POT SKOZI ZALO

Da ne pozabim in tudi spodobi se, zato takoj na začetku: v imenu Viharnikov, pohodnikov DU Rovte, ena velika, velika hvala Ireni Lukančič in njenemu možu Matevžu za idejo in izpeljavo tokratnega pohoda. Pa tudi Janezu, da je za pohod »določil« 15. maj, ko je bilo lepo, sončno vreme. Kot nalašč za naš pohod: ne prevroče, ne premrzlo, ravno prav vetrovno.

O gozdovih Zale je pisal že dr. Ivan Tavčar . Sama pot (več o poti: Po poti skozi Zalo, Pot skozi Zalo) je lepo označena z rumeno-zelenimi oznakami, naša pa se je pričela pred vhodom v podzemno slemensko utrdbo Goli vrh. Celotna pot je obogatena z animacijskimi tablami (vseh je šest), na katerih je na zanimiv in inovativen način v obliki stripa predstavljena vsebina zgodbe o Amandusu in Mrakovi Katarini, o kateri v knjigi V Zali, piše Ivan Tavčar.

Vseh nas triindvajset še ni dobro ogrelo svojih »pohodniških motorjev«, ko smo se znašli sredi čudovitega gozda z velikimi mravljišči. Velikimi po velikosti, kot po njihovem številu. Uživali smo in še bi ostali, pa smo morali dalje. Skoraj po ravnem smo dosegli vrh Zale (899 m).

Kar malo smo bili žalostni, ko smo zapustili gozd. Pa ne za dolgo, saj nas je čakalo naslednje presenečenje: prečudovit pogled na Blegoš in njegovo okolico. Vse, kar smo lahko prvi trenutek dejali ob tem pogledu, je bil en velik: »Uaaaaaaaaaaauuuuu!«. Pa sem hitro izkoristil priliko in naredil še eno »gasilsko«, predno smo začeli z »…tam na levo je pa …«.

Še polni vtisov, smo dobesedno padli na dvorišče kmetije pr'Mrak. Prijazna lastnika sta nam postregla s čajem in kavico in »neko« dobroto, čigar imena niti ne vem. Lahko pa opišem okus te dobrote: »Nesramno dober«. No, gre za, po mojem skromnem znanju kulinarike, kruh, ki se peče skupaj s, po vrhu posutimi domačimi ocvirki. Preprosto, toda resnično nesramno okusno. Je pa ta kmetija znana tudi po rezbarskih izdelkih. Dobesedno kamor koli človek pogleda, se mu pogled ustavi na kakšnem rezbarskem izdelku. Pa naj bo to zunaj ali znotraj hiše.

Po kratkem postanku in malici iz naših nahrbtnikov, smo ponovno zavili v gozdove Zale. Po kratki hoji po gozdu, smo nato prečili pašnik in prispeli na kmetijo pr'Bukovc. Lastnik nam je na kratko predstavil kmetijo, še posebej pa staro hiši iz leta 1639. Hišo, ki je na pol grajena iz lesenih brun, na pol pa iz kamna, je že dodobra načel zob časa. Denarja za obnovo pa ni, tako, da …

Pot, oziroma področje, po katerem smo hodili, pa je znano še po bunkerjih v tako imenovani Rupnikovi liniji . Omenil sem že, da je bilo izhodišče naše poti pred vhodom v podzemno slemensko utrdbo Goli vrh. Ne naključno, saj smo si pod vodstvom ogledali tudi to utrdbo. Zanimivo in enkratno doživetje. Še posebej izhod iz utrdbe je bil prav poseben in zanimiv. Pa tudi zabaven hkrati. Iz utrdbe smo namreč nekateri šli skozi 45 cm široke opazovalne line vršnega bunkerja, do katerega smo prišli po takšnih in drugačnih stopnicah.

Prav prisrčno utrujeni, smo si tudi tokrat dejali: »Vidimo se na naslednjem pohodu«.

tekst in foto: Tone; 2 fotki sta pa od Janeza