Za tokratni pohod, sta si Janko in Matevž zamislila pot na Sveto Goro pri Gorici. Z avtobusom smo se iz  Rovt proti Sveti Gori odpeljali 20. 3. 2024 ob 8 uri. Seveda je bil avtobus spet poln in Matevž nam je med potjo povedal marsikaj zanimivega in predvsem žalostnega o bojih na tem območju.

Ob 9.30 uri smo na ovinku pod Sveto goro zapustili avtobus in po gozdni poti odšli do rovov, ki so v prvi svetovni vojni služili za namene bojev. V skalo vkopani rovi so temni. V njih smo zato uporabljali naglavne svetilke, katere nam  je še pred odhodom priporočal Matevž. Po približno pol ure hoje, smo iz rova prišli nad Grgarjem. Tam v bližini je tudi kip svetega Frančiška.

Od tam smo, vsak s svojimi mislimi, pot nadaljevali v Marijino romarsko cerkev. Tam smo se zadržali za kratek čas, nakar nas je avtobus odpeljal do izhodišča  za hrib Vodice. 

Kakšna ura prijetne hoje do vrha hriba, kjer smo se spet spustili v rove in skladišče cementa. Nizki rovi so botrovali tudi nekaj praskam na glavi. Po strelskih jarkih smo se vrnili na vrh hriba in ob tem nihče ni bil ravnodušen. Tam, kjer smo hodili, so pred sto leti ležali mrtvi vojaki, mladi fantje… 

Ob malici na prekrasnem razgledišču, smo v dolini opazovali Sočo in razpredali o nesmiselnosti vojne. Pa žal tudi danes ni nič drugače. 

Na poti do avtobusa smo si ogledali še mavzolej generala Gonzage, ki je želel biti pokopan tam, kjer so umirali njegovi vojaki, vendar se mu želja ni uresničila.

Zelo lep izlet in pohod, vendar z žalostnim zgodovinskim priokusom. 

tekst: Vera Logar

foto: Janko Logar