Bilo nas je triindvajset, triindvajset zimskega predihovanja pljuč željnih Viharnikov. Pa smo jo, 26. januarja 2015, mahnili na obalo, konkretneje v krajinski park Strunjan. Bil je to prvi (upam, da ne zadnji) pohod, ki ga organiziral in vodil Matevž. Vse pohvale, Matevž. Bilo je vse tako, kot mora biti: lepo vreme, veliko zanimivosti, prijetna hoja, čudoviti razgledi in ne nazadnje poceni in okusna malica.

Pot smo začeli z ogledom solin v Strunjanu. Med tem, ko nas je burja kuštrala, nam je vodič povedal veliko zanimivih stvari. Ostali, ki tega niste slišali, pa si več o tem preberite tule.

Po ogledu solin smo jo mahnili proti strunjanskemu križu. Kakšen razgled. Morate ga doživeti. Kakšnih 500 m nižje smo si nato ogledali še notranjost cerkve Marijinega prikazanja (več o križu, cerkvi in še čem).

Med »spustom v dolino« smo veselo kramljali in uživali v čudovitem razgledu na Triglav, Julijske alpe, Trst, Nanos in Izolo z leve strani ter soline, Stjužo, strunjanski zaliv vse tja do piranske cerkve z desne strani. Tako na levi, kot na desni pa nismo zgrešili znamenitih flišnih sten, klifov.

Še korak, dva in že smo se znašli v prijetni gostilni Strunjan. Po dobri malici, pa je sledilo presenečenje, ki smo ga Viharniki pripravljali v veliki tajnosti. Janezu, našemu dosedanjemu organizatorju in vodji pohodov, smo izročili skromno darili v obliki treh knjig (vse so povezane z našimi gorami) in pesmico, ki jo je prebrala Franja, vkup zložila pa Mici. Pa še podpisali smo se, da bo Janez na stara leta vedel in se spomnil, koga je 10 let vodil po slovenskih hribih in dolinah.

Vsega luštnega je enkrat konec. Na poti proti Rovtam, smo se za kratek čas ustavili še v Marezigah, od koder je prelep razgled na Koper in kopenski del Trsta.

Za konec: Hvala, Janez za 10-letno vodenje, organizacijo in skrb in hvala tebi, Matevž, za enkraten pohod in izlet, v upanju, da nam pripraviš še kakšnega: recimo kakšnih osem ali devet.

Tekst in foto: Tone