Kar za cel avtobus »s kupčkom« se nas je zbralo 13. 7. 2013 pred trgovino v Rovtah, da se odpeljemo na kmetijo Plavica v dolini Črmošnjice blizu Dolenjskih Toplic. Vas firbec matra, zakaj sem zapisal avtobus »s kupčkom«? S kupčkom zato, ker se nas je prijavilo več, kot pa je sedežev v avtobusu. Pa smo dodali kombi in dobili tisti »kupček«.

Nekatere znamenitosti smo si »ogledali« kar med vožnjo iz avtobusa. Mednje vsekakor sodi tudi Višnja Gora, na katero nas je »opozorila« JUR-BUS-ova vodička Brigita. (več o Višnji Gori...)

Vožnja je hitro minevala in v različni tonaliteti so se začeli oglašati naši želodci. »Ja, pa kakšna kavica bi se tudi že prilegla«, je bilo slišati. Pa smo se ustavili. Tam na parkirišču gostišča »Na Pajčni«. Kako je pasalo: sendvič, pivce za živce, sok in na koncu še kavica. Bi še kar ostali, pa smo morali naprej, skozi Žužemberk (več ...) vse do vasice Cerovec, kjer se nahaja Plavica.

Plavica je znana po nasadu zdravilnih zelišč in njenemu »gospodarju« Jožetu Majesu, priznanemu poznavalcu zdravilnih zelišč. (več o Plavici ...). Bili smo lepo sprejeti: g. Jože je igral na »frajtonarco«, pa osvežilni »čajčki«, zeliščni namaz, piškoti.

Po kratkem »teoretičnem delu«, smo si še v živo ogledali nasad zelišč. Ob tem pa niso manjkala vprašanja, na katera je g. Jože strpno in razumljivo odgovarjal. »Ne, lačni pa ne greste od nas« so dejali in nam postregli z okusno enolončnico, ki so jo pripravili fantje iz »Oštarije«. Čas je (pre)hitro mineval in potrebno se je bilo posloviti.

Ponovno nas je pozdravila reka Krka in nas spremljala vse do Novega mesta, kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikolaja, bolj poznana pod imenom Kapitelj. (več o tem ...) Vsa stvar je našega Lojza tako prevzela, da je »v svojem duhu« odtaval bog si ga vedi kam. Pa smo ga, tudi s pomočjo »plavih angelov« priklicali v tuzemstvo in varno spravili na avtobus. Policijski patrulji pa hvala tudi zato, ker nam je pomagala razrešiti še »avtobusno logistično zagato«. Pozorno oko (prav vam bo prišlo znanje cestno prometnih predpisov) bo v foto galeriji hitro odkrilo, o čem govorim.

Pa smo šli dalje: skozi Novo mesto do gradu Otočec (več o tem ...) in naprej do Šentjerneja, katerega zaščitni znak je petelin. Tam smo obiskali sovaščana, dekana šentjernejske župnije g. Trpin Antona. Srečanje s sestro Minko Trček je bilo prav ganljivo. (več o župniji Šentjernej ...)

Za konec naše poti, smo se ustavili še v mlinu Rangus (več o tem ...) v kraju Dolenje Vrhpolje, kjer, kot posebnost, meljejo tudi tatarsko ajdo (več o tatarski ajdi...). Kraj pa ima še enega aduta: vinotoč Kranjc, kjer so nas lepo nahranili in odžejali, na koncu pa še posladkali.

Ura se je bližala že deveti zvečer, ko smo se, polni vtisov, posedli po avtobusu in se v mislih še enkrat sprehodili po Plavici, Novem Mestu, gradu Otočec, pri tem pa prepustili vodički Brigiti in varni vožnji voznika Kena.

Tekst in foto: Tone