Za cel JUR-BUS-ov avtobus nas je bilo. Če smo čisto natančni 50 penzionistov, en voznik in nepogrešljiva vodička Brigita.

Cilj tokratnega izleta je bil Obisk Mozirskega gaja v Mozirju. Vmes pa ...

Prvi postanek smo naredili na prelazu Črnivec. Prelaz leži med gorskima masivoma Menine planine na vzhodu in Plešivca (1329 mnm) ter Kranjske rebri (1435 mnm) na zahodu, od koder poteka proti prelazu Volovljek Čez prelaz Črnivec pelje cesta, ki povezuje Kamnik z Gornjim Gradom. Čezenj je nekoč potekala deželna meja med Kranjsko in Štajersko. Sedaj je prelaz naravna meja med Gorenjsko in Štajersko. V popoldanskih urah 13. julija 2008 je Črnivec in okolico prizadel orkanski veter, ki je do tal podrl na desetine hektarov gozda.

Pot nas je nato vodila mimo Nove Štifte in romarske cerkve, posvečene blaženi Devici Mariji (več o tem). Še malo in že smo lahko občudovali Benediktanski samostan v Gornej Gradu (več o tem).

Prav na hitro se je začela cesta ožiti. To je bil znak, da se približujemo turistični kmetiji KLEMENŠEK (več o tem). Pa tudi naš mladi voznik Ken je moral pokazati vse svoje mojstrstvo. In priznati moram, da se je res izkazal! Le tako naprej, Ken. Na kmetiji sta nas pričakala prijazna Judita in Daniel Klemenšek, lastnika turistične kmetije Klemenšek. Kmetija leži na nm 1145 m. Dobra malica, prelep razgled, ogled zbirke starih kmečkih orodij in iz Solčavskega marmorja obnovljena, 100 let stara kapelica , je večini od nas na obrazu zarisal nasmeh in priklical dobro voljo.

Še zadnji pozdrav Klemenškovih in že smo hiteli proti Logarski dolini in znamenitemu slapu Rinka (več o tem). Po okrepčilu, nekateri smo to storili v "Orlovem gnezdu", drugi "v dolini", smo se, polni vtisov, usmerili priti Mozirju. Vmes smo še malo počili, v Solčavi pa smo si ogledali Center Rinka - večnamensko središče za trajnostni razvoj Solčavskega (več o tem). Budno Janezovo oko pa je opazilo tudi cerkev Marije Snežne (več o cerkvi).

Mozirje. Restavracija Gaj. Kosilo nam je vsem prijalo. Bilo je dovolj, tudi okusno. Na koncu pa še hmeljev napitek. Bi se človek od samega ugodja kar malo "dol ulegel". Pa nas je čakal še ogled Mozirskega Gaja. Res je vreden ogleda.

Prijetno utrujeni, polni vtisov, smo se ozrli proti cerkvi Sv. Jurija v Mozirju. In že smo brzeli proti domu. Sonce je ža krepko zahajalo, ko smo se bližali Rovtam, čisto pa je že zašlo, ko smo prispeli pred, že legendarno trgovino. Pa vendar je bilo še vedno toliko svetlo, da smo se lahko na hitro poslovili in si obljubili: "Vidimo se na naslednjem izletu".

tekst: Tone

fotke:Tone, Janez