Tudi tokrat je bil odhod izpred trgovine (sedaj si pa res zasluži, da jo tudi predstavim; na prvi fotki je). Vseh triinštirideset se nas je namenilo v samo prestolnico Štajerske - Maribor. Pot do Maribora je, kljub kratkemu postanku na počivališču Tepanje, minila hitro.

Lent. Naš prvi cilj. Takoj ob izstopu z avtobusa, so nas pozdravile račke, labodi in golobi. Po kratkem sprehodu mimo Sodnega stolpa, smo prišli do Hiše stare trte, ob kateri raste najstarejša trta na svetu. Ogledali pa smo si tudi notranjost te hiše. Vsi eksponati pa so povezani z vinarstvom. V tej hiši ponudijo tudi kozarček za degustacijo - če imate "tajkunsko" denarnico. Kajti: en deci vinčeka stane, reci in piši, 3 (z besedo tri) evre. Ja, res je, liter tako stane 30,00€.

Pa ni bilo časa za razmišljanje o teh cenah. Pot nas je vodila naprej, na kmetijo, ki je znana po konjih. V svojih hlevih imajo kar nekaj šampionov (konjskih seveda). Zanimivo so tudi vietnamski prašički, ki so bolj pritlikave sorte. Za klobase niso, so pa izvrstni iskalci tartufov (goba, ki raste pod zemljo). Meni najprisrčnejši pa je bil, nekaj tednov star poni. Bi ga kar v žep dal in domov nesel.

Kavica, pa deci belega, malo čveka o tem in onem in že smo bili na poti do končne postaje - Ribičije d.o.o. Hitro so prileteli natakarji in natakarice. Nekatere so bile, kot kaže, res malo nataknjene, saj so bile strogo resne in se niso prav nič vklapljale v splošno prešerno vzdušje. Za začetek topla goveja "župca z nudlni", v nadaljevanju pa perutnina, rdeče zelje , svinjska pečenka in mlinci. Bilo je dovolj, da smo de najedli in naredili podlago za "tekoče zadeve", ki pridejo na koncu vsakega sestanka.

Da so šle kalorije hitreje v nič, smo poskrbeli kar sami s plesom ob pomočjo dua Safari. Zabavno pa je bilo tudi ob krstu, ko je mladi moštek vino postal.

Tudi degustacije smo bili deležni. Jaz osebno pa s takšno degustacijo nisem bil zadovoljen. Prav nič ni bilo po pravilih degustacije. To je potrebno priznati in zapisati.

Še dobro, da sta muskontarja bila neuničljiva. Namesto užitkov ob degustaciji, smo uživali na plesišču. Še posebej takrat, ko smo Tonetu voščili (ja, tudi pišoči je Tone, samo niso meni voščili) za rojstni dan.

Še prehitro je prišel čas, ko smo morali kreniti proti domu. Maribor tudi ni kar za vogalom, da bi še malo "potegnili".

Ne, nisem pozabil: na Mira in Brigito iz JUR-BUSA. Bom obema rekel hvala, hvala Miru za prijetno in varno vožnjo in hvala Brigiti za vodenje in skrb.

Z vsemi se lepo imel, z vami vince pil, vas v objektiv lovil in tele besede na papir zlil...Tone

nekaj fotk pa je prispeval Janez