Kaže, da smo komaj čakali pomladni pohod, saj se nas je zbralo kar 22, ki smo jo mahnili v okolico Rovt, v Logaške Žibrše. Z avtomobili smo se odpeljali v Reško dolino, od tam pa smo peš po gozdnih poteh proti Turku in naprej proti Tumletu. Opaziti je bilo kar veliko pomladanskega svišča, ki je že zelo redka cvetlica, saj zaradi gnojenja uspeva le še redkokje. Matevž nam je ob potoku, kjer je bil nekoč ribnik povedal, kako sta s sinom reševala postrv, ki se zataknila za škrge. Oba možaka sta bila v vodi prej kot riba in to meseca marca. 

Na vrhu hriba pred Tumletom smo imeli malico iz nahrbtnika. Bilo je kar prijetno toplo in dovolj suho, da smo lahko posedli po travi in se ob malici razgledovali po okoliških hribih, vaseh in gorah. Vidljivost je bila dobra in vreme za pohod odlično.

V drugem delu krožne poti smo si ogledali sotesko , ki je zelo globoka in ima tudi tragične zgodbe. Z žalostnimi zgodbami pa nam, žal tudi danes ni prizanešeno. Gospodinje smo si ponovno izmenjale nekaj uporabnih in praktičnih nasvetov in tudi moški niso bili tiho in so si imeli veliko za povedati. 

Ob pol enih smo bili na izhodiščni točki pri jeklenih konjičkih. Soglasni smo si bili, da je za nami spet en zelo lep izlet. Zahvala gre Janku in Matevžu za organizacijo. Naslednjič pa se odpravimo na Otliško okno in še malo naokrog.

Se vidimo!

tekst: Vera Logar

foto: Peter Hladnik