Na Kriško goro

Datum: 19. 9. 2014

Ura: 7.30

Tokratni cilj Viharnikov DU Rovte: koča na Kriški gori, ki je 1471 m visoko, postavljena na zahodno stran omenjene gore.

Toliko za uvod. Sedaj gre pa zares.

Za izhodišče smo si izbrali vasico Gozd pod Kriško goro. S parkirišča se nas je vseh sedemnajst Viharnikov mimo cerkvice »zagrizlo« v strmino. Pot , ki je bila vseskozi precej strma, je kmalu zavila v gozd. Ob poti smo opazili (in eno tudi »testirali«) številne klopce in mnoge med njimi imajo tudi »svojega lastnika«. Te klopce so, tako pravijo domačini, poimenovane po posameznih, posebej zaslužnih članih Planinskega društva Križe. Kovač Pajo (testirali smo prav »njegovo« klopco) je menda nekoč, ko še ni bilo serijske proizvodnje, ves tržiški konec opremil z ročno narejenimi derezami.

Grizli smo v hrib in se prigrizli do pašne ograje. Kmalu za tem smo stopili iz gozda in to je bil znak, da koča ni več daleč.

Izpred koče bi bil lep razgled predvsem proti Gorenjski ravnini in v ozadju proti Julijskim Alpam. V bližini bi se lepo videla Dobrča z Lešansko planino in Begunjščica. Med obema omenjenima vrhovoma pa bi se zadaj videl Stol. Omenjen razgled so nam , žal, pokvarile meglice, ki so se vlekle čez omenjene vrhove, zato tisti »bi se«. Nekoliko lepši, pa ne tak, da bi človeku zaigralo srce, je bil pogled v dolino (Križe).

Ja, hrana je bila pa dobra. In pestra izbira. Čaj pa enkraten. Priznam, da tako okusnega že dolgo nisem pil. Tudi ostali Viharniki so ga pohvalili.

Bi še kar sedeli, pa nas je klicala dolina. Na priporočilo smo se v dolino spustili po Ovčji poti. Spust je bil v zadnji tretjini poti, vsaj zame, peklenski. Sicer sem kar priden vsakodnevni hodec, ampak zadnji mesec in pol sem se pa res malo zanemaril. Se ne izplača, vam pravim.

Ko (če) se boste odpravljali v kočo na Kriški gori, vedite, da gor vodijo tri poti:

Lažja, domačini ji pravijo tudi Normalna, Strma in Ovčja pot. Vendar pozor: beseda »lažja« nikakor ne označuje strmine; tudi na lažji, se vam bo breg na momente kar pošteno postavil pokonci.

Lepo je bilo, kljub naporu. Tudi naslednjič bo lepo, saj zna Janez izbrati pravo turo na pravi (sončen) dan.

Če pa bi radi izvedeli še kaj več o Kriški gori in vsem, kar sodi zraven, naj vam tale povezava služi kot izhodišče.

Tekst in foto: Tone