Silvo in Matevž sta za jesenski pohod izbrala podružnično cerkvica sv. Miklavža, ki leži 443 m visoko na južnem pobočju Nanosa nad vasjo Poreče.

Pot do cerkvice nas je vodila mimo plezalnih sten v sklopu Plezališča Vipava. Lep razgled po Vipavski dolini so motili le streli s strelišča SV. Če bi me kdo vprašal, bi mu odločno dejal, da tak objekt v to okolje ne sodi. Cilj smo dosegli v dobri uri, malo počili in se nato po isti poti vrnili do izhodišča.

S tem pa našega potepanja po vipavskem še ni bilo konec. Najprej smo se ustavili v gostilni »Krhne« v Vipavi, kjer so nam postregli z okusnim kosilom. Pa tudi za ugasitev naše žeje so poskrbeli. Ob odhodu iz gostilne pa smo potrdili še rek, da je svet majhen: srečali smo se z našim dolgoletnim gostiteljem in prijateljem Ivom Kobalom h kateremu hodimo na trgatev.

Potepanje smo nadaljevali z vodenim ogledom Kebetove hiše, ki nosi letnico 1859. V njej so razstavljeni eksponati, ki so jih vipavski zbiralci starin rešili pred propadom in njihovo popolno pozabo. Prostori so opremljeni s pohištvom in tekstilom, ne manjka niti slik, fotografij, posodja in okraskov. Starost razstavljenih eksponatov sega od leta 1720, pa vse do leta 1943. Nekaj zanimivega branja lahko najdete tudi v priloženem gradivu. (objavljeno v 26. številki Vipavski glas v decembru 93)

Po značilni vipavski ozki ulici smo odšli še na ogled cerkve Sv. Štefana.

Le streljaj od Vipave je vas Vrhopolje, kjer stoji cerkev Cerkev sv. Primoža in Felicijana. Znana je po mozaiku patra Marka Ivana Rupnika. Več o tej cerkvi pa si preberite tule in obvezno tudi tule. In še zanimivost s poti do tja: pozdravil nas je rimski vojščak, no, leseni kip, ki stoji ob cesti. In kaj dela tam? Odgovor boste morda našli tule.

Malo smo razmigali naša pljuča, ženske so razmigale svoj govorni organ, mi moški pa slušnega. Vsem pa je bilo prijetno in lepo. Zato še enkrat: hvala Silvu in Matevžu za lep pohodniško-izobraževalni izlet.

Tekst in foto: Tone