Jutranje sonce in tu pa tam kakšna meglica so napovedovali, da bo 9. novembra lep dan. In res je bilo tako. Za vseh enainpetdeset, ki smo se odločili, da se prepustimo JUR-BUSU, Miru za volanom in Brigiti za mikrofonom.

Tokrat smo jo ubrali na dolenjsko, deželo cvička. Najprej smo obiskali Trebnje, kjer smo imeli kratek postanek. Ravno dovolj dolg za kavico in ogled župnijske cerkve ter dveh kipov: kipa dr. Alojzija Šuštarja (delo kiparja Mirsada Begića) in stoji v parku na južni strani cerkve, ter kip Friderika Ireneja Barage, (delo kiparja Franceta Goršeta), ki stoji na severni strani.

Še veliko zanimivosti skriva Trebnje. Pa smo morali dalje. Pot nas je vodila skozi Mirno in Mokronog do Malkovca, kjer je znana Malusova zidanica. Tam so nam pripravili prisrčen sprejem. Resnično smo lahko zadovoljili vsa naša čutila: ušesa ob kratki in jedrnati razlagi o kraju in vinu, oko ob prečudovitem pogledu na okoliške vinograde, ki jih je v jesenske barve obarvala mati narava, pa vse do okuševalnih brbončic. Lepo je bilo in jaz bi še malo ostal. Pa ni bilo časa. Smo morali naprej.

Boštanj. Naslednji postanek in ogled župnijske cerkve. Po kratki in zanimivi razlagi, smo si od daleč lahko ogledali HE Boštanj, v daljavi, pa so tisti z boljšim vidom, lahko opazili vremensko postajo na Lisci. Tisto Lisco, v kateri so nekoč proizvajali vrhunske izdelke, pa si nismo smeli ogledati. Stopili smo le za kratek čas v njihovo trgovino. Govora je o kraju Sevnica. Smo si pa zato vzeli malo več časa za ogled gradu. Oči se človeku ob prekrasnem pogledu na staro mestno jedro in reko Savo, ki se vije tja v daljavo, res spočijejo.

Nedaleč stran od Sevnice, je HE Blanca. Med drugim je znana tudi po tragični nesreči. Samo elektrarno smo si lahko ogledali samo od zunaj, ker za vstop nismo dobili dovoljenja.

Meni osebno se je že pošteno oglašal želodec. Še dobro, da gostilna Janc, naš cilj, ni bila daleč.

Ja, tu smo pa jedli, pa plesali, se pošteno nasmejali in seveda, okušali letošnji pridelek v obliki tekočine, ki mu domačini pravijo cviček. Tako so mu pravili, mu pravimo in mu bodo pravili.

tekst: Tone

foto: Janez, Tone