Sobota 11. 7. 2015, je 47-im članicam in članom DU Rovte minila v znamenju izleta v Goriška Brda.

Na pot smo ob 7.00 uri krenili izpred trgovine. Že po slabi uri vožnje, nas je pozdravil Nanos. Stal je tam kot strumni stražar, ki čuva vhod v Vipavsko dolino. Razgled levo, razgled desno in kar naenkrat se je pred nami dvignil Sabotin. In začelo se je naše potepanje po Brdih.

Pa ne še čisto takoj, saj smo najprej zavili na Sveto goro na kateri stoji največja znamenitost tega kraja: božjepotna bazilika Marijinega vnebovzetja. Je pa sama vožnja do bazilike pravi izziv tudi za voznike avtobusov. In naš mladi JUR-BUSOV voznik Ken je svoje delo opravil z odliko. Več o Sveti gori in baziliki Marijinega vnebozetja...

Po ogledu bazilike in muzeja, smo si na »cerkvenem dvorišču« privoščili malico. In medtem, ko smo zadovoljevali naše potrebe po prehrani in tekočini, smo z veseljem zaposlovali še naše oči, saj se je pred nami razprostiral prelep razgled na vse strani. Morja zaradi vremenskih razmer sicer nismo videli, čutili pa smo ga. Vsaj toploto (beri vročino), ki je prihajala od tam.

Sledil je »spust« v dolino. Tam nas je pozdravila Soča in znameniti solkanski most. Po kratki vožnji, deloma tudi po italijanskih tleh, smo vstopili na območje občine Brda. Potovanje po Brdih poteka skozi značilna naselja z ozkimi cestami, »reklamnimi« vinskimi sodi, ki nas na vsakem kilometru opominjajo, da smo v vinorodnem predelu (približno vsak 34-ti prebivalec je vinar!). O Goriških brdih...

Sabotin! Enkraten tako po naravoslovnih, kot po kulturnozgodovinskih zanimivosti. Kaj vse nam pripoveduje ta, 609 m visok hrib: o rastlinah in živalih, iz česa je »narejen«, pa o tem, kakšno vlogo je imel v 1. svetovni vojni. Med hojo po jarkih in rovih ter v obiskanih kavernah, lahko vsak še vedno zazna grozljive in krvave prizore, ki so se tu dogajali v času soških bitk. Veliko zanimivega smo videli tudi v muzeju, še več sta nam povedala naša vodiča po Parku miru, kot se danes imenuje ta predel Sabotina. Res sta se potrudila in hvala jima za trud. Več o Sabotinu in Parku miru pa tule ...

Pa je moral Ken ponovno pokazati svoje vozniško mojstrstvo, da nas je varno pripeljal do vasi Gonjače in naprej na vrh hriba Mejnik, ki se dviga nad vasjo. Tam je spomenik, ki je posvečen 315 žrtvam druge svetovne vojne. Je delo akademskega slikarja in kiparja Janeza Boljke. Verze, “Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice,...” pa je zapisal pisatelj France Bevk. Ob spomeniku žrtvam stoji 23 m visok razgledni stolp s 144 stopnicami, ki je bil zgrajen leta 1961. Z njega se odpre veličasten razgled na vse štiri strani neba: Brda, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržaški zaliv, Kras, Vipavsko dolino in Trnovski gozd. Načrte za postavitev stolpa je pripravil arhitekt Marko Šlajmer. In ker je bil čas kosila, smo zavili še v gostišče »Pri Marjotu«, ki je tik ob stolpu. Na kosilo in dobro kapljico.

Sledila je kar naporna »izletniška točka«: ogled in degustacija vin v vinski kleti Goriška Brda v kraju Dobrovo. Naše brbončice so uživale tako ob belih, kot ob rdečih vinih in penini. Še dobro, da smo se v nadaljevanju odpeljali malo v naravo, konkretneje na ogled slikovitih korit z imenom Krčnik, ki jih je izdolbel potok Kožbanjšček. Bolj podrobno o vinski kleti... in koritih Krčnik...

Zadnji postanek v vasi Šmartno pa je bil »pika na i« tokratnega izleta. Vsaj zame. Omenja se že v rimskih časih, kot oporišče, nato pa je na njenih ostankih nastala srednjeveška utrdba s protiturškim taborom. Nahaja pa se v samem geografskem središču Goriških Brd. Cerkveni zvon cerkve sv. Martina, ki je bil nekoč pravzaprav trdnjavski stolp, je že od daleč viden. Več o tem tule... in tule...

Hitro, prehitro je vse skupaj minilo. Sam sem bil prvič v teh krajih in priznam, da so me navdušili. Še posebej vas Šmartno in Park miru na Sabotinu.

Ta čudoviti izlet so nam pripravili v podjetju Tehnojur d.o.o., zato s tega mesta še enkrat hvala vodički Brigiti, za res izčrpne informacije na celi poti ter vozniku Kenu, za mojstrsko obvladovanje volana.

Tekst in foto: Tone

p.s.: Videli smo jo, naš pesnik Simon Gregorčič pa jo je začutil v vsej njeni lepoti in veličini. Našo lepotico, našo reko Sočo. Soči...