Potepuški pes

»Na mejnem prehodu Gruškovje je povečan promet tovornih vozil pri izstopu iz države s čakalno dobo štiri ure in 30 minut«

»Vozniki tovornih vozil na mejnem prehodu Središče ob Dravi za prestop meje čakajo 1 uro.«

»Na relaciji Podnanos - Ajdovščina je močna burja (sunki do 150 km/h), zapora prometa 3 stopnje prepovedan promet za vsa tovorna vozila in avtobuse za ostala vozila le do 40km/h.«…..

Takšne in drugačne novice skoraj vsakodnevno spremljamo po radiu, televiziji…. Od nekdaj sem spraševal – »kako ti ljudje v kamionih živijo?« Še pred nekaj leti se je na Dolgi vasi čakalo v tovornjakih tudi po 12 in več ur za prestop meje… potem pa še 8 ali več ur vožnje (če se drži voznik pravil)…. Na avtocestnih počivališčih sem večkrat opazil, kako si šoferji ob kamionih kuhajo, kako sedijo na stolih in čakajo da mine zakonsko obvezen počitek da se odpravijo naprej. V sanitarijah na bencinskih črpalkah sem opazil kako si umivajo zobe….. Skratka. Kar nekako si nisem mogel predstavljati takšnega življenja.

Od kar poznam Jakota se dogovarjava, da me bo nekoč vzel s seboj na »furo«, kot v žargonu rečejo vozniki svojemu delu. Imel sem se že možnost peljati z tovornjaki, manjšimi in malo večjimi – ampak to so bile lokalne relacije… nekajminutne. Tudi sam imam svoje obveznosti in nikakor se časovno nisva mogla uskladiti. Pa vendar se je letos ponudila priložnost da to doživim. Jaka je največ na relaciji Slovenija – Španija. Občasno Portugalska in druge države. Določila sva datum. V Nedeljo zvečer greva. Že teden dni prej sem premleval kako, kaj naj vzamem s sabo, kaj in kje bova jedla, kako se bova umivala…. Ko sem tako odšteval dneve do odhoda me je v Torek, pet dni pred odhodom poklical po telefonu: Ej, a greš jutri z mano v Rim? Tako malo za pripravo na Španijo. V Petek sva doma.«

Glede na to, da sem imel dopust brez posebnih načrtov sem seveda izkoristil priložnost. V Sredo sva se dobila v Postojni do kamor sem prišel s svojim avtom. Jaka je prišel na bencinsko črpalko s tole lepotico, ki bo naprej dva potem pa pet dni moj dom.

LEPOTICA:

Morda za tehnofile sem na hitro zbral nekaj podatkov in se poigral s primerjavo z enim nekje povprečnim osebnim avtomobilom (Golf diesel 1,9):

Prostornina motorja:

golf: 1900 ccm – Scania 12000 ccm = 6,3 x večja prostornina

Moč motorja:

Golf: 105 HP – Scania 420 HP = 4 x večja moč

Navor:

Golf: 250 NM – Scania = 8,4 x večji navor

Teža:

Golf + dva potnika in nekaj prtljage: 1500 kg, Scania + dva potnika + tovor 39.750 kg

Rezervoar za gorivo:

Golf: 60 litrov – Scania 2 x 450 litrov (pa natankajte polno če upate s svojo plačo)

Poraba goriva na 100 km:

Golf 6 litrov – Scania 43 litrov (tako je pokazal računlanik).

Vsekakor spoštovanja in polne odgovornosti med vožnjo vredni podatki.

Ko sem se povzpel v kabino sem se najprej sezul. To mi je Jaka pojasnil že pred odhodom. V kabini se ne hodi obut. Čeprav mi je bilo najprej mogoče malce čudno sem takoj pomislil… v kabini se je, spi,… živi. Lepo je, če je čisto. Čevlje sem sezul in jih spravil na stopnico za vzepnjanje – pri zaprtih vratih so čevlji lepo zaščiteni pred dežjem in ne morejo pasti z vozila. Potem sem se razgledal na hitro naokoli. Dve postelji za sedeži (ena nad drugo), gornja zložena. Videti je bilo, da je spodnja od gospodarja… aha, torej bom na vrhu. Prostor. Vse okoli mene veliko prostora. Če bi sedeže odstranil bi se lahko plesalo. Brez težav vstanem, stojim, nad mano je še pol metra do strehe. Pravzaprav sploh ni primerjave z osebnim avtomobilom. Sedež – uffff… udoben. Kot da bi se usedel na fotelj pred televizor. Ko se razgledam skozi vetrobransko steklo in stransko okno…. Visoko sem. Pravzaprav je potrebno prekleto pomisliti in zbrati pogum, če želiš skočiti kar direktno na tla – na hitro bi kakšen gleženj zatekel če že ne kaj hujšega.

Ko Jaka prižge motor…. Vruuummmmmm…. Najprej se kabina malo strese potem motor mirno steče. Tk, tk, tk, tk…. Značilen glas dieselskega motorja, v zvoku je čutiti moč in silo ki jo proizvede takšen agregat. Ko prestavi ročico menjalnika zapiha in zasika iz ventila hidravlike zavor in vzmetenja. Sss, sss, … motor zarohni in slabe 40 ton težka pošast se premakne. Za nas navadne smrtnike, ki nismo navajeni je kar malo srh vzbujajoč občutek, kakšna moč se skriva v tej zverini da premika vso to gmoto železa. Vsekakor fascinanten in odličen občutek.

Odrinema na avtocesto proti Sežani. Med potjo se Jaka z sodelavcem, ki gre s svojim kamionom v isto smer dogovori, da se dobimo pred mejnim prehodom Fernetiči. Ustaviva se na črpalki in ga 15 minut počakava, mala potreba in obvezni nakup zaloge in krenemo. Prek mejnega prehoda gre gladko, skoraj brez ustavljanja. Na avtocesti proti Veneciji z premnogii tovornjaki iz vseh možnih držav tvorimo nepregleden konvoj. 90 kilometrov na uro. Enakomerno, brez prehitevanj. Osebni avtomobili švigajo mimo nas. Ko se bližamo Veneciji Jaka prične budno spremljati tovornjake ki vozijo nasproti – išče slovence ki prihajajo iz tiste smeri in vsakega pokliče po CB postaji (nekakšen voki-toki za brezvedne). Po nekaj poizkusih mu uspe priklicati šoferja iz gorenjske. V nekaj besedah zbere Jaka dovolj informacij da zve, kje so zastoji, koliko se čaka in kako skozi prenatrpano mesto. Šele sedaj opazim, da v kabini ni nikjer navigacije za katero sem vedel da jo ima, saj sva o tem že govorila. Tokrat potujeva brez nje, saj jo ima voznik, ki je na novo pri družinskem prevozniškem podjetju in jo potrebuje bolj kot midva. OK. Navigirali bomo ročno. Jaka iz predala zvleče debel kup zemljevidov in že kar majhnih atlasov in mi Italijanskega porine v roke – najdi mi številko ceste od Venecije proti Ravenni. Sicer sem sam to že uporabljal ampak po navadi ko kam potujem se orientiram po krajih, ne po številki ceste po kateri moram do tja priti. Definitivno je boljša varianta številka ceste – tudi vedno je označena na tablah ki stojijo ob cestah in v križiščih označujejo kraj. Kar nekako sva se rešila obvoznice okoli Venecije. Kakor je kazalo da je vse zabito sva nekako kar pririnila okoli v doglednem času in že nadaljujeva po širnih ravninah ob neposredni bližini morja. Nisem mogel mimo tega, da bi opazil zastave. Zastave in še enkrat zastave. Pa naj bo bencinska črpalka, okrepčevalnica, podjetje, navaden bife ali pa kar prodajalec sadja ali buč. Povsod, kjer si želijo obiska (in evrov) visi veliko zastav… angleških, nemških, italijanskih, znakov Ferarrija…. - tudi po 12 sem jih naštel (so pač podvojene ali potrojene). Nikjer slovenske. Kar naprej komentiram tele zastave, saj mi delujejo že kar kičasto.

ZASTAVE:

tudi policaji, cestarji… vsi z nekimi zastavami mahajo:

Švigneva mimo Ravenne v smeri proti Perugii. Sedaj se je pričel spuščati mrak. Pred sabo sva videla gore. Potrebno se bo dvigniti prek gorovja da prideva na drugo stran »škornja« - na zahodno obalo. Pričnejo se vzponi. Ko se dvigava in motor daje od sebe zadnje moči, da premika vso težo v hrib mi Jaka kaže potovalni računalnik – trenutna poraba goriva 137 litrov na 100 kilometrov…. ufff… motor veliko zahteva za tole delo. Poigram se z mislijo, koliko vode bi spili konji in koliko vina bi popili gonjači če bi vso to težo vlekli v tale hrib… verjetno več. Sedaj sva potovala že v trdi temi in ko sva se spustila v bližino mesta Terni enih 150 km do Rima so se iztekle delovne ure za ta dan in tudi Jaka je bil že utrujen. Poiščeva bencinsko črpalko in parkirava pod luč. Sedaj je bil čas da nekaj pojeva. V kabini nareževa nekaj salame, sira, kumaric… pač malo izropava hladilnik ki je v kabini (ima tudi skrinjo) in se okrepčava. Po večerji si privoščiva vsak en hladen špricer (a ste že videli dolenjca brez cvička). Sledi debata glede kamionov… kaj pomenijo oznake, kako je glede prikolic, hladilnikov, kompresorjev, velikosti gum, kojni, kubiki, navor… Več ne spijeva. Jaka ne sme, ker je zjutraj spet služba ki zahteva 0,00 alkohola v krvi. Večerja in deci vina je naredilo svoje in tudi meni je že začelo vlečt veke skupaj. Ko sem odpel posteljo, ki je zložena sem ugotovil, da so pasi, ki jo držijo na eni strani nekako nenavadno naravnani in postelja visi naprej…. Tako pač ne bom mogel spat… lahko me ponoči »zrola« s postelje. Kamion ima eno odlično lastnost… zračno vzmetenje, ki je nastavljivo ročno. Jaka z nekaj pritiski na gumbe v kabini zadnjo os kabine spusti na tla, prednjo pa dvigne – postelja se precej poravna, a še vedno ni ravna…. OK. Za silo bo…. Nekako bom že. Zagrneva zavese okoli vseh šip, skobacava se vsak v svojo posteljo. Hmmm, moram priznati da niti ni tako hudo zasilno – pravzaprav je kar dovolj dolga in široka za normalno spanje. Če le nebi visela naprej… Zaspim med tem, ko se ukvarjam z mislijo kako naj podložim odejo da bom spal na ravnem, pri tem pa mora ostati dovolj za to da se pokrijem…

Apartma, kjer sva spala:

Zbudim se, pokukam po kabini in v reži med zavesami zagledam svetlobo… Dan je že. Jaka še spi. Moram vstati ker kliče narava. Kolikor se da potihem se odplazim iz kabine. Jako pustim spati do budilke ker vem, da ga čaka naporen dan in želim, da se čimbolj spočije. Malo potrebo opravim v prvi grm. Za zajtrk imam kraševo čokolado ledenko in red bul. Ko se Jaka zbudi najprej zažene motor da se ogreje. Z plastenko vode si pri ograji umijeva zobe. Odpraviva se naprej. Po hitri cesti se voziva proti Rimu. Pokrajina mi je zelo všeč. Povsod hribčki in dolince, hribi in doline. Občudujem starodavna mesta ki ležijo praviloma na vrhu hribov. Opazujem kmete, ki orjejo njive kar z buldožerji (goseničarji) v katere so vpreženi ogromni plugi. Bolj ko se bližava Rimu, bolj so ceste široke in dvopasovnica nastane tro, štiri in na koncu petpasovnica. Zagledam prve bloke. Po obvoznici po zahodni strani se voziva okoli Rima. Pravzaprav tako. Če kdo misli, da sem videl kolosej, vatikan in drugo zgodovino se moti. Predstavljajte si, da tujec pride v Ljubljano in se pelje okoli nje po obvoznici. To je bil moj Rim. Za drugo enostavno ni časa. Sicer pa nisem na dopustu. Jaka dela, in jaz sem zraven.

Številna stara mesta na hribčkih:

S pomočjo karte in skopega naslova presenetljivo hitro najdeva skladišče, kjer bova odložila vseh 27 ton papirja. Na parkirišču srečava slovenca, ki je pripeljal isti tovor. Pred nama razloži kamion. Jaka mu takoj priskoči na pomoč in mu pomaga odstraniti stranske letve in cerado s prikolice da viličar lahko razloži tovor. Jaz samo opazujem. Ko konča se umakne in na vrsti sva midva. Prej sem se že nekaj naučil, zato sam dam na roke rokavice in najino prikolico pripravim iz desne strani za razkladanje… seveda s pomočjo Jakata. Viličar v 20 minutah sprazni tovorni prostor in prikolico nazaj pokrijeva s cerado. Med tem, ko Jaka spretno iz garaže vzvratno pelje kamion nazaj pred skladišče sam v pisarni v polomljeni italijanščini s pomočjo rok dopovem skladiščniku, da imajo za naju faks. Poslali so nama naslov, kjer bova naložila naslednji tovor za Slovenijo. Majhna industrijska cona v bližini Isernie – približno 150 kilometrov južno od Rima polovico in kraj Aprilia za drugo polovico tovora.

Razlaganje tovora:

Ni časa za karkoli drugega kot pa za pot naprej. Želiva naložiti tovor še ta dan da se lahko pričneva vračati domov. Po obvoznici do konca zaokroživa Rim. Opazim celo tablo za Cita di Vaticano – hja vsaj nekaj. Peljeva mimo letališča Leonardo da Vinci (Jaka je rekel Leonardo di Caprio). Ko sva zapustila obvoznico in se usmerila na jug proti Napoliju sva se ustavila v okrepčevalnici ob avtocesti. Na hitro zmlativa pico in malo pomfrija – 20 minut in spet sva na poti. Avtocesta proti Napoliju je tropasovnica in poteka v ravnini. 20 kilometrov ravnine, komaj zaznaven ovinek in spet 30 kilometrov ravnine in spet….

Ravnina:

Zavijeva z avtoceste in po dobre pol ure najdeva tovarno, kjer bova naložila. Ko se pripeljeva pred nakladalno rampo Jaka vzvratno parkira – vsaka mu čast – brez napake na centimeter natančno do zida. Jah no, konec koncev mu je to poklic. Tokrat ni treba odpiarti cerade – le zadnja vrata in viličar vozi tovor v prikolico. Ko naju naložijo do polovice sva končala.

Nalaganje:

Sledilo je mojih nekaj minut. Jaka kar tako, meni nič, tebi nič reče – daj sedi v kamion, tam na platoju obrni in se pripelji tukaj do teh silosov. Pogledam ga misleč da se šali. Vidim, da mu sicer gre na smeh ker je po moje mislil da ne bom upal. Vprašam ga če misli resno in mi pritrdi. OK. En kamion bom pa že obrnil. Sedem za volan, vžgem motor, prestavim v drugo in speljem… Vavvvv… navdušenje. Fenomenalni občutek je, ko tako z lahkoto obvladaš takšno moč in težo pod sabo. Opazim Jakata ki pronicljivo opazuje od daleč. Naredim se kot da ga ne vidim in peljem. Počasi in previdno. Na velikem platoju zavrtim volan v levo. V ogledalih opazujem kako za mano sledi ogromna prikolica. Ko poravnam v smeri proti silosom si nisem mogel da nebi prestavil v tretjo. Pfff, pfff… hidravlika z lahkoto prestavi…. Škoda da sem že tam. Moram ustaviti. Jaka se samo smehlja in nič ne reče. Verjetno je opazim moj izraz zadovoljstva na obrazu. Hvala Jaka, da si mi zaupal. Dva zapletena ovinka do tehtnice, vaganje… opazijo da so naložili malce preveč, povratek na rampo, odstranitev ene palete, nekaj birokracije… greva. Nazaj proti Rimu. Cilj – kraj Aprilia. Hitiva, brez postankov. Želiva naložiti še danes. Ura naju malo priganja. Ko se vračava nazaj v smeri Rima približno na pol poti zavijeva levo proti kraju Latina in dalje proti Aprilii. Ves čas se ukvarjava s karto – naslov je spisan tako nenavadno da pravzaprav niti ne veva če greva prav. Občutek pravi da sva na pravi poti. Ko bi po vsej logiki morala že najti skladišče nama zmanjka idej. Jaka pravi, da to za Italijo niti ni tako nenavadno. Ustavila sva se na bencinski črpalki. Saj veste kako pravijo – čitaj karto pitaj seljaka. Naletiva na šoferja kamiona ki gre v tisto smer in voziva za njim. V dobrih 20 minutah sva na cilju. Pred zapornico zvoniva. Nikjer žive duše. Na vseh oknih tema. Od nekod se primaje varnostnik in pove da lahko naloživa šele drugi dan ob 8h zjutraj. No, pa je el ves plan po gobe. Ura je sedem zvečer, lahko bi naložila in naredila del poti do doma – nič ne bo. Parkirava na prvi bencinski črpalki – 200 metrov od skladišča. Po celem dnevu ob hladni hrani (razen mlačne pice dopoldan) zasluživa topel obrok. Plinski gorilnik in prebranec iz pločevinke bo dober. Jaka doda še nekaj španskih začimb in sir. Odlična večerja. Po večerji pospraviva, jaz kot »vajenc« pomijem posodo. Trdno odločen se lotim pasov na postelji. Kar nekaj časa so mi vzeli a se je splačalo. Nocoj bom spal na ravnem. Zakleneva se v kabino, nekaj SMS sporočil z domačimi… in že spiva kot ubita.

Večerja:

Zjutraj me prebudi budilka na telefonu. Odpraviva se, ker želiva naložiti prva. Po italijansko so prišli uradniki v službo šele 20 minut čez osem in preden je stekla vsa procedura z tehtanjem, nalaganjem, ponovnim tehtanjem, papirji… ura in pol – za deset palet. Odrineva. Najprej do Rima in nato naprej. Med vožnjo opazujem. Promet – po italijansko – vsi se rinejo, hupajo – kaos. Med potjo vidiva kar nekaj prodajalk ljubezni ki čakajo svoje stranke – ob 10h dopoldne že. Jah, dan je dolg.

Samostojna podjetnica, ki čaka na posel:

Rim obvoziva z nekaj krajšimi zastoji in sledi pot. Dolga pot do doma. Vračava se po isti poti. Nekako mineva hitreje kot prvi dan. Med potjo debatirava vse možno, na kratkih valovih poslušava radio slovenija, reževa in jeva pršut. Popoldan pred Venecijo prometni infarkt. Za slabih 10 kilometrov porabiva skoraj dve uri. Ko sva se rešila gužve so tri urice do Ljubljane minile kot bi mignil. Ob 22h zvečer sva v Ljubljani in parkirava.

Dolgo pot sva opravila – malo manj kot 2000 kilometrov:

Tako. Mislim, da sem se kot pripravnik nekaj naučil in doživel. Sicer sem pa doma samo za vikend, v Ponedeljek grem ponovno na furo – tokrat Španija. Kot pravi tovornjakarji pač. To je njihovo življenje. Kot je rekel Jaka na pol v smehu – »Smo kot potepuški psi – nikoli nas ni doma, potrebo opravljamo po gumah in jemo iz konzerev.«

Ko se vrnem iz druge fure pa kaj več iz življenja potepuškega psa.