Peč (tudi Tromeja) po italijansko Monte Forno ter po nemško Dreiländereck oz. Ofen je 1508 m visok vrh, ki se… čakajte, čakajte, ne tako hitro. Gremo lepo po vrsti.

Na mojem koledarju je bil datum 25. 9 z zeleno obrobljen. To pomeni: planinski pohod, ki ga je tudi tokrat načrtoval in vodil Janez. Šestnajst Viharnikov se nas je tokrat odpeljalo v Rateče, od koder smo jo mahnili na že omenjeno Tromejo.

Malo smo se ozrli po rateških hišah (lepo so urejene, vsaj tiste, ki smo jih mi videli) in v naslednjem trenutku smo jo že korajžno "šibali" proti cilju. Pot ni bila pretežka. Vodila nas je malo po široki makadamski cesti, večji del pa po lepih gozdnih poteh. Bili smo celo tako korajžni, da smo jo ubrali kar po »takratki« poti, ki se je na trenutke kar malo bolj pokonci postavila. Pa saj tako tudi mora biti, saj smo šli vendar v hribe in ne na dunajski gala ples.

Med potjo sta se nam oko in duša spočila na prelepem gozdu in pogledu na Julijce, Mangart, Ponce, Tamar, …

Ko sem tako »zijal« naokoli, sem se skoraj zaletel v kočo planinskega društva Rateče-Planica, na kateri tudi piše: Peč-1509 m. No, to je ta Peč (tudi Tromeja), po kateri »teče« tromeja med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Z vrha, na katerem je večje število spominskih obeležij v treh jezikih, se odpre lep razgled na Julijske Alpe, Ziljske Alpe, Krške Alpe, Visoke in Nizke Ture ter del zahodnih Karavank. Enkratno.

Pa kaj, ko je bilo potrebno iti naprej. Kar po smučišču navzdol smo jo mahnili, pa skozi čudovit gozd vse do planinskega doma Tromeja. Tam pa smo si privoščili toplo malico. Sam sem poizkusil »hišno specialiteto«: jurčke v smetanovi omaki s fižolom in suhim mesom.

Še zadnja gasilska pred domom in že smo jo ubrali nazaj v Rateče, kjer nas je že (kot vedno potpežljivo in nasmejan) čakal Vinko s »tamalim« JUR-BUS-ovim avtobusom. Doživeli smo nepozaben planinski pohod, ki smo ga čisto na koncu "začinili" še s sladoledom v Žireh.

tekst in foto: Tone