Embedded Files
Namesto uvoda
Ko sem zbiral informacije o lokacijah kamor sva planirala oditi sem prebral nekaj potopisov. Morda bo tudi tale komu kdaj koristil. Če kdo potrebuje kakršne koli informacije se lahko obrne name. Zabeležene imam tudi vse koordinate za navigacijo. Mehkih č-jev in dž-jev ne bom uporabljal, ker jih forumi in spletne strani ne prikazujejo pravilno tako da – ne menite se za to. Potopis je opremljen tudi s povezavami na spletne strani… samo klik in….
Plan poti je bil takšen in sva se ga z manjšimi odstopanji tudi držala:
Odhod od doma
Tokratni odhod je bil malce pozen. Ponavadi odrineva od doma ob dogovorjeni uri ali pa celo malo prej. Tokrat je utrujenost prejšnjega dne pripomogla k temu, da sva štartala skoraj dve uri kasneje. Vseeno sva se na pot podala malo pred četrto zjutraj. Ceste so bile prazne in kot bi mignil sva preko Ljubljane po dolenjki prišla na mejni prehod Obrežje. Pred prestopom meje sva gorivo nalila do vrha potem pa … gremo….
Pot do Zagreba še nekako mine a potem se prične. Saj sem že v nekaj prejšnjih potopisih pisal, da mi je pot od Zagreba do srbske meje po avtocesti Bratstva in jedinstva dolgočasna. Tokrat, ampak res prvič se mi je zgodilo, da so oči postale utrujene in kar vleklo jih je skupaj. Ker je Ana poprej opravila krajši dremež je bila bolj spočita in sama se je ponudila, da opravi del poti za volanom. Nisem se upiral in na prvem izogibališču sva se presedla. Prej ko sem preštel do tri me je zmanjkalo. Ana se je dve uri trudila in borila z številnimi kamioni, dežjem, deli na cesti in številnimi omejitvami hitrosti. Jaz sem med tem spal ko hrček. Ko sem se zbudil sva bila le še pol urce oddaljena od srbske meje. Zopet se presedeva in brez težav ali čakanja vstopiva v Srbijo.
Srbija
Nadaljevala sva po avtocesti in kaj kmalu se je pred nama pokazal Beograd. Brez večjih težav najdeva odcep za letališče, le eno od križišč je malce nenavadno, saj kar naenkrat zmanjka sredinske drsne ograje med dvojnimi voznimi pasovi, in namesto ograje je nekaj malega asfalta, na njem pa narisana puščica za zavijanje levo. Po nekaj sto metrih prispeva do prvega planiranega postanka – Letalski muzej Surčin. Ko parkirana neposredno pred vhodom pod borovci, naju naprej pozdravi veliko vojaško letalo pred vhodom v nenavadno a všečno oblikovano stavbo. Najprej se razgledava po okolici in po številnih letalih in helikopterjih, za katere na pravi pogled izgleda da so kar tako razmetani okoli. Vstopiva v glavno stavbo in za vstopnino 5 € po osebi nadaljujeva najprej do bifeja. Kava, ki sem jo naročil je bila takšna kot doma – skuhana na džezvo, z mlekom v lončku za kakav. Medtem ko srkam kavo opazujem fotografije na stenah, izza šanka pa diši po pečenih jajcih, saj natakarica kar za šankom na prenosnem kuhalniku pripravlja zajtrk za osebje. Ko spijeva kavo se povzpneva v prvo nadstropje. Številna letala in helikopterji me kar presenetijo. Nekatera plovila so na tleh, druga visijo v zraku, okoli po muzeju je precej vitrin z maketami vseh vrst plovil, ne manjkajo niti rakete, letalski motorji in podobno. Pozoren sem na razbitine ameriških letal, ki so jih Srbi uspeli sestreliti v zadnji vojni na Balkanu in s katerimi se sedaj bahajo in nam jih razkazujejo. V muzeju si sam sebi vodič, pomaga le manjši prospekt, ki ga dobiš na vhodu in nekaj panojev. Sicer nisem letalski navdušenec, pa vendar je muzej vreden ogleda. Tudi za nežnejši spol, saj je sam kot svojevrstno doživetje. Del muzeja je tudi na prostem, kjer se lahko sprehodite med večjimi modeli letal in helikopterjev.
Vhod v muzej:
Nekaj letal je na prostem, ostalo je v muzeju:
Iz muzeja sva se peljala naprej skozi Beograd in le deset minut vožnje je bilo dovolj, da sva prispela na Dedinje, kjer je pokopan tovariš Tito. Najprej sva želela v muzej a se je zataknilo, ker nisva imela srbskih dinarjev. Na vhodu naju pošljejo do Hiše cvetja, ker je tam tudi manjša prodajalna s spominki in nama lahko menjajo denar. Ko se bližava vhodu zagledam kustosa, s katerim sem pred leti, ko sem bil tam prvič, prijetno kramljal kar lep čas. Nasmeji se kot da me pozna. Ko izmenjava nekaj besed mi dejansko potrdi, da se me spomni – opisal je kje in kaj sva se pogovarjala, celo točno se je spomnil, da je bilo pred tremi leti. Ko sem mu povedal za težave z denarjem nama brez pomisleka na majice prilepi nalepke za brezplačen vstop. Lepa gesta. Po ogledu hiše cvetja in muzeja z darili, ki jih je prejel Tito se ustaviva še v muzeju 25. Maj, ki je sklopu spominskega parka. Zgrožen ugotovim, da manjkata Titov Mercedes in Cadillack, ki sta bila tu pred leti. Pojasnijo mi, da sta bila vrnjena na prvotno mesto v muzej v Makedonijo. Ko sva se povzpela v gornje nadstropje muzeja moram reči, da sem pričakoval več. Sicer je muzej urejen, a nekako nisem mogel ujeti rdeče niti smisla oziroma vsebine muzeja. Sicer gre za muzej zgodovine Srbije a meni nekako ni sedel. Mogoče mi je bil še najbolj zanimiv košček Lune, ki je zalit v stekleno kroglo in je na naš planet prišel z Apollom 17.
Hiša cvetja
Košček Lune
Nadaljevala sva po Beogradu, mimo stadiona Partizan-a in na »beograjsko Šmarno goro«: Avalo. Pot na Avalo je zanimiva. Lepo urejena asfaltirana cesta, sicer malce ozka in neprimerna za srečevanje dveh vozil, a tudi to ima svoj smisel, kot sem ugotovil kasneje. Ko sva prispela do vrha sva parkirala v senci in se napotila mimo hotela Avala do Spomenika neznanemu junaku. Spomenika, postavljenega v spomin na žrtve prve svetovne vojne. Ob krasnem razgledu na okolico sva se sprehodila do spomenika in potem po cesti okoli hriba nazaj do hotela, kjer sva se okrepčala s kosilom. Karadjordjeva šnicla, punjena vešalica, krompir s kajmakom, solata… mmmm – kar preveč je bilo vsega.
Spomenik:
Kosilo:
Po kosilu sva sedla v avto in se spustila nazaj v dolino. Sicer je Garmin kazal neke čudne znake, me vztrajno prepričeval naj polkrožno obrnem ampak… saj vem kje sem prišel gor – pa bom še dol, tudi brez Garmina če bo treba. Po kilometru ali dveh opaziva, da na cesti na Avalo snemajo film in osebje mi maha z rokami, da naj se ustavim. OK. Ne bom jim pokvaril kadra in ustavim. Eden od osebja pristopi do mene in me vpraša: dali sam lud?? Glede na moj bukov pogled je ugotovil, da minam pojma zakaj se gre, Lepo mi je pojasnil, da je to cesta ki vodi NA Avalo in je enosmerna, vračati se je treba po drugi. Aha, torej je Garmin vedel, le jaz sem hotel biti pametnejši od njega. Obrnem in se vrnem nazaj navkreber, med tem pa komentiram, da kako si tile srbijanci čudni, da bi lahko postavili vsaj kakšen znak. Ko sem pripeljal do vrha sem se ozrl nazaj…. Ne enega, dva znaka so postavili – le pogledati ju je treba. Verjetno me je potepuški pes ob najinem odhodu, ko je lajal za avtom toliko zmotil, da sem gledal njega in ne znakov. Ja no, izgovor rabim za svojo neumnost, ki se je k sreči dobro izšla. Po drugi, prav tako lepi asfaltirani cesti se spustiva iz Avale in med potjo fotografirava še znameniti TV stolp, ki je bil med nedavno vojno porušen, a ga postavljajo na novo.
Nov stolp se gradi:
Beograd je velik in lep. Odločena, da si bova nekoč samo zanj vzela dva ali tri dni, se odpraviva v smeri nacionalnega parka Djerdap. Pot naju je vodila po številnih vasicah in po podeželju. Opazujeva povsem povprečne kmetije, ljudi, tudi revščino, fotografirava cerkvice, ovce, pastirje in vse drugo, kar se nama je postavilo ob pot. Tudi ustavila sva se in evre menjala za srbske dinarje, dotočila gorivo in se okrepčala s kavo.
Ko se je že dan prevešal v večer sva prispela v kraj Golubac. Resno sem že razmišljal, kako bo to noč s prenočiščem, ko se je pred nama odprl prelep pogled na Donavo, ki je tod najširša in je široka kar sedem kilometrov. Pravzaprav daje videz velikega jezera. Ustavila sva se ob cesti da si oddahneva. Med tem, ko sva fotografirala in beležila vtise sva se zaklepetala s šefico v bližnjem lokalu. Naenkrat mi uide pogled nekaj sto metrov naprej in opazim šotore. Šefica mi pojasni, da ne gre za kamp ampak imajo jadralci Srbske jadralske zveze tukaj že tradicionalno svoje letno srečanje. Pridružil se je še gazda iz omenjenega lokala in ko sem omenil, da pravzaprav iščeva prenočišče se je sam ponudil in po dveh telefonskih klicih je bilo vse urejeno. Za hvala lepa lahko postaviva šotor in prenočiva. Padel je že mrak, ko sem postavljal šotor in napihoval blazino. Utrujenost prvega dne je naredila svoje in kmalu sva zaspala.
Donava je res široka:
Prenočišče:
Drugi dan sva se zbudila in moj prvi opravek je bil kuhanje kave na priročnem gorilniku. Ob jezeru sva še pozajtrkovala in ko je sonce posušilo roso na šotoru sva vse pospravila in se odpravila naprej. Po desetih minutah sva bila pri gradu Golubac. Tud se Donava precej zoži v kanjon in verjetno je bila to nekaj sto let nazaj precej strateška točka, zato se ni čuditi, da so postavili grad, ki se s svojim obzidjem vzpenja vse od gladine vode strmo, že skoraj visoko v skale. Vzela sva si čas in pofotografirala obzidje in cesto, ki vodi pravzaprav skozi ostanke gradu.
Grad:
Nadaljevala sva ob Donavi po nacionalnem parku Djerdap, med vožnjo pa sva opazovala rečni promet, ki pravzaprav ni tako redek. Skoraj nestrpno sva pričakovala arheološko najdišče Lepenski vir, ki je najstarejše te vrste v Evropi. Ko sva prispela, sva precej razočarano ugotovila, da nad celotnim najdiščem gradijo nadstrešek in obisk ni mogoč. Vseeno sva poslikala nekaj etno hiš, ki so v sklopu muzeja, si oddahnila in skoraj obljubila da se sem še vrneva. Nekoč.
Rečni promet:
Etno hiše:
Pot naju je vodila do Donjega Milanovca, kjer sva se poslovila od Donave in nadaljevala južneje v smeri Zaječarja. Pravzaprav sva precej hitro prispela v Zaječar in se najprej opravila na ogled ostankov rimske naselbine Romuliana. Po pravici povedano sem bil nad urejenostjo prijetno presenečen. Vse lepo urejeno, travica pokošena, nikjer smeti… V pisarnici sva kupila vstopnice, prodajalec pa nama je za čas obiska omogočil, da sva napolnila baterijo fotoaparata. Sledil je sprehod med ostanki zidov, kava in sladoled… sicer imajo malce nenavadno merico za sicer poceni kepice sladoleda, saj sta dve kepici komaj napolnili kornet do roba.
Romuliana alias Gamzigrad:
Lakota je naredila svoje in po nasvetu zaposlenih sva se ustavila v Zaječarju v gostilni Beba. Sam se nisem mogel upreti, ko sem na jedilniku videl Karadjordjevo šniclo… Prepolnih trebuhov sva se odpravila naprej – cilj: Niš. Prek dveh prelazov sva Niš dosegla po slabih dveh urah vožnje. Ker je bil večer je bil čas za iskanje prenočišča. Sicer sem imel vnaprej v Garminu vnešene tri hostele ampak od teh dveh nisva našla – enega sploh ni bilo na navedenem naslovu, eden je bil naveden na ulici, ki ne obstaja (verjetno so jo preimenovali), enega pa sva našla, a je bil popolnoma zaseden. Utrujenost, vročina, divjanje lokalnih voznikov po mestu in dejstvo, da nimava prenočišča me je že delalo malce nervoznega, ko sem se ustavil pri policistu in povprašal za nasvet. Napotil me je v hostel Evropa. S pomočjo njegovih navodil sva ga hitro našla – pot do hostela je precej nenavadna saj pelje po temačnih neobljudenih ulicah – ampak – ko sva prispela sva bila presenečena. Lep, moderen nov objekt, varovano osvetljeno parkirišče… to bo to. Ko sva vstopila sva v nekaj minutah dobila sobo. Pravzaprav ni bilo prenočišče tipa hostel, saj sva imela svojo sobo, s svojo kopalnico. Le pogled skozi okno je bil malce nenavaden, saj sva gledala v servisno delavnico, katere streha je bila nad najinim oknom in se je dotikala zidov hostela. Ja, dobesedno v delavnico sva gledala. Utrujenost je bila verjetno tista, ki naju je v nekaj minutah zazibala v spanec.
Hostel Evropa:
Namesto petelinčkov in ptic me je zjutraj zbudil zvok kotne brusilke. Eden zaposlenih je vztrajno čistil rjo iz starega kombija. Tudi vonj po brušenju se je že razširil po sobi. Na hitro sva se odpravila. V sobi sem še pogledal reklamni letak in cenik. Cena nočitve v dvoposteljni sobi z zakonsko posteljo – 1500 din (približno 16 evrov). Ko sem seštel se mi je dobrih 30 evrov zdelo precej za hostel ampak… ok, saj sva bila skoraj v hotelu, bilo je čisto in pravzaprav prejšnji dan ni bilo druge izbire. Na recepciji pa sem bil prijetno presenečen – to je cena za sobo – torej za oba. Ohooo, to pa je potem precej poceni. Receptorka nama postreže kavo in ob kavi sva sklenila, da si bova vzela cel dan za Niš, zvečer se vrneva, prespiva in drugi dan zjutraj nadaljujeva. Dogovorim se za rezervacijo pod pogojem, da okno sobe ne gleda v delavnico. Receptorka me popelje v nadstropje in mi razkaže vse sobe in reče – biraj. Izbral sem sobo – ja, sobo ki je imela pogled na mesto in ne v delavnico.
Odpravila sva se v mesto, kjer sva za dobrih 50 centov za tri ure parkirala. Najprej sva se odpravila v center mesta, kjer sva se sprehodila po prijetni senci parka, ki je v notranjosti niške tvrdjave, se sprehodila po tržnici, ki ponuja vse mogoče od hrane, oblačil in vse druge mogoče šare, potem pa sva se odpravila še prek reke Nišave po korzu oz. peš coni centra mesta. Po vseh mesnih srbskih dobrotah, ki so mi že kar skoraj štrlele iz ušes sva se kar razveselila McDonald-sa. S pomočjo Garmina sva se odpeljala do Čele kule – stolpa, kjer so v času turških vojn poraženi srbski vojaki v stolp vzidali lobanje svojih sovojakov – v opomin. Nadaljevala sva do Niške Banje, iz mesta oddaljene 15 minut vožnje. Ko sva v prijetni senci pila kavo se je prismukal otrok in prosil za kakšen dinar. Dal sem mu nekaj drobiža, med drugimi tudi nekaj everskih centov – tistih bakrenih. Po nekaj minutah se je otrok vrnil s centi, ker ta denar pač ne velja v Niški banji. Odpravil sem ga z izgovorom, da ko bo velik bo odšel v Niš in si tam za ta denar kaj kupil, ker tam pa ta denar velja. Po petih minutah se je spet vrnil, pred mene pomolil cente in odločno rekel: »Ovo ne valja ni u Nišu«.
Niška tvrdjava:
Čele kula:
Niška banja:
“Ovo ne valja ni u Nišu”:
Z Niške banje sva se odpeljala v Sičevačko klisuro – pravzaprav kanjon, po katerem pelje cesta skozi 17 tunelov. Saj ne, da nebi bilo doživetje ampak glede na opevanost in priporočilo mnogih »nišlija« (tako se imenujejo prebivalci Niša – nišlije) moram reči, da pravzaprav ni nič posebnega. Saj, po svoje je doživetje, ampak med popotovanji po južnih krajih sem doživel precej lepših »klisur«. Pač, osebni vtis. Je pa res, da sva med vožnjo našla še zanimivo staro cerkvico, ki sva si jo v družbi veveričk ogledala. Sledil je povratek v mesto. Ponovno sva se sprehodila po mestu, v trdnjavi pa je medtem potekal jazz festival »Nišwille«. Sedla sva na klop in se predala ritmom jazza. Nisem navdušenec te vrste glasbe a moram priznati, da mi je bilo pravzaprav kar všeč. Ko se je naredila noč sva se vrnila v hostel, saj sva vedela, da bo jutri nov, dolg dan.
Cerkvico sva si ogledala v prijetni družbi:
Drugi dan sva se kar zgodaj odpravila naprej na pot. Smer – Prokuplje. Že v Nišu sva si vzela čas in poiskala vojašnice, kjer je tast služil vojsko davnega leta 1963. Ker je bila njegova matična kasarna v Prokuplju sva bila trdno odločena, da poiščeva tudi to. Nisva vedela, da bo to precej trd oreh. Spraševala sva ljudi, a žal nihče ni vedel kje bi to takrat bilo. Seveda, treba je najti starejše ljudi. Oni vedo. Kmalu je najin raziskovani turizem obrodil sadove. Ugotovila sva, kje je bila nekoč kasarna, a sedaj so tam skladišča privatnega podjetja in dostop pač ni mogoč kar vsem povprek. Na nekdanjem vhodu v kasarno sva po dolgem prepričevanju le prepričala varnostnika, da naju je odpeljal v notranjost območja in uspela sva narediti nekaj fotografij takratnega ponosa JLA, ki pa danes kaže precej klavrno podobo. Pred odhodom na dopust sva pogledala nekaj skromnih fotografij iz tistega časa, na eni je tast fotografiran s sovojakom pred majhno cerkvico – pravzaprav kapelico. Seveda nama ni dalo miru in vedela sva, da Prokuplja ne bova zapustila, preden ne najdeva te kapelice. In… našla sva jo. Povzpela sva se še na Hisar, hrib nad mestom, ki ponuja prelep pogled na mesto, v restavraciji pa sva pojedla odlična jajca s slanino, lepinjo in kajmak. Odlična malica.
Prokuplje:
Klavrna podoba nekdanjega ponosa JLA:
Kapelica:
Srečala sva tudi vozilo, katerega modela in znamke pa vam žal ne morem povedat:
Ko sva zapustila Prokuplje sva se vozila po precej slabih cestah na jug. Med potjo sva fotografirala vse, kar je prišlo pod objektiv fotoaparata. Najin naslednji cilj je bila Djavolja varoš. Kraj, ki je vpisan med 77 svetovnih čudes in je bil nominiran tudi za uvrstitev med prvih sedem. Parkirala sva v senci, v družbi velikega števila avtomobilov, skoraj brez izjeme srbskih registrskih tablic. Sprehod po senčni poti je bil prijeten in ob potoku, v katerem teče rdeča, ja rdeča voda sva po 15 minutah zagledala številne »stolpe«, ki jih je naredila narava. Res je lepo. Tudi poti so urejene, narejenih je nekaj podestov in stopnic, ki omogočajo razgled na tole čudo.
Djavolja varoš:
Etno kuča:
Ko sva se vračala sva se ustavila še v etno hiši. Srbska prijaznost je prišla do izraza, saj so naju res lepo sprejeli in za dobrodošlico sva dobila med in vodo. Med klepetom z lastnikom sva ugotovila, da je pred kratkim kupil zemljišče, spomladi je kupil tole staro hišo in jo preselil na zdajšnjo lokacijo, še vedno pa ureja že tako urejeno okolico. Ko sva se poslavljala se kar nisem mogel znebiti občutka da si želijo, da bi še malo ostala. Ampak… plan za ta dan je bil narejen in čas naju je že malce preganjal. Nadaljevala sva – smer: Kosovo.
Kosovo
Po pol ure vožnje sva prišla na mejo. Čakanje. Dolgo, za moje pojme nepotrebno čakanje. Ko se po pol ure prebijeva čez srbsko mejno kontrolo se pripeljeva do kosovskega policista. Nekaj me sprašuje, a ga ne razumem. Vedel sem, da srbski jezik ni najbolj zaželjen, zato mu v slovenščini odgovorim: »Oprostite, ne razumem vas.« Malo se nasmehne, se nekaj sekund obotavlja, pogleda okoli in me v srbskem jeziku vpraša, če sem plačal takso. Ker je nisem, me napoti v bližnji objekt. Pred potovanjem sem slišal za razne mejne takse, ki povečini romajo v privatne žepe in sem bil na to pripravljen. Na to, kar je sledilo pač ne. Uradnik je pričel z vnašanjem podatkov o vozilu v računlanik sam pa sem pogledal na razpredelnico objavljeno nad okencem. Nekaj časa nisem razumel za kaj se gre, potem pa sem dojel – plačati je treba 50 evrov. Petdeset?? Za kaj? Takoj rečem naj mi vrne dokumente. To ni malo denarja… ej… Ko se tako obotavljam in z Ano pogovarjam kaj naj narediva, pristopi slovenec, sicer po rodu iz Kosova. Prijazen naju vpraša v čem je težava in poveva mu v čem je problem. Ko nama je razložil, da Kosovo pač ni priznana država, da zavarovalnice nimajo pogodb o sodelovanju in da je pravzaprav potrebno zavarovati vozilo, se nama stvari zjasnijo. Sedaj dava na tehtnico: ali plačati ali se vračati. Vračati skoraj do Niša in potem prek Leskovca direktno v Makedonijo. Zgubiva en dan in za skoraj 30 evrov goriva ali pa na drugi strani 50 evrov za zavarovanje. Nič – to je priložnost da vidiva Kosovo. S težkim srcem dava 50 evrov, dobiva zavarovalno polico in nadaljujeva.
Pnevmatike se pred vstopom v državo razkužijo:
Polica za 50 €:
Odločena sva bila, da se na Kosovu ne ustavljava za dlje časa in da ga pravzaprav samo prevoziva. Načrta sva se držala. Med vožnjo fotografirava številne nove hiše. Pravzaprav je novogradenj kar v izobilju. Mlada država, vsaj kolikor sem jo sam doživel, ni nič posebnega. Izstopa pa, ampak res, izstopa pa njihova vozniška kultura, oziroma nekultura. Tukaj kot da ni prometnih predpisov. Kdor si upa več, kdor ima boljši in večji avto je pač v prednosti. Ko sva se peljala skozi Prištino v prometni konici sem bil precej na trnih saj se iz vseh koncev nekdo vriva, na dvopasovnici jim uspe vštric postaviti tudi po šest avtov in vsi rinejo nekam naprej. Rondo – ko je jači oni pobjeduje. Resnično kaos. Ko sva zapustila Prištino sem rekel, da če sva tukaj ven prišla s celim avtom bova prišla še marsikam. Tudi prevozna sredstva so… kar nekaj sestavljenega iz kosilnic ali kaj jaz vem iz česa…. Res, kar se tiče prometa je res kriza. Drugače pa je vtis glede na sloves in morda naše predsodke bil kar dober. Nič posebno izstopajočega. Vsega je, tako kot po celotni jugi… revščine, bogatije in nekaj malega povprečništva. Pozno popoldan sva zapustila kosovo in vstopila v Makedonijo.
Nekaj utrinkov s Kosova:
Makedonija
Mejna kontrola je potekala počasi, ko pa sem pomolil pred policista slovenska potna lista, je bilo v pol minute vse končano. Slovenski potni list je po jugi zakon. Tudi sicer sem opažal, da resnično nisva imela nobenih težav na mejah. Morda prav na račun državljanstva.
Za Makedonijo sva imela drugačen plan. Med potjo sva se odločila, da ga spremeniva in da potegneva direktno do Ohrida. Del poti sva prevozila podnevi, del pa že v temi. Brez težav, seveda s pomočjo Garmina sva našla kamp, ki ga sicer ni nikjer na internetu ali kje drugje. Je pa to kamp makedonskih tabornikov, zanj pa sem izvedel prek »ustnega izročila« (Marcel hvala). Za kamp, v katerega praviloma ne spuščajo avtomobilov, a so na vztrajanje Ane naredili izjemo, sva plačala 5 evrov na dan – dve osebi in šotor. V temi sem postavil šotor in kaj kmalu sva zaspala kot ubita.
Najin dom:
Naslednji dan je bil namenjen lenarjenju. Že pri jutranji kavi sva se odločila, da ta dan ne sedeva v avto. Jutro in dopoldan sva preživela pred šotorom in v njem in počivala. Okoli poldneva sva se odpravila po obali proti mestu Ohrid. Kar nekaj časa sva hodila, opazovala okolico in fotografirala radovedne labode, ki se smukajo okoli kopalcev, plavajo z njimi in upajoč na kakšen prigrizek nagajivo poskakujejo po obrežju. Na pol poti naju je vročina premagala in sedla sva v taksi, ki naju je za dva evra odpeljal v mesto, na Samuelovo trdnjavo, ki se bohoti nad mestom. Ker sva plačala vstopnino v evrih je namesto preračunanih 80 centov znašala en evro, zaradi plačila s kovanci pa evro dvajset – jah… turizem. Iz trdnjave je pogled veličasten. Na jug Ohridsko jezero v vsej svoji veličini, na vzhod stari del mesta z mestno plažo in hoteli, na sever novi del mesta in na zahod Struga z okoliškimi hribi, katerih del je Albanija.
Trdnjava in razgled na Ohrid:
Tam, na tistem polotočku je bil najin kamp:
Iz trdnjave sva se spustila v mesto, pojedla kosilo in se sprehodila po tržnici, kjer sva opravila nekaj nakupov – tako, za sproti in nekaj spominkov za domače. Za povratek v kamp sva sedla v taksi. Vročina je bila prehuda in vrečke pretežke da bi jih nosila. Sledilo je kopanje. Moram reči, da sem pričakoval umazano vodo, polno alg in trsja. Napaka. Voda je topla in čista. Osvežitev je bila več kot dobrodošla. Ker so se od nekod pojavili oblaki in je pričelo pihati sva se umaknila do šotora. Ana je počivala v šotoru, sam pa sem se počasi z užitkom ukvarjal s svojo pozno popoldansko kavo pred šotorom, ko sem zaslišal trrrr, tk tk tk… Zvok, ki se je približeval po kampu mi je dal slutiti, da gre za precej staro vozilo. Med prikolicami sem opazil avtodom častitljive starosti, ki se je počasi premikal. Ko je zavil proti recepciji sem s pogledom ošvrknil registrsko tablico in nisem bil prepričan, a sem videl prav: KR (Kranj)??. Kot bi me izstrelilo sem se pognal med prikolice in še enkrat pogledal. Res je bil KR. Po vseh dnevih v jugi sem se razveselil domačih ljudi. Izza volana je stopil možakar in preden je prikorakal do recepcije sem bil pri njem: »Dober dan Slovenija«, sem pozdravil. Rokovala sva se in ko sem spoznal Boštjana se mi ni niti sanjalo, da preden bo minilo 24 ur, mu bom dolžan vsaj večerjo če ne kaj več. Predstavil mi je Lili in Dašo. Medtem, ko je Boštjan urejal formalnosti v recepciji, sva z Lili ugotovila, da sva oba Korošca (kako je svet lahko majhen) in ko se je pridružil še Boštjan smo vsi hiteli pripovedovati vsak svojo zgodbo kako smo potovali, kje, kaj smo doživeli…. Kar vrelo je iz nas. Komaj smo se ustavili, da so popotniki, za katere moram reči da so precej pogumni da potujejo z avtodomom, starim 40 let, postavili vozilo prav zraven najinega šotora in se odpočili. Ko se je že naredil mrak je Boštjan povabil na pivo. Pred odhodom sem v avtodom dal še polnit baterijo fotoaparata saj nisem vedel, kdaj bo spet priložnost (hvala Boštjan). Kamp je pokrit tudi z brezžičnim internetnim omrežjem in Boštjan je imel s sabo prenosnika. Že sem ga hotel prosit, če lahko pregledam pošto a sem si premislil… dopust imam. Vsi skupaj smo odšli do obalnega bifeja, med kramljanjem v prijetnem hladu pa smo si pripovedovali vsak svoje zgodbe iz potepanj. Pravzaprav sem dobil občutek, da imamo na potovanja kar podoben pogled in v debati smo se lepo ujeli. Čas je bil za počitek. Noč je bila precej hladna, pravzaprav sem se ponoči nekajkrat zbudil saj me je kljub temu, da sem bil pokrit, kar malo zeblo.
40 let star bivalnik:
Zjutraj sva z Ano pospravila stvari v avto saj je bil čas za odhod. Ko sva vse pospravila sva se oglasila še pri Boštjanu, Lili in Daši da smo si izmenjali naslove in se poslovili z obljubo, da se v Sloveniji srečamo. Nisem vedel, da bo to tako kmalu…. Odpravila sva se proti Strugi in naprej proti albanski meji. Med potjo sva nalila še nekaj goriva da sva porabila makedonski denar in v pol ure sva bila na meji.
Albanija
Dolgo sva čakala v vrsti na meji. Za tistih nekaj avtomobilov sva za prestop meje porabila skoraj celo uro. Spet sem komentiral, kako daleč so še ti ljudje od Evrope. Ajoj, ajoj…. Formalnosti so sicer potekale brez zapletov, le tako hudo počasi. Carinik je izdal nekakšno potrdilo za katerega se je izkazalo, da je bilo dobro, da sva ga hranila saj bi brez njega imela sitnosti na izstopu iz države, kot se je to zgodilo vozilu, ki je izstopalo pred nama. Napisal je kje sva vstopila, povedati pa sem mu moral kdaj in kje bova izstopila iz države. Ja pa albanci moji dragi, oziroma šiptarji, kot kličete sami sebe… Koga vendar se bojite. Škoda, da je sicer dober vtis o Albaniji pokvarila tale uradniško birokratska formalnost. Ukvarjajo se z mano kot da sem sovražnik številka ena, po drugi strani pa niti v avto nihče ne pogleda. Kar na prednjem sedežu bi lahko imel puško in vrečo droge pa je nihče nebi videl. Škoda, da so uradniki sami sebi namen.
Albanska meja:
Ko so bile mejne formalnosti končno opravljene sva se odpeljala v hrib. Slišal sem že, da je Albanije dežela tisočerih bunkerjev. Resnično, bunkerji so posejani po vseh hribih. Eden ob drugem. Ko sva se pripeljala do vrha hriba se je pred nama odprl prelep pogled na deželo posejano z bunkerji. Ustavil sem ob cesti in Ana je vzela v roke fotoaparat, da bi naredila nekaj posnetkov. Pred dopustom sva kupila nov fotič, ki sploh ni bil poceni. Aparat se ni hotel prižgati. Kaj za vraga je to. Primem ga v roke in poskusim… nič. V trenutku me je spreletela mrzlica…. Baterija. Odprem pokrovček… baterije ni. Pregledava torbico in okoli sedežev. Nič. Zapeljem do prvega izvoza in premečeva vse potovalke in vrečke, ki sva jih rabila v kampu. Nič. Misli so šibale sem in tja, kje je baterija. Morda je ostala v šotoru in sem jo zložil skupaj s šotorom. V vsem vetru, kar ob cesti raztegneva šotor in vse pregledava… Nič. Ostala je samo še ena možnost – Baterija je ostala v kampu, verjetno kje na tleh kjer sva imela šotor in avto. Iz mobilnega telefona pošljem Boštjanu e-mail s prošnjo, da pogledajo malo okoli in upam, da ga bo pogledal pošto preden odidejo naprej po svoji poti. Slabe volje se odpraviva naprej. Hvaležna sva sama sebi, da sva na pot vzela tudi star fotoaparat, da lahko kaj poslikava. Pokrajina je bila zelo lepa. Slišal in bral sem o slabih cestah v Albaniji, a moram reči, da ne duha ne sluha o slabih cestah. Med starimi mercedesi, ki kraljujejo na albanskih cestah se pomikava proti Elbasanu, zibelki albanskega nacionalizma kot sem nekje prebral, nato pa se dvigneva visoko v hribe nad mesto. Vas čas opazujeva osle, ki jih tod pa res ne manjka. Ob cesti sva kupila tudi nekaj spominkov in prodajalec naju je postregel s smokvami. Res so bile dobre. Ko sva se vzpela precej visoko, sva kar nekaj časa potovala po grebenu hribov in z obeh strani sva imela prekrasen pogled na okolico. Ves čas sva bila nad lepoto dežele začudena in nisva skrivala navdušenja. Ob poti sva opazila nasad tobaka in nisem si mogel kaj, da nebi odtrgal nekaj tega dragega blaga. Sedaj ga sušim v kleti. Dan se je bližal polovici in morala sva nekaj pojest.
Elbasan:
Mercedesi kraljujejo:
Oslički:
Ustavila sva se v gostilni ob cesti. Parkirišča so bila polno zasedena in to praviloma pomeni, da se splača ustavit. Ker so bile vse mize na vrtu zasedene sva se usedla v notranjost in najprej sem s kretnjami rok prosil, če lahko dam polnit telefon, ki se mi je izpraznil. Ko priklopim telefon na polnilec dobim sporočilo od Boštjana: Imamo jo. Našli so najino baterijo. Ko se vrnejo iz dopusta jih obiščeva. Hvala vsem trem, Boštjanu, Lili in Daši. Natakar je prinesel jedilnik…. Ja bog pomagaj, kdo se bo znašel iz tega. Vse kar sem razumel je bila »patatina« - krompir. Sprašujem, če zna kdo angleško in natakar teka med sodelavci – zaman. Pantomima je bila edina možnost. Natakar me odpelje v kuhinjo in mi kar tam kaže kaj je kakšna stvar. Ugotovim, da je pravzaprav vse na jedilniku ovčje meso. S kretnjami ga oponašajoč kokoš sprašujem če imajo kaj perutnine. Ne. OK, opogumim se in oponašam še pršiča kljub temu, da so albanci povečini muslimani. Malce zadržan mi odgovori da ne. OK. Prinesi mi ovčetino na žaru. Kar štiri živali so se pekle naenkrat in druge štiri so čakale na vrsto, da jih spečejo. Sicer res sveže pečena ovčetina ni bila to, kar sva si ta trenutek želela pa vendar sva se najedla. Bolj krompirja in solate kot mesa. Saj, tudi tale ovčetina ni bila slaba. V danih razmerah pa je bila najboljše kar sva lahko dobila. Plačal sem v evrih in nadaljevala sva.
Meni in hrana:
Ko sva se bližala Tirani sva se v kraju Petrele povzpela še na ostanke gradu na vrhu hriba, od koder sva imela prelep pogled na Tirano. Nadaljevala sva v mesto. Dobro, da je bila nedelja in da je bil promet v mestu redek, saj še tistih nekaj avtomobilov je uprizarjalo vratolomne vožnje, o spoštovanju kakšnih prepisov ni bilo ne duha ne sluha. Rdeča luč na smeaforju??? Pa kaj… gremo skozi.. na silo. Tako to gre. Garmin je sicer celo pot delal odlično, le v Albaniji se je malo izgubil. Posledica tega je bila, da sva v Tirani malo zašla. Pitaj seljaka…. - in kot bi mignil sva bila na pravi poti. Sredi mesta je velik rondo in okoli njega so postavljene zastave. Veliko zastav – tudi slovenska. Lepa gesta, le izobešati se jo morajo naučiti saj je bila obrnjena narobe.
Grad Petrele:
Tirana:
Zastava:
Ko sva zapuščala Tirano po tropasovnici je bilo olajšanje precejšnje, saj je po nekaj urah nespoštovanja predpisov in vožnje po pravilu občutka, zamenjal nek približen red. Krenila sva proti kraju Shkoder na severu države. Lepa cesta, gradijo dodatne pasove in nekoč bo tukaj avtocesta. Ravno zaradi gradnje (gradi naš SCT) je bil promet oviran in vozili smo počasi, za pot, ki bi sicer trajala eno uro sva porabila dve uri in pol.
Izvajalec del (kdo bi si mislil da se bo v kader ujel ravno Mercedes):
Ko se je dan bližal večeru sva se vzpela na grad nad Shkoderjem od koder sva imela prelep pogled na mesto in na Skadarsko jezero, katerega je sicer polovica v Črni gori. Ko je že padel mrak sva prečkala most čez reko, ki teče iz jezera v morje. Tale most… tole je pa posebno doživetje. Most, sicer dolg približno 200 metrov je ozek, prostora je le za en avto in promet poteka izmenično. Vozišče je iz desk, katere se med vožnjo privzdigujejo – najprej na eni strani ko zapelješ nanjo, potem na drugi ko zapelje z nje. Ves čas imaš občutek, da bi vse skupaj lahko kaj kmalu zgrmelo v reko. Dobro, da je pred mano vozil avtobus in sem se tolažil s tem – če zdrži avtobus, bo zdržalo tudi naju. Na drugi strani pa ciganski geto. Naselje, nikakršno, vse v smeteh, ciganov kar mrgoli, ležijo po cesti, da je med njimi treba vijugati…. Kot je nekoč dejal nekdo, ki se je tam peljal: če bi se mi pokvaril avto, bi ga rinil tudi pet kilometrov samo da grem od tam. Ni bilo prijetno sploh ob dejstvu, da se je že skoraj naredila noč. Do meje s Črno goro sva potrebovala le še 15 kilometrov. To so bili težki kilometri. Motorji in skuterji brez luči, avti parkirani po cesti, iz paše so se vračale krave po sredini ceste, seveda brez kresničk…. skratka – neprijetna vožnja.
Skadarski grad:
Shkoder :
Leseni most:
Ko sva dosegla mejo sem opazoval vozilo grških registrskih tablic pred sabo. Voznik je imel nemalo težav, ker pri sebi ni imel nekakšnega carinskega potrdila, ki ga dobiš na vstopu v državo. In spet ta prekleta birokracija. Za tri avte sva čakala več kot pol ure.
Črna gora
Na Črnogorski strani je bilo sicer formalnost manj, najverjetneje tudi po zaslugi slovenskih potnih listov. Zmotila je le obvezna ekološka pristojbina, ki jo je potrebno plačati za vstop v Črno goro, v zameno pa dobiš nekakšno vinjeto, ki se prilepi na vetrobransko steklo. Deset evrov sva plačala, vinjete pa iz principa nisva nalepila na steklo. V temi sva prevozila nekaj kilometrov do obale, Garmin, ki je začel spet normalno delovati pa naju je peljal po nekih kozjih stezicah, tako ozkih, da nama je nasproti vozeči avto ob srečanju na zadnjih vratih pustil podpis svojega ogledala. K sreči nič hujšega in malce polirne paste bo zadevo rešilo. V Bar-u sva v trgovini kupila še nekaj malega za pod zob, zaradi teme pa ni imelo smisla nadaljevati poti.
Naslednji dan sva se odpravila proti severu. Svetega Štefana in Budvo sva obvozila brez ustavljanja, v Kotorju pa sva se ustavila pod smokvo, v senci na plaži, kjer sva se kopala pred leti, ko sva bila tukaj. Skuhal sem kavo, manjkalo pa ni osvežitve v morju in nekaj malega sončenja. S trajektom sva prečkala Kotorski zaliv in kot bi mignil sva bila na meji. Morda se je za odtenek poznalo, da sva bližje Evropi. Ampak res za odtenek, saj sva tokrat čakala pol ure – v vrsti pa je bilo res vsaj petnajst vozil.
Pod tole figo sva se kopala:
Pika na trajektu v sladki družbi:
Hrvaška
Ko sva vstopila v Hrvaško sva tudi sicer brez načrtov za ustavljanje nadaljevala severno. Mimo Dubrovnika vse do Neuma.
Bosna in Hercegovina
Tisti, ki ste potovali tam veste, da se v BiH pri Neumu vstopa hitreje kot na cestninski postaji. V kraju Neum sva opravila daljši postanek – malce za kopanje, malce za večerjo. Pravzaprav v obratnem vrstnem redu, pa čeprav so me od nekdaj učili, da se s polnim trebuhom ne plava. Ja, pa najedel sem se do sitega in šel plavat. Brez načrta sva se podala naprej in ko sva se vključevala iz mesta na magistralo sva s pomočjo prometnega znaka napravila načrt za ta dan… prometni znak, obvestilna tabla: Mostar 71. Cilj dneva je bil določen.
Osvežitev v Bosanskem morju:
Hrvaška
Tako kot sva vstopila v Bosno sva iz nje tudi izstopila – po hitrem postopku. Prek delte Neretve sva se mimo številnih nasadov mandarin ob Neretvi odpeljala do mejnega prehoda z BiH in ta dan že četrtič prestopila državno mejo.
Bosna in Hercegovina
Kot bi mignil sva bila v Mostarju. Tod imava »veze« in najprej sva se oglasila v hostelu Nina, kjer smo že kar stari znanci. Jadranka, lastnica naju je bila kot mnogokrat poprej vesela. Ker je imela vse zasedeno nama je dala deset minut da »se odmorite« in kot bi mignil je bilo prenočišče urejeno v bližnji hiši avto pa na varnem pred njeno hišo. Dan je bil dolg in kot mnogokrat doslej sva zaspala prej kot bi mignil s prstom.
Drugi dan je, že kar malce tradicionalno za ta kraj, bil namenjen kavi ob starem mostu in sprehodu v okolici. Malce pozen zajtrk je bil odličen. Sicer sem jedel že v mnogih restavracijah v Mostarju ampak tako dobrih čevapov pa še ne. Ker tudi sicer ne šparam jezika sem se z lastnikom spustil v debato. Pojasnil mi je, da je saralija (sarajevčan) in da ob naslednjem obisku dobim recept za sarajevske čevapčiče. Držal ga bom za besedo.
Tale je pa romal z nama:
Čas je bil, da zapustiva Mostar. Ob povratku proti meji sva se ustavila še v Počitelj-u, kjer se nad starim delom kraja bohoti prelepa trdnjava, svoj čar pa dodajo še hišice v okolici, ki so tradicionalno zidane iz kamna. Lep pogled.
Počitelj:
Ko sem nabavil še nekaj rezervnih delov za mojega starega golfa, ki je pridno čakal doma je bil čas, da predzadnjič na tem izletu prestopiva mejo.
Hrvaška
Ob Neretvi se spustiva do mandarinovih nasadov in ob poti narabutava nekaj fig (saj, narabutane so najboljše). Takoj ko zapustiva delto Neretve naju table usmerijo v notranjost države. Tudi Garmin ni vedel kje sem, saj je cesta toliko nova, da je še ni na karti, čeprav imam naloženo zadnjo verzijo iz junija 2009. Po nekaj deset kilometrih magistralke sva prišla na avtocesto. Avto je že kar klical po gorivu a bencinske ni in ni bilo. Nervozno sem pogledoval po števcu in končno po kar precej časa zagledal bencinsko črpalko. S prodajalcem sva izmenjala nekaj besed in na moje negodovanje kako je vroče, saj je kazalo 38 stopinj mi je zatrdil, da tod to niti ni tako huda vročina. Bogi ljudje kaj prenašajo tam dol v splitsko makarskem zaledju. Po nekaj časa sva zapustila avtocesto in po stari cesti prek Knina nadaljevala na sever proti domu. Sam sem bil nekajkrat po Dalmaciji a nikoli prek Knina. Kakršnih koli sledi o kakšni vojni ni več. Cesta je super in kar kliče po hitrostih 100 kilometrov na uro in več. Malo višje od Maslenice, takoj za tunelom Sveti rok sva se ponovno zapeljala na avtocesto in nadaljevala. Zdaj sva bila že tako blizu doma, da sem bil že kar malo nestrpen, saj sem čakal domač tuš in posteljo. Ko sva se iz avtoceste spustila do Senja sem izrekel precej kletvic na račun italijanskih avtodomov, ki za sabo ustvarjajo ogromne kolone, niti približno pa ne pride nobenemu na misel, da bi se umaknil. Serpentine proti Senju sva vozila s hitrostjo 30 do 40 na uro. Grrr… Saj, tudi od Senja do Reke ni bilo dosti drugače. Turistična sezona je še v polnem razmahu in… ja, sočustvujem z ljudmi, ki tam živijo in to prenašajo, ko jim tele italijanske kapelice po cestah uničujejo vsakdanji ritem. Jah, cena turizma pač. Končno sva se prebila do Bakarca in na avtocesto proti mejnem prehodu Jelšane in domovini.
V Kninu:
Slovenija
Že kar pregovorno je tako in tokrat ni bilo drugače. Ves čas dopusta sva imela na zadnjih steklih avtomobila brisače. Iz dveh razlogov. Kot prvo sva vso šaro malo skrila pogledom, kot drugo sva ustvarila nekaj sence saj sva pogosto vozila kakšno sadje in podobno. Niti enkrat se ni na meji nihče niti z besedo dotaknil teh brisač. Na izstopu iz Hrvaške pa je moralo biti drugače. Hrvaški policist me je vprašal, če imam kaj za prijavit. »Samo osebne stvari« mu odgovorim. Odgrni brisačo, da vidim kaj imaš, mi reče iz kabine. Z roko sem odgrnil kolikor je bilo mogoče a ni bil zadovoljen. Še bolj odgrni… mi reče. Sedaj je bilo pa meni dovolj. Utrujen od vseh prevoženih kilometrov, nestrpen zaradi bližine doma in poln samozavesti sem mu jasno in glasno v slovenščini odgovoril: »Nič prepovedanega nimam, če pa želite mi preglejte cel avto. Jaz nimam kaj skrivat.« Mogoče malo zaradi mojega nastopa in grdega pogleda (grdo znam pogledat če želim) mi je samo vrnil dokumente. Na slovenski strani brez težav. In ko sem imel do doma samo še sedem kilometrov, ja sedem, je bil klic narave tako močan, da sem ustavil ob cesti in z rolico papirja po temi tekel v gozd. Ni kaj, sila je sila. Samo še pet minut me je ločilo od doma in ko sem doma parkiral pred blok sem izpolnil obljubo, dano pred potovanjem. Ker smo varno po 2699 km prišli domov sta dobili vsaka svojega ljubčka: Ana in Pika (Xsara »Pica«sso).
Kokpita sem se pa že malo naveličal:
Namesto zaključka
Nekaj statistike in drugega:
- prevoženih 2699 kilometrov;
- pri povprečni porabi goriva 6,2 (po računalniku v vozilu) porabila za 167 litrov goriva;
- potovala sva skozi 8 držav (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Kosovo, Makedonija, Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina);
- prestop državne meje 12 x (Slo-Hrv, Hrv-Srb, Srb-Kos, Kos-Mak, Mak-Alb, Alb-ČrnG, ČrnG-Hrv, Hrv-Bih, Bih-Hrv, Hrv-Bih, Bih-Hrv, Hrv-Slo);
- uporabljal sem Garmin 255W s kartami Adria route 3.10 in SCG route 1.8;
- skupno sva naredila 1778 fotografij, od tega z veteranom 825 in z novincem v ekipi 953 slik.
Google Sites
Report abuse