Na upravnem odboru smo se dogovorili, da gremo na "glavni" izlet v Avstrijo, obiščemo Dobrač in "še nekaj vmes" No, tisto vmes so bile opice in ptice ujede,... Idejo za ta izlet je podal Janez, celotna organizacija je padla na Vinkova pleča, izpeljalo pa ga je podjetje JUR-BUS. Vse opravljeno z odliko.

Iz Rovt smo odrinili malo bolj zgodaj, da smo imeli dovolj časa za ogled načrtovanih ciljev. Najprej smo se ustavili na "Hribu opic" (Affenberg). Gre za urejen park z japonskimi opicami makakiji.Vse se je začelo leta 1996, ko so iz Japonske v Avstrijo v vasici Landskron, blizu Beljaka naselili 39 makaki opic. Gre za urejen park, ki se razteza na štirih hektarjih, in je "poseljen" z japonskimi opicami makakiji.Zdaj jih je na hribu, kjer živijo, že blizu 160, se prosto gibajo po parku in tudi med obiskovalci. Hrib opic so ustvarili z namenom, da opice zaščitijo. Nekoč so bile makaki opice svete živali, sedaj pa so te živali zaradi divjega lova nanje ogrožene. Vsako leto je namreč ubitih ali ujetih več kot 5000 makaki opic.

Zanimivosti o makaki opicah:

- Živo rdeč obraz je znak povišane ravni spolnega hormona.

- Njihov kožuh prenese temperaturo do -20°C.

- Makaki opice izvirajo iz Japonske.

- Življenjska doba makaki opic je okoli 30 let.

- Samci so večji in težji od samic in tehtajo okoli 11 kilogramov, medtem ko samice tehtajo okoli 8 kilogramov.

- Makaki opice živijo v velikih skupinah, kjer vsak skrbi za vsakogar, a se točno ve, kdo je glavni.

- Samice se parijo z več samci in s tem zakrijejo, kdo je oče mladiča. Tako se samci do vseh mladičev obnašajo skrbno in niso do nikogar napadalni.

- Makaki opice obožujejo vodo.

- Makaki opice zelo rade jedo sadje, a nikoli ne pojedo olupkov. Ni važno ali dobijo v roke banano, pomarančo ali jabolko – vse vedno prej olupijo. Jedo tudi zelenjavo, moko in listje – so vegetarijanke.

- Samica nosi mladiča 5 mesecev in lahko skoti enkrat letno enega mladička.

Hitro je minil čas ogleda, mi pa smo krenili proti naslednjemu cilju gradu Vajškra (nem. Landskron). V sklopi gradu je tudi park Adlerarene, kjer smo si ogledali predstavo s pticami ujedami. Predstavitev sposobnosti ptic roparic so bile dihjemajoče, pri nekaterih pa tudi strah vzbujajoče. Po kratkem ogledu gradu in osvežitvi, smo krenili naprej proti gori Dobrač (še en zanimiv zapis).

Na Dobrač (no, ne sam vrh, pač pa do restavracije pod vrhom) smo se pripeljali po Beljaški alpski cesti (Beljak). Ob cesti je več razglednih točk, ki ponujajo čudovit razgled. Še najlepši pa je seveda na vrhu. In mi smo si ga privoščili. Tudi tu je čas hitro mineval in kreniti smo morali naprej proti domu. Nazaj grede smo se stavili še na razgledni terasi (imenuje se Rdeča peč), ki so jo postavili na prostoru, kjer se je ob silovitem potresu, 25. januarja 1348, okrušil velik del gore in s katere je enkraten pogled na Podklošter in reko Ziljo v Ziljski dolini. Na tem mestu so tudi informativne table in prikaz, kako velik kos gore se je ob potresu odlomil in zgrmel v dolino reke Zilje. Izpustili pa nismo niti parka s cvetlicami.

Tabla z napisom Slovenija nas je pozdravila na (bivšem) mejnem prehodu Jezersko ) (Jezersko). To je bil znak, da bo v kratkem na vrsti tudi poznopopoldansko kosilo, ki se je zgodilo na Jezerskem v gostišču ob Planšarskem jezeru.

Lepo je bilo in verjamem, da nam bo ob naslednjem izletu še lepše. Pridružite se nam!

Tekst, foto: Tone