Beograd 2009

Spet je bil čas in zbrali smo se za izlet. Poleg dveh »novincev« v ekipi, smo bili ostali že stalna ekipa. Pravzaprav ni bilo težko načrtovati tega izleta. Kraj, kamor nas je peljala pot ima toliko vsega, da je bilo treba pravzaprav bolj razmišljati česa si ne bomo ogledali, saj smo bili omejeni s časom. Kraj, ki ima skoraj pet milijonov prebivalcev, ki je v zgodovini zaznamoval širše področje, kraj, kjer se je nenazadnje pisala tudi naša zgodovina in kraj, kjer živijo ljudje na robu preživetja in v bajnih bogastvih: Beograd.

Plan poti, ki smo se ga tudi držali. Tja in nazaj.

Tokrat uro prej kot ponavadi, ob dveh zjutraj, smo se odpravili na pot. V Postojni in Ljubljani smo pobrali še del ekipe in gremo. Prek Obrežja, Zagreba do počivališča Ježevo, kjer se je že tradicionalno kuhala kava, kjer smo se malo okrepčali z malico in kjer se ponavadi poslovimo od vsakdana in se vživimo v izlet. Saj vem, da se iz potopisa v potopis ponavljam ampak vseeno – dve uri avtoceste, ki sta sledili, sta bili ultra dolgočasni. Eni so dremali, eni klepetali – le CD od Cece je dajal znake kam se podajamo. Ko smo končno zapustili avtocesto in krenili na sever se je vzdušje menjalo. Vsi smo oživeli in v pričakovanju novega napenjali oči. Naš prvi postanek je bil načrtovan za Vukovar.

Vsakdo, ki se vsaj minimalno zanima za okolico je slišal za Vukovar. V tej zadnji balkanski vojni so se tam dogajale velike svinjarije. Pa ne bom se opredeljeval kdo jih je počel in kdo je bil žrtev. Vsi so počeli neumnosti in vsi so krivi. Tisti, ki je počel neumnosti verjamem, da živi z madežem na duši in ne more spat, v srcu pa ga stiska neznosna bolečina. Pravzaprav bi, kot že mnogokrat doslej želel povedati, da je bila tale balkanska vojna popolnoma nepotrebna, namen in cilj pa sta bila zadovoljevati svoje politične, verske in osebne potrebe, brez nekega določenega cilja. Pravzaprav je šlo za principe. Principe, ki so marsikaterega otroka oškodovali za otroštvo, marsikatero ženo prikrajšali za moža in nenazadnje družbo prikrajšali za vrednoto. Ostali so spomeniki in madeži.

OK, ne bom več. Malo me je zaneslo…. Ko smo prispeli v Vukovar smo se zapeljali skozi mesto, se ustavili ob velikem vodnem stolpu na katerem so kljub temu, da je v fazi obnove (vsaj tako piše), vidni sledovi vojne. Pravzaprav je bil postanek bolj namenjen fotografiranju, opravljanju potreb in raztegovanju nog po dolgi poti. Nadaljevali smo do spominskega parka Ovčara, kjer je bilo med vojno neke vrste taborišče. Na našo žalost je bil muzejski del parka še zaprt, čas pa nas je malenkostno priganjal in nismo čakali da ga odprejo. Sicer smo napravili nekaj fotografij, prebrali spominska obeležja in se podali naprej. Pravzaprav nazaj. V Vukovar.

Poškodovan vodni stolp v Vukovarju.

Spominski park Ovčara.

Ko smo še kombi oskrbeli z nafto smo nadaljevali na severozahod do meje z Srbijo. Mejne formalnosti na hrvaški strani so minile brez komplikacij, Petra je dosegla svoje in se fotografirala s policistom. Na srbski strani je takoj kazalo na nekaj komplikacij a se je lepo izšlo. Ko smo fotografirali objekt policije – kaj objekt, navaden bivalni kontejner prebarvan v modro, smo takoj postali državni sovražnik republike Srbije številka ena. Iz kontejnerja je pritekla policistka z zahtevo, da se fotografija takoj zbriše, ker se lahko objekte slika samo če si tam zaposlen ali če si delavec policije. OK, kaj je sedaj tukaj problem?? V kombiju nas je sedem policajev – torej, delavci policije. Malo se je zmedla in takoj tekla po šefa. Ta je bil bolj razumen, saj se je z nami malo pošalil in napetost je minila, državni sovražnik številka ena pa je bil eliminiran. Carinska kontrola – ja, pač potrebujejo podatke od voznika kombija, tip in model kombija, namen, kraj in čas potovanja i predviden povratek. Vse to lepo zabeležijo v veliko knjigo, na kateri piše KOMBI. Da se ne pozabi. Res je potrebo vse zapisati kajti kombiji so nevarna vrsta prevoza in lahko bi s svojo prisotnostjo v Srbiji ogrozili ekonomsko stabilnost in javne finance.

Zakaj tole pišem s sarkazmom. Res, da imajo interese, da se obračajo na zahod ampak takole moji dragi… s takšnim razmišljanjem ne. Vsakega potnika na meji obravnavajo kot da je to resnična nevarnost za državo. Potniki ki vstopajo s kombijem so eno stopnjo po nevarnosti višje. Bojijo se. Bojijo se vseh, ki prihajajo, najbolj pa se bojijo sami sebe. In da je merica polna…. poleg vseh birokratskih postopkov in strogih obravnav ne pogledajo niti to, kaj vozimo. Sicer bežni pogled v prtljažnik kombija in to je to. Pa ne bom več od tega….

Sporna fotografija s srbske meje.

Od meje smo bili samo pol ure oddaljeni od našega naslednjega cilja: Bački Brestovac. Majhno, tipično slavonsko naselje. Z nami je potovala Boža, ki ima tam sestro. Zelo redko se vidita in zato je izrazila željo, da jo obiščemo, jo tam odložimo in jo ob povratku poberemo. Že pred odhodom sem vedel, da živi naša gostiteljica Danica precej revno, a vseeno sem bil presenečen. Vsa naselja v Slavoniji so si podobna. Vsaj meni. Ravna cesta, na levi in desni hiše ena ob drugi. Morda zaradi turobnega vremena, morda zaradi umazanije, saj so v tem času spravljali iz polj sladkorno peso, morda pa zaradi predsodka se mi je zdela tale dežela precej turobna, žalostna in otožna. Hišo, kjer nas je čakala Danica smo hitro našli. Sicer je od mokrote umazan in blaten dovoz dajal videz, da si pri tej hiši ne morejo privoščiti veliko. Nekateri dovozi so tlakovani, nekateri nasuti vsaj s peskom. Tukaj nas je pričakala le premočena zemlja, polna luž. Ko so se odprla velika, od starosti že razpadajoča lesena vrata sem zaprl usta in molčal. Pričakoval sem več. Hiša, zgrajena iz nekakšne rumene opeke, žičnata ograja, ki je komaj še stala, povsod blato. Za ograjo se je sprehajalo nekaj kokoši in par psov. Na desni shramba za koruzo, sicer skoraj do vrha napolnjena, pa je dajala videz, da bi jo močnejši veter podrl. Prisrčen, nekoliko zadržan pozdrav. Verjamem, da se ne zgodi pogosto, da v hišo pride toliko ljudi naenkrat. Tudi od tod po moje izvira rahla zadržanost gostiteljice. V kratkem postanku smo si ogledali živali na kmetiji. Precej pujsov, nekaj kokoši, koza, par psov. Naj se sliši še tako hudo ampak to je njihov vir preživetja. Tako pač je. Hrana. Naredili smo par fotografij, med sabo pa smo se na skrivaj pogovarjali in že skoraj zgražali v kakšni revščini živijo. S sabo smo pripeljali ogromno stvari: od oblek, kuhinjskih pripomočkov, pribora, krožnikov, odej… Ker je bil dejansko planiran postanek samo za kavo smo med srkanjem kave razložili kombi, kaj kmalu pa smo nadaljevali. Seveda, vidimo se čez dva dni. V nedeljo…..

Dvorišče.

Na kmetiji živijo tudi oni.

Ko smo nadaljevali v smeri Beograda je bila prva ura vožnje takšna: pet kilometrov ravnine, naselje, v naselju dvojni ovinek in spet… pet kilometrov ravnine, naselje…. Ves čas sem vozil previdno. Na ravnini sicer hitro, v tistih nekaj zavojih pa… Bil je čas, ko so iz njiv spravljali pridelke. Predvsem sladkorno peso, velike količine sladkorne pese. Ker pač ne morejo čakati lepega vremena je bilo na cesti ogromno blata. Blato in mokrota na asfaltu pa je kot drsalnica. No, ko smo se približali Novem Sadu je bilo bolje. Od Novega Sada naprej smo dobršen del prevozili po avtocesti. Aja, ah…. avtocesta… Ne morem sprejet, da imajo kombije uvrščene v tretji cestninski razred – torej v skupino z avtobusi in kamioni do sedem ton… Zaradi tega je bila cestnina precej draga. Za primerjavo: kjer je za osebni avto cestnina 4 € je bila za kombi 11€. Jaz ne vidim razloga. Če povežem to dejstvo z dogodki na meji imam občutek, da so kombiji v Srbiji zelo nezaželeni. Ne vem zakaj se jih bojijo.

Ko smo prispeli v Beograd je bilo po planu in časovno najbolj ekonomično da se najprej zglasimo v letalskem muzeju Surčin na letališču v Beogradu. Nekako nam tisti dan nič ni šlo najbolje in tudi tokrat je bilo podobno. Muzej je bil odprt samo še dvajset minut. Ja kaj no… ni bilo druge kot izkoristiti vsaj to. Ker sva z Ano bila tam pred nekaj meseci sva počakala na vhodu. Z možakarjem sva rekla besedo ali dve okoli trenutne situacije v Srbiji, pa okoli evropske unije in… pač, klepet. Ostali so tačas pretekli, ja, po mojem so prav pretekli muzej. Kako so ga doživeli bo moral napisati kdo od njih.

Surčin

Zdaj, že siti vožnje in dežja smo želeli v sobe, kjer bomo spali. Da si oddahnemo in da se nenazadnje najemo. Zdaj smo bili že vsi po malem lačni. Naš cilj je bil hostel Licej, ki je bil dva dni naš dom. Garmin je opravil svoje in ko smo parkirali in se namestili v sobe je bila odločitev sprejeta: Kljub dežju gremo peš v mesto. Pojest, potem bomo pa videli kaj bo. Pogumno z dežniki v rokah smo se odpravili. Saj, od začetka niti ni bilo slabo. Sprehod po ulicah Beograda, opazovali smo okolico in iskali mesto, kjer bo kaj za pod zob. No, tudi najedli smo se. Čevapi so mi prijali. Niso bili ravno sarajevski ampak vseeno. Lepo so sedli. Polni želja po novih dogodivščinah smo nadaljevali proti Kalamegdanu. Dež se je krepil, počasi ga je pričel dopolnjevati veter. Vsake toliko se je kdo od nas oglasil in potarnal – mokro v čevljih, mokre hlače, celo mokri lasje… Ko smo dosegli Kalamegdan sem tudi sam stopil v globoko lužo in yelovke so se vdale. Najprej desna, potem še leva. Veter je dežnike obračal navzgor, kapljice, ki so udarjale ob dežnike pa so že skoraj ovirale pogovor pod dežnikom. Samo en cilj je bil pred nami: naše sobe. Zdaj mi je bilo že vseeno. Luža ali ne – tako ali tako sem bil moker. Saj, kljub temu, da je bilo vse mokro in turobno – tale sprehod niti ni bil tako slab. Redki turisti so videli Kalamegan ponoči v takšnem vremenu. Med potjo nazaj smo nabavili nekaj pijače. V sobah smo imeli sušilce za lase. Takšne hotelske, ki imajo gibljivo cev. To je bila odrešitev za obutev. Brez njih čevljev nebi osušili. Dan je bil dolg, zelo dolg in naporen, zato nas je večino kmalu vzela noč.

Utrinek iz deževnega sprehoda po mestu.

Sušenje čevljev.

Zjutraj smo bili osušeni in pripravljeni na nove podvige. Najprej smo se odpravili na Buvljak. Ta kraj v Novem Beogradu zgleda kot mešanica tržnice in bolšjega sejma. Za evro smo parkirali na urejenem parkirišču in se odpravili. Določili smo uro in kraj, kjer se dobimo in smo šli. Seveda, najprej tržnica, ki ponuja vse mogoče od oblek, parfumov, opreme za kuhinje, igrače… skratka ničesar ne manjka. Kmalu smo se olajšali za srbske dinarje in obtežili z vrečami. Sprehodili smo se že do bolšjega sejma, kjer res ne manjka živih kokoši, privezanih za drogove javne razsvetljave, psov v kartonastih škatlah vseh pasem, pa tudi druge šare, ki je lastniki pač ne potrebujejo ali pa bolj nujno potrebujejo denar kot šaro.

Buvljak v vsej svoji bedi.

Čakajoč novega lastnika.

Naprej nas je pot vodila do Hiše cvetja. Obiska Beograda si pač ne morem predstavljati brez, da bi obiskali ta nekoč enega najpomembnejših krajev, ki je spominjal že skoraj na svetišče. Za vstopnino dveh evrov smo obiskali grob Josipa Broza Tita, se vpisali v knjigo obiskov in se sprehodili po muzeju, namenjenem predstavitvi protokolarnih daril, ki jih je Tito dobival od državnikov iz vsega sveta. Ker je v sklopu muzeja 25. Maj tudi razstava, namenjena moderni umetnosti srbskih umetnikov in ker je vstopnina že bila plačana smo si ogledali tudi to. Sam sicer, pa če se še tako trudim ne razumem moderne umetnosti. Radovedno sem se sprehajal med razno raznimi umetninami, ki so, gledane z očmi laika že kar malo smešne in mejijo na farso. Saj ne, da nebi bilo zanimivo. V kakšni umetnini sem prepoznal tudi sporočilo ampak vseeno se nisem mogel načuditi na primer fotografiji, na kateri nekdo bruha po tleh, pa fotografiji ko ženski iz ust lezejo škorpijoni, pa…. Ne vem. Očitno ne razumem….

Hiša cvetja

Utrinki moderne umetnosti….

Od Hiše cvetja smo, po tem ko smo radovedno kukali čez ograjo da bi videli hišo, kjer je bil aretiran Slobodan Miloševič zaokrožili po bližnji okolici, se ustavili pri stadionu Crvene zvezde, katerega pa nismo obiskali, saj so se ta trenutek pripravljali na tekmo in je v okolici kar mrgolelo policistov in varnostnikov. Fotografirali smo že hišo znane estradnice Cece, potem pa nadaljevali na Avalo.

Domovanje Cece

Po obilnem kosilu v restavraciji na Avali smo se sprehodili do spomenika Neznanemu vojaku, posvečenega vsem padlim vojakom prve svetovne vojne. V sicer turobnem vremenu smo naredili nekaj fotografij. Sam spomenik je oblikovan tako, da pred dvema vhodoma stoji osem kipov, ki predstavljajo ženske, oblečene v narodne noše šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin bivše SFRJ. Nekako se nismo mogli zediniti katera je Slovenka, ki je baje oblečena v belokranjsko narodno nošo. Smo pa naredili imitacijo oziroma simulacijo kipov v živi izvedbi. Če ne koga drugega, se prepozna imitacijo muslimanke. Še en hiter nasvet: če želite preveriti trenutno vzdušje predlagajte kakšno neumnost. Če jo ekipa sprejme brez komentarjev je vzdušje dobro. Deluje. Na Avali smo se še ustavili pri televizijskem stolpu, ki ga gradijo na novo, saj je bil v nedavni vojni podrt. Stolp je dokončan, le še odprt ni, tako da bo treba kavico na vrhu spiti ob kakšni drugi priložnosti.

Avala in test vzdušja.

Iz Avale smo se vrnili v mesto. Med potjo nazaj v hostel smo se ustavili pri katedrali svetega Save, največji in najmogočnejši na Balkanu. Sicer še vedno poteka obnova, urejen je le pomožni oltar, ki vernikom omogoča molitve.

Hram Svetog Save.

Ko smo se malenkost odpočili je bil čas, da gremo v mesto. S taksiji smo se odpeljali na dogovorjeno lokacijo ob reki Savi, kjer se nahajajo znameniti splavarji. Na obrežje reke privezani splavi si sledijo eden do drugega, le občasno je vmes privezan kakšen čoln. Nekaj splavov je videti zapuščenih, ali pa morda le služijo kot začasno bivališče in prostor za počitek. Nekaj pa jih je urejenih in predelanih v gostinske lokale. Ko smo se dobili z našo gostiteljico, Beograjčanko, ki ima brata v Sloveniji smo vstopili v enega od splavov z imenom “Sudbina” (usoda). Zaradi majhnega števila splavov in njihove majhne kapacitete je potrebna vnaprejšnja rezervacija, za kar je poskrbela gostiteljica. Ko smo ob vstopu odložili jakne, ki jih je natakar pazljivo zložil na obešalnike smo sedli k mizi. Lokal je komaj dosegal kvadraturo malo večjega stanovanja. Sicer je bil lokal zgledno urejen. Vse je bilo leseno, na stenah sem opazil nekaj inštrumentov, ki so tam kot okras, ni manjkal pa tudi kotiček s starim jugoslovanskim denarjem. Medtem, ko so trije možakarji pričeli igrati na svoje inštrumente se je lokal počasi polnil. Kar naenkrat so tudi ritmi oživeli. Od začetnih bolj umirjenih tonov, ko so se glasbeniki ogrevali, je počasi prostor pričela polniti srbska narodna glasba. Vedno več ljudi je v ritmu glasbe sedeč pri svojih mizah ploskalo, prepevalo ali pa samo s prsti v taktu potrkavalo po mizah. Prva je vstala starejša ženska, z nenavadno visoko rdečo frizuro, v zlati obleki in s še bolj zlatim pudrom na obrazu. Z rokami dvignjenimi pred obraz je poplesovala po lokalu od glasbenikov proti šanku, med mize in nazaj. Počasi so eden za drugim gostje vstajali in plesali. Vsi v en glas so peli, sicer nam nepoznane pesmi. Glasbeniki so igrali neprekinjeno. Tudi med posameznimi pesmimi se niso ustavljali. Ritem je bil vedno hitrejši in ljudje so bolj in bolj uživali, plesali, se veselili in pili. Tudi srbsko kolo na trenutke ni manjkalo. Prostor je res oživel in pod nogami je bilo čutiti tresljaje – ja, pravzaprav se je vse treslo. Šele po dveh urah in pol so si glasbeniki prvič odpočili. Pavza je trajala petnajst minut, potem pa so nadaljevali. Kar niso in niso se ustavili. Vzdušje je bilo na vrhuncu. Ponovno oziroma še vedno se je vse treslo….

Muzičari.

Ker nismo pričakovali, da v lokalu ne bo hrane smo bili, vsaj nekateri že pošteno lačni. Nekako je padel dogovor, da gremo do McDonaldsa. OK. Zakaj pa nebi šli tja. Del ekipe je šel z gostiteljico, del pa z taksijem. Ker je bil odprt le t.i McDrive smo izstopili iz avtomobilov in kar peš naročili in pod stoječ pod streho lokala pojedli. Ker smo nekateri bili kar precej utrujeni, sam pa sem vedel, da je treba drugi dan na dolgo pot, ki jo bom preživel za volanom smo se razšli. Del ekipe je šel v krpe, ostali pa so nadaljevali v drug lokal, kjer se je »pjevaljka« nadaljevala do zgodnjih jutranjih ur…..

Drugi dan smo trije najzgodnejši peš odšli najprej do lokalne tržnice in na jutranjo kavo in burek. Tržnica, za beograjske razmere majhna, za moje osebne pa kar precejšna je bila polna ljudi. Prodajalo in kupovalo se je vse od sadja, zelenjave, mesa, mlečnih izdelkov… Kupili smo kajmak za domov. Med potjo nazaj do hostela smo popili kavo in se okrepčali z burekom. Ker je čas pač zlato, smo se počasi odpravili. Po formalnostih v recepciji, nabavi pijače za na pot in zajtrka smo odšli. Zaokrožili smo še skozi center mesta, pri tem pa v objektiv fotoaparata lovili še zadnje utrinke tega velemesta. Pot do Bačkega Brestovca je hitro minila, saj se nismo ustavljali in motili.

Zadnji utrinki pred odhodom.

Po tradicionalni srbski navadi smo bili pri Danici lepo sprejeti in postreženi. V našo čast se je spekel odojek, na obloženi mizi pa ni manjkalo domačih pridelkov, tudi slivovke. Tudi gostiteljica Danica se je, vsaj tako se mi je zdelo, zdaj sprostila. Zadržanost iz prvega dne je izginila. Sicer je bila za nas oprana in pripravljena traktorska prikolica. Načrt je namreč bil, da se peljemo v tej prikolici na panoramski izlet Bačkega Brestovca. Na žalost je vse pokvaril dež. Čas je kar prehitro minil in pred nami je bila še dolga pot. Spodobi se, da sestra za sestro poskrbi in tako je Danica sestri za na pot naložila kar nekaj stvari, ki se jih po vseh pravilih ne sme prevažati čez mejo. Sicer je bila ekipa seznanjena kaj vozimo in smo sprejeli možne komplikacije na meji. Ne bom delal seznama kaj smo vozili, kam smo skrili in kako smo vse speljali – morda samo to, da bi bil na vrhu seznama cel odojek. Kokoši, sira, slivovke, fižola…. Tega ne bom našteval.

Pojedina:

Ko smo prečkali državno mejo smo se, zdaj že v temi, prek Osijeka pripeljali do avtoceste in naprej do Zagreba, Obrežja in Ljubljane domov.