Peter Klepec je legendarna oseba Zgornjekolpske doline, po izročilu osilniški domačinov, nenavadne moči. O njem krožita dve različici legende.

Prva pripoveduje, da je bil le šibek pastirček, izpostavljen nasilju močnejših vrstnikov, zato si je zaželel, da bi bil močan. Tako mu je Bog nekega dne uresničil željo. Dobil je moč, da je lahko izruval grm, brezo, celo mogočno hojo. S to silno močjo pa se ni maščeval vrstnikom, temveč je z njo pomagal  ljudem: iz kamnite gmajne je naredil njive, hišo za mater. Prav tako je dolino obranil pred vpadi Turkov, ki so prihajali v naselja, jih požigali ter ubijali in ropali. 

Druga pa pravi, da mu je moč dala gorska vila v zahvalo, ker jo je spečo, pred sončno pripeko zaščitil z vejevjem. Ko so h Kolpi znova prihrumeli Turki in s konji vdrli tudi v osilniško cerkev, je Peter domači fari prihitel na pomoč. Med potjo je pri Fažoncih izdrl smreko in z njo Turke pregnal iz doline. Izročilo ve povedati, da ga je cesar iz hvaležnosti oprostil davkov in mu podelil pravico do lova.

No in v to dolino smo se odpeljali tudi člani Društva upokojencev Rovte na. Najprej pa smo se ustavili pri Kočevskem jezeru, kjer smo si privoščili že tradicionalni sendvič in se dokončno prebudili s kavico v gližnjem gostišču.

Pot smo nato skozi Kočevje nadaljevali proti Osilnici. Med potjo do tja nam je naša vodička Brigita povedala marsikaj zanimivega o krajih skozi katere smo se peljali. 

Kmalu po »osvojitvi« vrha prelaza Stma Reber, nas pozdravi skulptura Petra klepca in prva od 19-tih serpentin. Vožnja po tej cesti je nadvse zanimiva, saj ponuja dih jemajoče razglede na osilniško dolino, Kočevsko in hrvaški Narodni park Risnjak. V teh krajih domuje tudi Evrazijski ris (Lynx Linx). 

Ko se je cesta ponovno zravnala, smo kmalu prispeli v naselje Sela (tam smo si kasneje v hotelu Kovač privoščili okusno kosilo) in naprej v Osilnico, kjer smo si ogledali cerkev svetega Petra in Pavla in prisluhnili razlagi tako o cerkvi kot o samem kraju.

Pot nas je nato vodila v Ribjek, kjer je najstarejša cerkev v Osilniški dolini, cerkev Svetega Egidija.

Za konec našega potepanja po Osilniški dolini in dolini reke Kolpe, pa smo obiskali še grad Kostel. 

Kaj zapisati za konec?  Čeprav sem bil po »osvojitvi« gradu Kostel še cel naslednji dan »čisto preč«, sem neizmerno užival v prekrasnem razgledu, neokrnjeni naravi, dobri hrani…  vse to tudi zaradi varne Mirove vožnje in Brigitine izčrpne razlage in vodenja iz družinskega podjetja JUR-BUS. Povem vam, če želite svoje baterije napolniti do 100%, pojdite v deželo Petra Klepca. Ne bo vam žal!

Tekst in foto: Tone