Bosna, II. sv. vojna

Kot že nekajkrat doslej se je bila želja dovolj velika, da smo se odločili za izlet v Bosno. Tokrat za tri dni pod tematskim naslovom: Po poteh 2. svetovne vojne. Plan je bil narejen, ekipa zbrana. Nekaj dni pred odhodom so se začele odpovedi. Eden ima to, drugi spet drugo obveznost. Ker sem se ponovno znašel nekako v vlogi organizatorja moram reči, da sem bil že prav jezen. Vedno je toliko želja, vsi bi šli, ko pa gre zares pa rep med noge. Ko je že vse kazalo, da nas bo šlo s kombijem, v katerem je sicer prostora za osem ljudi samo pet, se je zadnji dan, pravzaprav zvečer za izlet odločila soseda, katere ni sicer poprej nobeden povabil, saj nihče ni verjel, da ima kljub svoji starosti dovolj poguma. Ker smo na teh izletih praviloma druščina stara približno 30 do 40 let, je soseda, ki ima na “grbi” šest križev kaj hitro dobila vzdevek “mama”.

Pot:

Pa smo šli. Šest ljudi v kombiju za osem. Tokrat je bilo res prostorno. Meni sicer nič posebnega, saj sem izlet zopet preživel za volanom. Med pripravami sem vse točke izleta vnesel v navigacijo (Garmin), zjutraj sem ga že spakiral v torbico, a tik preden sem stopil skozi vrata sem se odločil, da ga pustim doma. Izlet ima tako večji čar, saj je navigacija papirnata, pomaga pa tisto: pitaj seljaka…. No, pa tale odločitev ni bila ravno modra, saj bi ga še kako potreboval. Od sedaj gre vedno z mano. Odšli smo sicer z enourno zamudo, saj je “mama” izgubila denarnico z dokumenti. Ja, ni je bilo. Opravili smo preiskavo stanovanja… ni je bilo. Skoraj smo jo že pustili doma, ko je dopustila možnost, da jo je dan poprej pozabila pri svojem sinu. OK. To gre. Plan: z nami gre na pot, ustavimo se pri njenem sinu, ga ob 3h zjutraj zbudimo potem pa – če je denarnica tam gre, če ne jo tam pustimo in ostanek noči prespi tam. Ko smo se ustavili pred hišo in po 15 minutah končno pričakali luč, ki je kazala da se je nekdo zbudil sredi noči, smo nestrpno gledali okoli vogala kakšen bo rezultat tega nočnega bujenja… Do takrat nisem verjel, da lahko ženska, ki šteje skoraj šestdeset let drži v eni roki visoko dvignjeno denarnico in poskakuje meter visoko, pri tem pa sredi noči kriči: Imam jo, imam jo.….

No, sedaj je bil res čas za odhod…. Prek Ljubljane, mejnega prehoda Obrežje, pa mimo Zagreba po avtocesti vse do mejnega prehoda Orašje, kjer smo vstopili v Bosno. Da v krajih okoli Slavonskega broda živi precej fazanov sem vedel, da pa letajo tako nizko in tako hitro, da se zaletavajo v bok kombija, ki drvi po avtocesti 130 na uro… ne, tega pa nisem vedel. Tudi obvezen postanek na prvem počivališču od Zagreba naprej je bil – že kar tradicionalen postanek na počivališču Ježevo, kjer smo kuhali kavo, malicali in na sploh malo pretegnili noge….

Ježevo:

Sled “drvečega” fazana

Ko smo prišli v Bosno čez mejo se kot mnogokrat doslej nisem mogel upreti prošnjam in nagovarjanju, da se pa vendar moramo ustaviti v Arizoni, nakupovalnem središču. Kljub mojim pojasnilom, da izgubimo preveč časa, če želimo “obdelati” vse, kar je ta dan v načrtu, je večina izglasovala. Pa smo šli. V Arizono. Res na hitro, ravno dovolj, da sem spil kavo, pojedel čevape in se malo sprehodil med trgovinicami. Seveda je “mama” bila glavna, saj se je spretno pogajala, prodajalci prevrgla velčik kup naloženih loncev… skratka – doživetje.

No, ko smo končali na Arizoni smo šli po planu naprej. Pravzaprav nazaj. Vrniti smo se morali približno 15 kilometrov, potem pa v Bijeljino, kjer je etno selo Stanišiči, ki sicer niso ravno v sozvočju z tematiko izleta pa vendar. Veliko sem slišal od tega sela a nikoli videl. Pa sem tudi to videl in ni mi žal. Res je kraj lepo urejen, vse čisto, zanimivo brez vstopnine, pijača in hrana po normalnih cenah. Vsekakor vredno obiska. Slike naj povedo več.

v tej stavbi je hotel:

Ko je bil ogled, med katerim so se nekateri vozili s čolni in ko smo popili kavo končan smo odrinili naprej. Že res, da nas je čakala dolga pot do Sarajeva in da sem strogo ukazal razna lulanja in podobno, ker se ne bomo ustavljali, a smo se ustavili. Kmalu. Pravzaprav zelo kmalu. Naložili smo se v kombi in speljem. Do prvega semaforja in se ustavim. Pred mano, na drugi strani semaforja doooolga ravnina. Zelena, prva, speljem… druga, tretja, četrta, peta prestava. Ko sem prestavil v peto in spustil sklopko je bilo slišati tk, tk, tk,… In ko sem ravno nagnil glavo v desno, da bi bolje slišal, je naredilo frrrrrrr….. Kombi je ostal brez pogona. Motor je tekel, a v prazno. Pa ja ne že spet. Spet se je kombi pokvaril (tukaj se je pokvaril prvič). Imeli smo dovolj zaleta, da smo se pripeljali do prvega odcepa. Odcepa na dvorišče, kr verjemite ali pa ne… na dvorišče servisa Peugeot. Že res, da smo imeli Fiata ampak… tale servis se je tam pokazal kot naročen. Kombi gor, kombi dol, testna vožnja po dvorišču v prvi, klicarjenje lastnika (bil je rent)…. hmmm, sledilo je mučnih nekaj ur, med katerimi smo malicali, fantje so celo podaljšali službo. Ure čakanja pa so dale naslednji rezultat: kombi je bil vozen, brez težav z majhno pomanjkljivostjo – brez pete prestave in z nedelujočim obratomerom in števcem za hitrost . Pa saj bo šlo. Počasi. Če bi… jah, ta prekleti ČE… Če bil imel Garmina, bi imel vsaj števec za hitrost.

Zaskrbljeno sem opazoval, a bomo šli naprej ali ne

Pa smo res šli. S peto prestavo, oziroma s tem, kaj je ostalo od nje v predalu. Zdaj je bilo treba po sili razmer voziti ponoči – prek Zvornika, planine Vlasenica vse do Sarajeva. V prenočišča Sebilj – hostel v središču mesta, pravzaprav na sami Baščaršiji. Res dobra lokacija za prenočišče in še poceni. Ko sem strpal kombi v varovano podzemno garažo pod samim hostelom in ko smo dobili ključe smo šli na Baščaršijo na zasluženo pivo. Saj, za več ni bilo prave volje saj po vseh prigodah 22 ur trajajočega dne nisem videl drugega kot posteljo.

Sebilj:

Drugi dan je sledila obvezna jutranja kava, sprehod po Baščaršiji, nakup spominkov in čevapi in burek in… do 12h smo bli dobri. Ko smo plačali 5 € za celonočno parkiranje smo odšli še do Tunela, ker “mama” in eden od članov posadke še tam nista bila. Medtem so ostali malo pobrskali po tržnici na Ilidži, spili kavo…

Čas je bil za odhod. Cilj: Tjentište, prizorišče bitke na Sutjeski. Tam smo bili ravno na dan, na 66. obletnico začetka bitke. Ker sem tole zbrskal pred odhodom smo v Sloveniji kupili svečo, na njo napisali naša imena in jo v spomin padlim prižgali.

Čeprav je bilo lepo in bi lahko tam kar posedali in posedali je bilo treba naprej. Dolga pot je bila še ta dan pred nami. Nadaljevali smo prek Gackega v smeri Mostarja. Po poti smo se ustavljali, se fotografirali, skratka se motili do tolike mere, da smo v Mostar prispeli v temi. Med potjo smo bili tudi pravi gasilci. Gasilci ja. In to tisti, pravi. Ko sem v nekem trenutku pripeljal okoli ovinka, je pred nami gorel motor starega Renaulta 5, dva moška sta nabirala travo in jo metala na ogenj, dve mladi deklini pa sta se stiskali druga k drugi in se zgražali nad tem kaj se dogaja. Ustavil sem na varni razdalji in vse zaloge vode in radenske, ki smo jo imeli s sabo za na pot so bile dovolj, da smo ukrotili rdečega petelina.

gasilska služba:

No, nadaljevali smo in končno le prispeli v Mostar. Bila je že trda tema. Ženski del ekipe jo je potegnil spat, moški del pa je pomodroval ob pivu od Starem mostu. A tudi mi nismo bili dolgo. Čas je bil za počitek.

Bosna lahko ponudi krasne podobe hribov….:

….krasne podobe jezer….

….malo manj krasne podobe vozil….

…. in še manj krasne podobe nekdanjih domov.

Tretji, zadnji dan smo imeli ambiciozen plan. Tudi zato se v Mostarju nismo mudili predolgo. Ravno dovolj, da smo spili obvezno jutranjo kavo, se sprehodili po starem delu mesta, se nekateri povzpeli na minaret džamije in nabavili malo kajmaka za domov. Tudi za zajtrk v aščinici je bilo dovolj časa, pa za obvezno tufahijo za povrh.

razgled iz vrha minareta je veličasten

zajtrk v aščinici

in tufahija

nabava kajmaka

Odrinili smo naprej. Po 20 minutah vožnje iz Mostarja, ko smo doživeli lepote kanjona Neretve smo prispeli v Jablanico. Prizorišče bitke na Neretvi, kraj znamenite Titove ukane. Na našo žalost je bil muzej zaprt, tako smo si lahko ogledali le most in nekaj ostankov muzeja na prostem. Nadaljevali smo prek Prozora, Ramskega jezera, planine Makljen, do Bugojnega. Tu smo ob cesti kupili dva sača. Splača se malo pogajati – rezultat – 30 procentov nižja cena….

Naslednji postanek je bil v Jajcu. Tukaj ni šlo brez obveznega ogleda dvorane, kjer je potekalo 2. zasedanje AVNOJ in se je rodila Jugoslavija, pa slapovi Krke, pa sladoled, pa…. No, kustos v dvorani, Mišo, nas je napotil na Plivička jezera. Izplačalo se je. Zakaj mi google tako vztrajno ponuja Plitvička jezera. O Plivičkih je bolj malo na spletu. Bom pa jaz plimal nekaj slik….

Zdaj smo bili že res lačni in ker smo bili za prvo restavracijo zgleda preslabo oblečeni in nismo bili deležni niti dober dan (ne vem če je naključje ampak pred gostilno je visela hrvaška zastava) smo se ustavili ob cesti. Odslej bo tu moja stalna postojanka. Za 32 € se je šest ljudi najedlo sveže pečenega odojka in jagnetine, napilo in spilo kavo.

kralj v celi izvedbi

in nekaj minut kasneje v deljeni izvdbi

Ko smo pojedli in se spustili nekaj kilometrov do Mrkonjič grada nas je dohitela noč. Samo štiri prestave so terjale svoje. Rabili bi še en dan. Ravno zaradi tega smo morali izpustiti ogled Titove pečine v Drvarju. Pač bo treba še enkrat v Bosno. Iz Mrkonjič grada je sledila doooolga in mučna, zaradi štirih prestav in majhne hitrosti počasna vožnja do doma. To sem pozabil pripisat. Gorazd, eden od članov posadke je med potovanjem prvi dan prejel klic od svoje hčerke, da si želi, da s potovanja prinese leva. Plišastega leva. Poglej ga zlomka, a celotni izlet smo iskali prekletega leva po celi Bosni. Lahko dobite: lisico, zajca, mačko, psa, želvo celo kenguruja če želite…. leva ni bilo. Tudi zaradi tega smo se ustavili v Mrkonjič gradu, da bi našli pa vsaj kako drugo žival. Bolje išta nego ništa. Mrkonjič grad – vse zaprto. Tako smo se že sprijaznili da leva pač ne bo. Ko smo ob 3h zjutraj naredili pavzo na pumpi v Bihaču se gorazd prismeje do ušes… v vrečki je imel plišastega leva. Konec dober, vse dobro.