Ste že slišali za Šebrelje? Ali pa za Divje Babe?

Sam sem za ta dva kraja izvedel 10. avgusta 2011. Tega dne smo jo rovtarski planinci mahnili (pravzaprav smo se odpeljali) priti omenjenima krajema. Pa pojdimo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Avtobus je JUR-BUS-ov, za volanom pa Vinko, naše gore list. Šibamo malo Gore, malo Dole in kar pademo v Idrijo. Še skozi Sp. Idrijo in že smo v Idrijskih Krnicah, kamor nas je zvabila nova, moderno oblikovana cerkvica posvečena lokalnemu patronu Sv. Florjanu. Posebnost te cerkvice so čudoviti mozaiki, svetovno znanega umetnika, patra Marka Ivana Rupnika.

In že jo šibamo dalje. Proti Šebreljam. Malo smo se še vozili (tudi gore in dole), nato pa vklopili lastne pogone. Med potjo smo občudovali prelepo naravo in prav kmalu dosegli vmesno točko - Lovski dom Lasce. Tudi želodčki so se že pošteno oglašali in smo tudi njim privoščili malo užitka. Ja, pa slikali smo se tudi, saj nam je narava ponudila prečudovito "kuliso".

Jaz bi še malo ostal, vendar, če je treba je treba. Iti naprej. Pa ni bilo težko. Malo poklepetaš s tem, malo z onim, malo o tem, malo o nečem drugim. In čas mine kot bi trenil.

Vas Šebrelje (več o tem...) nas je vse očarala. Prav tako pa Divje Babe (več o tem...).

Je bil pa spust in povratek iz Divjih Bab kar utrudljiva zadeva. Še posebej za tiste z uničenimi koleni. Pa tudi to je minilo. Ko smo tako malo počivali in poslušali zadnje razlage našega vodiča, je padla ideja, da bi okusili še prave idrijske žlinkrofe (če smo že v koncih, kjer so žlinkrofi doma).

Odločili smo se za gostilno "Žlinkrof" v Idriji. Ampak, glej čudo božje, v tej gostilni niso zmogli postreči 26-tim popotnikom, ki so si zaželeli svetovno znane specialitete. Pa saj bi tudi dva eno porcijo jedla. Samo toliko, da "probamo". Hja, čudna so pota sodobnega turizma in gostinske ponudbe v gostilni "Žlinkrof", kjer nimajo žlinkrofov. Pa je padel še zadnji sendvič in mojega "rukzaka". Pa nikar ne mislite, da nas je to spravilo v slabo voljo. Prav nasprotno. Prav prijetno smo se zabavali ob tem.

Še zadnje "vkrcavanje" v avtobus in Vinkov poziv "Janez, a smo vsi?" in že smo jo šibali proti Rovtam. Prijetno utrujeni, vendar polni novih vtisov. Obljubili smo si: nasvidenje na naslednjem pohodu.

Tokratno pot sta predlagala in vnaprej "strasirala" Jožica in Franc, tekst in slike pa je prispevala moja malenkost,

Tone.