Pot iz Rovt do Velenja je bila »živa klasika«. Mimo Velenja in rudnika lignita na desni in termo elektrarne Šoštanj na levi, smo v Šoštanju zavili desno in se po vijugasti cesti peljali malo gor, malo dol…pa bolj gor kot dol. Vijuganje ni najbolj prijalo mojemu želodcu in je vsebina silila gor, vendar sem jo prepričal, da je ostala dol. Kratek postanek na svežem zraku z okrepčilom je prišel kot naročen.

Pot smo nadaljevali proti Črni na Koroškem in nato proti Mežici, ki je bila tudi naš glavni cilj. No, ne toliko Mežica, kot rudnik svinca in cinka v tem mestu.

Ob prihodu so nas najprej opremili s čeladami (pri hoji po rudnilu smo ugotovili zakaj) in svetilkami. Tako opremljeni smo se, vsak na svoj način, nenako stlačili v neke lesene zaboje na železnih kolesih. V resnici so to rudniški vagončki v katerih so se njega dni rudarji vozili na »šiht« v jamo. Zaprte v te lesene vagone nas je pošteno premetalo sem in tja in dodobra pretresno drobovje. Misleč, s kakšno peklensko hitrostjo smo se peljali, nam je vodič neprizadeto dejal, da smo jo »šibali« med 10-12 km/h. Po kratkih uvodnih besedah v rudniku, smo se odpravili na malo več kot 1km dolgo pot po rudniških rovih. Ob »delovnih postajah« nam je vodič povedal marsikaj zanimivega o rudniku, delu v rudniku. Je pa že tako, da tisto, kar gre not, pride tudi ven. Tudi mi z že znanim »sem ter tja metalnim« rudniškim vlakom. Vsaj zame, je bil ogled, predvsem pa vožnja, enkratno doživetje.

Iz Mežice smo jo mahnili do kapelice Sv. Uršule, ki stoji nad Šentanelom in od koder se obiskovalcu odpre prelep pogled. Pri tem je potrebno omeniti še Štoparjev železniški viadukt pod katerim smo se peljali.

Naslednja »postaja« je bila turistična kmetija Klančnik. O sami ponudbi (degustaciji), »obisku« živali v oborah…bom mnenje raje obdržal zase, da ne bom koga užalil. So pa na svoj račun prišli lovci z ogledom lovskih trofej.

Še sreča, da je bila blizu turistična kmetija Jeglijenk, kjer smo si privoščili res okusno in obilno pozno kosilo.

Saj bi še kar sedeli in čvekai, pa smo mora na pot proti domu. Mimo Slovenj Gradca smo v Rovte prispeli v poznih večernih urah.

Hvala JUR-BUS-u (Brigiti in Miru) za uspešno realizacijo izleta, članicam in članom pa: vidimo se na naslednje izletu!

tekst. foto: Tone