28. 11. 2013 je bil dan kot nalašč za naše potepanje, lahko bi celo dejal idealen za kraj v katerega smo bili namenjeni. Šli smo na Vitovlje, od tam pa proti romarski cerkvi Sv. Marije. Viharniki (17 po številu) pa ne bi bili Viharniki, če ne bi naredili majhnega obvoza.

Takoj na začetku naše poti, smo se seznanili o značilnostih cerkve Sv. Lucije. Kmalu za tem pa smo »našli« kažipot za upokojensko krožno pot. In ker smo tudi sami »od foha«, smo jo urezali kar po tej poti. Kmalu smo zagledali cerkev Sv. Petra. Cerkvice nismo obiskali, le od daleč smo jo občudovali. Smerokaz z napisom »Vitovska cerkev« nas je prepričeval, da smo na pravi poti. Po kratkem počitku in obveznem okrepčilu, pot je bila namreč kar precej strma, smo naredili že omenjeni obvoz do kapelice in kamnitega znamenja Sv. Lucije in naprej do t.im. visokega zidu.

Naslednja in tudi zadnja pohodniška točka pa je bila romarska cerkev Sv. Marije. Cerkev smo si ogledali od zunaj in od znotraj, za kar se imamo zahvaliti prijaznemu g. Danilu Ipavcu. (Malo bolj podrobno si lahko o omenjenih obiskanih točkah preberete na tej povezavi.)

Sam bi še kar sedel in užival. Užival v prekrasnem vremenu in razgledu po vipavski dolini. Pa je bilo potrebno naprej, bolje nazaj, saj smo se vračali v dolino.

Prijazni g. Danilo Ipavec pa ni bil samo naš vodič po cerkvi Sv. Marije: skupaj z ženo vodita turistično kmetijo Ipavec in poskrbela sta, da nismo bili ne lačni ne žejni.

Predno smo odšli, se mi je tam gori na polici zasmejala stara harmonika, »frajtonar'ca«. »Saj ne boš dolgo sama«, sem si mislil in jo za konec še fotografiral.

Še nekaj besed o sami poti: skal in kamenja v teh krajih res ne manjka. Srečevali smo manjše »skalce« pa tudi poštene »skaletine«, ki so se, verjetno v davnini, prikotalile od bogsigavedi kje. Se je pa na trenutke pot kar dobro »pokonci postavila«, tako, da smo imeli malo bolj na široko odprta usta in oči. Še sreča, da so bili ti trenutki bolj kratkotrajni.

Zahvala, da se po poti nismo izgubili gre Jožici in Francu, da je vse teklo kot dobro namazana švicarska ura pa Janezu. Od »tamalga« pa ga je med nogami držal Vinko. Joj, da ne bo pomote: »tamal« je JUR-BUS-ov mali avtobus, med nogami pa je držal volan.

Vas pozdravljam in hkrati vabim na naslednji pohod.

Tekst in foto: Tone; (nekaj fotk je od Janeza)