Bilo nas je 18 Viharnikov, ki smo se tistega jutra na 9. maja 2015 ob 7.00 uri »nalimali« pred trgovino, da nas JUR-BUS-ov »tamal« odpelje do izhodiščne točke pohoda »Po slakovi poti«.

Vožnja do Novega mesta, točneje do Bajnofa pod Trško goro (tam, kjer je Center biotehnike in turizma Grm-Novo mesto), je minila v prijetnem jutranjem klepetu. Malce s strahom smo pogledovali v nebo, saj so nas dežne kaplje tam okrog Višnje gore kar malce prestrašile. Toda strah je bil povsem odveč.

Prvo, kar smo ob prihodu zagledali, je bila množica že parkiranih vozil. Drugo, kar smo zagledali, pa je bila mahajoča oseba ženskega spola z »ruksakom«. Dopovedovala nam je, da naj raje parkiramo na drugi strani. »Verjemite mi, tako bo bolje«, je dejala, ko je vstopila v avtobus. Izstopila pa da ne bo na tej (desni) strani, ker se ji potem v glavi zvrti. Mahajoča oseba ženskega spola z »ruksakom« je že med obračanjem natresla toliko duhovitosti, da smo imeli vsi usta raztegnjena do maksimuma. Kaj je skrivala v nahrbtniku, smo kmalu tudi okusili. Pa je bil razlog njene prisotnosti kmalu razkrit. Vse skupaj sta pripravili naša Franja in njena prijateljica Angelca iz Šentjerneja (to je tista mahajoča oseba ženskega spola z »ruksakom«). Bravo Franja, bravo Angelca. Tako in toliko zdravega humorja pa že dolgo ne.

Na startu smo hitro opravili formalnosti: kupili bone za malico in kosilo, dobili pa še vrečko s kozarcem iz katerega smo kasneje po poti s cvičkom gasili žejo (le-ta je bil v neomejenih količinah). Če niste vedeli, za kakšno vino gre, si to preberite tule... in tule... .

Pot ni bila težka in en-dva-tri smo bili pri cerkvi Marijinega rojstva od koder je prečudovit razgled (več o cerkvi tu... in tu...). Tu smo za malico dobili pošten kos kranjske klobase, ki smo jo pridno zalivali s Cvičkom. Pri cerkvi je tudi spomenik Lojzetu Slaku. Zanimive so tudi velikanske lipe na Trški gori, ena od njih meri v obsegu celo 9 metrov. Je pa bilo preveč ljudi, da bi se prebili do njih. Občudovali smo le bogate in mogočne krošnje. Občudovali pa smo tudi 16. cvičkovo princeso Majo Žibert. Kdo vse ni bil ta dan tam gor; baje, da nas je bilo 1200!

Po krajšem programu, smo jo mimo Slakove zidanice, mahnili v dolino. Na cilju se je golaž prav prilegel (pa cviček tudi).

Kar čutili smo, da naša pot ne bo popolna, če se ob povratku domov ne bomo ustavili še pri Slakovi rojstni hiši v Jordankalu. Čeprav nenapovedani, so nam domači prijazno odprli hišo in pokazali spominsko sobo, postregli s pecivom in zelo, zelo dobrim cvičkom. Pridružila se nam je celo Lojzetova sestra (Slakovega Lojzeta, da ne bo pomote, ker je bil z nami še en Lojze – Čukov Lojze), s katero smo veselo kramljali.

Poslovili smo se od prijaznih sorodnikov Lojzeta Slaka in se polni vtisov v popoldanskih urah vrnili v domače Rovte.

Še nekaj zanimivih povezav:

Lojze Slak (o življenju in deli Lojzeta Slaka)

Zapis o pohodu (eden izmed mnogih zapisov; pozor na fotko št.: 9: jih poznate?)

Videozapis (POZOR na 5:49 minuto predvajanja – mimohod Viharnikov s »komentarjem«)

Če pa vam čas dopušča, pa si oglejte še moje fotke.

Tekst in foto: Tone