Balkan 2006

Z namenom, da malo zapolnim Popotniški dnevnik bom poizkušal opisat lanski dopust. Nisem pisatelj tako da ne vem kako bo izpadlo, nekaj utrinkov pa vendar bo. Težko je opisati vse vtise iz tako dolge poti a vendar se bom potrudil.

Kako je sploh prišlo do odločitve? Glede na to, da živiva v bližini morja (pol urce do plaže – hahaha, a mi zavida kdo??) sva bila s mojo drago že malo naveličana morja, plaže in kopanja. Želela sva nekaj novega. Glede na to, da sva preko leta že dvakrat obiskala Bosno in enkrat Srbijo (Beograd) in nama je bilo lepo je bila odločitev za smer lahka – Balkan, bivša Juga. Kam? Ker sva oba takšne narave, da nimava preveč obstanka na enem mestu se je vprašanje »kam« hitro spremenilo v – po kateri poti? Najprej je bila ideja trase po Dalmaciji do Dubrovnika, malo nazaj in nato v Bosno v Mostar, ki si ga oba že dolgo želiva obiskati. Kar malo patetično je, da v vseh 2319 prevoženih kilometrih po bivši Jugi Mostarja sploh nisva videla. Potem pa – sodelavec poda poročilo z dopusta v Črni Gori – aha, to morava videti. Pot je bila v glavnem določena in sva se je razen nekaj odtenkov tudi držala….

HRVAŠKA:

Ker Dalmacijo kolikor toliko poznava sva se odločila, da jo prevoziva brez daljših postankov. Ker je sama pot in vožnja del dopusta sva se izognila avtocesti in sva se držala »jadranske magistrale«. V lepem vremenu sva počasi križarila na jug s postanki za kavo, pretegovanje mišic in kakšno fotko.

V okolici Senja se otok Goli pač ni mogel izogniti fotografskemu objektivu…

Edini del, ki sva ga med potjo na jug prevozila po avtocesti je bil Maslenica – Šibenik. V medijih toliko opevana avtocesta A1 Zagreb – Split je bila precej prazna. Malo zaradi tega ker je vendar bil September in ni bilo več turističnega navala v »lipo našo«, domačini pa si ob cestninah ki veljajo za opevano A1 bolj težko privoščijo razkošje kot je avtocesta. Privoščila sva si postanek na počivališču ob reki Krki preko katere se razteza lep most, ki je ponoči tudi osvetljen.

Malo daljše postanke sva si privoščila le v Trogirju, Splitu in Dubrovniku. Potem pa težko pričakovana Črna Gora.

ČRNA GORA:

Glede na to, da bi človek pričakoval da bo vse videti »balkansko« naju je mejni prehod Široki Brijeg kar malo presenetil. Lep, nov, moderen objekt spominja na vse prej kot na balkansko bedo in siromašnost.

Recite kar želite, ampak dela se pa na mejnem prehodu prav po balkansko. Pravzaprav po črnogorsko. Kljub temu, da je bilo pred nama le 8 ali 9 avtomobilov sva na formalnosti čakala dobrih 45 minut. Ja no, kaj naj … pač črnogorci. Po opravljenih formalnostih sva nadaljevala v smeri Boke Kotorske. Ob vseh kilometrih po Črni Gori je bil ta del od mejnega prehoda do zaliva Boka Kotorska najslabši – no, morda še Podgorica, a o tem kasneje. Neregistrirani avtomobili po cestah, vozniška kultura kot da bi bil nekje na bližnjem vzhodu ali celo v Trstu, hiše ali napol zgrajene ali pa napol podrte, vsepovsod smeti…. Zares slab vtis. Čeprav mi je danes malo žal, sva se odločila, da se ne voziva okoli celotnega zaliva ampak si pot skrajšava s tem, da ga »sečeva« s trajektom. Tile majhni trajekti vozijo na nekaj minut in čakanje res ni potrebno. Malo zmoti le to, da ni možno kupiti enosmerne vozovnice ampak samo povratno. Ne vem kaj želijo črnogorci s tem povedati ampak najverjetneje nihče ne pomisli, da se lahko vračaš po drugi poti. Sicer pa to niti ni pomembno, saj povratna vozovnica stane manj kot dve pivi pri nas v gostilni.

Med deset minutno vožnjo s trajektom sva na drugem bregu opazila ob cesti velik figovec, ki je delal senco prav na obalo in takoj je padla odločitev, da narediva daljši postanek s kopanjem. Ne vem zakaj, ampak ker sem nekoč prebral, da je v Boki Kotorski pomembna podmorničarska vojaška baza sem imel med plavanjem ves čas občutek, da me nekdo »opazuje od spodaj«. Ker se po napornem plavanju prileže malo lenarjenja sem se udobno zleknil po skalah in prižgal cigaret. Potem pa kot po tekočem traku – najprej se je oglasil en petelin, potem drugi, tretji…. Pogledam na uro – poldne oz točno 12.45. Ja no, zna se gdje smo. Vsi vici ki krožijo o črnogorcih niso nastali kar iz nič.

Po osvežujočem postanku sva nadaljevala še južneje – smer Budva. Za trenutke se je med meglo prikazal celo vrh Lovčena, ampak nikoli dovolj da bi bilo za fotko. Na tem delu poti se mi je zdelo precej nenavadno in vredno opisa to, da cesta pelje mimo letališča tako blizu, da se pelješ v bistvu med pristajalnimi lučmi in medtem ko je pristajalo turbopropelrsko letalo so bili občutki precej nenavadni saj sem mislil, da bo pristal kar na strehi mojega avta. Ne vem kako je, če pristaja večje letalo – ne vem niti, če si želim to doživeti.

Potem pa iz katalogov vsem znana Budva. O smeteh ob cestah ne duha ne sluha. Hiše dograjene, obnovljene, hoteli kot iz turističnih katalogov. Gužva, turisti, vsepovsod mopedisti in motoristi, vsi pločniki zaparkirani – eh nič…. Greva kar skoz in naprej. Razen »turistične ponudbe« v obliki sladoledarjev, prodajalcev rokavčkov in druge plastične šare nimava kaj videti. Morda bi bil zanimiv ogled starega mestnega jedra ampak … vsega pa tudi ni časa videti. Razgled, ki se je ponujal s ceste ki pelje nekoliko nad morjem je bil sicer prekrasen. Ne vem, ali sem Dalmacije že naveličan, ampak po mojem mnenju je lepše kot v »lipi naši«. Od daleč sem že prepoznal obrise znamenitega in dragega Svetega Štefana, ko pa sva se mu približala je bil moj komentar »a to je to??« Ne vem kaj vleče znamenite osebnosti kot je Silvester Stallone in Sophia Loren, da plačujejo vrtoglave vsote za nočitve. Morda bi moral imeti nekaj evro milijonov pod palcem da bi vedel.

Sedaj pa je nastopil čas, da zapustiva morsko okolje in se obrneva v notranjost Balkana – smer Srbija. Ampak prej je bilo potrebno prevoziti Črno Goro. Najprej vzpon na nadmorsko višino 1029 metrov prek prelaza v dolino Skadarskega jezera. Ovinek na ovinek, vzpetina na vzpetino….

Na drugi strani pa prvič po dveh dneh in malo manj kot tisoč kilometrih vožnje – stop, Policija…. Prijazna policista nista imela nič proti debati. Očitno jima je bilo dolgčas, saj sta povedala, da v dvanajsturni izmeni ne smeta zapustiti točke.

Firbec mi ni dal da nebi vprašal, kako je z višino kazni pri njih. Ne vem, ali je pretiraval, ali je morda hotel name narediti vtis visokega standarda, ampak navajal je vrtoglave vsote. Vsaj trikrat višje kot pri nas. Ja, novoustanovljena država pač mora polniti proračun… Morda še zanimivost ali pa namig, če boste potovali tam doli… tujec na kraju prekrška z gotovino sploh ne more plačati kazni. Če tujca zalotijo pri prekršku ga v vsakem primeru privedejo na sodišče, kjer plača kazen. Vsaj tako je povedal. Zanimivo.

V smeri Podgorice se pot nadaljuje ob neposredni bližini Skadarskega jezera, ki je polovico črnogorskega, polovica pa albanskega. Jezero je res veliko in na trenutke sem pomislil, da me kdo zafrkava in sem še vedno ob morju.

Podgorica. Verjamem, da ima mesto preteklost. Verjamem tudi, da je vendar glavno mesto in je onesnaženo in nasičeno z industrijo. Ampak. Na vsej poti se nisem nikjer počutil tako nelagodno. Ne vem, že od prvih pogledov od daleč mi mesto ni bilo všeč. Bolj na silo in v želji, da ničesar ne zamudiva sva se zapeljala po mestu in povem vam, da mi niti na trenutek ni bilo všeč. Ne morem opisat zakaj, ampak samo mesto me je odbijalo in niti trohnice želje ni bilo, da bi si ga vsaj površno ogledala, se morda sprehodila… ne, čimprej morava nadaljevati. Na severovzhod – tokrat res Srbija. Ampak niti slutila nisva, da Srbija še ni za vogalom in da naju do meje čaka še kar lep kos vožnje. Črna Gora kljub komaj omembi vredne packe na zemljevidu vendar ni tako majhna.

Zapeljala sva v sotesko reke Lim. Črna Gora se je pokazala v vsej svoji lepoti. Reka je očarala s svojo barvo, podobno naši Soči, predvsem pa s svojo čistočo. Kolikor sem bil prej jezen in razočaran zaradi umazanije in smeti, sem bil sedaj navdušen in presenečen zaradi čistoče. Bolj kot sva se proti toku reke oddaljevala od Podgorice, bolj se je kanjon ožal in poglabljal. Naenkrat sva bila obkrožena z visokimi stenami, globoko pod nama pa je bil kanjon in v njem kristalno čista reka Lim. Na vsakih nekaj kilometrov je podrta ograja ob cesti grozeče opozarjala na nevarno cesto, ki je bila vklesana v živo skalo. Dokaj pogosti so bili tudi tuneli, če si to ime sploh zaslužijo. Raje bi jih imenoval kar luknje v skalo. Kljub temu, da so bili nekateri dolgi tudi po več 100 metrov ni bilo ne betonskega oboka, ne urejenih bankin, o kakšni razsvetljavi bi lahko le sanjal. Kar malo neprijeten občutek, sploh ko v »tunelu« srečaš kamion ki se ne zmeni za »od sebe manjšega« in si lasti celotno širino »luknje«.

Kakor je vsakega lepega enkrat konec, tako se je vsaj zgodba reke Lim končala na precej visoki nadmorski višini. Sedaj sva križarila v notranjost celine in pokrajina je precej spominjala na lepo slovensko pokrajino. Pogosti so bili komentarji kot: »kot da sva na dolenjskem«, ali pa »kaj ni podobno okolje kot tam proti Velenju«. Naenkrat tabla – Biogradsko jezero-desno. Desni žmigavec in gremo v hrib. Po nekaj kilometrih prideva v lepo urejeno okolje. Polno hišic za piknike, klopi, sprehajalnih poti, ognjišč in zasilnih piknik placev…. In seveda jezero.

Ne vem, kot da sva se znašla tam par ur po atomski vojni. Kljub temu, da je okolje prekrasno razen dveh avtodomov nikjer žive duše. Ko sva se tako naslajala ob prelepem pogledu je smrtno tišino in mir zmotil le starejši možakar ki je dajal vtis vzdrževalca in se je na vso moč jezil, ker se mu je strgala zajla na sklopki mopeda iz kamene dobe. Kljub temu, da nimava obstanka dolgo na enem mestu bi človek kar sedel in sedel in užival v lepoti in tišini. Ampak pot kliče. Ogledava si še kioske, kjer »baje« prodajajo spominke, obvestilno tablo nacionalnega parka in počasi se odpraviva naprej. Presenečen sem bil, ko sem na tabli prebral, da so v bližini kar tri gore višje od 2000 metrov. V Črni Gori? Če tako piše bo že držalo. Pot naju je vodila naprej skozi skoraj »slovensko« pokrajino, skozi nekaj mest kjer se da za zelo malo denarja zelo dobro najest in napit.

SRBIJA:

Kar naenkrat, kot strela iz jasnega preseneti mejni prehod. Postaviva se v vrsto in čakava.

Zgodba iz Širokega Brijega se ponavlja. Čakava in čakava. Hmmm, verjetno kakšna poostrena kontrola in traja – pa saj imava čas, sva na dopustu se tolaživa. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj iz vsakega avta nekdo teče do objektov. Aha, verjetno nimajo zelenih kart in jih hodijo kupovat si mislim. Ko se po dolgem čakanju prebijeva do policijske kontrole me policaj vpraša: Jeli ste se $%&/%#$ ? »Prosim« odvrnem, ker nisem razumel. »Jeli ste se &%$% ?«. »Ne razumem«. »Prometna, vozačka, zelena karta…« Ker sem imel vse pripravljeno v rokah mu ponudim dokumente. »Ne, idi tamo« in pokaže na kiosk, kjer je sedel drugi policist. Ugasnem avto in prečkam cesto. Policistu ponudim dokumente. Prične jih pregledovati in tipkati na tipkovnico črko po črko – lahko bi si umislil službenega psa, da bi mu iskal črke. Kolikor sem spremljal njegove prste je v računalnik vnesel – od obeh imena, priimke, EMŠO, državljanstvo, št. potne listine, od avta tip, model, registrsko, št. zelene karte… mislim… kontrola ej…. In potem me pošlje še na carino. Niti pomislil nisem da bi še enkrat toliko časa čakal - kar v avto in gas. In potem se je na moje mesto parkiral tisti za mano in jovo na novo vse. Krasno – kontrola kot treba – in to izstop iz države. Torej sedaj pa še srbska kontrola. Voziva in voziva – nič. Se ustaviva na čik pavzo, slikariva železniške viadukte visoko v gori nad nama. Ko se tako počasi premikava približno 15 kilometrov – Stop. Srbska meja. Mejni prehod, ki si tega imena ne zasluži. Ob cesti konteiner, na sredini ceste prometni znak in to je vse.

Policist je samo s pogledom ošinil potne liste, ki so bili še v moji roki in skomignil z glavo – naprej. Zanimivo – prej skoraj uro, sedaj v pičlih nekaj sekundah.

Nadaljevala sva po vaseh v smeri planote Zlatibior. Tisti, ki ste že kdaj instalirali operacijski sistem Windows verjetno veste kakšna slika se ob instalaciji namesti za ozadje. No, to je bil prvi preblisk, ko sva zapeljala v osrčje Zlatibora. Prekrasen ambient – kamor seže oko hribčki in doline. Vse tako deviško nedotaknjeno, narava kar ne pusti, da bi z nje umaknil pogled. Niti za toliko, da bi pogledal na cesto pred sabo.

Vsake toliko je gručica manjših, verjetno vikend hišic, ki s svojo strmo streho spominjajo na alpski stil in hkrati dajo vedeti, da tod okoli pozimi pade precej snega, ki mora zdrseti s strehe. Kar ustavljala sva se in fotografirala za spomin. Fotoaparat sva utrudila do takšne mere, da se je pokazal opozorilni znak za prazne baterije. Ustaviva se na bencinskem servisu in avto oskrbiva z gorivom. Ko povprašam po baterijskih vložkih za enkratno uporabo me bencinkelnar debelo pogleda kot da še ni slišal za kaj podobnega. »Probajte u gradu – tamo krenite ljevo« Ok, greva pogledat ta »grad«. O kakšnem mestu ne duha ne sluha, pač pa turistično naselje, ki mu vsaj po velikosti in urejenosti v Sloveniji menda ni primere. Vse čisto, umetno jezerce in okoli restavracije, hoteli, počitniške hišice, rent a bicikl, rent a motor, rent a štrikolesnik, rent a…. nema da nema…. So pa prevladovale tam srbske registrske tablice, predvsem BG. O tujcih ni bilo ne duha ne sluha. Pravzaprav sva bila menda kar edina.

Ko sva se s planote Zlatibor spustila v dolino sva pred križiščem padla v dilemo. Desno do Užic (Titovo Užice) in morda ovinek pofirbcat do Guče, ali levo za smer Ravne Gore in Bosne. Ker je že obstajal tihi plan za leto 2007 da obiščeva ponovno Srbijo sva se odločila za levo. Ponovno je okolica precej spominjala na slovensko pokrajino. Radovljica, morda okolica Bohinja.

Selo od drveta. Zanimiva vasica. Vse je leseno. Tlakovana je z lesom, hiške so lesene, mini cerkvica z ločenim zvonikom – lesena. Da projekt obnove tele lepe vasice živi ima največ zaslug znameniti režiser Emir Kusturica, ki tudi sam tukaj biva in ima režisersko šolo. Največja hiša je njegova in jo je nemogoče zgrešiti.

V neposredni bližini je tudi ozkotirna železniška proga, ki obiskovalca odpelje na približno dve uri dolgo vožnjo po naravnem parku. Midva sva žal zgrešila dopoldanski odhod vlaka, za popoldanski termin pa sva bila midva in madžarska družina premalo, da bi se vlak podal na pot. Odločila sva se, da potegneva naprej do Bosne. Tistih nekaj srbskih dinarjev, ki nama je ostalo bova porabila v kakšni restavraciji pred mejo. Ker naju je meja presenetila s svojo bližino so nama dinarji ostali. Kasneje sva jih želela zamenjati v Bosni za njihove marke ampak niti menjalnice niti ulični preprodajalci nočejo vzeti srbskega denarja.

BOSNA

Mejni prehod med Srbijo in Bosno si vsekakor ne zasluži tega imena. Na srbski strani imajo vsaj nekakšen provizorij nadstrešek, na bosanski strani pa še tega ne.

Ponovno so se pokazale odlike slovenskega potnega lista. Policist in carinik sta se kar slinila ko sta videla avto ki prihaja, ob pogledu na slovenske tablice in potne liste pa sta samo prijazno pokramljala z nama in zaželela srečno pot. Po Balkanu je slovenski potni list precej cenjen in praviloma ni težav pri prestopanju meje. Izjema so seveda Hrvati…

V poznih urah sva se v Sarajevu namestila v nama že od prej dobro poznanem hotelu Banana City. Za 30 mark (15 EUR) se da spodobno v čisti sobi in kopalnici umiti in naspati. Samopostrežni zajtrk je z domačim bosanskim mesom (podobno pršutu) in seveda obveznim kajmakom več kot samo zadovoljiv. Saj več pravzaprav človek niti ne pričakuje. Dopoldne obvezni obisk Baščaršije. Morda le slikca ulice znane po izdelavi izdelkov (džezvic ipd.) iz bakra.

Popoldne sva se podala na bližnjo Jahorino. Za razliko od naših žičničarjev bosanski preko poletja ne snamejo sedežev z naprav. Po Jahorini se ogromno gradi. Od majhnih (najverjetneje privat) hišic pa do celih hotelov. Zapuščina bivše skupne države pa daje precej klavrno podobo…

Iz Sarajeva sva se napotila na sever v smeri Tuzle. Tukaj sva se počutila že kar »domače«. Bolj ko sva se bližala Tuzli, predvsem v okolici Srebrenika, kjer je etnično mešano območje, bolj je bila podoba klavrna. Vedno več je bilo sledi vojne. Sicer se kar precej obnavlja in gradi na novo ampak rdeče table z napisom MINE še vedno prav grozeče opozarjajo na gorje ki se je v bližnji preteklost dogajalo v teh krajih.

Sledil je še obvezni obisk nakupovalne tržnice Arizona, kjer sva zapravila še zadnje Evre, nato pa preko mejnega prehoda Orašje na avtocesto bratstva in jedinstva v smeri Zagreba. Tisti ki ste pozorno pogledali slikico na začetku , kjer sem vrisal pot ste opazili da nisva mogla takoj domov. Sledil je obvezen obisk Koroške, kjer je po tednu dni potepanja mamina goveja juha zadišala lepše kot vsi zrezki in klobase sveta skupaj.

Lepo se je potepati po Balkanu. V glavah se že kujejo načrti za letošnji dopust. Če ne bo presenečenj bo relacija nekako preko Srbije in Kosova do Makedonije. Upam da v času leskovačke roštiljade. Takrat pa kakšna beseda in slikca tudi o tem.