Kje je Prlekija in kje Prekmurje? Takole se zmenimo: za bolj »ta komot« nekaj spletnih povezav ( Prekmurje, Prlekija), bolj »firbčni« pa boste prav gotovo še sami raziskovali svetovni splet, saj je zapisov o Prlekiji in prlekih, pa Prekmurju in prekmurcih več kot dovolj. Evo, pa smo opravili z uvodom.

Sicer pa je JUR-BUS-ov avtobus, poln članic in članov DU Rovte, mirno in potrpežljivo požiral kilometre v smeri proti Mariboru in še naprej po avtocesti za Mursko Soboto. Niti postanek v Tepanjih, kjer smo si malo »privezali« duše, ni zmotilo njegovega ritma. Smo mu pa ta ritem zmotili na izvozu za Vučjo Vas in voznik Ken je moral s tempomata, »prešaltati« na ročno upravljanje. In to je počel zelo elegantno in uspešno.

Med vožnjo skozi Križevce, Veržej, Dokležovje nam je vodička Brigita neutrudno razlagala in našo pozornost usmerjala na posamezne znamenitosti in značilnosti krajev, skozi katere smo se vozili.

V Ižakovcih smo zavili na otok ljubezni, na katerem smo si najprej ogledali stalno razstavo Bűrjaštvo na reki Muri in video o tem, kako so njega dni bűrjaši iz naravnih sestavin gradili protipoplavne pregrade. Ogledali smo si tudi mlin (od zunaj in od znotraj), ki je poleg tistega v Veržeju (Babičev mlin) še edini preostali na reki Muri.

Svojevrstno doživetje je bila tudi vožnja z brodom, ki danes služi domačinom za prevoz kmetijske mehanizacije in pridelkov, turiste pa »prevaža« iz Prekmurja v Prlekijo in nazaj. Vsekakor je ta kraj vreden ogleda, bi pa priporočil, da se zaščitite pred komarji, ki se požvižgajo na turizem in veselo »napadajo« vse živo na dveh nogah.

Pa so se nam začeli oglašati še naši želodci in potrebno jih je bilo pomiriti. Ni problema, če je ena izmed značilnih jedi kraja tudi bograč. Mislim, da ga ni bilo med nami, ki ne bi dvakrat naložil, tako dober je bil.

Ocean Orchids… Brez panike, ni se mi skuglalo, da bi začel pisati v angleščini. To je ime podjetja, katere glavna dejavnost je proizvodnja orhidej (več...). Njihov je tudi tropski vrt, ki smo si ga z zanimanjem ogledali.

Po ogledu »džungle« smo jo mahnili v Bogojino, kjer smo si ogledali znano cerkev, ki je bila zgrajena po načrtih znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Po ogledu cerkve, smo si v Filovcih ogledali muzej na prostem in bili deležni izčrpne predstavitve izdelave izdelkov iz gline. Tudi sam sem poizkušal izdelati skledi podoben izdelek. Ni tako lahko, kot je videti. Svoj izdelek sem poimenoval futuristični pepelnik, saj je izdelek bil bolj podoben pepelniku, kot pa skledi. Fotke povedo vse.

Utrujenost je počasi lezla v naše ude in prav veseli smo bili, ko smo prišli na naš končni cilj: Gostišče Vinski hram Brenholc v Jeruzalemu. Lastnik nam je poleg dobre hrane, postregel še s kopico informacij o Jeruzalemu. Zares zanimiva pripoved.

Vedno pride in tudi tokrat je bilo tako: čas, ko je potrebno iti domov. Še zadnji pogledi po prekrasni okolici in že smo se vozili proti Rovtam.

Če vedno pride čas vrnitve, pa pride tudi čas odhoda, ko bomo ponovno kam odrajžali. In tega se že danes veselim.

tekst in foto: Tone