Ta načela in življenjski slog pa povzročajo veliko duševno obremenitev. Samo jaz v popolnosti vem, kako to vpliva na tvoje telo.
TOBAK
Malo se moram vrniti k mesu. Oglej si še eno nasprotje, ki je povezano z njim. Videl boš, da človeška neumnost zares nima mej. Meso je treba konzervirati, da bi daljši čas ostalo uporabno. Poleg današnje obilno navzoče kemije je bil najstarejši način obvarovati meso pred kvarjenjem – dimljenje. Tega sem se jaz spomnil v davnini. Zakaj ljudje dimijo meso? Da ga ne bi napadale muhe in škodljivci, mar ne? Ali si se vprašal, zakaj se muha ne dotakne dimljenega mesa? Jaz ti bom povedal: ker je to zanjo – strup! To pa je strupeno tudi za človeka, ker pa ga ne umori takoj, se je zmožen z njim zastrupljati več let, preden umre za posledicami takšnega zastrupljanja. In sicer za rakom na debelem črevesu, ki je naravnost posledica uživanja dimljenega mesa in podobnih živil. Ali vidiš, da ima navadna muha več pameti kakor ti? Ko sem sčasoma dojel, da je dim zelo poguben za človeka, sem si zastavil cilj izkoristi to njegovo neumnost tako, da ga bom naučil uživati v dimu.
Moram ti priznati, da je tudi meni kaj takšnega bilo videti precej neumno, potem pa sem se spomnil, da imam opravek samo s človekom. Njemu lahko vsilim, kar koli želim.
Dojel sem, da bi neko zelo strupeno rastlino lahko naredil za vzrok mnogega trpljenja za človeka. Tobak. Zaradi nekaterih sestavin lahko deluje pomirjevalno. To pomirjanje pa se lahko primerja s tistim, ko te položijo v ležeči položaj, te zvežejo, umirijo… in ti potem na vrat spustijo giljotino! Tako tudi tobak, ena snov te pomiri, potem pa ti okoli štiri tisoč drugih sestavin zelo počasi uničuje organizem. Tako počasi, da vzrokov svojih neozdravljivih bolezni ne boš pripisal tobaku, marveč nesrečnemu naključju. Ali še bolje, Stvarnikovi kazni.
To je moja priljubljena strategija blatenja, poniževanja in omalovaževanja Stvarnika. Sam se odločiš uničiti svoje zdravje, sam se pripelješ do roba smrti. Zaradi sebičnega zadovoljstva, ki ga imaš pri uživanju s tobakom, zboliš in prizadeneš trpljenje in bolečino tudi ljudem, ki jim gre zate. Svojim otrokom, ženi, staršem… Potem umreš in spraviš v trajno nesrečo svojo družino, nato pa vsi začnejo obdolževati Stvarnika, ker je dovolil, da so otroci ostali brez enega roditelja, ker je dovolil, da je umrla tako »čudovita« oseba, kakršna si ti. Če s tem ni bi dosegel želenih ciljev, bi me gotovo prevzela tudi zavist, ker mi nihče ni dal priznanja za mojo nadarjenost.
Ko bi obstajal vrhunec človeške neumnosti, potem bi zagotovo bilo to. Ljudje v glavnem vedo, da je nikotin sam po sebi zelo močan strup. Vedo celo, da ga uporabljajo kot insekticid. Zelo dobro znajo brati opozorilo na škatlici cigaret, ki jih opozarja na škodljivost za zdravje, na mučno smrt… Toda kakor sem že dejal, gre samo za človeka.
ALKOHOL
Ko sem prvič videl, da je človek po pitju prevretega grozdnega soka prišel v stanje, v katerem ni mogel več popolnoma gospodariti svojemu umu, da so njegove telesne sposobnosti precej zmanjšane in postaja dovzetnejši za moje namige, mi je postalo jasno, da je to zame zelo dobra priložnost.
Pravzaprav obilo priložnosti! Z opravljanjem poskusov na človeku, tako da sem ga spodbujal spiti čim več alkohola, sem spoznal mnogo škodljivih posledic za njegov organizem. Najpomembnejša je bila tista škoda, ki je nastajala v njegovih možganih. Kolikor več alkohola spije, toliko manj moči ima za upiranje meni. Posebno dobro pa je to, da zelo hitro postane zasvojen z njim. Poleg tega so njegova jetra stalno obremenjena, zaradi česar se nepopravljivo poškodujejo in kmalu nastopi mučna smrt.
V novejšem času mi je posebno pomembno z raznimi dozdevnimi znanstvenimi dokazi pokazati ljudem, da so alkoholne pijače v bistvu zdrave in kako jih je treba uporabljati. Denimo pivo in vino. Sicer drži, da je nekaj snovi iz grozdja in hmelja zdravo za človeški organizem, vendar je vse skupaj nepomembno v primerjavi s škodo, ki jih druge snovi povzročajo v organizmu, in s škodo, ki jo jaz lahko prizadenem pijanemu človeku.
Toda preden takšen človek umre, ga precej dobro izkoristim, da zagrenim življenje njemu in njegovim bližnjim. Začnem ga nagovarjati, da je nasilen z njimi, povrh tega pa naj ves zaslužek zaradi zasvojenosti porabi za alkohol namesto za dejanske življenjske potrebe. On pa seveda svoje nesreče ne bo pripisal alkoholu…
MAMILA
Našel sem rastline, ki so še bolj strupene kakor tobak. Z razvojem nemorale in neobzirnosti mi je po zaslugi kemije uspelo navesti ljudi, da svoj zaslužek temeljijo na človeški smrti. Če mi je uspelo človeka napeljati k uživanju v čem tako nenaravnem, kakor je dim, sem vedel, da ga bom lahko zapeljal k mnogo hitrejši obliki samomora. Pogoj je, da bo užitek večji. In tudi je večji. Večja pa je tudi moja oblast nad takšno osebo.
Zlahka sem napeljal človeka, da iz stanja groze, v kateri živi zdaj po zaslugi mojega neutrudnega prizadevanja, trenutno kratkotrajno olajšanje poišče v užitku in blaženosti, ki mu ju ponuja mamilo. Seveda ne razmišlja o svoji zasvojenosti, a še manj o tem, kaj se zaradi uporabe mamila dogaja v njegovih možganih, da bi se tako počutil. Vsi mislijo, da bo prenehal. In res preneha, ko umre.
Toda pred tem… trpljenje. Obilo trpljenja. Zanj in za njegove bližnje. Kraje, laži, prevare, umori, bolezni, duševna bolečina…
BLODNJAK
Doslej si lahko dojel, da si, kar se tiče svojega zdravja, v zelo zapletenem blodnjaku. Izhod obstaja, vendar si se navadil na razmere v blodnjaku. Imenuješ ga normalno življenje. Za mnoge bi pomenilo skorajšnjo pogubo, če bi prišli iz blodnjaka, v katerega sem jih spravil. Vsaj jaz sem naredil, da je tako videti. Ob podžiganju človeške neobzirnosti je izhod iz tega blodnjaka vse teže in teže najti.
Neobzirnost sem pripeljal do te stopnje, da so ljudje zaradi svojega zaslužka popolnoma prenehali razmišljati o posledicah, ki jih ima njihov način zaslužka na druge. Najočitnejši primer sem že omenil, ko sem ti govoril o mamilih, ampak tudi na drugih področjih je podobno, le s to razliko, da ljudi ne peče vest, saj je človek vse to dovolil s svojimi zakoni. Vzemi samo pridelovalca tobaka. Ali meniš, da razmišlja, koliko ljudi je s svojim pridelkom ubil zaradi pljučnega raka ali možganske kapi? Ali misliš, da se ima za trgovca s smrtjo? Seveda ne. Navsezadnje pa je nagnjen k obsojanju preprodajalca mamil, ne da bi dojel, da sam dela prav enako.
Vzemi pridelovalca vina ali druge alkoholne pijače. Ali razmišlja o tem, koliko ljudem prireja zasvojenost in prezgodnjo smrt, koliko ljudem povzroča pravo trpljenje v družini zaradi pijanosti in posledic, ki jih to prinaša? Ne razmišlja. Niti malo. Če pa že začne razmišljati, sam jaz tisti, ki njega in pridelovalca tobaka pomirjam z mislijo, da nikogar ne silijo to uporabljati, zgolj služijo za svoje življenje. Tako se s svojimi mislimi ustavita najpozneje pri svojem zaslužku.
Zaslužek prav tako sili živinorejca hraniti živali z zelo nezdravo hrano, da bi čim prej postala dovolj težka in mu tako zmanjšala stroške za rejo. Ne boji se niti čezmernega odmerka zdravil, da bi zaščitil svojo naložbo, niti uporabe hormonskih niti raznih kemijskih pripravkov, da bi bil njegov dobiček čim večji. Zdaj že sklepaš, da niti on ne razmišlja o posledicah na ljudeh, ki se hranijo s takšnim mesom. Med preštevanjem denarja, ki ga je dobil, niti najmanj ne razmišlja o težavi zaradi rejenosti in raznih bolezni, ki jih imajo drugi zaradi njegovega zaslužka. Če ga spodbudim to delati, mu spet jaz usmerim misli, da ne razmišlja o posledicah, ki jih povzroča.
Nič bolje ni s pridelovalci sadja in zelenjave. Njihov cilj je popolnoma enak. Zaslužek. Denar. Če naj pridelovalec poškropi sadje ali zelenjavo z raznimi pesticidi tudi desetkrat, se tega ne boji. Želi samo, da bo njegov pridelek od sajenja do trgatve ali žetve pripravljen za prodajo. Z izrazom »pripravljen« razume, da je lepega, za prodajo primernega videza. Čas, ki mora miniti od obdelovanja rastline s pesticidom do njene uporabe, je odrinjen v ozadje. Ta se toliko manj spoštuje, kolikor manj je oseba strokovna. Tako vsi ti pesticidi – strupi za varovanje rastlin pred boleznimi, škodljivci in plevelu – začnejo učinkovati v človeškem organizmu in povzročajo različne najnevarnejše bolezni. Kdo pa o tem še razmišlja, ko je prejel denar za ves vloženi trud? S skrbjo za zaslužek mi popolnoma uspeva zadušiti občutek krivde zaradi zastrupljanja drugih.
Kaj misliš, ali bo pridelovalec tobaka hotel oditi iz blodnjaka, ko bo spoznal, kolikšen zaslužek mu prinaša kljub smrti, s katero trguje? Ali bo pridelovalec alkohola prenehal svoje početje, ko bo videl pijanca, ki zmrzuje v jarku? Ali bodo živinorejci, poljedelci in sadjarji skrbeli za zdravo rejo in pridelovanje, če se jim bo zato zmanjšal zaslužek? Ne bodo! Z denarjem in zaslužkom pomirjam glas vesti.
Industrija. Takoj pomisliš na množico zaposlenih. Zdaj si pa zamisli, da na lepem zaprejo tobačno industrijo. Koliko ljudi bi ostalo brez zaposlitve? Pa mesna industrija? Potem industrija za pridelavo sladkarij, alkohola… Ali ti je zdaj jasno, zakaj govorim o blodnjaku?
Sprašuješ se, kateri izhod je možen. Na moje veselje ga za mnoge ni. Uživanje raznih nenaravnih in organizmu škodljivih snovi je postalo nekaj tako običajnega, da nihče sploh ne razmišlja, da bi se temu odpovedal. Danes je popolnoma normalno jesti nezdravo pecivo, piti alkohol, kaditi, jesti meso. Tudi tisto majhno količino zelenjave in sadja, da katerega pridejo, sem se potrudil zaslužka željne pridelovalce spodbuditi, da so ga pridelali že zastrupljenega. Saj že slutiš odgovor, mar ne? Da bi se izognil vsem mojim pastem, bi se moral vsemu temu odpovedati in si sam pridelovati hrano. Toda kdaj boš potem buljil v televizor, preiskoval po spletu? Kdaj boš počival? Kdaj boš zaslužil dovolj, da boš dohajal usmeritve, ki sem jih postavil predte?
Ali je izhod? Je. Ampak ti nočeš iziti. Odločaš se živeti tako, kakor sem JAZ določil. Jedel boš tisto, kar sem ti jaz vsilil jesti, pil boš tisto, kar sem ti jaz vsilil piti. Sprejel boš življenjske sloge, ki sem si jih jaz zate izmislil. Umrl boš bolan, kakor sem si jaz zamislil, da naj umreš.
Zdaj pa sva prišla do najzanimivejšega dela. Do zdravil. Da, za mnoge bolezni, ki sem jih tako povzročil, obstajajo zdravila. In sicer učinkovita. Ali meniš, da ti jih bo kdo podaril zaradi nesrečnega stanja, v katero si prišel, ko si zbolel? Ne bo. Prodal ti jih bo, če boš imel dovolj denarja. Dojel si že, da je moje najboljše orožje za uničevanje človeka – drug človek. Človeka mi je uspelo pripeljati do takšnega stanja, da lahko brezsrčno gleda otroka umirati od hude bolezni, ker njegovi starši nimajo denarja, da bi kupili zdravilo, ki ga ima. Sprašuješ: Kako je možno, da kdo, ki ima zdravilo ali znanje, s katerim je možno rešiti življenje, lahko zahteva denar za to? Ali naj ljudje ne bi pomagali drug drugemu? Pusti te Stvarnikove ideale. Ali si pozabil na moj vpliv? Ali misliš, da bi bil ti boljši, ko bi bil na njegovem mestu?
Toda na tvoje zdravje ne vplivam samo s tem, kar vnašaš ali ne vnašaš vase. Imam še druge načine, na katere te uničujem.
OKOLJE
Dolgo nisem razumel, zakaj je Stvarnik v svoji besedi napovedal, da bo sonce v poslednjem času močneje peklo. Zdaj pa vem. V svoji milosti je Zemljo po potopu ovil v ozonski ovoj, s čimer njo in njene prebivalce ščiti pred škodljivim sevanjem. Po napredku tehnologije pa sem opazil, da se Zemlja iz nekega razloga vse bolj segreva. Kmalu mi je bilo jasno, da plin freon, ki je popolnoma nedejaven v spodnjih delih ozračja, v njenih zgornjih delih uničuje prav ta ozonski ovoj. Takoj sem začel spodbujati ljudi, naj freon uporabljajo na najrazličnejše načine – od potisnih plinov v raznih pršilih do hladilnih naprav.
Ko je človek odkril, kaj je naredil, sem bil že precej zadovoljen, škoda pa se ni dala več popraviti. Niso pomagali niti razni sporazumi, ki so jih podpisovali predstavniki raznih držav, ker mi je uspelo vplivati na glavne onesnaževalce ozona, da zaradi koristi svojih držav in zaslužka njihovih prebivalcev ne podpišejo sporazuma o zmanjšanju emisije škodljivih plinov.
Z vsakim poskusom dosežem velik uspeh v tem, da prav s človekovim delovanjem povzročim, da je njegovo življenje zelo mučno.
Ali mi je v zvezi z okoljem sploh treba govoriti, v kakšnem brezupnem stanju je planet, na katerem živiš?
Zaradi moči in denarja je bila razvita jedrska energija. Sama po sebi ni slaba. Izplača se, toda z radioaktivnimi odpadki bom uničil množico ljudi, ki bodo živeli pozneje. Ne zaradi same škodljivosti, temveč zaradi malomarnega odlaganja, ki se opravlja malomarno in s podkupovanjem. Z izpušnimi plini in velikimi industrijskimi obrati, ki v zrak izpuščajo velike količine dima, sem dosegel, da vdihavaš zelo škodljiv zrak. Tudi voda, ki jo onesnažuje ta silna industrija s svojimi odpadnimi vodami iz mest, je vse manj primerna za življenje. Moj cilj je uničiti vse zaloge pitne vode. In sem na zelo dobri poti, da bom to dosegel. Mislim le, da mi Stvarnik ne bo dal dovolj časa za to.
Toda smrt, strah in trpljenje lahko sejem še na druge načine. Na primer s cunamiji. Na področjih, iz katerih je bila izčrpana nafta, v globokih slojih Zemlje ostajajo praznine. Četudi jih poskušajo napolniti z vodo, ne morejo držati tektonskih plošč nad sabo. Medtem ko se ti na Zahodu mirno voziš s pomočjo snovi, ki je držala te tektonske plošče na svojem prostoru, je pred kratkim umrlo dvesto tisoč ljudi. Čudovito, mar ne? Poleg lukenj v ozonskem ovoju in onesnaženja ozračja se temperatura na Zemlji nepovratno dviga. Kaj se bo zgodilo? Tečaja se bosta stalila. Ledeniki prav tako. Morska gladina se bo dvignila. Množica mest bo potopljenih. Ali so njihovi prebivalci v skrbeh zaradi tega? Njihove misli zasedam s stotinami drugih stvari, tako da na to katastrofo sploh ne mislijo. To pa tudi je moj cilj. Kolikor manj bodo pripravljeni nanjo, toliko več jih bo uničenih.
Vesoljno ogrevanje nameravam še bolj pospešiti z izzivanjem gozdnih požarov in uničevanjem gozdov z izsekavanjem dreves, zaradi česar bo Zemlja postajala vse bolj topla in vse manj primerna za življenje. Poleg tega si neutrudno prizadevam na različne načine povzročiti tudi velike okoljske katastrofe. Prevrniti tanker! Moja priljubljena igra. Ves okoljski ustroj tega področja postane nepovratno poškodovan. Potrebna so desetletja, da bi se samo ublažile posledice takšne škode.
Razlog za moj uspeh doseganja svetovne katastrofe, kakor gotovo že domnevaš, leži v uspešnem preračunljivem upravljanju s posamezniki. Začnem te podžigati najprej, da malomarno odvržeš najlonsko vrečko ali prazno baterijo, pa vse do tega, da razne kemikalije zliješ v kanalizacijo ali kar na zemljo in podobno.
Izhod? Ni ga! Stvarnik je to pred davnimi časi vnaprej videl in napovedal takšne razmere. Moj cilj je na robu izpolnitve. Mreža za uničenje človeštva je popolnoma razpeta. Ti pa si v njej. Tokrat – zavestno. In ne moreš oditi iz nje. Ne želiš iziti.
MODA
Prednost imaš spoznati največjega modnega ustvarjalca vseh časov. Mene! Sprašuješ se, zakaj naj bi jaz skrbel za modo. Zato ker je edinstvena možnost, da uničujem človeka hkrati na področju morale in zdravja. Opazil boš, da je obleka vse manjša in manjša. Da je vse krajša in krajša. Ne, ni to zaradi vesoljnega ogrevanja, marveč zaradi mojega postopnega uvajanja skrajne nemorale. Ljudi, ki ustvarjajo obleko, spodbujam, da združijo izzivalno nemoralo z zelo nezdravo in nepraktično obleko in obutvijo.
Človek je sčasoma postal zelo krhkega zdravja, zato ga je precej preprosto narediti bolnega in onesposobiti s samim načinom oblačenja. Zlasti ženske. V ženski obleki in obutvi imam nekoliko posebno modernih (beri: nezdravih) detajlov. Kratke majice, tangice, visoke pete, kratka krila… Kaj misliš, kaj je razlog pogostih okužb, neplodnosti, vnetja sečil, išiasa, poškodbe hrbtenice, stopal in drugih bolezni pri ženskah? Da, prav obleka, ki jo načrtujem zanje. Zlasti si prizadevam na ta način zapeljati najmlajše. Čim bolj zgodaj se začnejo tako oblačiti, tem prej bodo začeli in dlje bodo morali trpeti.
Poleg tega da ženske na ta način tudi same padajo na področju nemoralnosti, že tako s testosteroni, hormoni in predsodki prežete moške pripeljem v stanje zmanjšanega nadzora nad svojim ravnanjem in mislimi ter jih napeljem k pohotnosti. To mi je posebno pomembno, ker Stvarnik takšno ravnanje obravnava enako kakor prešuštvo. Tako moške in ženske spravim pod Stvarnikovo obsodbo.
Pri tem mi je bil velika pomoč uspeh, ki sem ga dosegel, ko sem povzročil, da moški ne posvečajo dovolj ljubezni in pozornosti svojim ženam. Ženske sem spodbudil k mislim, da je prav oblačenje najboljši način, s katerim lahko pritegnejo pozornost nase. Seveda mnogo teh nesrečnic niti ne ve, katero pozornost v bistvu zbujajo. Vsako možno razen tiste, ki jo želijo.
Moda pa ni samo obleka. Moderno je biti zagorel, mar ne? Lepše je biti zagorel kakor bel. Če malo pomislim, bi človeška neumnost utegnila imeti nekaj vrhuncev. Eden izmed njih bi bil tudi ta. Ljudje vedo, da je pretirano sončno sevanje škodljivo, vedo, da na ta način koža postaja hudo poškodovana. Poškodujejo jo žarki UV-A in UV-B. Vedo, da se koža zelo hitro stara zaradi pretiranega izpostavljanja soncu. Vedo, da je ozonski ovoj vse tanjši in tanjši ter je vse našteto zaradi tega nekajkrat bolj škodljivo. Ampak tisto, česar mnogo ljudi ne ve, je to, da jih sonce lahko dobesedno ubije. In sicer z zelo mučno smrtjo. S smrtjo zaradi pogubnega melanoma ali kožnega raka.
Ker sem z modnimi usmeritvami vsilil zagorelo polt, ljudje želijo biti zagoreli, ne glede na posledice. Koga še skrbi za prirojeno znamenje? Tudi te naj se sončijo. Te pa ne marajo sonca, nočejo se opeči. Zelo hitro kaznujejo, pogosto z majhno možnostjo okrevanja. Tisti trenutek, ko ti je prirojeno znamenje postalo sumljivo, si že lahko poln razsevkov. Ostanek časa preživim z užitkom, ko te opazujem, kako preklinjaš sebe zaradi svoje neumnosti, saj je to v bistvu pohvala moji nadarjenosti in uspešnosti.
Toda modne usmeritve se ne nanašajo samo na videz in oblačenje. Usmeritve, ki jih jaz oblikujem, gredo dalje. Modna usmeritev je avtomobil, mobilnik, računalnik, prenosnik, motorno kolo. Sprašuješ se, kako je lahko avtomobil škodljiv. Ali ni to danes nekaj nepogrešljivega kakor druge naštete stvari? Je, ampak ni nujno nepogrešljivo, vendar je to danes nekaj, kar si redki lahko privoščijo brez zadolževanja.
Moj cilj je, če si zbrano bral, da te nekoliko zaposlim z raznimi obveznostmi, da sploh ne pomisliš na pravi življenjski smisel in občestvo s Stvarnikom. Zaradi tega za cilje postavljam zelo drage modne usmeritve, ki se jim ne moreš upreti, ker jih želiš hoditi v korak z njimi. Ti pa te silijo, da se zadolžiš. Le zakaj si ne bi omislil kaj malo boljšega in lepšega, če se že zadolžuješ? Nekaj kakovostnejšega. Pa kaj zato, če ti to ni ravno nepogrešljivo. Živi se samo enkrat. Naj te vidijo prijatelji. Naj ti zavidajo. Zato te spodbujam, da se vse bolj zadolžuješ in si kupuješ vse dražje in bolj razkošne stvari. S tem pa dosežem dva cilja. Najprej te toliko zasedem s čezmernim delom, da bi lahko odplačeval obroke posojila, v katero sem te zapletel, da je zanesljivo, da za Stvarnika ne boš določil dovolj in celo niti malo časa. Ni mi treba omenjati, da boš zaradi pomanjkanja časa zapostavil sebe in svojega zakonca. Zlasti otroke, če jih imaš. Dovolil boš, da ti jih bom JAZ vzgajal. S televizijo, z računalniškimi igrami, s spletom… Po drugi strani pa boš zaradi stvari, ki si si jih privoščil, postal ponosen in ošaben, tako da mi je tudi s te plati zagotovljeno, da se ti Stvarnik ne more približati, prav tako se niti ti ne moreš Njemu.
Negovanje resnične skromnosti, na katero je prišel Odkupitelj pokazat kot zanesljivo zaščito pred menoj in omogočit pristop k Stvarniku, sem v tej moderni dobi uspešno predstavil kot značajsko hibo, kot lastnost, ki je značilna za zaostalega človeka.
Ampak ti ne želiš, da bi ljudje tako mislili o tebi. Želiš biti moderen. Biti nekdo. Jaz ti bom pri tem pomagal, pomagal ti bom z vso vnemo. Zakaj? Ker te želim narediti zanesljivega potnika v osebno pogubo.
Modne usmeritve… to je preračunljivo ravnanje, s katerim svet zanesljivo in trdno držim v svoji pesti. Ali vidiš, kako globoko si vpleten v tisto, kar sem jaz zate premišljeno ustvaril? Ali misliš, da se lahko izvlečeš? Lahko, ampak za to bi potreboval Moč, ki v marsičem prekaša tvojo in mojo… Moč, do katere ti ne želiš priti.
GLASBA
Med največje darove, ki jih je Stvarnik dal angelom in ljudem in množici drugih bitij, spada dar ustvarjanja glasbe. Kakor vsi drugi darovi, ki jih je Stvarnik dal svojim ustvarjenim bitjem, so tudi tega uporabljali za izražanje ljubezni in hvaležnosti za Njegovo ljubezen in dobroto do njih.
Kmalu pa sem ugotovil, da ima glasba poseben vpliv na vsa bitja. Globoko deluje na um ter vpliva na človekovo vedenje in razpoloženje. Ker je bila v svojem temelju sredstvo za izkazovanje posebne radosti in hvale, sem se vprašal, ali bi lahko z določenim zaporedjem raznih zvokov naredil nasprotno, in sicer da z njo prisilim ljudi v žalost in obup, jih podžgem k napadalnosti, jih naredim nasilne, jih spravim v stanje, da ne morejo popolnoma obvladovati svojega uma, ali jih kakor koli drugače spravim v nesrečo.
Odgovor že slutiš, mar ne? Seveda mi je to uspelo. Posebno srečen sem, ker mi je uspelo zlorabiti prav ta vzvišeni dar, ki ste ga dobili.
Zelo presenečen sem bil, ko sem spoznal, kolikšen vpliv na duševnost ima ritmično in dolgotrajno ponavljanje posameznih tonov ali glasov. Človekov um spravlja v stanje opitosti – stanje, v katerem lahko močno nadzorujem um osebe, ki to posluša ali izvaja. To sem uporabljal zlasti v posameznih obredih vzhodnjaških verstev.
Preiskoval sem delovanje zvokov in vrstnega reda tonov, prav tako pa tudi hitrosti ritma, na človeški um, in prišel do osupljivih odkritij.
Opazil sem, da niso vsi občutljivi za isto vrsto glasbe, zato sem navdihnil skladatelje ustvarjati različne glasbene sloge. Uspelo mi je glasbo narediti kot spodbudo za napadalnost, kakor je heavy metal in rock glasba, za nemoralo na področju spolnosti, kakršna je hip-hop plesna glasba. Z resno glasbo mi je v ljudeh uspelo spodbuditi celo občutek vznesenosti – ošabnost. Posamezno glasbo sem naredil kot odličen povod za poseganje po mamilih, da bi se spopolnil vpliv ritmičnih opijajočih tonov, kakršna je rave in tehno glasba. Drugo glasbo sem naredil, da je odličen povod za uporabljanje alkohola, kakršne so razne vrste tako imenovane ljudske glasbe.
Zame je priljubljena glasba tista, ki ljudi spodbudi narediti določeno dejanje. Samomor. Samomori ljudi, ki so doživeli kaj grdega, ločitev ljubezenske zveze, nesrečo ali podobno. S skrbno izbranimi toni človekov um pripeljem v takšno stanje, da vidi izhod samo v končanju svojega življenja.
Vem, da si zgrožen. Ali se kaj tako lepega lahko uporablja za tvojo pogubo? Povedal sem ti že: Stvarnik ne more uporabiti ničesar, česar jaz ne bi mogel zlorabiti. Ali vidiš, da si moja žrtev tudi na tem področju? Zavedaš se, da sem te z glasbo občasno naredil napadalnega in te spodbudil jemati mamila ali alkohol, z glasbo sem te razveselil in tudi razžalostil. Kadar sem te razveselil, si to proslavil z alkoholom, če pa sem te z njo razžalostil, pa si proslavljal enako. Kolikokrat sem te z glasbo spravil ob živce, da si bil zoprn do drugih, ne da bi vedel, da je bila vzrok za to moja glasba.
Veliko število današnjih pevskih zvezd svojo slavo dolgujejo naravnost meni. Jaz sem tisti, ki jih navdihujem za pisanje toliko raznovrstnih del. Mnogi med njimi tega niti ne vedo, mnogi pa to vedo in se mi odprto zahvaljujejo za to. To so moji podložniki, s katerimi ne samo da po njihovi glasbi delujem na tvojo duševnost, marveč tudi širim modne usmeritve, moralna stališča – v bistvu nemoralo, ki jo z njihovim posredovanjem naredim sprejemljivo; potem širim tudi popačeno dojemanje in razumevanje pravičnosti in poštenja, nedosegljive cilje, ki navadnega smrtnika pehajo v obup in nezadovoljstvo zaradi bede v primerjavi z njimi. Ali naj ti povem še to, da jaz stojim tudi za tem, ali bo komu katera vrsta glasbe všeč ali ne? Ali bo katera zvrst glasbe sprejeta ali ne? Jaz preračunljivo ravnam z ljudmi tudi na tem področju. Posebno sem bil zadovoljen, ko mi je pred kratkim na velikem tekmovanju za najboljšo pesem uspelo postaviti na zmagovalni prestol prav tisto, ki je omalovaževala Stvarnika. Veš, o čem govorim, mar ne? Vidiš, da delujem vse bolj odkrito, ampak namesto da bi vas ljudi to vse približevalo Stvarniku, vas vse bolj oddaljuje od Njega. Vaš okus postaja takšen, kakršnega JAZ določim.
Toda glasbo lahko naredim tudi za trajni vzrok trpljenja. Pri tem ni pomembna njena zvrst, temveč glasnost. Ali si vedel, kaj hrup naredi tvojemu sluhu? Ali si vedel, da se s tem trajno poškoduje? Ali si vedel, da ropot povzroča trajno in stalno piskanje ali šum v tvoji glavi? In da ni možnosti za ozdravitev? Na ta način že več rodov ljudi spravljam v nesrečo. Ali poznajo vzrok svojemu trpljenju? Ne. Zato niti svojih otrok ne morejo poučiti o škodljivosti hrupne glasbe. Kakor niti tebe ni imel kdo naučiti.
Ali si sploh predstavljaš, koliko si moj? Ali ti je tudi sedaj tako smešno, kakor si se smejal na začetku te knjige?
Odločil si se pobegniti? Da bi prekinil z menoj? Ali boš prosil Stvarnika pomoči za to, ne glede na to, da boš moral spremeniti največji del svojih življenjskih navad?
Ali misliš, da boš v Njegovi bližini varen, ker je On tako obljubil? On bi vsekakor rad izpolnil svoje obljube, toda mora imeti podporo tvoje volje. Jaz pa te tako zlahka vržem iz Njegovih rok, da ti bom opisal še načine, s katerimi sem zasužnjil tudi najbolj vnete in najbolj posvečene raziskovalce Svetega pisma ter tiste, ki mislijo, da so se izognili mojim pastem. A tudi po vseh podrobnih razlagah bom spet zmožen povzročiti tvojo večno pogubo.
Ali si mislil, da bo vera področje, na katerem se boš počutil varnega? Prav njo sem naredil za najmanj varno področje. Področje moje največje pozornosti, največjih prizadevanj in največjih zmag. Uničiti te za večnost, tako da te držim daleč od Stvarnikovih resnic, pomeni moj uresničeni cilj, ki je vir mojega veselja, toda doseči to in te obenem ohranjati v prepričanju, da služiš Stvarniku in da si dober vernik, je nekaj, kar mi pomeni posebno zadovoljstvo.
Kolikor bliže si Stvarniku, toliko bolj moje pasti postajajo vse teže opazne in moje zmote vse bolj podobne resnici.
Ali se zavedaš, koliko je ta pot zate težka in nevarna, če se odločiš podati po njej? Dokler se ne odločiš za to, je moje delo v zvezi s teboj le to, da te obdržim na poti v pogubo. Če za to potrebuješ blaginjo, ti jo bom dal.
Če pa se odločiš podati k Stvarniku, bom neprestano ob tebi. Pazil bom na vse tvoje korake, izkoristil vsako priložnost, da boš trpel. Bodisi naravnost ti ali tvoji bližnji. Mojo navzočnost boš občutil skoraj fizično. Na mojem planetu ne moreš služiti komu drugemu in ostati nekaznovan.
Mar te Stvarnik ne bo ščitil? Seveda te bo. Toda računati moraš z bolečo neprijetnostjo, ker mi bo dovolil, da bom nate sprožil določene težave. On bo z njimi želel izoblikovati tvoj značaj, jaz pa bom z njimi želel oslabiti tvoje zaupanje Vanj. Takšen izziv vedno sprejmem, ker največkrat zmagam prav jaz. To je zame zelo zabavna igra. Med drugim tudi zato, ker te bom napeljal, da boš tudi tiste stiske, ki si si jih sam nakopal, pripisal Stvarnikovi kazni in Ga obdolžil, da ne izpolnjuje obljub o zaščiti in vodstvu. Čudovito, mar ne?
Torej jaz ti bom pomagal, da se boš podal k Stvarniku, ampak ne da bi ti dosegel zveličanje, temveč da bo MOJA zmaga čim večja.
33. RAZPOTJE
Zdajle veš samo to, da želiš pobegniti, oditi iz dosega mojih rok in zunaj področja mojega delovanja. Takoj ti moram povedati: to se ne bo zgodilo. Ampak če ravno želiš poskusiti…
Kje je Stvarnik? Če si pozorno bral, si doslej dojel, kje ga NI. Razodel sem ti množico zmot, ki sem si jih izmislil, da bi ti čim teže našel Stvarnika.
Dojel si, da se je On razodel samo po eni knjigi – Svetem pismu. Prav tako si dojel, da obstaja na stotine verskih skupnosti, ki so navidezno utemeljene na njem. V katero naj odideš? Ali naj sploh greš v katero ali pa Sveto pismo bereš sam in sam zase izvajaš to, kar boš ugotovil v njem? Meni osebno bi bilo bolj všeč, da bi se odločil za tole drugo možnost. In sicer iz nekaj razlogov. Najprej boš zaradi svojega slabega poznanja Svetega pisma in zaradi predsodkov, ki jih že imaš o njem, zelo podrejen mojemu vplivu. Resnice, ki jih boš odkrival, boš odkril v nepopolni luči in jih boš z mojo vsestransko pomočjo najverjetneje zaradi takšne enostranske razlage napačno razumel.
Zate je torej primernejša prva možnost. Poiskati skupino ljudi, ki ima razodeto največje število svetopisemskih resnic. Takšno, ki ima največjo luč od Stvarnika, ko gre za zveličanje?
Kako jo lahko spoznaš? Razmišljaš, da je to gotovo največja in najštevilnejša skupina pobožnih ljudi. Toda povedal ti bom nekaj: Kadar gre za vero, NIKOLI ni bila večina na Stvarnikovi strani. Niti nikoli ne bo. Dojel si že, da zmago glede ljudi, ki sem jih pridobil zase, že nekaj tisočletij odnesem JAZ. Odkupitelj vas je opozoril, da morate iskati tesna vrata in ozko pot, kar pomeni, da se moraš večini izogibati. Iskati moraš manjšo skupnost pobožnih ljudi. Toda katero? Jaz sem jih ustanovil na stotine prav zato, da je ti ne bi mogel najti.
Večina jih je utemeljena tako, da resnice prilagaja posamezniku, namesto da bi delale obrnjeno, in sicer samo zato, ker nočejo sprejeti katerega Stvarnikovega naročila.
Oglej si primer:
Odkupitelj je naročil, da morate ljubiti bližnje kakor same sebe. Vi ljudje tega ne morete sprejeti, ker jaz podžigam vašo sebičnost, potem pa poskušate z različnimi filozofijami, h katerim vas spet JAZ spodbujam, takšno jasno izjavo razložiti drugače. Tako nastajajo nove »resnice«. Ko se nabere dovolj takšnih »resnic«, te okrog sebe zberejo ljudi, ki želijo biti pobožni, obenem pa ne želijo dobesedno izvajati tega, kar naroča Stvarnik. Tako resnica ostane zamegljena z mojim modrovanjem. Zato je potrebna drugačna filozofija, da bi razkrinkala mojo, da bi se znova prišlo do tiste preprostosti Stvarnikovih resnic, ki jih je dal ljudem. Zaradi vsega tega pa je vera zelo zapletena, naporna in odbijajoča…
Da bi našel pravo Stvarnikovo resnico, boš moral zelo pozorno proučevati Sveto pismo in biti pripravljen odpovedati se vsem (ne)moralnim pravilom, ki sem jih jaz vsilil, in sprejeti svetopisemska. Seveda boš moral biti tudi previden, da ne boš zašel v skrajnost in sprejel nekatera merila, ki so bila bistvena za tedanjo kulturo, in da obenem ne boš zavrgel tistega, kar je ključnega pomena. Toda zelo lahko boš razumel, kaj je tisto, kar ima kot merilo večno vrednost, ne glede na kulturo in civilizacijo.
Potem bi moral pozorno proučevati današnja verstva in ugotoviti, katero se najbolj drži tega, kar je oznanjal Odkupitelj, dokler je živel na Zemlji, in tega, kar so oznanjali in se držali apostoli po Njem, vse pa se mora ujemati z zakonom, ki ga je Stvarnik dal po Mojzesu. Moral boš ugotoviti, katera skupina ni sprejela sprememb glede zakona, obredov, načina in časa shajanja, načina oznanjevanja resnice, marveč vse to opravlja natanko izvirno.
Veliko truda boš moral vložiti, da bi ugotovil, katera skupina ljudi svoj nauk temelji na tem, kar so učili Judje v začetku, in je nadaljevala prav tam, kjer so oni z mojo pomočjo zavili v napačno smer, obenem pa se boš moral izogniti tistih verskih skupin, ki imajo prvine poganstva.
Poleg tega boš moral ugotoviti, katera skupina ni pod mojo oblastjo, kadar gre za razna življenjska področja, ki sem jih opisal.
Sprašuješ se, ali ti ne bi bilo potem treba poiskati cerkev, ki temelji na iskreni in požrtvovalni ljubezni njenih vernikov, namesto skupine ljudi, ki ima ob sebi največjo resnico? Malo potrpi, pripravil sem ti presenečenje…
Prijetno? Ne bi rekel!
Preprosteje bi bilo, ko bi ti pokazal na to skupino ljudi, mar ne? Bilo bi preprosteje, ampak pozabil si, da nimam za cilj olajšati tvojega življenja, temveč ga uničiti.
Morda te skupine ne boš našel takoj pri prvem poskusu, toda če boš iskreno iskal, ne glede na to, kaj bo to zahtevalo od tebe, jo boš zanesljivo našel. Toda iskrenost bo zahtevala tvojo ponižnost in priznanje osebnih napak, zaradi česar ti bom prišepnil množico opravičil, da ne boš iskren in boš ostal tam, kjer si. Če boš zgrešil pri prvem poskusu, si bom z vsemi močmi prizadeval, da te bom zadržal v tej napačni verski skupnosti in te ohranil prepričanega, da si prišel na pravi prostor. Prave resnice ti bom razlagal kot neresnice, neresnice pa kot resnice. Prizadeval si bom, da boš ostal v tisti verski skupnosti, ki najbolje ustreza tvojemu pojmovanju pobožnosti, ne pa da prideš med ljudi, ki bodo od tebe zahtevali temeljito spremembo značaja.
Ali se ti odločitev pobegniti od mene zdi izvedljiva? Ali misliš, da ob vseh sponah, s katerimi sem te privezal k sebi, imaš modrost, moč in vero, da boš našel pot k Stvarniku? Seveda je nimaš. Jaz pa sem se odločil, da ti razodenem svoje skrivnosti in ti omogočim, da se za trenutek rešiš moje oblasti nad teboj. Omogočil ti bom priti v stik z resnico. Srečanje s Stvarnikom.
Kolikor bolje Ga boš spoznal, toliko teže te bom dobil nazaj. Toda v tvojem primeru gre zame za sprejemljiv izziv.
Kolikor bolj Ga boš spoznaval, za toliko več stvari boš odgovoren. Kolikor bolj Ga boš spoznal, toliko bolj boš pričakoval razbremenitev. Toda zgodilo se bo obrnjeno. Šele tedaj boš v pravi luči videl svojo popačenost. In tedaj se boš raje vrnil k meni, namesto da bi se iz temeljev spremenil. Le da boš tedaj imel grenko spoznanje, da za stanje, v katerem si, imam zasluge JAZ. To bo moja dokončna zmaga, saj boš naprej ODPRTO grešil proti Stvarniku.
Ko boš prezrl Stvarnikovo ljubezen, Njegovo daritev zate, Njegove napore, da bi te spremenil in te tako naredil za prebivalca svojega kraljestva, boš zavrgel zadnjo možnost, da bi se iztrgal iz mojih rok. Tedaj bo moj cilj dosežen in ta knjiga bo dosegla svoj namen.
S to knjigo te bom seznanil s Stvarnikom. Z njo ti bom razodel skoraj vse, kar delam, da bi te zapeljal in te obdržal pod svojo oblastjo. Z njo bom preložil nate vso možno odgovornost, ki jo imaš pred Stvarnikom glede svojega življenja. S to knjigo ti bom omogočil popolno svobodo.
Ali te bom izgubil? Nikakor ne!
Ali misliš, da sem te med branjem te knjige pustil, da bi v miru svojega uma sprejemal sklepe? Meni je bilo pomembno, da si zvedel najpomembnejše o meni in Stvarniku ter zavestno sprejel svoje stališče o tem. Zdaj, ko si zvedel vse to, bo najlažja zmaga, ki jo bom dosegel, ta, da te bom z vplivanjem na tvoj um prepričal, da je vse, kar si tule prebral, zgolj čigava fantazija in nič več, ter bo zato najbolje in najmodreje vse to zavreči.
Torej, imej vse to, kar si doslej prebral, za žalitev tvoje razumnosti, žalitev za tvoj »zdrav« razum, žalitev za znanost, logiko… Vrzi to knjigo.
(Ali so to tvoje ali moje misli?)
Dajem ti deset sekund časa, da se odločiš…
Če si se kljub vsemu, kar je odkritega v tej knjigi, odločil, da ničesar ne boš spremenil, če si se odločil zavreči, kar si prebral, in ostati z menoj, potem je najboljši čas, da zdaj prenehaš brati to knjigo. Saj tudi tega, kar je v nadaljevanju, itak ne boš razumel. Moje delo s teboj je tako – opravljeno. Nadaljujeva tam, kjer sva nehala, preden si začel brati to knjigo.
Razlika je le to, da zdaj VEŠ.
Če pa si se vendarle odločil poskušati pobegniti iz mojih rok in moje oblasti, ki jo imam nad teboj, potem je čas, da to knjigo zapreš za toliko časa, da se boš poprej seznanil z večjim delom Svetega pisma. Sicer boš res prav malo razumel. Seveda pa si bom prizadeval tvoje raziskovanje Svetega pisma postaviti na zadnji prostor tvojih ciljev. Vse drugo ti bom naredil pomembnejše. Vse, kar si bistvenega moral zvedeti o meni in Stvarniku, si izvedel. Videl si, kje si sam v vsem tem, zdaj pa si bom prizadeval, da ob tem spoznanju tvoj namen priti k Stvarniku ne preraste v nič drugega.
Dober namen? Nekdo je zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni…
Vse nadaljevanje v tej knjigi je povezano s tistimi, ki so resno dojeli dosedanjo vsebino te knjige in mi jih ni uspelo zapeljati, da bi odnehali proučevati Sveto pismo. Nadaljevanje knjige je namenjeno njim, ki se imajo za duhovne. Želim jim pokazati, da čeprav živijo v prepričanju, da služijo Stvarniku, so v bistvu še vedno moji.
Če torej poznaš Sveto pismo in če poznaš zgodovino Stvarnikovega izvoljenega ljudstva in zgodovino krščanstva, lahko bereš naprej.
34. NA VARNEM?
Zdaj si prepričan, da si duhoven, pobožen, spreobrnjen. Poznaš resnico o Stvarniku. O Odkupitelju. Poznaš vse Njegove obljube. Dobro poznaš Njegovo besedo. Seznanjen si s prihodnjimi dogodki in z mojo vlogo v njih. Počutiš se varnega v Stvarnikovi bližini. Prijetno se počutiš na znanem ozemlju. Na SVOJEM ozemlju.
Nekaj ti moram povedati: Vse, kar misliš, da tako dobro poznaš, jaz poznam mnogo dlje in mnogo bolje kakor ti. Tvoje ozemlje je prostor, na katerem se jaz že nekaj tisočletij popolnoma znajdem. Mnogo bolje, kakor pa se boš ti sploh kdaj znašel. Poznam na tisoče načinov, s katerimi te lahko iz Stvarnikove varnosti spravim na SVOJE ozemlje. Najbolje pri vsem tem pa je, da ti tega sploh ne boš vedel, marveč boš živel najgloblje in najiskreneje prepričan, da služiš Stvarniku na najboljši možni način.
Šele zdaj mi postaja zanimiva bitka za tvoj um. Šele zdaj, ko imaš ob sebi Stvarnikovo moč, postajaš moj vreden nasprotnik.
Če si iskreno iskal, si doslej gotovo že našel ljudi, ki so blizu Stvarniku.
Malo si razočaran nad njimi, mar ne? To je tisto presenečenje, ki sem ti ga omenil!
Pričakoval si, da bodo ljudje, ki so se izognili večini mojih zmot in imajo svetopisemske resnice, ki jim jih je Stvarnik odkril, značajsko popolnoma drugačni kakor ljudje, ki ne poznajo Stvarnika. Vendar niso. Vsaj večina ne.
Zdaj dojemaš, o čem sem ti govoril. Jaz se mnogo bolje znajdem na tem ozemlju kakor oni. Večina jih je pravzaprav precej daleč od Stvarnika, čeprav so prepričani, da so Mu zvesti. Sprašuješ se, kako je to mogoče. Če si moje spletke in zarote imel za zvite in pametne, se pripravi, da boš videl mojo mojstrovino zapeljevanja tistih, ki o sebi mislijo, da imajo na voljo vso možno modrost in moč. Tistih, ki se zavedajo, da jaz obstajam in delujem. Tistih, ki mislijo, da me nekoliko poznajo. Pripravi se, da boš tudi ti prej ali slej končal, kakor so oni.
Tole je odgovor za tvoje razočaranje: Ali boš presenečen, če ti povem, da vsako skupino ljudi, ki je najbliže Stvarniku, večinoma sestavljajo tudi takšni, ki sem jih JAZ pripeljal vanjo? To je moja priljubljena strategija, ki jo uspešno uporabljam že dolgo. Sloni pa na tem, da ljudi opazujem in proučujem od njihovega rojstva na Zemlji in si zapisujem vsako njihovo kretnjo, besedo ali značajsko pomanjkljivost. Tiste ljudi, ki so z mojo pomočjo razvili nekatere značajske lastnosti, s katerimi bodo uničevalno delovali na skupnost, premišljeno in preračunano pripeljem med ljudi, ki so najzvestejši Stvarniku. Na takšne ljudi posebno pazim, da bodo samo delno prepričani, da ne bi bili spodbujeni teh značajskih pomanjkljivosti spremeniti, temveč jih bodo opravičevali z izgovori in jih tako zadržali.
Ko so takšne pomanjkljivosti enkrat opravičene, ostajajo stalni povod za razdore, nestrinjanje, nestrpnost, neorganiziranost in popuščanje znotraj skupine, ki se ima za zelo blizu Stvarnikovim pravilom. Tako sem zagotovil, da se ta skupina ljudi ukvarja predvsem sama s seboj, namesto da bi izpolnjevala naročilo, ki ga je Stvarnik dal svojemu ljudstvu – druge ljudi seznaniti z Njim. Zato niti tisti, ki so mi popolnoma ušli in so zares zvesti Stvarniku, nimajo moči, niti možnosti sprožiti česa, kar bi omembe vredno pospešilo uresničitev Stvarnikovih načrtov.
Odkupitelj je ob neki priložnosti poskušal opozoriti učence na to zvrst mojega dela s priliko o pšenici in ljuljki, toda sčasoma mi je uspelo pozornost Njegovih učencev preusmeriti s tega opozorila.
Če tvoj um sploh še dela pravilno, bi moral doživeti velik stres zaradi tega, kar si zvedel. Si med ljudmi, ki poznajo Stvarnikove resnice, obenem pa so zgolj prepričani, da Mu služijo. Si med ljudmi, ki sem jih JAZ pripeljal v to skupino. Kaj boš naredil? Ali se boš vrnil? Povedal sem ti že, da bi jaz to najraje videl. Ali boš ostal med temi ljudmi? Ali jih boš začel kritizirati? Samo naprej, jaz ti bom svetoval, kako boš to počel!
Ali boš poskušal s svojim zgledom pokazati zgled prave zvestobe in pobožnosti? Koliko časa misliš, da boš zdržal? Ali misliš, da boš znal izkoristiti vse tisto, kar ti Stvarnik lahko ponudi? Potrpežljivost, ljubezen, krotkost, ponižnost…?
Ali si zmeden? Malodušen? Dobrodošel v svetu duhovnosti in vere!
V nadaljevanju boš počaščen s tem, da ti bom odkril mnogo svojih pasti, s katerimi »vernike« držim ob sebi in jih vodim v zanesljivo pogubo, obenem pa jih ohranjam v prepričanju, da delajo vse, kar morejo, da bi ostali s Stvarnikom.
Vsega pa ti vendarle ne bom razodel. Predvsem zato, ker bi to zahtevalo nekaj sto strani, potem pa tudi zato, ker sem ti pripravil nekaj, kar boš ugotovil šele tedaj, ko bo že prepozno. Težko boš postal eden tistih, ki se bodo zares odpovedali samim sebi toliko, da bodo znali izkoristiti vse tisto, kar jim je Stvarnik omogočil za boj proti meni.
35. DUHOVNE ZMOTE
MILOST
Ta temelj Stvarnikovega načrta zveličanja je predmet moje posebne pozornosti. Za izjemno pomembno imam, da se resnica o Stvarnikovi milosti dojame napačno. Niti ne slutiš, koliko zmot mi je uspelo razprostraniti samo glede milosti.
Milost je sama po sebi nekaj nepravičnega in nezasluženega ter je odvisna samo od tistega, ki jo ima priložnost pokazati. Nezasluženo… To je zame zelo pomembna beseda, ki si jo prizadevam poudariti. Z njo sem te zmožen prepričati, da ne moreš vplivati na Stvarnikovo voljo, ne glede na to, ali kaj narediš ali ne. Tako sem te razbremenil odgovornosti delati tisto, kar bi moral, in odgovornosti za greh, ki ga delaš, saj ti pretirano poudarjam pojem milosti kot nekaj nezasluženega, Stvarnika pa kot nekoga, ki je v svoji brezmejni milosti brezpogojno usmiljen.
Tako tvoj odnos do greha in svoje osebne grešnosti in popolnosti postaja preveč strpen. Veliko strpnejši, kakor je strpen sam Stvarnik. Zato na ta način delam, da zaradi svojega napačnega pojmovanja Stvarnikove milosti in ljubezni strpno odobravaš greh in ga gojiš, ne da bi spreminjal svoj značaj.
V bistvu pa je resnica o milosti to, da moraš zanjo izpolniti neke pogoje, četudi si je nikakor ne moreš zaslužiti. Razložil ti bom podrobneje.
Vzemiva dva morilca. Oba sta koga umorila in oba si zaslužita kazen. Kazen je pravična. Milost ni. Toda eden od njiju silno trpi zaradi samega prekrška in se kesa ter zaradi tega njegovo spremenjeno življenje govori, da tega nikoli več ne bi mogel narediti, če bi mu bilo prejšnje dejanje odpuščeno in bi mu bila ponujena priložnost vrniti se v normalno življenje. Ali si lahko s takšnim človekom usmiljen? Ni ti treba biti, toda si lahko – saj imaš osnovo za to – njegovo iskreno kesanje in obžalovanje storjenega hudodelstva.
V nasprotju z njim pa drugemu morilcu niti najmanj ni žal zaradi tega, kar je storil. Namesto tega se še hvali s svojim hudodelstvom in trdi, da bi to naredil še drugič, če bi dobil priložnost. Ali si lahko s tem človekom usmiljen? Jaz sem lahko, saj bi mi bil zelo koristen, toda Stvarnik v tem primeru ne more biti usmiljen. Ta človek ni izpolnil njegovih pogojev.
Torej čeprav je milost nekaj nezasluženega, saj On, ki jo izkazuje, nima obveznosti, da bi jo izkazal, četudi so izpolnjeni pogoji – tudi tedaj lahko ostane popolnoma pravičen – morajo biti za milost vendarle izpolnjeni določeni pogoji. Ti pa so, ko gre za Stvarnika, skoraj zagotovilo, da bo milost izkazal vsakomur, ki se iskreno kesa.
Ljudje govorijo o Stvarniku tako, da pogosto uporabljajo pridevnika »neskončen« in »brezmejen«, kar sicer ustreza večini njegovih lastnosti. Kadar pa gre za milost, vas jaz spodbujam k temu, da ista pridevnika uporabljate tudi ob tej Njegovi lastnosti.
»Stvarnikova brezmejna milost.« Zveni dobro, mar ne? Zveni zelo pomirjujoče in opogumljajoče, ponuja veliko razbremenitev, ampak to je v bistvu moja tvorba – in za vas ljudi zelo pogubna besedna igra. Milost brezmejnega Stvarnika vendar ima mejo. In sicer mejo, ki jo vi ljudje lahko prestopite z osupljivo lahkoto.
Ker te On ne more rešiti nikakor drugače, razen samo na temelju milosti, imam za zelo pomembno, da te spravim v stanje, v katerem ti več ne bo dostopna. V stanje, v katerem ne boš videl nikakršne potrebe za nobenim spokorjenjem, za nobeno spremembo svojega značaja. V stanje, v katerem boš vse svoje slabosti imel za opravičene, ker si boš napačno razlagal Njegovo milost. Ampak tako boš videl edino ti. Stvarnik bo to videl popolnoma drugače. Po Njem za greh ni opravičila. Zlasti zato, ker vam je dal na razpolago vso potrebno moč, da se uprete grehu.
To ti bom tudi ponazoril:
Svojemu potapljaču si priskrbel najdražjo in vso najkakovostnejšo potapljaško opremo, da bi iz morskih globin pobiral bisere. Čez nekaj časa prideš ponje, toda on ni pobral niti enega. Opravičuje se s tem, da so biseri pregloboko in da ni hotel uporabljati potapljaške opreme.
Podobno je tudi vsako tvoje opravičilo za greh, ki ga gojiš. Poleg vsega, kar je Stvarnik naredil zate, ob vsem, kar ti je povedal in ti dal napisano, poleg Njegovega praktičnega zgleda, ko je živel na Zemlji v človeškem telesu, in poleg Njegove moči, ki ti je dana na razpolago – nimaš prav nikakršnega opravičila za greh. Ampak zato imaš mene. Mojstra za opravičevanje. Za opravičevanja, katerih cilj je, da se samo tebi zdijo utemeljena. Opravičevanja, ki Stvarniku ne pomenijo prav nič, razen da ga žalijo.
Vedeti moraš, da bom jaz vedno ob tebi. Kadar koli te bo Stvarnik s svojim Duhom in s svojo besedo prepričal, da moraš kaj zapustiti ali spremeniti, ti bom vedno govoril o Stvarnikovi brezmejni milosti in odpuščanju ter o Njegovi brezmejni strpnosti in potrpežljivosti. Ni ti tega treba zavreči že danes, saj lahko jutri. Niti jutri ti ni treba, Odkupitelj je to že izpolnil namesto tebe. Ti pa si samo grešen človek. Slaboten. Odkupitelj je itak postavil neuresničljive cilje.
To je ena mojih priljubljenih zmot. O vsem, kar od ljudi zahteva preveč odpovedi, jih prepričam, da Odkupitelj tega ni mislil tako. Da gre zgolj za neuresničljivi ideal.
Toda ni! Nasprotno, je zelo uresničljiv. Zate je neuresničljivo premikati se tisoč kilometrov na uro, vendar pa je uresničljivo, če se usedeš v letalo. Prav tako je z uresničevanjem Stvarnikovih ciljev. Zate so neuresničljivi, če pa se združiš z Njim, postanejo uresničljivi.
Ampak če Stvarnikove cilje dojameš resno, sem vedno pri tebi in te prepričujem, da je njihovo uresničevanje zelo dolg, naporen in počasen potek.
POSVEČENJE
Pozoren in iskren bralec Svetega pisma bo zelo lahko dojel cilje, ki jih postavlja človeku. Toda zakaj bi hitel? Ker mi je greh uspelo narediti za tako privlačno sredstvo, ki človeku omogoča uživanje ali mu je vsaj kako koristno, te brez težave napeljem, da po stiku s spoznanjem, da delaš nekaj, česar ne bi smel, ali pa ne delaš nečesa, kar bi moral, prelagaš to uporabiti v svojem vsakdanjem življenju. Saj je Stvarnik usmiljen in poln potrpežljivosti. Neskončne potrpežljivosti! Zakaj torej ne bi uporabe novo odkritega spoznanja preložil v prihodnost?
O tej zadevi sem razvil posebno zmoto. Pravzaprav sem resnico samo malo predelal. Hočem reči, da zmota zveni kot resnica in je prav tako celo zelo logična, toda z resnico nima nikakršne zveze.
Posvečenje je potek, ki traja vse življenje!
Torej to je moja zmota. V bistvu je to resnica, toda moja razlaga je iz nje naredila popolno in pogubno zmoto. Ljudem to razlagam takole:
Stvarnik je usmiljen in potrpežljiv. Zato od takrat, ko spoznaš kateri svoj greh, imaš neomejen čas, da ga nehaš delati. Ti si slaboten in grešen in Stvarnik to tudi ve. Njegova brezmejna ljubezen in nagnjenost k odpuščanju ti omogočata, da se proti grehu ali slabostim, o katerih si prepričan, boriš ves čas, ki ga imaš pred seboj. Drugače povedano, če si prepričan, da si ošaben in sebičen, lahko ti pomanjkljivosti gojiš, dokler koli ju ne boš premagal – nisi časovno omejen, kdaj boš to naredil. Zveni dobro, mar ne? Toda jaz ti bom povedal, kaj je težava v tem. Od trenutka, ko te Stvarnik prepriča o tvoji slabosti ali grehu, postaneš popolnoma odgovoren in kriv, dokler koli pa tega nisi vedel, pa nisi bil ne odgovoren in ne kriv.
Torej Stvarnik od tebe zahteva, da od trenutka, ko si spoznal greh, več ne živiš tako, da še naprej gojiš ta greh, marveč da ga trajno prenehaš delati. Ali je to nemogoče? Seveda je, ker ti jaz tako prikažem, ampak spomni se, da se ne moreš niti premikati s hitrostjo tisoč kilometrov na uro. Stvarnik ti ne pušča prostora za izgovor. JAZ sem tisti, ki ti dajem izgovore. Ko bi bilo nemogoče, Odkupitelj nikoli ne bi zahteval od ljudi, da »ne grešijo več«. V bistvu ti osebno NE ŽELIŠ prenehati grešiti. Ker JAZ ne želim, da bi ti prenehal grešiti.
Stvarnik v bistvu želi nekaj zelo preprostega. Po zgledu Njegovega Sina, Njegove besede in Njegove Moči želi tvoj značaj spraviti v skladnost s svojim značajem in z značajem nebeških bitij. Moj cilje je, da ti tega ne dosežeš. Ker zavestno ohranjaš katero koli hibo v svojem značaju, ti preprosto ne moreš biti zveličan.
Ali Odkupitelj ne vračunava svoje pravičnosti? Tako se zdaj gotovo sprašuješ. Seveda jo vračunava, toda samo za tisto, česar nisi dosegel, ker nisi vedel, da je treba doseči. Na primer: če nisi vedel, da je opravljanje greh in nekaj grdega – Stvarnik pa natanko ve, ali si to vedel ali nisi – Odkupitelj zahteva, da se Njegova popolna pravičnost vračuna namesto tvoje. Toda če si vedel, da je to greh, in si ga dalje delal vse življenje, tako da si se opravičeval s svojo slabotno in grešno človeško naravo in živel v prepričanju, da je posvečenje takšen potek – si ti pogubljen, Jaz pa sem zmagal.
Posvečenje je torej potek, toda ne v postopnem opuščanju že spoznanega greha. Posvečenje je rast v spoznanju in modrosti. Z njo vsaka spoznana pomanjkljivost, ki je bila dotlej šteta za napako in kot takšna opravičena z neznanjem, postane greh, za katerega ni več opravičila. Tako se posvečuješ. S spoznanjem in s pomočjo Stvarnikove sile, s takojšnjo uporabo tega spoznanja.
Ali potem to pomeni, da nikoli več ne smeš narediti katerega greha? Jaz z njim gotovo ne bi bil strpen, Stvarniku pa je dovolj, da v svojem bistvu nisi več suženj tega greha, zato ti bo po tvojem iskrenem priznanju odpustil občasne padce.
Kje je meja? Veliko bliže, kakor misliš. Ampak jaz ti jo stalno prestavljam malo dlje. Toliko daleč, da se ne boš mogel več vrniti, ko boš dojel, da si jo prestopil.
OPRAVIČENJE Z VERO
Čeprav zmoto o opravičenju z dejanji še vedno ohranjam v svoji Cerkvi kot eno od resnic, si ti s pozornim proučevanjem Svetega pisma gotovo spoznal, da se človek lahko opraviči samo z vero. Ampak to, da si dojel resnico o opravičenju z vero, lahko prav tako uporabim proti tebi.
Mnogi, ki menijo, da verujejo v opravičenje z vero, pravzaprav živijo v veliki zmoti, v katero sem jih zapeljal. Čeprav je ta resnica v glavnem preprosta, sem jo predvsem naredil zapleteno in potem napeljal ljudi k napačnim sklepom. Pomagalo mi je dejstvo, da boste sojeni po svojih dejanjih, ne glede na to, da se opravičujete z vero. Največje število ljudi mi je uspelo speljati v eno ali drugo skrajnost.
Prva skrajnost je ta, da je opravičenje natanko to, kar pove sama razlaga. Ti samo veruješ, da je Odkupitelj umrl za tvoje grehe, veruješ v to, kar je On govoril, On pa je ta, ki te bo pri sodbi opravičil samo na temelju tvoje vere. Tisto, kar delaš, ni preveč pomembno, saj si pač slaboten in grešen in Stvarnik ima razumevanje zate.
Druga skrajnost je, da moraš z dejanji dokazati svojo vero. V bistvu je to res, toda jaz sem zmožen to tako preveč poudariti, da je na koncu vse spravljeno samo na to, da se poskušaš opravičiti z dejanji.
Zavozlano? Tako tudi mora biti.
Jaz si prizadevam, da tisto, kar Stvarnik razume z izrazom »opravičenje z vero«, pustim neodkrito. »Verovati« pravzaprav pomeni mnogo več kakor samo imeti zaupanje v Stvarnika. Po Njem to pomeni, da moraš svojo vero podkrepiti s svojimi dejanji, ampak tukaj ni konec. Njemu niti ta dejanja ne pomenijo nič. Narejena morajo biti iz pravilnih spodbud. Narejena morajo biti zato, ker si v svojem bistvu postal takšna oseba. Tole bom ponazoril takole:
Prevozil si križišče, ko je bila za tvojo smer rdeča luč na semaforju, in policist te je kaznoval. Pograjal te je in razložil, zakaj je bilo tvoje ravnanje napačno. Naslednjič se boš pri tem (ali katerem drugem) semaforju lahko ustavil iz enega od naslednjih dveh razlogov: 1) ker je policist spet tam, da ne boš plačal kazni; 2) ustaviš se tudi, če ga ni, ker si se začel zavedati, da je tako pravilno, da se ne zgodi nesreča, in si postal odgovoren, kar ti je povedal, in zdaj to veš.
Enako je s Stvarnikom. Če se Njegovega zakona držiš zaradi golih posledic, ki te doletijo zaradi kršenja zakona, ne pa zato, ker te je spolnjevanje tega zakona bistveno spremenilo, Njemu tvoj trud za spoštovanje tega zakona ne pomeni prav nič Stvarnik želi spremeniti tvoj značaj, da bo v sozvočju z značajem nebeških bitij. Ne želi uporabiti nikakršne prisile. To si moraš želeti sam.
Toda jaz bom vse to skril in te prepričal, kako bistveno je, da se držiš zunanje podobe in da Stvarnik ceni tvoj trud v zvezi s tem ter Mu ni pomembno, ali si se resnično spremenil, kajti Odkupitelj ti bo itak vračunal na temelju tvoje vere Vanj.
Kot vidiš, me sploh ne moti, če spolnjuješ vse tisto, kar je Stvarnik postavil predte. Celo te bom spodbudil, da se tega držiš precej skrajniško, toliko da boš tudi zmožen umreti za katero teh in načel, vendar si bom prizadeval, da tisto, kar je Stvarniku najpomembnejše, tvoj značaj, ostane takšno, kakršno je, nespremenjeno.
Z vsemi močmi si bom prizadeval, da ne boš razumel resnic o spremenjenju in novorojenju. Naredil bom vse, da boš videti pravičen in zvest v svojih očeh, celo tvoja dela bodo na zavidanja vredni ravni, toda vedno ti bom dajal izgovor, da boš v svojem bistvu ostal nespremenjen. Tega ljudje itak ne bodo vedeli. Vedeli bosta le dve osebi JAZ in Stvarnik. Kaj pa ti?
Ti boš imel zgolj prepričanje, da si na dobri in pravilni poti. Zgolj prepričanje…
ZAKON
Kaj misliš, zakaj je moj uspeh tako velik? Prav zaradi tega, ker sem največje zmote in prevare dosegel ravno na področju Stvarnikovih zakonov. Jaz sem tisti, ki je besedi »zakon« prilepil negativni prizvok.
Ko sem udaril ob sam temelj Stvarnikovega zakona – ob njegov moralni zakon – deset zapovedi, sem odprl vrata mnogim zmotam in prevaram. Mnogi danes ne vedo za deset zapovedi, čeprav so v večini vtkane v vse človeške zakone. Največji del tistih, ki vendarle vedo zanje, jih poznajo v tisti obliki, v kateri sem jih jaz dal. Stvarnikove zakone mi je uspelo spremeniti. Odstranil sem prav tiste, ki se nanašajo ravno na službo in zvestobo Stvarniku. To sem naredil s pomočjo svoje Cerkve. Odstranil sem zapoved, ki prepoveduje moliti kipe in slike. Tako sem ljudem omogočil, da so si po svoji domišljiji in po mojih navodilih naredili kipe in slike Odkupitelja, kakor so si Ga zamišljali, ter Ga tako razvrednotili. Z molitvijo pred kipom ali sliko delajo tisto, kar je Stvarnik izrecno prepovedal, ter ravnajo natanko tako, kakor želim jaz. Vendar ne molijo samo kipa zamišljenega Odkupitelja, marveč sem jih še navdihnil, da so si naredili tudi kipe in slike ljudi, ki so jih razglasili za svetnike. To pa je še večja žalitev za Stvarnika. Pravzaprav mi s tem odpirajo možnost, da naredim kaj po njihovi želji ter jim tako zadovoljivo dokažem, da molitev pred kipom učinkuje. Ali jih tedaj Stvarnik lahko reši iz mojih rok? Seveda jih ne more! Tudi Njegova moč ima meje. Nekdo moli kip ali podobo ali koga drugega razen Stvarnika. Takrat mu jaz odgovorim tako, da ga na primer rešim okovov bolezni, ki sem mu jo vsilil. Vprašam te, kdo takšnemu sploh lahko še priča, da umrlega svetnika ni ali da ne deluje? Nihče.
Poleg tega da sem odstranil iz zakona zapoved o češčenju kipov in slik, sem se še posebno potrudil spremeniti zapoved, ki naroča proslavljati dan počitka, ki ga je Stvarnik posvetil vsemučloveštvu. Hotel sem jo odstraniti, ampak to bi bilo preveč očitno. Zato sem dolga stoletja naporno delal že od apostolskih dni, da bi odrinil to zapoved in jo nadomestil s katero drugo.
To je prevara, ki sem jo načrtoval nekaj stoletij prej, preden je prišel Odkupitelj. Poznal sem prerokbe, zato sem natančno vedel, kateri dan v tednu mora vstati od mrtvih, če mi Ga poprej ne bo uspelo uničiti. Zato sem napeljal večino nejudovskega sveta, naj za praznik določijo prav ta dan – prihodnji dan Odkupiteljevega vstajenja od mrtvih. V rimskem cesarstvu je bil ta dan posvečen bogu Sonca. Meni!
Po Odkupiteljevem vstajenju sem postopno napeljeval apostolske učence, naj v čast Njegovemu vstajenju za dan praznovanja vzamejo prav ta dan in na ta način častijo posredno mene. V bistvu je zapoved o prazničnem dnevu edina, ki omenja samega Stvarnika in Njegovo vlogo. Zato mi je bilo tako pomembno spremeniti prav to zapoved. V očeh samozvanih kristjanov je podoba o Stvarniku vesolja in Zemlje počasi bledela. Natanko tako kakor sem tudi želel. S teorijo o evoluciji sem to zapoved še dodatno razvrednotil. Ker sem odstranil drugo zapoved, je ena manjkala, zato sem zadnjo ali deseto razdelil na dvoje. Tako se danes največji del krščanskega sveta drži ravno teh – mojih – deset zapovedi.
Ampak ti si gotovo dojel to zmoto in si zdaj v družbi tistih, ki se držijo natanko Stvarnikovih deset zapovedi, kakršne je On dal Mojzesu na Sinaju. In misliš, da si varen…?
Bednik. Ravno tebe bom napeljal, da ti bodo te zapovedi služile za pogubo namesto za zveličanje.
Sveto pismo te opozarja, da znanje človeka naredi ošabnega. Nisi posvečal pozornosti temu, kar je napisal apostol Pavel, mar ne? Spoznal si Sveto pismo, spoznal si zapovedi, ki jih vsebuje, odpovedal si se marsičemu, da bi jih lahko spolnjeval, in misliš, da si končno na tiru, s katerega ne moreš zaviti. Pripravil sem ti nekaj presenečenj.
Mene sploh ne moti, če spolnjuješ vseh deset Stvarnikovih zapovedi. Navsezadnje te jaz z njimi delam ponosnega in močnejšega v odnosu do tistih, ki jih ne spolnjujejo. Um ti napolnjujem z mislijo, da si dosegel najvišjo možno raven, ki jo sploh lahko doseže Stvarnikov otrok. Napeljujem te k misli, da je to najvišja raven, ki jo je treba samo ohranjati in strogo paziti, da od nje ne odstopiš za nobeno ceno.
Ko bi bil pozorno proučeval Stvarnikove zapovedi, kakor jih nisi, bi opazil, da je možno spolnjevati vseh deset zapovedi brez nikakršnega napora. Torej deset zapovedi ne zahtevajo prav nikakršne dejavnosti. Dobesedno jih lahko spolnjuje vsakdo brez najmanjšega vloženega truda. Če bi bil to dojel, bi se vprašal, zakaj je Stvarnik dal ravno takšne zapovedi. Zakaj ni dal takšnih, da je treba nekaj DELATI?
Drži, da je Odkupitelj to poskušal razložiti bogatemu mladeniču, kateri Ga je vprašal, kako bo lahko dosegel večno življenje. Povedal mu je, naj spolnjuje zapovedi, in ta moj učenec je bil nad tem navdušen. Ampak potem mu je Odkupitelj povedal, da bi spolnjevanje tega zakona, ki se ga je tako marljivo in brez vsakršnega napora držal, moralo obroditi sad v obliki spremembe značaja, tako da bo koristen ljudem okoli sebe. Seveda je bil mladenič razočaran. Preveč sem ga navezal za minljivo materialnost in je ni hotel izgubiti. Bednik je hotel imeti oboje, toda ni vedel, da je to neizvedljivo. Materialno bogastvo, ki ga omogočim ljudem, je tako močno sredstvo za pot v pogubo, da jih Stvarniku zelo težko uspe iztrgati iz mojih rok. Celo bi se upal reči, da jih ne more.
Ko bi vam Stvarnik dal zapovedi, ki vam bi nalagale nekaj delati, bi vi to naredili, toda nikoli ne bi vedeli, iz katerih spodbud to delate. Zato vam je dal zapovedi, ki ne zahtevajo napora, toda zapovedi, ki spreminjajo človekov značaj, ki potem usklajen z Njegovim zakonom spodbuja človeka k požrtvovalnim dejanjem ljubezni. Drugače povedano, vse tisto dobro in požrtvovalno, kar delaš, ne da bi ti kdo ukazal in izvira iz Stvarnikovih zakonov, Mu v bistvu kaže spodbude tvoje zvestobe Njemu. Toda vi ljudje ste preveč površni pri svojem razmišljanju, da bi to dojeli. Zadržali boste samo tisto, kar vam je ukazano, za tisto, kar pa vam ni ukazano, mislite, da za to nimate nikakršnih obveznosti. Pa vendar, torej… Stvarniku je pravzaprav pomembno samo to, ker mu kaže, koliko ste Mu dovolili, da vas je v skladnosti s svojim zakonom res značajsko spremenil.
Kakor sem povedal, s tem zakonom, ki ti je dan v korist, te jaz vodim v pogubo.
Držim te trdno zvezanega z okovi tega zakona, pri tem pa si pomagam z nekaj preračunano povezanih svetopisemskih besedil, ki govorijo o tem, da tisti, ki ljubi Stvarnika, spolnjuje Njegove zapovedi, in da je spolnjevanje zapovedi kazalec prave zvestobe Njemu. Ker je to najcenejše »krščanstvo«, je zame koristno, da te strogo držim ob črki zakona in te napeljujem, da zanemarjaš svetopisemska besedila, ki govorijo o najpomembnejšem kazalcu dejanske pripadnosti Stvarnikovemu ljudstvu. O bratski ljubezni.
Zaradi že ponižanega tvojega značaja mi ni težko, da te na takšen način držim formalno zvestega. Pripeljal te bom celo v stanje, da boš lahko poslušal in bral o bratski ljubezni, o požrtvovalnosti, ne da bi poskušal to uporabiti zase. Razne resnice in zahteve, ki so namenjene tebi – boš samo izročil drugim in jih z njimi obsojal, medtem ko boš samega sebe zaradi formalnega spolnjevanja zakona imel za pravičnega. Srečo imam, da boš Odkupiteljevo primero o iveri in brunu zelo redko uporabil zase. Moj cilj je, da s pomočjo tebe in tebi podobnih pripeljem Stvarnikovo ljudstvo v stanje, ko bodo vsi mislili, da so posebni zgolj zaradi dejstva, ker se strogo držijo Stvarnikovih zakonov, tisto največje in pravo razpoznavno znamenje, edinost v ponižnosti in ljubezni, pa bo v največjem delu popolnoma izginilo.
Le kako se bom smejal, ko boste stopili pred Stvarnika prepričani o svojem zveličanju in pravičnosti zaradi svoje navidezne poslušnosti ter boste slišali besede obsodbe, ki vam jih bo z žalostjo podal Stvarnik.
Od vedno mi je uspevalo ločiti človeško duhovnost od vsakdanjega življenja. V skladnosti s časom in civilizacijo mi je to uspelo v različni stopnji. V starih časih mi je uspelo celo napeljati ljudi, da so bili v vsakdanjem življenju ubijalci in tatovi, po teh dejanjih pa so neovirano molili k Stvarniku kakor najpravičnejši verniki. Samo JAZ vem, kako je gledal na te molitve. Po preroku Izaiju je poskušal razložiti, da Mu je takšna duhovnost dobesedno ogabna, vendar njegovo sporočilo ni imelo večjega vpliva.
Današnji samooklicani verniki morda niso morilci in kriminalci, toda za Stvarnika to niti ni toliko pomembno. Danes jim uspe brez trohe pekoče vesti uživati v pornografiji ali celo zagrešiti prešuštvo, potem pa molijo Stvarnika, kakor da se nič ni zgodilo. Toda kolikor bolj prikrit je greh, toliko večja je človeška duhovna hinavščina. Ljudje spletkarijo drug proti drugemu, so nepošteni pri svojem delu, sebični in nesramni, bahati in surovi, neusmiljeni in okrutni v malih stvareh, potem pa sklenejo roke k molitvi Stvarniku. Rad bi, da bi ti lahko videl, kako On obrača glavo od takšnih ljudi.
Pripravil te bom do prepričanja, da je treba delati nekatere velike reči, da bi pokazal svojo zvestobo Stvarniku, obenem pa bo med čakanjem na priložnost, da bi naredil nekaj velikega, mimo tebe vsak dan šlo obilo malih priložnosti, ki jim Stvarnik namenja posebno pozornost. Medtem ko bo življenje minevalo, bo tvoje navdušenje za Stvarnika pojemalo, tvoja hinavščina in zunanja podoba pobožnosti pa bosta vse bolj rasli.
Ali še vedno misliš, da si v veri našel zanesljivo pribežališče? Namenoma sem te pripeljal sem, da bi bila moja zmaga čim večja, Stvarnikova bolečina in tvoja poguba pa bosta še en razlog za moje posebno veselje.
NAPAČNA PREDSTAVA
Že nekaj tisočletij mi uspeva zelo previdno skriti pred ljudmi pravo predstavo o Stvarniku. Celo pred njimi, ki proučujejo Sveto pismo. Niti ne slutiš, kako pomembno je zate uskladiti vse podatke, ki jih je Stvarnik podal o svojem značaju. Jaz to vem. Zato si tudi zelo prizadevam, da bodo usklajeni. Nekaterim preveč poudarjam Stvarnikovo sodbo in uničenje, njegov poslednji obračun z grehom, ogenj, ki bo uničil nespokorjene, in jih napeljem, da Mu začnejo služiti iz strahu. Drugim pa preveč poudarjam njegovo milost in ljubezen, s čimer jih spodbujam, da se do življenja in greha vedejo malomarno ter upajo, da bo Stvarnik zamižal pred vsem tem.
Posledica vsega tega je stanje med Stvarnikovim ljudstvom, ki ga posebno boli. Videl je, kaj se bo zgodilo, in poskušal opozoriti ljudi na tisto, kar bom naredil med Njim in Njegovim ljudstvom, ko bom govoril o mlačnosti. Ampak tukaj se ničesar več ne da narediti.
Medtem ko v moji Cerkvi vlada tisti prvi odnos – služba iz strahu – v tvoji skupini vlada drugi, to je malomarni odnos do Stvarnika. Zaradi česa pa? Zato ker si zamudil izoblikovati pravo podobo, ki jo je On dal o sebi.
Ker ne bereš pozorno Njegove besede, si ne moreš niti ustvariti pravilne slike o Njem, brez tega pa ne moreš narediti ničesar. Izgineva navdušenje, izgineva motivacija, brez česar ni duhovnega napredka, brez njega pa seveda propadaš.
Zame je najpomembneje, da te držim daleč od Svetega pisma. Ta vsebuje obilico novih spoznanj, ki ti jih želi povedati. Posebna knjiga je zato, ker te je zmožna vedno znova, odvisno od raznih življenjskih razmer, dajati nove razsežnosti človeškega življenja z istimi besedili. Ampak ti tega ne veš. Če si jo enkrat ali dvakrat prebral, misliš, da si zvedel vse. Ali je to mogoče moj namig? Seveda sem ob tebi vsakič, kadar jo želiš vzeti v roke. Pravim ti, da že vse veš, da nima smisla znova brati že znanih besedil, to si že ugotovil – so mnoge pomembnejše stvari, ki jih moraš narediti.
S tem ko ti preprečujem, da bi zvedel nova spoznanja, ti onemogočam priti do možnosti, da bi razmišljal o novih odločitvah, ki jih moraš izpeljati v življenju. Nove odločitve pa so prav tiste, ki pospešujejo duhovno rast do cilja, ki ti je postavljen. Cilj pa je mera rasti višine Njega, ki je prišel umret zate. Ne več ne manj. Toda jaz sem ob tebi, da ti ta cilj predstavim kot nedosegljiv. Kar delam tudi pri vseh drugih ciljih, ki so ti postavljeni.
Brž ko začneš te cilje imeti za nedosegljive, opeša tudi tvoja volja, da bi jih uresničil; tako sem te prikrajšal za vse možnosti, da bi se jih sploh lotil doseči. Vidiš, vse je verižna reakcija. Dovolj je, da sprožim eno zmoto, ta pa potegne za seboj deset drugih posledic. Jaz imam to prednost, da zelo hitro povežem, kaj kam pelje, ti pa ne razmišljaš tako. Na primer: Če ne proučuješ Svetega pisma, zate to pomeni zgolj to – ne proučuješ Svetega pisma. Razmišljaš, da je dan minil popolnoma običajno tudi brez tega. Zame pa to pomeni, da ti je prikrajšana sleherna možnost za duhovno rast, posledica tega pa bo tvoja večna poguba. Ali naj ti povem, da so v priliki o desetih devicah vse čakale na ženina? Ali ti moram povedati, da je tudi tistim nespametnim devicam dan minil popolnoma običajno, čeprav se niso pripravljale za svatbo? Šele pred samim prihodom Tistega, kogar so čakale, so dojele, da niso pripravljene za to srečanje. Natanko tako, kakor se bo zgodilo tudi s teboj.
Na mojo srečo pa tebi niti na konec pameti ne pride misel, da je tvoje duhovno življenje enako kakor življenje rastline. Če ne raste – odmre!
MEDČLOVEŠKI ODNOSI
Obstaja samo EN pravilni način, s katerim lahko preizkusiš svoj značaj ali svojo duhovnost.
Z medčloveškimi odnosi. Tega ni težko ugotoviti, toda mnogo teže je to izpeljati v praksi. Zlasti če ti jaz pri tem pomagam. Sta dve strategiji, ki sem ju razvil, da bi ti preprečil razviti svoj značaj tako, kakor želi Stvarnik. Odtujenost in hinavščina. Na obe sem enako ponosen, saj dosegata skoraj enak uspeh. Obe sta za človeka skoraj nepremostljivi oviri za razvijanje kakovostnih medčloveških odnosov. Ni posebno težko doseči, da bi se ljudje odtujili drug drugemu, ker sem že zdavnaj razvil temelj za to strategijo. Sebičnost. Zaradi življenjskega ritma, ki sem ga vsilil današnjemu človeku, nikoli nisem mogel laže doseči odtujenosti. Predolg delovni dan, prosti čas z možnostjo dostopa k televiziji in spletu sta popolni pasti, da bi ljudem preprečil medsebojno se družiti. Sprašuješ se, zakaj mi je to tako pomembno. Povej mi, kako boš zvedel, ali je katera tvoja značajska lastnost krepost ali hiba? Kako boš zvedel, ali si razvil katero značajsko lastnost, za katero si prepričan, da jo moraš razviti? Kako boš zvedel, ali si premagal slabosti, ki si jih odkril, da jih imaš? Kako boš uporabil kreposti, za katere veš, da jih imaš? Z branjem? Z gledanjem televizije? Deskanjem po spletu?
Kakor sem že povedal, za to obstaja samo en način. Druženje in delo z ljudmi. Zlasti z ljudmi, ki sami razmišljajo na podoben način. Šele v takšnih razmerah lahko jasno vidiš svoj značaj in svojo duhovnost v pravi luči. V svoji odtujenosti od ljudi si lahko samo prepričan, da si izoblikuješ značaj, toda njegovo pravo izoblikovanje in spopolnjevanje se doseže samo med druženjem in delom z ljudmi.
To pa sem jaz pripravljen preprečiti. Zaposlim te s samim seboj, s tvojim počitkom, z osebnimi užitki, ločim te od družbe, ki ti edino lahko pomaga, da svoj značaj podvržeš preizkušnji in si ga izoblikuješ, da bi bil usklajen z značajem nebeških bitij.
Toda če ta past ne bo uspešna, druga gotovo bo. Če si res želiš izoblikovati svoj značaj, sem zate pripravil veliko bolj zapleteno past.
Ljubezniv, nasmejan in požrtvovalen do drugih si lahko zato, ker si resnično dovolil Stvarniku, da te je v skladnosti s svojim zakonom iz korenin spremenil, toda vse to lahko narediš tudi brez tega. Vse to lahko narediš samo zato, ker veš, kako se to dela, čeprav ni postalo del tvoje narave. To se imenuje hinavščina. Ne boš se samo hinavsko vedel, temveč boš tudi druge kritiziral in poučeval, da bi bili tudi drugi ljubeznivi in požrtvovalni – kakor si ti.
Naj ti nekaj povem. V takšnem vedenju si samo ti tisti, ki je prepričan, da je vse v redu in si opravil izpit duhovnosti v medčloveških odnosih. Jaz, Stvarnik in ljudje okoli tebe pa jasno vidimo tvojo hinavščino. Toda spet je moja zasluga, da ti bo redko kdo to povedal, saj sem razvil predsodek, da ni kulturno koga kritizirati. Posledica tega pa je, da so kritike podane zelo redko, da bi se izognili spopadu in neprijetnosti, ki ju povzroča. Ljudje ne poznajo enega dejstva. Če komu poveš kritiko, s tem ne boš spremenil svojega položaja pri tej osebi. Dobronamerna kritika je v bistvu dober način, da zveš, kaj kdo zares misli o tebi. Če tej osebi nisi drag, marveč je samo hinavsko vljudna s teboj, bo kritika, ki si ji jo podal, obrodila užaljenost in nasprotno kritiko. Če pa osebi gre zate, jo boš z dobronamerno kritiko samo napeljal, da bo preiskala sebe, obenem pa ti ne bo ničesar zamerila. Toda kakor vidiš, mi je dobronamerno kritiko, ki je nujna za normalno duhovno življenje zaradi množice različnih dejanskih zornih kotov, ki na koncu dajo obširno sliko, uspelo tako zasovražiti, da je skoraj nihče ne uporablja.
Tisto, kar nameravam, da bi se uporabljalo, je kriticizem. Kritika, ki je sama sebi smisel in namen. Kritika, ki ne ponuja boljše rešitve. Kritika, ki omalovažuje. Zaradi tega boš zelo redko prišel v položaj, da bi ti kdo podal dobronamerno kritiko. Mnogo laže je podati zlonamerno kritiko. Ta ne zahteva ljubezni, previdnosti, niti ji ni mar za posledice. Ne bom preprečil samo, da do tebe ne bo prišla dobronamerna kritika, temveč si bom tudi prizadeval, da boš dobil pohvalo za svoj hinavski trud in dobroto.
Najboljši način, da te zadržim v tej hinavščini, je tvoje vedenje hvaliti z usti mnogo ljudi. Takšne pohvale tvoji dobroti, ljubeznivosti in požrtvovalnosti bodo samo še močneje izoblikovale tvojo hinavščino, namesto da bi te spodbudile k preiskovanju sebe in svojega značaja z Odkupiteljevim značajem. Hvalil te bom po ljudeh, ki ne poznajo Stvarnika, ti pa se ne boš spraševal, s katerimi merili presojajo tvojo dobroto, marveč se boš prepričeval, da si dosegel najvišji duhovni cilj, če vsi vidijo tvojo praktično duhovnost. Toda pozabljaš, da ljudi, ki te hvalijo, niti malo ne moti, da gojiš kateri greh ali slabost, in te kljub temu razglasijo za dobrega. Na primer: Če bi se dvosmiselno šalil ali tu in tam pogledal kateri pornografski film ali se zabaval s prijateljicami ali se izzivalno oblačil, te bi brez težav imenovali, da si dober, in te pohvalili kljub tvojim duhovnim spodrsljajem, dokler koli si marljiv, zanesljiv, pristopen, nasmejan in pošten. Če ne bi redno bral Svetega pisma ali pa se ne bi udeleževal bogoslužnih sestankov svoje cerkvene skupnosti, te bi še naprej imeli za dobrega in bi to govorili tebi in drugim, od katerih boš to slišal.
In tebi je to dovolj. Pričevanje drugih ljudi o tvoji duhovnost ima zate večjo vrednost, kakor tisto, kar je Stvarnik hotel po svojem zakonu narediti od tebe. Pomemben ti je samo zunanji kazalec, tisto vidno, fizično, materialno. Tudi meni je to najpomembnejše. Kakor sem že povedal, te na tak način najlaže zadržim na svoji strani. Toda kaj Stvarnik misli o tebi, ti je manj pomembno.
Če pa ti že bo kdo resnično duhoven podal dobronamerno kritiko, ti bom brez težav preprečil razmišljati o tem. Pri tem mi pomaga tvoja prepričanost o svoji pravičnosti in dobroti zaradi pričevanja ljudi, ki za ta niso pristojni, še večjega zaveznika pa imam v tvoji ošabnosti zaradi tega. Ta postavlja neuničljiv nasip. Užaljenost. Na to dobronamerno kritiko se boš precej razjezil, čeprav tega ne boš pokazal. Celo ti bom pomagal izreči nekaj dobrih nasprotnih kritik na račun tistega, ki te je dobronamerno kritiziral, tako da njegove kritike sploh ne boš obravnaval. Njegovo kritiko, ki je bila zate zveličavna in morda celo usodna, boš tako preprosto zavrgel. Svojo užaljenost pa boš seveda imel za opravičeno. Sploh se ne boš domislil, da bi jo povezal z ošabnostjo, s katero si napolnjen.
Ošabnost… rastlina, ki sem jo JAZ ustvaril in je pri vas ljudeh naletela na rodovitna tla… Največje zlo. Jedro vsakega zla. Najboljši način bojevanja proti njej je nehote precej dobro skrit v Svetem pismu. Nobene težave nimam, da ti ga odkrijem. Tako dobro je namreč moja rastlina ukoreninjena v tebi, da je ne bo motilo spoznanje o tem, kako jo je možno izkoreniniti. Apostol Jakob je v popolnoma drugačnem okviru povabil ljudi, da svoje grehe in slabosti priznate in spoveste drug drugemu. Ne duhovnikom, kakor sem vas jaz napeljal misliti. Marveč drug drugemu. Na mojo srečo zelo malo ljudi ve, kako učinkovito bi bilo to za Stvarnikovo korist, če bi lahko tako ravnali. Dalje ne bom razlagal v podrobnosti. Tu je zakopana moja najskrbneje varovana skrivnost za pridobivanje ljudi. Že tako sem preveč povedal.
Dejal sem že, da je ošabnost temelj tudi tvoje užaljenosti. Le kdo bi te lahko poučil, da užaljenost ni lastnost, ki jo imajo resnično zvesti Stvarniku?
Užaljenost nasprotuje prav tisti lastnosti, ki je edini temelj, na katerem Stvarnik lahko začne izoblikovati tvoj značaj. Tisti lastnosti, ki je tebi nikoli ne bo uspelo razviti. To pa je ponižnost. Mislil boš, da si jo razvil, mislil boš, da si ponižen. Napeljal te bom živeti v tem prepričanju, ker boš naredil nekatera dejanja, ki zahtevajo to lastnost. Celo noge boš komu umil, ker boš mislil, da je to največji izraz tvoje ponižnosti. Ampak tisto, kar bom videl jaz, kar bo videl Stvarnik in kar bodo videli tvoji bližnji, ki si ti tega ne bodo upali reči, ne bo ponižnost, temveč hinavščina.
Kaj misliš, kaj dosežem, če je v kateri skupnosti množica hinavcev? Bratsko ljubezen? Bližino? Hrepenenje po trenutkih občestva, ki bodo obrodili edinost in organiziranost pri oznanjevanju Stvarnikovih resnic…?
Dosežem to, da tudi tisto malo število zares duhovnih in posvečenih ljudi izgubi voljo do česar koli, kar je povezanega s tistimi, ki se zgolj imenujejo pripadniki Stvarnikove skupnosti.
Namesto da bi bilo tako, kakor želi Stvarnik, postaja tako, kakor želim JAZ. Namesto da Stvarnik okoli sebe zbira ljudi, ki so se pripravljeni žrtvovati in se zavzemati za druge kakor se On, jaz delam, da je skupnost njegovih ljudi napolnjena z njimi, ki zgolj pričakujejo, da se samo njim kaj naredi, da se njim streže, da se zanje kaj organizira, medtem ko bodo oni samo tu in tam kaj pomagali – s svojim kriticizmom.
Napada me skušnjava, da ti odkrijem eno svojih največjih skrivnosti… Le zakaj se še obotavljam? Gre samo zate, za ničvredno in bedno stvarstvo, ki ni zmožno dojeti globine in pomembnosti tega, s čimer se zdajle srečuje. Tako in tako boš kmalu pozabil. Tebi se bo to zdelo nepomembno, toda niti ne slutiš, kako močno orožje v moji roki je to, kar ti bom odkril.
Omenil sem kriticizem, toda moja skrivnost je v tem, da to ne bodo samo občasne in zlonamerne pripombe, marveč da bo to postalo tvoj življenjski slog. Naj povem drugače: V vsem, kar je pomembno, te bom jaz napeljal, da boš iskal tisto negativno stran. Takšno stališče ti trajno onemogoča izžarevati značaj, ki ga Stvarnik želi, da bi ga izžarevali. Namesto da bi izžareval privlačno veselje, te bom jaz napeljal, da bo na ta način v tebi rasla samo ogorčenost. Ta te bo počasi razžirala odznotraj, zato boš tudi v najlepših in v najbolj veselih stvareh našel same negativnosti. Zaradi teh hib ti bodo ljudje postali nezaželeni. Ti boš zaradi svojega kriticizma postal nezaželen drugim ljudem. Moram ti povedati, da se ne boš mogel rešiti teh okovov, saj boš za vsako svojo pripombo imel dejansko opravičilo, obenem pa boš v svojem ošabnem in hinavskem umu ostajal popolnoma pravičen. Iz teh razlogov se tvoj življenjski slog ne bo spremenil. Toda ne boj se. Nisi osamljen s takšnim stališčem. Ti imaš le to nesrečo, da si to zvedel. In da boš moral živeti s tem.
Ni mi toliko zanimivo, kadar mi lastnosti, kakršne so sebičnost, zavist, ljubosumnost, neobzirnost, ošabnost in hinavščino uspe ukoreniniti v ljudeh, ki ne razmišljajo o značajskih lastnostih, ker ne poznajo Stvarnika in sploh slišali niso Zanj. Toda kadar mi te lastnosti uspe narediti za del značaja njih, ki poznajo Stvarnika ter vedo, da je edini cilj in namen tega življenja po občestvu z Njim svoj značaj rade volje uskladiti z Njegovim – to je zame največji uspeh.
Te negativne lastnosti mi je uspelo narediti takšne, da se štejejo kot neizogibni obrambni mehanizem za obstoj v družbi in so kot takšne v določeni meri potrebne vsem. Popolna nesebičnost in popolna požrtvovalnost nikoli ne bosta cilja, ki ju boš dosegel, ker bom vedno poleg tebe, da bi ti dajal dobre izgovore za to, zakaj ni treba, da bi bil takšen.
Ko bi lahko pokukal v resničnost, ki je zdajle ne moreš videti, bi dojel, zakaj je Odkupitelj lahko živel tako, kakor ti je pokazal zgled. Prav tako bi dojel, od kod je prihajala moč in vztrajnost apostolom in zvestih za njimi, da so vztrajali pri nesebičnosti in požrtvovalnosti prav do svoje smrti, ki sem jim jo povzročil zelo bolečo. Videli so tisto, kar ti lahko le megleno slutiš med branjem Svetega pisma, a kar bi lahko jasno videl, če bi hotel. Vedeli so, da je tisto, česar ne vidijo, prava resničnost, medtem ko je tisto, kar so videli in kar so tedaj živeli, samo majhen, tudi časovno popolnoma nepomemben del večnosti. Časovno nepomembno obdobje, toda nadvse pomembno, če gre za odločitve, ki jih je možno skleniti v njem.
Odločitve, pri katerih ti bom pomagal, da jih NE BOŠ SKLENIL.
36. SKORAJŠNJI KONEC
Upam, da si doslej dojel najpomembnejša načela, ki jih uporabljam za uspešno uničevanje človeštva in tebe z njim vred. Podrobnejši opisi ne bi samo zasedli mnogo strani, marveč bi tudi pomembno omejili moje delovanje, česar sploh ne želim. Jaz te želim uničiti, ali si pozabil? Da te uničim zdaj, ko si usposobljen, da se mi upreš. Da te uničim, ko te gledam, kako zavestno in odločno obračaš hrbet Stvarniku in vsemu tistemu, kar je naredil zate.
Med razlogi, zakaj sem toliko prepričan, da mi bo pri tem uspelo, ko gre zate, je ta, da sem tudi tebi, ki misliš, da veš skoraj vse, uspešno odvrnil pozornost od Stvarnikovih besed o Njegovem skorajšnjem prihodu in sodbi, ki zdajle poteka.
Pri večini ljudi mi je uspelo doseči, da so jim opisi služb starozaveznih izraelskih duhovnikov postali popolnoma nepomembni. Kdo pa se še utruja s pomenom vsega tega? Kdo se še utruja s pomenom jagnjet, kozlov, svečnikov, žrtvenikov, praznikov…? Kdo se še utruja s primerjanjem tega z Odkupiteljevo službo ob Njegovem prvem prihodu na Zemljo? Kdo sploh zastavlja vprašanja o videzu šotora v puščavi, Salomonovega templja, templja iz Ezekijelove vizije in simbolike, ki predstavljajo prostore, predmete in službe v njih? Zelo redki ljudje. Če pa si pozorno bral Sveto pismo, si o vsem tem precej poučen. Veš, da poteka sodba. Ni mi uspelo vsem v popolnosti skriti resnice o sodbi, toda večina raznih kristjanov dojema, da je to samoumevno. Ker pa se s koncem sveta, ki se bo zgodil z Odkupiteljevim prihodom, razume zveličanje enih in poguba drugih, to ne more biti uresničeno, če ni poprej opravljena sodba.
Toda Stvarnik, ki je želel, da veš vse o Njegovi ljubezni in daritvi, ki jo je opravil zate, želi tudi, da se popolnoma zavedaš resničnosti, ki poteka zdaj. Zame je koristno, da ti ne razmišljaš o tem, saj bi te vsekakor dodatno spodbudilo vztrajati v tesnem občestvu s Stvarnikom. Prepričal sem se že, da Njegova ljubezen do tebe ni nujno neizogibno zadostna spodbuda. Ljudi sem skozi stoletja naredil sebične, neobčutljive, nehvaležne in nesramne. Naredil sem ogromen prepad med nebeškim značajem – kakršnega bi moral doseči po edinosti s Stvarnikom – in značajem, kakršnega imaš sedaj. Razmišljanje o sodbi bi te utegnilo dodatno spodbuditi, da to dosežeš čim prej, jaz pa imam tudi tukaj nekaj tehnik, ki jih uporabljam, da tvoje razmišljanje usmerim drugam v navidezno plemeniti, v bistvu pa nekoristni smeri.
S pozornim proučevanjem službe v starozaveznem svetišču, simbolov, ki so ponazarjali resničnost, ko gre za človekovo odkupitev, bi natanko razumel Stvarnikov načrt zveličanja. Če bi pozorno bral prerokbe, spremljal dogodke okoli sebe, iskreno iskal pomoč od Njega, da bi vse to razumel, bi lahko skoraj natančno sklepal, v katerem postopku je svet zdaj. Toda jaz ti imam ponuditi toliko tega, da bi tvoje misli odvrnil od takšnega preiskovanja in proučevanja. Proučevanje služb in simbolov ti bom prikazal kot izgubo časa ter te prepričal, da je vse to že razloženo in že veš vse, kar je bilo treba vedeti. Zaposlil te bom s težnjami, da ugajaš sebi v teh minljivih zadevah, ki so s Stvarnikovega stališča nepomembne.
Konec pa bo prišel. Ti pa boš, če ga boš dočakal živ, zelo presenečen in po moji zaslugi popolnoma nepripravljen. Po drugi strani pa, če Odkupitelj ne bo prišel za tvojega življenja, boš vstal od mrtvih, toda ne boš niti vedel, da je eno vstajenje že davno minilo. Ob tebi bom tedaj stal JAZ. Najlepše bitje, kar si jih kdaj videl v svojem življenju. Povedal ti bom, da sem jaz Odkupitelj in da je prišlo do nekaterih sprememb v načrtu zveličanja ter potrebujem tvojo pomoč. Ali misliš, da boš zmožen reči, da jaz nisem tvoj Odkupitelj? Vse življenje sem te vzgajal, da je zlo – grdo. Vsi negativci, bodisi v knjigah, ki si jih bral, bodisi v filmih, ki si jih gledal, so bili – brez izjeme – GRDI.
Ali misliš, da boš po vzgoji s takšnim predsodkom lahko rekel najlepšemu stvarstvu, ki si ga sploh kdaj zagledal – da je peklenski Hudič? Ne glede na vse, kar si vedel o meni? Ne, ne boš! Poln zaupanja se boš podal za menoj. Šel boš z menoj do zidov novega Jeruzalema in tam me boš nagradil z izrazom obličja, ko boš dojel, da si pogubljen za vso večnost. Jaz pa bom užival, ko bom gledal tebe in milijarde tistih, ki so se bolj ali manj zavestno postavili na mojo stran zaradi bednih, minljivih, materialnih in navideznih prednosti, ki sem jih ponujal, da bi zapustili Njega, ki jih je najbolj ljubil.
Gledal bom tudi v Njegov obraz. Videl bom bolečino na Njegovem obličju, ko vas bo moral vse do zadnjega uničiti, ker ste si vi tako izbrali, in da bi tistim, ki so Mu bili zvesti in vdani, lahko omogočil dobesedno popolno večnost.
Ali misliš, da se to ne nanaša na tebe, ker zdaj vse veš? Toda zastavil ti bom vprašanje: Ali misliš, da bi ti vse tole razodel, če ne bi vedel, kako te lahko še naprej pridobim zase?
Ne veš, da tudi zdaj, ko si v Stvarnikovi cerkvi, živiš pod vplivom raznih predsodkov, ki sem jih vzpostavil o koncu sveta in Odkupiteljevem prihodu. Ali pričakuješ potek določenih dogodkov, pričakuješ nova izgnanstva, preganjanja, izdajanje zakonov, ki nasprotujejo Stvarnikovim, na temelju katerih boste preganjani?
Plitka in površna inteligenca! Zakaj pa bi jaz to delal? Izkušnje so mi pokazale, da kadar koli sem poskušal na Stvarnikove vernike uporabiti silo, so se vedno zbliževali ter se združevali med seboj in z Njim. Namesto da bi jih uničil, sem dosegel le to, da je bilo Stvarnikova cerkev številnejša in močnejša. Za razliko od človeka, se jaz učim na svojih napakah. Kolikor koli je demokracija Stvarnikov načrt, mi še kako pomaga s strpnostjo in človeškimi pravicami, ki omogočajo vse svoboščine, zlasti pa svobodo veroizpovedi, najbolje uničevati Stvarnikovo cerkev.
Samo bodite svobodni, samo se shajajte, samo proučujte, samo poskušajte oživiti svojo duhovnost. Obdobje miru ob materialnem napredku je najboljši način za boj proti Stvarnikovim naporom, da bi razvil svoje delo po vsem svetu.
Z vsemi zmotami, ki sem jih vpeljal v Njegovo cerkev, z vsemi značajskimi lastnostmi, ki mi jih je uspelo obdržati v ljudeh, ko sem napačno predstavljal izraze, kakršna sta »preobrazba« in »posvečenje«, sem dosegel, da Stvarnikova cerkev nazaduje, namesto da bi napredovala. Pri tem ne mislim na številnost.
Ne učite se iz preteklosti, in to mi daje veliko prednost. Čakate, da vas bo Stvarnik napolnil s svojo Močjo, da se boste zedinili in začeli dokončevati delo, ki ga je On začel, niste pa videli najpomembnejše stvari. Da takšni vaši občutki niso usklajeni s tem, kar je On delal v zgodovini. S svojo Močjo je napolnil ljudi, ki so se združevali okoli Njegove besede. Vsak dan. Blagoslavljal je tiste, ki so zares nekaj naredili, ker jih je spodbudilo to, kar je On naredil zanje. Zdaj pa ste daleč od tega, da bi izpolnili ta pogoj.
Kaže, da bo Stvarnik spet moral poseči po nekem korenitem ukrepu, da bi vas kdo ve kateri krat poskušal rešiti od mene in vas samih. Do tistega trenutka pa vas bom jaz dalje uničeval z mirom in blaginjo ob spodbujanju lažne duhovnosti in razvijanju vašega prepričanja o osebnem zveličanju.
Ali nekje v vsem tem megleno vidiš področje svojega življenja, kjer bi se moral počutiti nezadovoljen s samim seboj, kar bi te spodbudilo k nadaljnji rasti in tesnejšemu zbliževanju s Stvarnikom? Takšnega področja ni. Naredil te bom popolnoma zadovoljnega, tako da ne boš opazil ničesar, kar bi bilo treba spremeniti. Še bolje pa bo, ker boš vse to pripisal Stvarnikovim blagoslovom za tvojo zvestobo Njemu. Svoje bogastvo, svoj zunanji videz in mir, uresničenje svojih načrtov… V bistvu pa boš MOJ.
Ali si obupan? Tudi moraš biti…
37.ŠIRJENJE RESNICE O STVARNIKU
Moja sreča je, da zelo redki vedo, v katerem času živijo. Toda ti so preveč slabotni v nameri, da bi druge ljudi seznanili z resnicami, ki jih Stvarnik želi oznaniti svetu. Ker v začetku nisem imel uspeha pri preprečevanju oznanjevanja Stvarnikovih resnic, imam sedaj ogromen uspeh. Medtem ko so po Odkupiteljevem vstajenju od mrtvih oznanjali glavno sporočilo o izpolnitvi prihoda obljubljenega Mesija, morajo biti zdaj največja sporočila o potekajoči sodbi, o drugem Odkupiteljevem prihodu in o pripravi človeštva na ta skorajšnji prihod. Toda meni je vse to uspelo spraviti na skoraj nepomembne poskuse. Ker je od Odkupiteljevih obljub minilo dosti časa, mi ni težko jemati poguma tudi najvztrajnejšim poskusom, da bi pristno poviševali Stvarnikove resnice. Pogum sem jemal tudi značajsko krepkejšim in močnim ljudem, kakršna sta bila Janez Krstnik in apostol Janez. Posebno si prizadevam, da najvztrajnejši dobijo natančne podatke o razmerah v svetu, v katerem živijo. Resničnost pa je to, da sem JAZ tisti, ki ima prednost, in da nihče ne more narediti ničesar, da bi dosegel to prednost. Zlo zmaguje nad dobrim, sovraštvo nad ljubeznijo, sebičnost nad požrtvovalnostjo, hinavščina nad pravo pobožnostjo. Po eni strani vam jemljem pogum in spravljam v malodušnost, po drugi pa vas spodbujam k vprašanju, ali je vse, kar piše v Svetem pismu, zgolj sad čigave domišljije, samo vpitje človeštva, da vsaj z domišljijo najde zadovoljitev svojih potreb, teženj in upanja.
Jaz pa se ne ustavim samo na tem. Po eni strani sem dosegel takšno stanje v največjem delu današnjega človeštva, po drugi strani pa sem poskrbel, da bodo tudi tisti, ki bodo prej ali slej seznanjeni s Svetim pismom in tako zvedeli za Stvarnikova prizadevanja za rešitev sveta, najprej popolnoma zapeljani ali pa vsaj ovirani v nameri, da bi prišli do pravega znanja in spoznanja. Navsezadnje jim ponujam na videz »trdne« in »neovrgljive« dokaze proti Svetemu pismu in vsemu, kar piše v njem.
Dojel sem, da bo najbolj koristno, če ljudem ponudim razbremenitev od moralne odgovornosti, ki jo vi kot cerkev morate oznanjati v Stvarnikovi Moči. Zdaj imate spoznanje o tem, kaj naj bi oznanjali, toda zaradi svoje površnosti in nedejavnosti ste mi omogočili dobro pripraviti orožje, ki bo bistveno oviralo vaše delo.
Vi torej morate, poleg tega da z življenjem in besedami širite Stvarnikova življenjska načela, govoriti tudi o nebeški sodbi, ki sedaj poteka, o Odkupiteljevem skorajšnjem prihodu in koncu sveta. Toda jaz se vas prehitel. Po svetu sem razširil knjigo, ki spravlja v dvom vse, kar piše o Stvarnikovi besedi. Razvrednotil sem Stvarnika, zlasti pa Njegovega Sina in vse Njegove napore, da bi prišel do vas. Tako sem ljudem ponudil drugo možnost: nikomur vam ni treba odgovarjati, nihče vas ne bo obsodil, nihče ne bo prišel, nihče ne bo naredil konca sveta, ni treba, da bi vas obremenjevala Stvarnikova beseda, ker je pisano kdo ve v kakšnih razmerah, na to pa so vplivali ljudje, ki so preračunljivo upravljali z njo po svoji volji.
Kdor koli bo prebral to knjigo, se sploh ne bo zanimal za nobeno sporočilo, za katero bo zvedel in je povezana s Svetim pismom. Zaradi reklam in oglasov, s katero sem jo pospremil v svet, so jo in jo bodo prebrali mnogi. Ljudje, katerim boste poskušali govoriti o svetopisemskih resnicah, vas bodo postavili pred navidezne »dokaze« proti Svetemu pismu in njegovi pristnosti. Z omenjeno knjigo sem te ljudi toliko prepričal o njeni vsebini, da bo onemogočena vsaka vaša bolj smiselna zgodba, ki je povezana z dogodki, ki jih napoveduje Sveto pismo. Ne marajo vsi brati, to vem – zato pa sem rekel, naj posnamejo tudi film.
Ali se spomniš taktike? Znani in simpatični igralci, pristna igra, »trdni« dokazi – in moje mišljenje postaja tvoje. Manj pomembno je, da so tam navedene razlage že ovržene. Malokdo se je ukvarjal s tem po branju knjige. V umu večine je ostalo to, kar navaja ta knjiga. Povej, kakšne možnosti imate po vsem tem opozoriti svet na pravo resničnost sodbe in Odkupiteljevega prihoda, če sem edini vir, ki govori o tem, razglasil za nepristnega? Malokdo bo dojel vrhunsko preračunljivo upravljanje v njej. Prepletanje dejanskih mest, dejanskih zgodovinskih dejstev z izmišljenimi liki, z izmišljenim dejanjem in z izmišljenimi zgodovinskimi podatki dela v umu nepoučenega in neprevidnega bralca vso zadevo logično in resnično. Laži skupaj z resnicami v njej delujejo enako resnično kakor sama resnica – nepoučenemu in neprevidnemu bralcu. Takšna pa je ogromna večina ljudi.
Poleg tega sem se potrudil, da se razni ponaredki podajajo kot dokaz proti Svetemu pismu. Pozorno sem skrbel, da so razni »evangeliji« ostali neodkriti do zdaj. Ker so odkriti zdaj, zaradi svoje starosti in izvirnosti pomenijo veljavo. Toda ljudje pozabljajo na eno stvar: tudi pred dva tisoč leti sem jaz navdihoval ljudi govoriti in pisati proti Stvarnikovemu nauku in Njegovi cerkvi. Popolnoma pozabljajo, da če je nekaj zares starega, ni nujno, da je neogibno tudi resnično…
Toda tukaj niti blizu ni konec. Z raznimi izobraženimi in veljavnimi znanstveniki vse bolj razvijam skrajni ateizem. Povprečnemu bralcu so vsi dokazi, ki jih ti podajajo, neovrgljivi dokazi proti Stvarnikovemu obstoju. Redki so tisti, ki bodo razmišljali o tem, koliko v bistvu vi ljudje malo sodelujete v stiku s tem materialnim svetom. Od ogromnega razpona zvokov lahko slišite izjemno majhen del. Od izjemnega razpona barv lahko vidite le izredno majhen del te pahljače. Od ogromnega razpona sevanja vi čutite samo nebistven del. Od ogromnega vesolja vi zasedete popolnoma nepomembne tri bedne razsežnosti. S svojim omejenim razumom ne moreš dojeti vseh skrivnosti, ki jih je Stvarnik vzpostavil v vesolju. Vse to pa povprečnemu bralcu sploh ne bo prišlo na misel. Ne bo sprejel dokazov, ki jih ponujajo ti znanstveniki, ko mislijo, da so vsaj oni s svojo bistroumnostjo po sodobni in mogočni tehnologiji zmožni dotakniti se prave resnice o izvoru vesolja in Stvarnikovem obstoju.
In tako najširše prebivalstvo, ki se želi kazati in zveneti učeno in pametno, oborožujem z dokazi vaše omejene znanosti in jih obenem zaslepljujem, da ne vidijo prave resnice okoli sebe.
Takšnim ljudem boš torej moral podajati resnice, ki jih je Stvarnik razodel v Svetem pismu. Ljudem, ki Sveto pismo poznajo v takšni luči, v kakršni sem jim ga JAZ prikazal. Kaj misliš, kolikšen bo tvoj uspeh?
Ali misliš, da ne boš izgubil poguma? Ali misliš, da si lahko toliko blizu Stvarnika, da boš postal odporen za malodušnost, s katero te ovijam? Zato potrebuješ popolno zaupanje v Stvarnika. Zaupanje kljub nerazumevanju. Zaupanje navkljub na videz nasprotujočim dejstvom. Ampak ti si samo človek. Človek, ki dojema, da ne more biti popolnoma predan Stvarniku. Mar ne?
O tem sem popolnoma prepričan, saj imam zelo zanesljive načine, da bi te neopazno ločil od Stvarnika. Imam tako učinkovite načine, da ti bo celo sama zavest o tem, da delaš narobe, zavest o tem, kaj natančno bi moral delati, zavest o tem, kam te zanesljivo vodi, popolnoma nekoristna, ko boš dojel, da sem po vsakem koraku, s katerim sem te oddaljeval od Stvarnika, za tabo postavil nepremagljivi zid predsodkov in navad, ki se jih boš v tej ločenosti od Njega trdno držal. S ponosom ti lahko povem, da sem ločitev od Stvarnika v praksi naredil kot enosmerno pot. Pot brez vrnitve.
Vse je pripravljeno. Za razliko od vas ljudi jaz natanko poznam vrstni red poslednjih dogodkov. Tudi ti bi jih lahko poznal, ko bi zelo pozorno in vztrajno proučeval knjigo »Razodetje« in »Knjigo preroka Danijela« ter zavrgel značajske lastnosti, zaradi katerih ti Stvarnik ne more do popolnosti odkriti njunega sporočila.
Zato pa sem JAZ pripravljen na poslednje dogodke. Vse ustanove in organizacije, verske in posvetne, so tako ali drugače pod mojo oblastjo in samo čakam na prvo Stvarnikovo odkrito potezo, s katero bo sprožil sklepne dogodke.
Ali si poslušal zgodbe o peklu? Seveda si jih. Jaz sem si jih izmislil in jim omogočil priti do tebe. Toda takšen pekel je nekaj nenevarnega v primerjavi s tem, kar se bo prav kmalu odigralo. Užival bom, ko bom gledal zgrožene obraze ljudi, ki bodo dojeli, da je vse, kar je napisano v Svetem pismu, v bistvu resnica, ki bi se je morali držati. Užival bom, ker bodo to spoznali prav tedaj, ko bo čas milosti pri samem koncu. Duševna smrtna muka in trpljenje, ki ju bodo preživljali, se ne bo mogla primerjati z nobeno, kar se jih je zgodilo dotlej, in sicer predvsem zato, ker bo vsakdo vedel, da si je vse to vsak sam z zavestjo izbral. Posebno zadovoljstvo mi bo privoščilo trpljenje tistih, ki so popolnoma vedeli za moj obstoj, delovanje in vlogo – kakor to ti veš sedaj.
Ali bom govoril o poslednjih dogodkih? Seveda ne bom. Pripravil sem nekaj predsodkov in scenarijev, s katerimi ti bom v prihodnjih letih odvračal pozornost od dogodkov, ki se bodo odvijali okoli tebe in te bodo opozarjali na to, da je konec tega sveta pred vrati. Vse to pa bom počel zato, da te bom naredil lahkomiselnega, sproščenega, brezbrižnega in na koncu popolnoma nepripravljenega za te dogodke.
38. MOJ ALI STVARNIKOV
Tretja možnost ne obstaja. Sredine ni. Ni nevtralnih. Ni neopredeljenih. Ali si z menoj ali si s Stvarnikom. Če povem preprosteje, kdor koli ni v občestvu s Stvarnikom, pripada meni. Naj gre za koga, ki mu ni mar za Stvarnika, ali za koga, ki služi Stvarniku tako, kakor On ne odobrava, pa vse do tistega, ki odkrito služi meni – vsi so na MOJI strani.
Da, nekateri odprto in s polno zavestjo služijo meni, ker mislijo, da se bodo tako izognili moji jezi. Obstaja najbolj odprta skupina, ki se imenujejo satanisti, luciferjevci ali kult častilcev demonov. To je precej skrivno društvo. Ali bi bil presenečen, če ti povem, da mnogi med njimi spadajo med najmogočnejše, najvplivnejše in najbogatejše ljudi, ki trenutno živijo na Zemlji? Ti o meni vedo mnogo manj, kakor zdaj veš ti. Mnoge celo vodim in jim omogočam, da v tem življenju živijo v razkošju, moči in uspehu, obenem pa jih zaničujem zaradi tistega, kar so bili pripravljeni narediti. Toda njihov uspeh je vaba za mnoge druge, ki jih na ta način zavijam v temo in za vedno ločujem od Stvarnika.
Ti bedniki so popolnoma v moji oblasti. Stvarnik nima več nikakršne možnosti vplivati nanje. Ne zato, ker On tega ne bi mogel ali hotel, temveč zato, ker tega nikakor ne želijo, ker sem popolnoma zasedel njihov um. Držim jih v zmoti lažnih obljub o svoji končni zmagi i o tem, da bodo nekega dne povišani. Opiti z uspehom in bogastvom niti malo ne dvomijo o tem, kar jim pravim. Ne jemlje jim poguma niti to, ker nekatere med njimi iz čiste zabave in čistega zadovoljstva usmrtim na najsramotnejše načine.
Toda vedno so živeli ljudje, ki so mi služili na manj odkrite načine. Čarovniki, vedeževalci, potem takšni, ki jih imenujete črni čarovniki in črne čarovnice. Naj gre za tiste, ki čarajo ali vedežujejo iz kart, iz položaja zvezd, in vse do tistih, ki zdravijo na različne nadnaravne načine – vsi ti so bolj ali manj pod mojim nadzorstvom. Z lažnimi zdravitelji in tako imenovanimi »izganjalci duhov« ljudem nastavljam zanesljivo in pogubno past. Človeško nagnjenje, da gre za veljavnimi osebami, zelo uspešno uporabljam, tako da človeka, ki s svojim življenjem v resnici žali Stvarnika, naredim v človeških očeh sposobnega zdraviti in izganjati duhove. V glavnem na njegove bedne poskuse molitev in obredov jaz odgovorim tako, da bolnega ali obsedenega izpustim iz svojega objema. To je zelo koristno, kajti priče tedaj zanesljivo sklepajo, da je to bilo Stvarnikovo delo in je tedaj dobro hoditi za tem zdraviteljem, sprejeti njegova prepričanja in način življenja, kolikor bolje morejo. Saj tudi je najboljše, ampak zame.
Potem je tu še množica šarlatanov, prevarantov in goljufov, ki niti ne vedo, kaj delajo, toda dober del njih zna in z mojo pomočjo tudi res lahko naredi nekaj, česar vi kot ljudje ne znate razložiti.
S posebno pozornostjo delam pri raznih seansah klicanja duhov. Zaradi zmote, ki sem jo vpeljal pred davnimi časi, da je človekova duša neumrljiva, današnjim ljudem, ki trpijo zaradi izgube svojih bližnjih, omogočim, da se jim pri teh seansah prikaže kdo od njihovih pokojnih. Ker natančno posnemam glasove umrlih, premikam predmete, omenjam najbolj intimne dogodke, nihče ne more odkriti prevare. Večina ljudi prej ali slej doživi živčni zlom, ker človeški um ne more zdržati dolgo pod vplivom, ki ga imamo nanj. Redkim, ki so bili pri takšnih seansah, uspe pobegniti, saj na ta način mnogi pridejo na tisto skrajno mejo, kjer jih Stvarnik še komaj lahko obvaruje.
Kmalu bom začel izvajati še bolj veličastna slepila, ki bodo zapeljala mnoge. Predsodki, ki so potrebni za izpeljavo tega načrta, so že globoko ukoreninjeni. O tem ti ne bom govoril preveč. Zelo nepremišljeno bi ravnal, ko bi ti jih odkril. Ampak samo nekaj podatkov: pojavljanje umrlih, zunajzemeljska bitja, zdravitelji, lažni mesiji…
Morda bi ti le zelo na kratko povedal, saj te bom tudi tako ali drugače prevaral: z lažnimi pojavi umrlih podiram Stvarnikov nauk o umrljivosti človekove duše in tako pripravljam pot za največje in najvplivnejše prevare, s katerimi bom zapeljal človeštvo do skrajnih možnih mej. Ko ustvarjam predsodke in razširjam vprašanja o zunajzemeljskih bitjih, podiram vse tisto, kar se nanaša na Stvarnikovo delovanje v vesolju, zlasti pa na Njegov vpliv na življenje na Zemlji. Pojav enega takšnega zunajzemeljskega bitja utegne popolnoma razvrednotiti Sveto pismo. Pojavilo pa se bo. Kmalu. Vsaj mislili boste tako.
Lažni Odkupiteljev prihod je nekaj, kar hranim za konec. Za tiste, ki jih nič drugega ne bo moglo omajati. Zanje, ki ne bodo ubogali Odkupiteljevih nasvetov, naj tega ne hodijo gledat.
Vse te pasti bodo zelo prepričljive. Očitne. Otipljive. Materialne. Privlačne. Nedvomne. Natanko tako kakor je miški košček sira, ki je postavljen v mišelovko. Potem pa se bo past za mnoge zaprla… Ampak tedaj bo prepozno.
Nihče mi ne bo mogel pobegniti. Skoraj nihče. Moji zadnji napori bodo usmerjeni proti tistim najbolj vztrajnim Stvarnikovim sledilcem v pravem smislu teh besed. Proti njim, na katere prav nič omenjenega ne bo vplivalo. Vse bom podredil temu. Zaradi tega, kar sem vam pripravil za zadnji čas, vas bo največje število prevaranih in zapeljanih, da se bodo ločili od Stvarnika in padli ter bodo popolnoma pritegnjeni na mojo stran. To lahko imenuješ vrhunska prevara. Mnogi menijo, da je nekaj takega vesoljnega pomena. Seveda mislijo tako, ker JAZ želim, da tako mislijo. Ne sprašujejo se, kakšna prevara bi lahko to bila, ki bo enako zapeljala vse ljudi. Česa takšnega ni in ga niti ni mogoče izmisliti. Bistvo vrhunske prevare je v tem, da sem za vsakogar – brez izjeme – pripravil mešanico pasti in prevar, ki bo nepremagljiva prav njemu osebno. Takšne prevare mi ni težko izmisliti, ker pozorno proučujem vsakogar od njegovega rojstva. Vsaka slabost, pomanjkljivost in grešno nagnjenje so moje izhodišče za vrhunsko past. Spodbujene so vse točke in te so ob istem času zanesljiv in gotov način, da bom prevaral in pogubil tudi večino tistih najzvestejših Stvarniku. In prav to je tisto, kar hranim za konec.
Podirale se bodo stvari, za katere si mislil, da so tvoja najtrdnejša opora; razočaranje boš doživel iz tiste smeri, iz katere si ga najmanj pričakoval. Zgodilo se bo tisto, za kar si mislil, da se nikoli ne bo zgodilo. Vse ti bom odvzel. Ostalo ti bo le zaupanje v to, kar je napisano v Svetem pismu. Zaupanje v obljube o Stvarniku in Odkupitelju in če si bil moder, neprecenljivo vredne izkušnje, ki si jih doživel z njim.
In verjemi mi, jaz se bom s skrajnimi napori potrudil, da ti bo v teh trenutkih zaradi vsega, kar se ti bo dogajalo, najmanj mar za tisto, kar tam piše, tvoje izkušnje z Njim pa ti bom pokazal kot nekaj, kar si si sam izmislil.
Odpeljan boš do same meje človeškega zaupanja: Ali naj veruješ to, kar sem jaz učil, da je na videz otipljivo, očitno in neovrgljivo, ali pa naj veruješ tisto, kar je nekdo pred več kakor dva tisoč leti obljubil. Takšnim na videz očitnim dejstvom in ogromnemu pritisku po mojih namigih boš moral nasprotovati samo s svojo vero v to, kar je nekdo nekoč napisal…
Že zdaj vidim, da tega ne boš mogel zdržati. Redkim je to uspelo. Malemu številu v primerjavi z njimi, ki sem jih napeljal, da so stopili na mojo stran. Ali lahko posnemaš vpliv tistih, ki mi jih ni uspelo zapeljati? Lahko, če bi hotel. Toda nočeš. To mi govorijo zmage, ki jih še vedno dosežem na raznih področjih tvojega življenja. In to je tisto, ki mi pomeni posebno zadovoljstvo. To veš, a ne moreš pobegniti.
Zdaj veš tudi, kdo sem JAZ, veš, kako delujem, in kar je najpomembnejše, poznaš način, kako lahko beden in nebogljen dosežeš zmago nad menoj.
Kmalu boš zvedel še nekaj finejših podrobnosti o meni… Bodi potrpežljiv.
Ali veš, kako lovci lovijo opice? V manjšo kletko dajo pomarančo. Kletka ima odprtino manjšo ali enako veliko, kakor je pomaranča. Opica seže z roko v kletko in zgrabi pomarančo ter je ne more več izvleči. Lahko bi jo izvlekla, ko bi izpustila pomarančo, ampak ona je ne želi izpustiti niti tedaj, ko vidi, da se ji približujejo lovci in jo primejo. Panično kriči in poskuša izvleči roko s pomarančo vred. Da bi jo lovci vendarle ločili od kletke, ji morajo pomarančo nasilno iztrgati iz roke, da bi jo izvlekli iz kletke.
Torej zato sem prepričan, da se ti ne moreš izvleči iz mojih rok. Zato ker si podoben tej opici, ki ne želi izpustiti pomaranče. Vse veš, vse vidiš, ampak ne želiš izpustiti pomaranče.
Zdaj na koncu pa ostane vprašanje: Ali lahko Oče Laži govori resnico? Če si dovolj pameten in če si od vsega tega kar koli razumel, je odgovor očiten. Če pa nisi ničesar razumel, ti bom jaz povedal:
Lahko! Pod pogojem, da ti resnica postane pogubnejša od laži.
Prav to se bo zgodilo s teboj.
Kmalu se vidiva!
KAZALO
Uvod ................................................................. 3
1. Najbolj vzvišeno stvarjenje ............................ 5
2. Zemlja – MOJA lastnina ................................ 8
3. Začetki človeštva.......................................... 13
4. Predpotopni svet .......................................... 16
5. Po potopu ..................................................... 19
6. Izrael ........................................................... 22
7. Ostanek sveta .............................................. 26
8. Vstop v Obljubljeno deželo ............................ 28
9. Konec Stvarnikovega kraljevanja .................. 30
10. David 33
11. “Najmodrejši” človek na svetu 35
12. Razpad kraljestva 38
13. Sužnost 41
14. Nadrejenost 45
15. Odkupiteljev prihod 49
16. Spopadanje 52
17. Juda 55
18. Spoznanje o uničenju 57
19. Trpljenje 58
20. Apostoli 62
21. Zmagovita strategija 65
22. Srednji vek 69
23. Ostanek 73
24. Teorija evolucije 75
25. Nova doba 79
26. Zmeda 82
27. Tek čez ovire 88
28. Pod mojim nadzorstvom 92
29. Priložnost 94
30. Preračunljivo ravnanje 96
31. Morala 100
• Zakonska zveza ................................................... 101
• Homoseksualnost ................................................ 104
• Televizija .............................................................. 106
• Pornografija ......................................................... 107
• Nasilje .................................................................. 110
32. Zdravje 113
• Prehrana .............................................................. 114
• Meso .................................................................... 118
• Sladice ................................................................. 119
• Rejenost ............................................................... 120
• Vaje ...................................................................... 121
• Delo ..................................................................... 122
• Tobak ................................................................... 124
• Alkohol ................................................................. 125
• Mamila ................................................................. 126
• Blodnjak .............................................................. 126
• Okolje .................................................................. 129
• Moda .................................................................... 130
• Glasba ................................................................. 133
33. Razpotje 137
34. Na varnem? 142
35. Duhovne zmote 145
• Milost ................................................................... 145
• Posvečenje ........................................................... 147
• Opravičenje z vero ............................................... 149
• Zakon ................................................................... 151
• Napačna predstava ............................................. 155
• Medčloveški odnosi .............................................. 157
36. Skorajšnji konec 162
37. Širjenje resnice o Stvarniku 166
38. Moj ali Stvarnikov? 171