No, saj ne bom začela niti končala nič drugače kot do sedaj: lepo sončno jutro, 20 pohodnikov in želja videti spet košček naše lepe Slovenije. 

Tokrat se je Matevž odločil za bližnjo okolico, za Polhograjsko hribovje. Pod Pasjo ravan nas je pripeljal avtobus, od tam pa smo se čez hrib Sivka spustili do Planine nad Horjulom. Približno dve uri lepe hoje po gozdnih poteh in senožetih. Na vrhu Sivke smo si ob lepem razgledu ogledovali okoliške hribe in v ozadju gore, ki so  bile izjemno dobro vidne. Z razgledom je bil zelo zadovoljen tudi Matevž. V daljavi se je videl celo Matajur, ki bo verjetno naš naslednji pohodniški cilj. Med potjo smo tudi izvedeli, zakaj se enemu zaselku tukaj reče Kolobocija in kje približno naj bi to bilo. Marija pa nam je pripovedovala o svojih poteh po teh krajih, ko je še mlada hodila v šolo v Lučine in Polhov Gradec, pa  k maši v Lučine,…  

Na Planini nad Horjulom nas je pri cerkvi sv. Andreja pričakal prijazen domačin gospod Cankar, ki nam je razkazal notranjost cerkve. Po ogledu smo nato skupaj odšli še do njegove domačije, kjer nam je razkazal svoj mali muzej starih predmetov, najrazličnejšega orodja, slik, bankovcev in vsega mogočega, kar je dolga leta zbiral. Okolico muzejskega poslopja kot tudi dvorišče lepo urejene kmetije, krasi kar nekaj kipov in skulptur, ki jih je sam ustvaril. Pa vendar pridnost in urejenost ni vse, kar krasi to domačijo. Tu sta še zelo prijazen gospodar in njegova žena, ki sta za trenutek odložila svoje delo, da bi nas postregla in malo poklepetala z nami.  

Tokrat smo bili kar zgodaj doma in verjamem, da smo tudi sončno popoldne dobro izkoristili, saj je bilo med potjo kar veliko govora o sajenju krompirja in ostale zelenjave. 

Slovenija, od kod lepote tvoje…v naravi in ljudeh!

tekst: Vera Logar

foto: Janko Logar