Tokrat smo jo mahnili na ajdovki konec, po Vertovčevih poteh (več o tej poti ...) smo se namenili. Pa jo nismo ubrali "po klasiki", temveč malo "po naški" (po svoje).

Naše izhodišče je bila domačija našega gostitelja Slavka Štrancarja in njegove žene. Kava, čaj, potica, "štrudl" na takšen in drugačen način, da orehov niti ne omenjam. Vse to nas je čakalo, še preden smo sploh kam krenili.

Hočeš, nočeš smo vendarle krenili na pot. Pa kaj, ko nam je bil vinograd "v napoto". Tudi teh vitaminov se nismo mogli ubraniti. Slavko pa je poskrbel še za "tekoče vitamine".

Ajdovščina na levi, nad njo hribovje in lepo vreme, so nas spremljeli doberšn del poti. Lepo vreme pa vseskozi, tudi do rojstne hiše Matije Vertovca in do Šmarij, kjer ima spomenik. Tam smo si ogledali še cerkev Marijinega imena ter skozi staro vaško jedro nadaljevali pot (več o kraju Šmarje...).

Ob koritu pod Vrtovčami, ki ga polni potok Pralo, smo se, tokrat izjemoma, odžejali še z vodo (več o samem koritu si lahko preberete z ene od fotografij).

Še par korakov in ponovno smo se "znašli" na domačiji Štrancarjevih. Prijetno utrujeni smo posedli. Lenarili pa nismo, saj smo pridno "napadali" dobrote: domači pršut, slanino, sir takšen in drugače (tudi kozji), olive, vse to pa pridno zalivali s "tekočimi vitamini". Za konec pa spet pecivo, štrudl, pa ... z eno besedo vsega je bilo dovolj.

Še obisk vinske kleti, ena gasilska za slovo in že nas je Vinko, vseh 21 članov DU Rovte, s "tamalim" JUR-BUSOVIM avtobusom srečno pripeljal nazaj v Rovte. Da, uganili ste, pred trgovino, od koder smo zjutraj ob 7.30 uri krenili na planinski pohod o katerem ste pravkar prebrali nekaj vrstic. Ostalo pa si oglejte še na fotografijah.

Še enkrat hvala Slavku Štrancarju in njegovi ženi, pa tudi našima članoma Mariji in Janezu Šemrov, ki sta vse skupaj pripravila. Meni je bilo zelo lepo.

tekst in foto: Tone