Ko sem prispel malo pred sedmo zjutraj pred trgovino, je bila tam že zbrana majhna skupinca naših članic in članov. Dobro voljo in prijetno vzušje je bilo čutiti že na daleč. Kot vedno do sedaj. Nepogrešljiva in garancija za dober izlet sta tudi vodička Brigita in voznik Ken (v prostem času pa tudi sicer mati in sin) družinskega podjetje JUR-BUS, ki sta se "prikazala na obzorju".

Prvo »čik pauzo« s "kofetom" smo naredili v Kobaridu. Od tu pa smo se usmerili proti mejnemu prehodu Robič in tam prečkali državno mejo med Slovenijo in Italijo. Se razume, da je od klasičnega mejnega prehoda ostalo le nekaj nizkih stavb brez carinikov in policistov (naših in njihovih).

Ko smo se vozili naslednjemu cilju naproti in nas je na desni spremljala reka Nadiža (Natisone), smo lahko občudovali naravno in arhitekturno lepoto teh krajev.

Pred naseljem Lipa (Tiglio) smo zavili desno, se peljali skozi Tarčet (Tacetta), da bi se na kocu ustavili na parkirišču za cerkvijo v vasici do Landar (Antro). V miru in hladu smo pomalicali, se okrepčali in posladkali. Zdravja in še dolgega skupnega življenja pa smo zaželeli zlatoporočencema Mariji in Janezu.

No, pa nismo prišli sem malicat. Tu smo se ustavili z razlogom: ogledat smo si prišli Landarsko jamo sv. Ivan v čelè (sila zanimivo branje).

Do same jame se pride po lepo urejeni gozdni poti, do vhoda v jamo pa morate »premagati« še 86 stopnic. Nisem jih štel, tako piše, jih je pa res veliko. Pa še malce visoke so za naš upokojenski korak. O sami jami in njeni zgodovini nam je veliko povedal naš vodič v originalnem narečju. Smo ga večinoma razumeli, nekaj pa uganili. Več o jami pa si preberite na povezavi Landarska jama

Prav na hitro smo si ogledali še vaško cerkev in že smo hiteli novemu cilju nasproti: centru SMO (Slovensko Multimedialno Okno) v Špetru, naselju v občini z istim imenom. Kraj je sprva nosil ime Špeter Slovenov. Pa je očitno italijanom šla besedica »Slovenov« močno v nos in so jo nadomestili z reko Nadižo tako, da se kraj sedaj imenuje San Pietro al Natisone, domačini pa mu pravijo Špiétar. V samem centru smo izvedeli veliko zanimivega. Med drugim tudi tole pripovedko o krivopetah (tudi krivopetnicah):

Nekoč v starih časih so bili ljudje zelo revni in mnogih reči niso znali delati. Vsak dan so jedli le mleko in polento in niso bili kaj posebno spretni in pripravni za delo.

Gor za Makotami, v Trnjih, je pod skalami živelo mnogo krivopet. Ko so Sarženčani vsako poletje hodili kosit na senožeti in so šli tja v Trnje po vodo, so od daleč videli kako krivopeto, kako si pere noge. Vedeli so, da znajo krivopete take reči, da jih nihče drug na svetu ni znal. Možje so jih zato večkrat od daleč kaj vprašali. Pa niso hotele ničesar povedati.

Ko je nekega dne neki mož zajemal vodo, je videl mlado krivopeto, kako spi pod nekim kostanjem. Hitro je vzel vrv, jo zvezal in jo tako zvezano odpeljal s seboj. Ko sta prišla v vas, so vsi tekali okrog nje in jo spraševali, ta eno, drugi kaj drugega.

»Naučim vas, kar boste hoteli«, je dejala krivopeta, če me potem pustite, da grem spet na moj dom.

Sarženčanom je bilo prav.

Tako jih je krivopeta že naslednjega dne začela učiti. Učila jih je delati pinjenec, maslo, skuto, sir; peči kruh, pince in gubance, kuhati štruklje in štokljo; šivati copate, plesti pletenice, brusiti nože; pripravljati klobase in salame in še kuhati kavo.

Nekega dne je krivopeta poklicala vse vaščane in jim je dejala:

»Zdaj, ko sem vas naučila vsega, kar znam, me morate pustiti domov«.

Sarženčani so ji odvezali nogo in krivopeta je stekla gor v Klanec. Ko je prišla na Lašt, je začela vpiti:

»Vsega sem vas naučila, samo »sladker-ja, sladker-ja« vas nisem naučila delati«!

Sarženčani so tekli za njo, krivopeta pa je bila čvrsta in je niso mogli dohiteti.

Tako so se Sarženčani vrnili v vas in še danes ne znajo »sladkor-ja« delati.

Takole pa se pripovedka »sliši«, če jo pripoveduje domačin:

»… Takuo že drug dan Krivapeta jih je začela učit. Jih je učila runat batudu, maslo skutu, ser, peč kruh, gubance, kuhat štukje an štokju, šivat žeke, plest pletenice, brusit nuože, runat klobase, salame an še kuhat kafe …«

Tukaj na tem mestu vam posredujem nekaj povezav o sami Beneški Sloveniji: Beneška Slovenija-zemljepisni del, Beneška Slovenija- zgodovinski del, pa še tale povezava .

Škoda, res škoda, da vreme ni bilo naklonjeno pohajkovanju in ogledu še kakšne krajevne posebnosti: bilo je namreč neznosno vroče in komaj smo čakali hladu, ki smo ga dobili v gostišču, kjer nas je čakala topla malica: testenine in krajevna posebnost: gubanca.

Že hitimo dalje, da bi čim prej dosegli Čedad. Zdaj pomemben zgodovinski, umetniški, kulturni in turistični center, je leta 53 pr. n. š. osnoval Julij Cezar in ga poimenoval Forum Lulii, kar je pozneje postalo razširjeno ime za označevanje celotne regije.

Tudi tu ima človeka kaj za videti. Najprej smo si ogledali Hudičev most (Italijani mu pravijo Ponte del Diavolo) pod katerim teče Nadiža, lepotica turkizno zelene barve, ki je hudourniškega značaja.

O nastanku mostu pripoveduje legenda:

Legenda pravi, da sta se na mogočnem kamnitem mostu pred Čedadom, ki mu Italijani pravijo Ponte del Diavolo (Hudičev most) srečala satan in Devica Marija. Oba sta hotela vladati mestu, zmenila pa sta se, da zmaga tisti, ki prvi doseže vrh Stare Gore. Marija je poletela v nebo, samo enkrat se je njena noga dotaknila tal, na vrhu hriba, ki ga imenujejo Monte Guardia in kjer je še danes videti sled. Prva je bila na cilju, zlodej pa se je osramočen zatekel na vrh Špika in se tam pogreznil v zemljo. Vrtača je vidna še danes.

Po stopnicah ob samem mostu smo se spustili čisto do reke. Lahko smo jo pobožali in zagotavljam vam, da je še vedno mokra.

V Čedadu smo si ogledali še samostan "Santa Maria in Valle" in Langobardski tempelj ter vrsto krajevnih znamenitosti. Več o samem Čedadu pa si lahko preberete tukaj , o Langobardih pa tukaj

Dan se je prevešal že v pozno popoldan, ko smo skozi Gorico (Italijansko Gorizia, mi ji pravimo kar Stara Gorica; o Gorici nekaj tu in tu) in našo Novo Gorico prispeli v Šempas in se ustavili na turistični kmetiji Rjavčevi, kjer so nam postregli s poznim kosilom ali če obrnete, z zgodnjo večerjo. Okusno, le muhe so bile sila nadležne.

Tako. Pa je še en izlet za nami. Prav zanimivo je bilo: toliko zgodovine, znamenitosti in naravne lepote (sebe nisem štel) na tako majhnem območju … ja, lahko nam je zelo, zelo žal, da so nam ukradli ta biser.

Nekatera gradiva na spletu so bolj obsežna. Vzemite si čas in preberite do konca. Ne bo vam žal. Morda boste bolje razumeli, da je potrebno Domovino nositi v srcu in kaj pomeni misel »držati skupaj«. Ti ljudje v teh krajih držijo skupaj in ravno zato jih vse do danes niso »utišali«. Slovenstvo imajo v srcu. Kaj pa mi? »Naši«, »vaši«, so vam te besede znane?

Čisto za konec pa še ena povezava: https://www.youtube.com/watch?v=JrHfVA4k_RI Iz množice sem izbral le eno. Jih je pa še več in če vas zanima: v iskalnik (npr.: google) vtipkajte "Pismo iz Benečije YouTube" brez navednic in dobili boste pisem na pretek. Poslušajte in glejte jih. Veliko nam sporočajo (tudi med vrsticami)!

Tekst: Tone

Foto: Tone, nekaj Matevž